Jedro

Lastninjenja stavbnih zemljišč, na katerih imajo pravico uporabe osebe, ki po zakonu o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I in 31/93) nimajo položaja upravičenca, zakon o denacionalizaciji ne ureja. Prav tako ne ureja lastninjenja kmetijskih zemljišč, na katerih imajo pravico uporabe prejšnji lastniki ali njihovi pravni nasledniki, saj njegov 27. člen ureja le vračanje kmetijskih zemljišč v last in posest, ne pa tudi vzpostavitve lastninske pravice na kmetijskih zemljiščih, na katerih imajo pravico uporabe prejšnji lastniki.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožničino pritožbo proti sklepu Sekretariata za varstvo okolja in urejanje prostora občine z dne 20.8.1992, s katerim je upravni organ prve stopnje tožničino zahtevo za denacionalizacijo stavbnega zemljišča s parc. št. 827 in 828. V obrazložitvi odločbe je tožena stranka ugotovila, da je bilo stavbno zemljišče s parc. št. 827 in 828, vpisano pri vl. št. 692 te k.o., nacionalizirano tožničini materi B.M. Tožnica je pravico uporabe na navedenih zemljiščih podedovala, s sodediči V.D., V.A. in V.B., do ene četrtine. Po določbi 31. člena zakona o denacionalizaciji se na podržavljenem stavbnem zemljišču vzpostavi lastninska pravica samo v korist upravičenca, ki ima na takem zemljišču pravico uporabe. Tožnica po določbah tega zakona nima položaja upravičenca, saj ni bila lastnica nepremičnin ob njihovem podržavljenju. Širše razlaganje določbe 31. člena bi lahko privedlo do vzpostavljanja pravnega stanja pred dedovanjem po upravičencu, to pa po zakonu o denacionalizaciji ni možno. Lastninjenje stavbnih zemljišč, ki ne bodo olastninjena po zakonu o denacionalizaciji, bo urejal drug zakon.

Tožnica je v tožbi navedla, da je bilo dejansko stanje v upravnem postopku ugotovljeno nepopolno in zato nepravilno. Parcela št. 828 je vrt, parcela št. 827, ki meri 2.204 m2, pa obsega tudi sadovnjak v izmeri 1.861 m2. V tem delu ne gre za stavbno temveč za kmetijsko zemljišče. Status tega zemljišča v postopku sploh ni bil ugotovljen. Kmetijska zemljišča pa se po določbah zakona o denacionalizaciji vračajo v last in posest pod pogoji njegovega 27. člena. Pa tudi če je celotno zemljišče šteti po veljavnih predpisih za stavbno zemljišče, ima tudi tožnica pravico zahtevati vzpostavitev lastninske pravice po 31. členu zakona o denacionalizaciji v svojo korist, saj ni videti razloga, zakaj bi prav pri uporabi določb 31. člena dediči ne imeli enakih pravic, kot jih sicer ima upravičenec. Toženkina razlaga zakona je v nasprotju s 15. členom zakona o denacionalizaciji, ki določa, da so upravičeni za uveljavljanje pravic iz tega zakona pravni nasledniki, če so upravičenci do denacionalizacije mrtvi. Zgrešeno je govoriti o "konzumaciji" pravice s tem, ko so dediči podedovali to, kar je prejšnjemu lastniku - upravičencu še ostalo. Takšno tolmačenje zakonske določbe ustvarja neenakopraven položaj med tistimi upravičenci, ki so živi, in tistimi, katerih pravice uveljavljajo po njihovi smrti njihovi pravni nasledniki. Tožnica zato predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izreku in razlogih izpodbijane odločbe.

Tožba ni utemeljena.

Iz tožničine vloge, s katero je zahtevala denacionalizacijo spornih nepramičnin, in iz drugih podatkov predloženih upravnih spisov je razvidno, da tožnica ni bila lastnica nepremičnin s parc. št. 827 in 828 v času, ko so bile podržavljene. Glede na določbe 3. člena zakona o denacionalizaciji (ZDEN, Uradni list RS, št. 27/91-I in 31/93) tožena stranka v izpodbijani odločbi torej pravilno ugotavlja, da tožnica v tem primeru nima položaja upravičenca po ZDEN. Ta zakon priznava položaj upravičenca samo osebam, ki so bile ob podržavljenju premoženja njegovi lastniki (izjemi od tega pravila, ki jih ZDEN določa v svojem 11. in 12. členu, za obravnavani primer nista pravno pomembni). Denacionalizacijo stavbnih zemljišč, na katerih imajo pravico uporabe upravičenci, ureja ZDEN v 31. členu. Lastninjenja stavbnih zemljišč, na katerih imajo pravico uporabe osebe, ki po ZDEN nimajo položaja upravičenca, ZDEN ne ureja. Prav tako ne ureja lastninjenja kmetijskih zemljišč, na katerih imajo pravico uporabe prejšnji lastniki ali njihovi pravni nasledniki, saj 27. člen ZDEN ureja le vračanje kmetijskih zemljišč v last in posest, ne pa tudi vzpostavitve lastinske pravice na kmetijskih zemljiščih, na katerih imajo pravico uporabe njihovi prejšnji lastniki. Lastninjenje spornih nepremičnin po presoji sodišča v ZDEN torej ni urejeno kot upravna stvar, zato je upravni organ prve stopnje ravnal pravilno, ko je iz vložene tožničine zahteve ugotovil, da po veljavnih predpisih ni pogojev za uvedbo postopka in zahtevo zavrgel (1. odstavek 125. člena zakona o splošnem upravnem postopku). Izpodbijana odločba je torej zakonita in sodišče je moralo tožbo zavrniti kot neutemeljeno.

Sodišče je svojo odločitev oprlo na 2. odstavek 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je v skladu s 4. členom ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot republiški predpis.