Jedro

Stroga namembnost proračunskih sredstev, ki jih je tožeča stranka vložila v premoženje, ki je nato prešlo v last občine (iz katerega proračuna so ji bila ta sredstva dodeljena), izključuje obogatitveni zahtevek.

Izrek

Revizija se zavrže v delu, s katerim tožeča stranka izpodbija del sodbe, ki se nanaša na odločitev o tožbenem zahtevku za vrnitev 59.800 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi.

Revizija se zavrne v delu, s katerim izpodbija odločitev o zavrženju tožbe glede zahtevka za plačilo 95.745.728,90 SIT s pripadajočimi obrestmi.

Sicer se reviziji ugodi in se v preostalem delu izpodbijana sodba razveljavi, prav tako tudi sodba sodišča prve stopnje v delu, s katerim je ugodeno tožbenemu zahtevku v višini 7.547.769 SIT (z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.3.1996), in v delu, s katerim je zavrnjen zahtevek v višini 56.168.166 SIT (z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.3.1996) ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženo stranko zavezalo, da mora tožeči stranki plačati 7.547.769 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.3.1996, tožbeni zahtevek za plačilo 56.227.966 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.3.1996 dalje je zavrnilo, medtem ko je tožbo glede zahtevka za plačilo 95.745.728,90 SIT zavrglo. Toženo stranko je zavezalo, da mora tožeči stranki povrniti 94.183 SIT pravdnih stroškov.

Pritožbeno sodišče je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in v zavrnjenem delu potrdilo sodbo prve stopnje ter sklep o zavrženju tožbe glede zahtevka za plačilo 95.745.728,90 SIT, pritožbi tožene stranke pa je ugodilo in sodbo prve stopnje v dajatvenem delu spremenilo tako, da se tožbeni zahtevek zavrne tudi glede 7.547.769 SIT. Obenem je zavrnilo še stroškovni zahtevek tožeče stranke. Kot nosilni argument za spremembo sodbe in za zavrnitev pritožbe tožeče stranke je navedlo, da tožena stranka ni bila obogatena, saj je tožeča stranka v pokriti olimpijski bazen (v nadaljevanju POB) investirala proračunska sredstva. Glede zahtevka za plačilo 95.745.728,90 SIT soglaša s stališčem prvostopenjskega sodišča, da predstavlja zahtevek za izpolnitev proračunskih obveznosti ter da zato ne spada v sodno pristojnost. Zoper to sodbo (in sklep) je tožeča stranka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču očita, da svojega stališča ni obrazložilo ter da je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da tožeča stranka v izgradnjo in opremo POB ni vlagala svojih sredstev. Čeprav so bila med njimi tudi sredstva, ki jih je dobila kot proračunski uporabnik, so ta sredstva predstavljala njeno premoženje. Ker je tožeča stranka za njih prikrajšana, tožena stranka pa z njimi obogatena, je podan dejanski stan obogatitvenega zahtevka. Tožeča stranka nasprotuje tudi stališču pritožbenega sodišča, da naj bi bila tožba nesklepčna glede vlaganj, kolikor presegajo vlaganja proračunskih sredstev. Opozarja, da je denar generična stvar (zaradi česar ni mogoče ugotoviti, katera denarna enota je bila porabljena za investicije v POB), ter da bi morala tožena stranka dokazati, koliko proračunskih sredstev je izročila tožeči stranki in zakaj so bila porabljena. Meni tudi, da odločanje o zahtevku za plačilo 95.745.728,90 SIT spada v sodno pristojnost, saj gre za civilnopravno razmerje, ki ga je tožeča stranka utemeljevala z deliktno odgovornostjo tožene stranke (ker ni izpolnila proračunske obveznosti, čeprav bi po Odloku o proračunu Občine Kranj za leto 1994 to morala storiti).

Tožena stranka je odgovorila na revizijo, pri čemer navaja, da je bila tožeča stranka proračunski uporabnik ter da se je financirala iz proračuna tožene stranke. Zakon o izvrševanju proračuna Republike Slovenije za leto 1994 (Uradni list RS, št. 26/94), je določal, da smejo uporabniki proračuna, ki so v posebnem delu določeni kot nosilci postavk, uporabljati sredstva proračuna le za namene, ki so določeni s proračunom. Dejstvo, da so v proračunu določena sredstva predvidena za določen namen oziroma za določenega proračunskega uporabnika, še ne pomeni proračunsko obveznost do uporabnika. Tožena stranka je iz proračuna financirala izgradnjo POB, kar skuša tožeča stranka prikazati kot njena lastna vlaganja. Vendar je tožeča stranka proračunska sredstva tožene stranke prejemala namensko in zato teh sredstev ni smela uporabiti drugače kot le za namen, za katerega so ji bila dana.

Revizija je bila vročena tudi Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija je delno utemeljena, delno neutemeljena in delno nedovoljena.

