Jedro

Če so politični in vojni dogodki ob koncu prvega polletja 1991 predstavljali za toženca spremenjene okoliščine, zaradi katerih je bilo bistveno oteženo izpolnjevanje njegovih obveznosti iz pogodbenega razmerja, potem bi bil lahko toženec zahteval v skladu z določilom 1. odstavka 133. člena ZOR samo razvezo pogodbe ne pa njene spremembe na ustrezno znižanje najemnine.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki 192.092,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 18.2.1992 ter ji povrniti 34.761,00 SIT pravdnih stroškov. Zahtevek se nanaša na neplačano najemnino in storitve z zakonitimi zamudnimi obrestmi za mesece junij, julij in avgust 1991 za poslovni prostor, ki ga je toženec najel od tožnice po najemni pogodbi št. 3/91 z dne 26.2.1991 za letno najemnino 72.000 DEM v tolarski protivrednosti z aneksom z dne 8.4.1991. Pritožbeno sodišče je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo zaradi kršitve materialnega prava in predlaga razveljavitev sodbe ter vrnitev zadeve v novo sojenje.

Državno tožilstvo Republike Slovenije se o reviziji ni izjavilo, tožeča stranka pa nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Potem, ko je toženec 26.2.1991 sklenil najemno pogodbo s tožnico za najem poslovnega prostora z avtokampom, so res nastopile za toženca zelo neugodne razmere za izvajanje njegove gostinske in turistične dejavnosti zaradi drastičnega zmanjšanja števila gostov, kar je bila posledica razpadanja bivše države Jugoslavije in 10-dnevne vojne na Slovenskem. Sodišči prve in druge stopnje sta sicer ugotovili, da bi navedene spremenjene okoliščine predstavljale razlog iz 1. odstavka 133. člena ZOR za razvezo pogodbe, vendar pa toženec tega ni zahteval od tožeče stranke temveč le znižanje najemnine. Zato sta tudi tožencu naložili v plačilo vtoževani znesek.

Vrhovno sodišče se strinja z navedenimi razlogi. Namreč, če so politični in vojni dogodki ob koncu prvega polletja 1991 predstavljali za toženca spremenjene okoliščine, zaradi katerih je bilo bistveno oteženo izpolnjevanje njegovih obveznosti iz navedenega pogodbenega razmerja, potem bi bil lahko toženec zahteval v skladu z določilom 1. odstavka 133. člena ZOR samo razvezo pogodbe z dne 26.2.1991 z aneksom z dne 8.4. 1991, ne pa njene spremembe na ustrezno znižanje najemnine, kot je to toženec predlagal tožeči stranki dne 24.5.1991 in 15.7.1991. Tožeča stranka namreč po določilu 4. odstavka 133. člena ZOR ni bila dolžna pristati na znižanje najemnine in po sklepu njenega delavskega sveta z dne 3.8.1991 na to tudi ni pristala.

Toženec je ravnal v skladu s citiranim določilom 133. člena ZOR šele 30.9.1991, ko je z izročitvijo najetega objekta tožeči stranki razvezal navedeno pogodbeno razmerje, s čimer se je tožeča stranka tudi strinjala. Toda razveza iz navedenega razloga učinkuje šele od trenutka razveze dalje, ne pa za nazaj. Zato ne vpliva na zapadlost toženčevih pogodbenih obveznosti za čas pred tem, za mesece junij, julij in avgust, na kar se tožbeni zahtevek nanaša. Glede na tako stanje stvari, ko se toženec ni poslužil pravice, ki mu je bila dana na razpolago po 133. členu ZOR (clausula rebus sic stantibus), se ne more sklicevati na kršitev načela enakopravnosti, enakovrednosti dajatev ter vestnosti in poštenja, kar uveljavlja sedaj v reviziji, saj ni bilo nobene ovire, ki bi mu preprečevale uveljavljanje razveze pogodbe zaradi vojnih dogodkov, kot že navedeno.

Zato je bilo treba revizijo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno.