Jedro

Glede na določbo četrtega odstavka 49. člena ZEN je organ lahko nadaljeval s postopkom parcelacije, vendar pa na podlagi navedene določbe postopek parcelacije, izveden naknadno, ni postal samostojni postopek, ki bi narekoval izdajo odločbe, v kateri lastniki sosednjih parcel, ki so bili stranke urejanja meje, ne bi imeli statusa stranke.

V primerih parcelacij parcel, katerih meja ni urejena, gre za enoten postopek evidentiranja urejene meje in parcelacije, v katerem je lastnik parcele, ki se ni strinjal s pokazano mejo, varovan kot stranka postopka do dokončanja sodnega postopka, v katerem se meja uredi (drugi odstavek 52. člena ZEN), kar posledično pomeni tudi, da mu ni mogoče odreči statusa stranke po 42. členu ZUP (stranka zoper katero teče postopek). Katere svoje pravice v takem postopku parcelacije bo lahko varoval lastnik sosednjega zemljišča, je dejansko vprašanje.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Geodetske uprave Republike Slovenije, Območne geodetske uprave Ljubljana, št. 35311-152/2015-3 z dne 28. 10. 2015 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 347,70 EUR, v 15 dneh od vročitve sodbe, od poteka tega roka dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Prvostopni organ je z izpodbijanim sklepom zavrgel pritožbo tožnika, ki jo je ta vložil zoper delno odločbo št. 02112-1009/2011-12 z dne 15. 2. 2013. V obrazložitvi je navedel, da je stranka A. kot zemljiškoknjižni lastnik parcele 1350/1 za navedeno parcelo vložila zahtevo za uvedbo upravnega postopka evidentiranja urejene meje. V skladu z določili 28. člena Zakona o evidentiranju nepremičnin (ZEN) so v postopku evidentiranja urejene meje poleg lastnika sodelovali tudi lastniki parcel, ki mejijo ali se dotikajo meje, ki se je urejala. Med drugim tudi tožnik, ki je zemljiškoknjižni lastnik parcele 1350/18, ki pa se v postopku urejanja meje ni strinjal z mejo, kot jo je v elaboratu prikazal geodet. Ker je meja ostala sporna tudi po izvedeni ustni obravnavi, je organ v skladu z 39. členom ZEN tožnika pozval k pričetku sodnega postopka ureditve meje, ki se vodi pod opr. št. N 587/2012. Posledično je bil upravni postopek evidentiranja urejene meje pri geodetski upravi s sklepom z dne 15. 2. 2013 prekinjen do pravnomočne odločitve v sodnem postopku, zoper navedeni sklep se tožnik ni pritožil. A. pa je skupaj z zahtevo za uvedbo postopka evidentiranja urejene meje vložil tudi zahtevo za evidentiranje parcelacije parcele 1350/1. Za obravnavan primer je bil izdelan enotni elaborat ureditve meje in parcelacije (tretji odstavek 49. člena ZEN). V postopku evidentiranja meje je tožnik zatrjeval svojo mejo v zemljiškokatastrskih točkah 100, 101, 102 in 103 - to je v črti, v katero nova parcelacijska meja ne posega. Posledično delitev parcele 1350/1 z ničemer ne posega v izvrševanje lastninske pravice tožnika oziroma na njegovo zatrjevano posest na delu parcele 1350/1. Na podlagi katerega pravnega temelja bo tožnik uveljavljal svojo pravico na spornem zemljiškem kosu pred pristojnim sodiščem, za sam upravni postopek evidentiranja parcelacije ni bistveno, zato tudi ni štel sodnega postopka za ureditev meje za takšnega, od izida katerega bi bila odvisna odločitev za evidentiranje parcelacije. V delu vložene zahteve, to je uvedba upravnega postopka evidentiranja parcelacije, tožnika ne šteje kot stranko z izkazanim pravnim interesom (stranka v materialnem smislu) in v tem delu zoper njega tudi ni bil voden postopek (stranka v procesnem smislu), kot to zatrjuje tožnik, sklicujoč se na 42. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Kot lastnik sosednje parcele 1350/18 v postopku evidentiranja parcelacije ne varuje nobene svoje pravne koristi, zato tudi ni izkazan njegov pravni interes za sodelovanje v tem postopku. Določbi 47. in 48. člena ZEN jasno določata, kdo so upravičeni predlagatelji postopka in kdo kot stranka še sodeluje v tem postopku. Tožnik je imel položaj stranke le v postopku urejanja meje parcele 1350/18, ki pa pred geodetsko upravo še ni zaključen in je prekinjen s sklepom z dne 15. 2. 2013. V postopku evidentiranja parcelacije pa položaja stranke ni imel, zato mu delna odločba Geodetske uprave št. 02112-1009/2011-12 z dne 15. 2. 2013 o evidentiranju urejenih nespornih delov meje drugih parcel in evidentiranju parcelacije ni bila vročena. Ker tožnik ni bil upravičena oseba, ki bi lahko vložila pritožbo zoper odločbo, je na podlagi drugega odstavka 240. člena ZUP pritožbo zavrgel. 2. Drugostopni organ je pritožbo tožnika zavrnil. 