Jedro

Če se državni tožilec v obtožnici v zvezi s podaljšanjem pripora ne izjavi ali zgolj nesubstancirano predlaga njegovo podaljšanje, obdolženčeva pravica do izjave ni kršena, če sodišče o podaljšanju pripora odloči, ne da bi predhodno omogočilo obrambi, da o tem predstavi svoje stališče.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Senat Okrožnega sodišča v Krškem je po vloženi obtožnici s sklepom z dne 8.12.2008 na podlagi drugega odstavka 272. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) podaljšal pripor zoper obdolžena R.R. in R.B., odrejen iz pripornega razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom z dne 16.12.2008 pritožbi zagovornikov obdolženega R.R. in R.B. zavrnilo kot neutemeljeni.

Zoper navedeni pravnomočni sklep je zagovornik obdolženega R.R. pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP ter kršitve 16., 22. in 29. člena Ustave Republike Slovenije (Ustave). Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijana sklepa razveljavi in obdolženca izpusti na prostost. Vrhovni državni tožilec H.J. v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno. Po njegovi oceni uveljavljene kršitve zakona in Ustave niso podane. Obtožnica je bila zagovorniku vročena 5.12.2008, o podaljšanju pripora pa odločeno 8.12.2008, zato ocenjuje, da je bilo obrambi omogočeno, da se izjavi o predlaganem podaljšanju pripora. Obdolženec in njegov zagovornik sta imela možnost izjaviti se o razlogih za pripor tudi v pritožbi zoper sklep senata okrožnega sodišča. Izpodbijani odločbi imata jasne in razumljive razloge glede zaključka, da je pripor edini ustrezen ukrep za zagotovitev navzočnosti obdolženca v kazenskem postopku in da je tudi sorazmeren.

Zagovornik je z vlogo z dne 13.1.2009 obvestil Vrhovno sodišče, da se odpoveduje izjavi na odgovor vrhovnega državnega tožilca.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Bistveni očitek v zahtevi za varstvo zakonitosti je kršitev pravice do obrambe, ki da jo je sodišče storilo s tem, da niti zagovorniku niti obdolžencu, po vložitvi obtožnice ni dalo možnosti izjaviti se o predlogu državnega tožilstva za podaljšanje pripora. Obtožnica je bila namreč zagovorniku vročena v petek 5.12.2008 ob 16.17 uri, torej po izteku delovnega časa sodišča, obsojenemu pa je bil prevod obtožnice vročen šele v ponedeljek 8.12.2008, ko je senat že odločal o podaljšanju pripora.

V obravnavani kazenski zadevi je sodišče poslalo obtožnico zagovorniku po telefaxu 5.12.2008 ob 16.17 uri. Istega dne je vročilo obdolženemu neprevedeno obtožnico, katere prevod mu je bil nato vročen dne 8.12.2008. Tega dne je sodišče tudi odločilo o podaljšanju pripora. Ugotovilo je, da je še vedno izkazan utemeljen sum, da je obdolženi R. storil očitana mu kazniva dejanja, da so podane tudi konkretne okoliščine, ki s potrebno stopnjo verjetnosti utemeljujejo sklepanje o obdolženčevi ponovitveni nevarnosti. Potem ko je ocenilo, da je pripor še vedno nujen in neogibno potreben, glede na težo kaznivih dejanj ter višino predpisane kazni pa tudi sorazmeren ukrep, je sodišče pripor tudi zoper tega obdolženca podaljšalo. Takšno odločitev je tudi razumno utemeljilo. Obdolženec in njegov zagovornik sta imela v pritožbenem postopku realno in zadostno možnost izpodbijati dejansko in pravno presojo, s katero je prvostopenjsko sodišče utemeljilo podaljšanje pripora. Sodišče druge stopnje je v obrazložitvi sklepa, s katerim je zavrnilo zagovornikovo pritožbo, odgovorilo na vse pritožbene navedbe.

Postopanje sodišča v primeru, ko je obdolženec ob vložitvi obtožnice v priporu in v obtožnici ni predlagano, da se izpusti, predpisuje določba drugega odstavka 272. člena ZKP, ki določa, da sodišče (šesti odstavek 25. člena ZKP) po uradni dolžnosti v treh dneh od prejema obtožnice preizkusi, ali so še dani razlogi za pripor in izda sklep, s katerim pripor podaljša ali ga odpravi. Glede na navedeno zakon ni predvideval posebnega naroka ali kakšnega drugega načina, ki bi strankama omogočal, da se izjavita v zvezi s preizkusom pogojev za pripor. V tej fazi postopka so mogoče različne procesne situacije: a) da se državni tožilec v obtožnici o podaljšanju pripora ne izjavi; b) da predlaga podaljšanje pripora, ne da bi svoj predlog utemeljil, in c) da obrazloženo predlaga podaljšanje pripora. Kako mora ravnati sodišče je odvisno za katerega od naštetih položajev gre. Če državni tožilec v obtožnici v zvezi s podaljšanjem pripora ne izjavi ali v obtožnici zgolj predlaga njegovo podaljšanje, pa svojega predloga ne substancira, obdolženčeva pravica do izjave ni kršena, če sodišče o podaljšanju pripora odloči, ne da bi o tem predhodno omogočilo obrambi, da predstavi svoje stališče. V takšnih primerih ne gre za presojo argumentov ene stranke in nasprotnih argumentov druge, ampak opravi sodišče preizkus na podlagi procesno relevantnih dejstev, razvidnih iz spisa. Drugače pa je v primeru, ko državni tožilec v obtožnici predlaga podaljšanje pripora in svoj predlog obrazloži z navedbo dejstev in okoliščin, ki po njegovem stališču utemeljujejo obstoj pogojev za pripor. Pravica do kontradiktornega postopka kot temeljna človekova pravica in s tem povezano zagotavljanje enakosti strank v kazenskem postopku v takšnem procesnem položaju sodišču narekuje, da pred svojo odločitvijo, obdolženca in njegovega zagovornika seznani s predlogom državnega tožilca in jima omogoči, da se izjavita o okoliščinah in(ali) dejstvih, ki so v njem navedena, ter dokazih, na katere se opirajo, s čimer se jima da tudi možnost navajanja nasprotnih dejstev in dokazov. Na tak način je zagotovljeno, da sodišče ob odločanju presodi in upošteva tudi navedbe, dejstva in dokaze obrambe. V nasprotnem primeru je kršena obdolženčeva pravica do obrambe v smislu drugega odstavka 371. člena ZKP v povezavi s 16. členom ZKP in 22. členom ter 29. členom Ustave (sodbi Vrhovnega sodišča, opr. št. I Ips 315/2005, I Ips 144/2005).

V konkretnem primeru je bil obdolžencu podaljšan pripor po vložitvi obtožnice, v kateri je državni tožilec predlagal podaljšanje pripora, ne da bi svoje stališče s čimerkoli vsebinsko utemeljil. Sodišče je, kot je razvidno iz obrazložitve prvostopenjskega sklepa, opravilo preizkus po drugem odstavku 272. člena ZKP in ugotovilo, da so izpolnjeni vsi zakonski pogoji za podaljšanje pripora, na predlog državnega tožilca pa se v sklepu o podaljšanju pripora tudi ni sklicevalo. Z opisanim ravnanjem ni kršilo določb procesnega zakona o podaljšanju pripora po vložitvi obtožnice, niti ni bila s postopanjem sodišča obdolžencu kršena ustavna pravica do kontradiktornega postopka.

Vložnik meni, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker izpodbijana sklepa nimata razlogov o odločilnih dejstvih, saj iz njiju ni razvidno, zakaj v konkretnem primeru ni moč zatrjevane ponovitvene nevarnosti vlagatelja zagotoviti s hišnim priporom. Pripor je bil odrejen iz razloga begosumnosti in ne ponovitvene nevarnosti, kot zmotno navaja zagovornik. S tem, ko je v izpodbijani odločbi obrazložilo nujnost in neogibnost pripora za potek postopka, se je sodišče določno opredelilo tudi glede tega, da z milejšimi ukrepi od uporabljenega obdolženčeve navzočnosti in s tem nemotenega poteka postopka ni mogoče zagotoviti.

Vrhovno sodišče glede na vse navedeno ugotavlja, da niso podane zatrjevane kršitve zakona in ustave, zato je zahtevo zagovornika na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.