3. Tožnik v tožbi navaja, da je bilo v postopku določitve meje med parcelo A. 1350/1 in njegovo parcelo ugotovljeno, da nasprotuje poteku meje. Zato je vložil sodni predlog za določitev meje. Ne glede na sklep o prekinitvi postopka pa je toženka hkrati pričela voditi tudi postopek parcelacije parcele 1350/1 in v tem postopku izdala odločbo 02112-1009/2011-12 z dne 15. 2. 2013, s katero je parcela 1350/1 k.o. a. prenehala obstajati in so jo nadomestile nove nepremičnine, ki pa tožniku ni bila vročena. Šele po naknadnem pregledu zemljiške knjige je ugotovil, da je parc. št. 1350/1 prenehala obstajati s parcelacijo. Tožnik v mejnem postopku s potekom meje ni soglašal, nikjer pa tudi ni podal soglasja k parcelaciji, kar bi moral narediti izrecno. Razlog, zaradi katerega tožnik o odločbi o parcelaciji ni bil obveščen, še vedno ni jasen, saj se nobena od odločb do tega ne opredeli, kar že samo po sebi onemogoča njun vsebinski preizkus ter predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka. Protispisen je zaključek, da s strani tožnika pokazano mejo v točkah 100, 101, 102 in 103, ne bi bilo poseženo z izvedeno parcelacijo ter zato tožnik ne bi imel pravnega interesa za udeležbo v postopku. To ne drži, ker točno te točke predstavljajo del novonastale parcele 1350/31 k.o. a. Najmanj v točki 101 pa gre celo za stično točko med parcelo 1350/1, 1350/18 po pokazani meji in 1350/31, kar organ v celoti zanemari. Tožnik je stranka postopka glede na določbo 42. člena ZUP, saj je zoper njega tekel postopek evidentiranja meje parcele 1350/1. Zato mu je bil tudi vročen sklep 02112-1009/2011-11 z dne 15. 2. 2013. Tožnik je vložil predlog za sodno določitev meje. Odločba vpliva na njegovo pravico v delu, v katerem se je določala parcelacija sporne meje med parcelo 1350/1 in 1350/18, saj je posegla v ureditev spornega prostora med navedenima parcelama. Parcelacija nepremičnine, glede katere je sam zatrjeval spornost poteka meje, predstavlja pravni interes tožnika, saj posega v njegovo pravico do uveljavljanja drugačnega poteka meje. S parcelacijo parc. št. 1350/1 se posega v sporni mejni prostor, pri čemer ni ugotovljeno, kje meja parcele 1350/1 sploh je. Pred pravnomočnim zaključkom postopka evidentiranja meje ni mogoče parcelirati nepremičnine parc. št. 1350/1 brez rizika, da takšna parcelacija posega v sporni mejni prostor. Stranke v postopku so vsi, na pravice in obveznosti katerih bi izdana odločba lahko vplivala. O njej bi moral biti obveščen, saj navedeno določa 44. člen ZUP. Zaradi nevročitve mu je bila kršena pravica do izjave v postopku parcelacije, ki je posegla v sporni mejni prostor, pa tudi pravica do pritožbe. Tovrstna praksa je nedopustna, saj jemlje pravico do učinkovitega sodnega varstva v sodnem postopku določitve meje, saj posega v sporni mejni prostor tako, da z nastankom nove parcele posega v obstoječe meje parcele 1350/1, ki zaradi sklepa z dne 15. 2. 2013 sploh še niso dokončne ter o katerih prvostopni organ ne bi smel odločati zaradi lastne odločbe. Tožniku je onemogočeno uveljavljanje poteka meje na podlagi zadnje mirne posesti v delu, v katerem presega meje novonastale nepremičnine, saj neposredno s parcelacijo št. 1350/1 v tem delu parcela 1350/1 ne obstoji več. Enako velja za novoustanovljeni nepremičnini 1350/30 in 1350/32. Zaradi sodne prakse je tožniku onemogočeno uveljavljanje drugačnega poteka meje na podlagi zadnje mirne posesti na celotni novonastali nepremičnini parc. št. 1350/31, saj v primeru, ko sporni mejni prostor predstavlja celotno nepremičnino, ne more iti za mejni spor, temveč za spor o lastninski pravici, v katerem pa ne more uveljavljati zadnje mirne posesti kot načina pridobitve lastninske pravice, saj takšnega načina pridobitve lastninske pravice zakon ne predvideva. Takšna sodna praksa je pravilna in tudi logična v primeru uveljavljanja drugačnega poteka meje, kolikor pa so obstoječe parcele že pred nastankom spora o poteku meje obstajale. Nikakor pa ni mogoče dopustiti, da lastnik s parcelacijo, po nastanku mejnega spora, svojo nepremičnino parcelira na način, da mejašu onemogoči uveljavitev zadnje mirne posesti, s procesno zlorabo tako, da sporni prostor opredeli kot novo nepremičnino. Navedeno ravnanje je nedopustno in tudi v izrecnem nasprotju z določbo četrtega odstavka 77. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) ter pravico do sodnega varstva. Predlaga odpravo izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve v ponoven postopek ter zahteva povrnitev stroškov postopka.

4. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravni spis.

5. Tožba je utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je sporno, ali je bil tožnik stranka v postopku izdaje delne odločbe št. 02112-1009/2011-12 z dne 15. 2. 2013, ki mu ni bila vročena. Ni sporno v zadevi, da mu je bil sklep št. 02112-109/2011-11 z dne 15. 2. 2012, s katerim je organ upravni postopek prekinil do pravnomočne odločitve v sodnih postopkih ureditve meje, vročen.

7. Organ je tožnikovo pritožbo zoper delno odločbo z dne 15. 2. 2013 zavrgel, ker je menil, da ni stranka postopka, ki je bil končan z delno odločbo z dne 15. 2. 2013. V izpodbijanem sklepu navaja, da mu je vročitev delne odločbe odrekel, ker meja med njegovo parcelo 1350/18 in bivšo 1350/1 v postopku evidentiranja urejene meje ni bila urejena, postopek parcelacije parcele 1350/1 pa v tožnikovo pokazano mejo ne posega (čemur tožnik ugovarja), zato organ v konkretnem primeru ni štel sodnega postopka za ureditev za takšnega, od izida katerega bi bila odvisna odločitev za evidentiranje parcelacije. Posledično tožnika v postopku evidentiranja parcelacije ne šteje kot stranko.

8. Drugostopni organ je obrazložitev v zvezi z razlogi organa prve stopnje, da tožnik ni stranka v postopku parcelacije, dopolnil z razlogom, zakaj tožnika ni šteti za stranko z interesom na podlagi 43. člena ZUP.

9. Sodišče z razlogom organov, ki sta tožniku odrekla status stranke v postopku, ki se je končal z izdajo delne odločbe z dne 15. 2. 2013, na podlagi materialnih določb 11., 47., 48. in 52. člena ZEN ne sledi.

10. V obravnavani zadevi z odločbo z dne 15. 2. 2013 organ ni odločal le o parcelaciji parcele 1350/1, pač pa je tudi predhodno urejal meje parcele, ki se je delila. Ni šlo za delitev parcele, katere meja bi bila predhodno urejena in bi se v postopku izvajala le parcelacija. V postopku, ki se je končal z delno odločbo z dne 15. 2. 2013, je bila parcelacija izvedena po izvedenem postopku evidentiranja meje, v katerem je tožnik sodeloval kot stranka postopka (drugi odstavek 28. člena ZEN). V postopku ni soglašal s pokazano mejo geodeta med svojo parcelo 1350/18 in parcelo 1350/1, zato je bil s sklepom napoten na sprožitev sodnega postopka. Vendar pa mu ob navedeni materialni in procesni situaciji organ ne bi smel odreči statusa stranke v postopku, ki ga je izvajal v nadaljevanju, s postopkom parcelacije parcele 1350/1 in vročitvijo odločbe. Iz določbe prvega odstavka 49. člena ZEN izhaja, da mora biti pred evidentiranjem delitve parcele urejen del meje, ki se je dotika novi del meje, ki nastane z delitvijo. Del meje, ki mora biti urejen pred evidentiranjem delitve parcele, je del meje iz drugega odstavka 27. člena tega zakona. Iz navedene določbe izhaja, da se krajišča parcele, ki nastane z delitvijo, ne smejo dotikati neurejene meje. Urejena meja vsaj v krajiščih parcel je predpogoj za delitev parcele. Nadalje pa iz določbe četrtega odstavka 49. člena ZEN izhaja, da če v postopku evidentiranja urejene meje ni doseženo soglasje med lastniki sosednjih parcel oziroma parcel, ki se jih dotika del meje, ki nastane z delitvijo in se začne sodni postopek ureditve meje, se upravni postopek evidentiranja parcelacije lahko opravi pred ureditvijo meje v sodnem postopku. Glede na določbo četrtega odstavka 49. člena ZEN je organ lahko nadaljeval s postopkom parcelacije, vendar pa na podlagi navedene določbe postopek parcelacije, izveden naknadno, ni postal samostojni postopek, ki bi narekoval izdajo odločbe, v kateri lastniki sosednjih parcel, ki so bili stranke urejanja meje, ne bi imeli statusa stranke.

11. Navedenemu pritrjuje določba drugega odstavka 52. člena ZEN, iz katere izhaja, da organ lahko na podlagi dokončne odločbe o evidentiranju parcelacije v zemljiškem katastru vpiše nov del meje nove parcele kot urejen del meje, vendar pa ne v primerih iz četrtega odstavka 49. člena ZEN (primer, ko je prišlo do spora v zvezi z mejo).

12. Glede na določbo prvega odstavka 49. člena ZEN, ki določa, da mora pred evidentiranjem delitve parcele biti urejen del meje, ki se je dotika novi del meje, je zaključiti, da je izvedba postopka evidentiranja delitve parcele del postopka ureditve meje, kolikor meja ni urejena že pred parcelacijo. V primerih parcelacij parcel, katerih meja ni urejena, gre za enoten postopek evidentiranja urejene meje in parcelacije (kar izhaja tudi iz tretjega odstavka 49. člena ZEN, ki določa, da se postopek evidentiranja urejene meje in upravni postopek evidentiranja parcelacije lahko izvedeta skupaj na podlagi enotnega elaborata, ki mora vsebovati sestavine elaboratov ureditve meje in elaborata parcelacije, kot je bilo tudi v obravnavanem primeru), v katerem je lastnik parcele, ki se ni strinjal s pokazano mejo, varovan kot stranka postopka do dokončanja sodnega postopka, v katerem se meja uredi (drugi odstavek 52. člena ZEN), kar posledično pomeni tudi, da mu ni mogoče odreči statusa stranke po 42. členu ZUP (stranka zoper katero teče postopek). Katere svoje pravice v takem postopku parcelacije bo lahko varoval lastnik sosednjega zemljišča, je dejansko vprašanje. Sodna praksa stoji na stališču, da kolikor se izvede parcelacija znotraj urejenih meja parcele, poteku parcelacije lastnik sosednjega zemljišča ne more uspešno ugovarjati. V primeru, kot je obravnavani pa bo varoval obseg svojih pravic, kot jih uveljavlja, v sodnem postopku oziroma ga je kot pokazano mejo uveljavljal v upravnem postopku. Nerelevantno za obravnavano zadevo je, kako bo, s katerim pravnim sredstvom, svoje pravice lahko uveljavil. Sodišče tožniku na podlagi določb ZEN na splošni ravni ne more dati prav, da parcelacije organ ne bi mogel izvesti v primeru, ko pride do spora (brez njegovega soglasja). Drugače pa je (kot zatrjuje tožnik), kolikor parcelacija v njegovo sfero posega. Ali je parcelacija res posegla v tožnikovo sfero, pa bo stvar vsebinske presoje pritožbe.

13. Tožena stranka je glede na navedeno kršila pravila postopka, ta kršitev pa je vplivala na odločitev o zadevi. Sodišče je odločitev o odpravi izpodbijane odločbe in vrnitvi zadeve v ponoven postopek sprejelo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).

14. Ker je tožnik v tem upravnem sporu uspel, mu je sodišče odmerilo stroške postopka v višini 285,00 EUR (25. člen ZUS-1 v zvezi s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu), povečane za 22 % DDV.