O zavrženju dela revizije: Tožeča stranka je zoper toženo stranko uveljavljala troje zahtevkov, ki imajo vsi različno dejansko (dva pa tudi različno pravno) podlago. Prvi zahtevek je obogatitveni in temelji na trditvah, da je tožeča stranka v izgradnjo in v opremo POB vložila določena sredstva (56.168.166 SIT in 8.777.669,66 SIT), ta objekt (in z njim vsa vlaganja tožeče stranke) pa je nato prešel v last tožene stranke. Drugi zahtevek je javno finančni - tožeča stranka zahteva, da ji tožena stranka kot proračunskemu uporabniku plača 95.745.728,90 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.3.1996. Tretji zahtevek (za plačilo 59.800 SIT) je spet obogatitveni, temelji pa na trditvi, da si je tožena stranka brez podlage iz blagajne tožeče stranke prisvojila dnevne iztržke od prodaje storitev v skupnem znesku 59.800 SIT. Zahtevki imajo torej različno dejansko podlago, drugi (javno finančni) zahtevek pa s prvim in tretjim nima niti iste pravne podlage. Pravico do revizije je treba zato presojati po vrednosti vsakega posameznega zahtevka (41. člen Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP). Ker tretji zahtevek ne presega 1.000.000 SIT, revizija v delu, s katerim tožeča stranka izpodbija odločitev o tem zahtevku, ni dovoljena (drugi odstavek 367. člena ZPP). Zato jo je revizijsko sodišče zavrglo (377. člen ZPP).

O neutemeljenosti revizije: Revizijsko sodišče sprejema stališče sodišč prve in druge stopnje, da zahtevek za plačilo 95.745.728,90 SIT ne spada v sodno pristojnost. Tožeča stranka ga namreč utemeljuje s trditvijo o proračunski, javno finančni obveznosti tožene stranke do nje kot do proračunskega uporabnika. Čeprav vidi v ravnanju tožene stranke (ki se upira plačilu zahtevanega denarnega zneska) protipravno ravnanje, to ni civilnopravna obveznost, pač obveznost, ki bi lahko temeljila na Zakonu o financiranju javne porabe (Uradni list RS, št. 48/1990 - v nadaljevanju z ZFJP), na Zakonu o izvrševanju proračuna Republike Slovenije za leto 1994 (Uradni list RS, št. 26/94) in na Odloku o proračunu Občine Kranj za leto 1994 (Uradni list RS, št. 20/94). Gre torej za spor iz javno finančnega razmerja, ki je izrazito upravnopravne narave. Ker odločanje o tem zahtevku ne spada v sodno pristojnost, je sodišče prve stopnje (in za njim pritožbeno sodišče) ravnalo pravilno, ko je tožbo v tem delu zavrglo (prvi in drugi odstavek 18. člena ZPP).

O utemeljenosti revizije: Pritožbeno sodišče je mimo trditev strank, mimo ugotovitev sodišča prve stopnje in tudi mimo listinskega dokaznega gradiva ugotovilo, da so bila sredstva iz proračuna tožene stranke dana tožeči stranki "prav za namen pridobitve tega premoženja", oziroma, da je "tožena stranka tožeči stranki nakazala proračunska sredstva za izgradnjo (in opremo - investicijo) POB". Ker pa revident te kršitve postopka ne uveljavlja, se revizijsko sodišče na njo ne sme ozirati. Pri odločanju o reviziji mora zato izhajati iz dejstva, kot da so bila tožeči stranki proračunska sredstva nakazana z namenom, da jih investira v POB1. Prav to dejstvo pa je za presojo utemeljenosti konkretnega obogatitvenega zahtevka odločilnega pomena. Specifičnost tega primera je namreč prav v tem, da je tožeča stranka proračunska sredstva morala investirati v POB, da torej druge izbire sploh ni imela. Po 20. členu ZFJP, drugem odstavku 4. člena Zakona o izvrševanju proračuna Republike Slovenije za leto 1994 in 7. členu Odloka o proračunu Občine Kranj za leto 1994 smejo uporabniki sredstva proračuna uporabljati le za namene, ki so določeni s proračunom. V nasprotnem mora proračunski uporabnik dodeljena proračunska sredstva vrniti v proračun (drugi odstavek 39. člena ZFJP). Tožeča stranka torej s sredstvi, ki so ji bila dodeljena iz proračuna s strogo določenim namenom, ni mogla prosto razpolagati. Čeprav so bila pravno sicer njena (dasi le kratek čas in za njo ekonomsko povsem neproduktivno), je imela le dve možnosti - ali ta sredstva vloži v POB, ali pa jih vrne proračunu (toženi stranki). Prehod teh sredstev iz njene premoženjske sfere v premoženjsko sfero tožene stranke zato ni bil brez pravnega temelja. Omenjene pravne določbe (ZFJP, Zakona o izvrševanju proračuna Republike Slovenije za leto 1994 in Odloka o proračunu Občine Kranj za leto 1994), po katerih mora uporabnik iz proračuna dodeljena sredstva uporabiti za namen, za katerega so mu bila dana, v konkretnem primeru izključujejo obogatitev. Tožeča stranka je namreč ta sredstva vložila v POB, ki je bil najprej v lasti investitorja (družbe R.), nato pa je bila lastninska pravica na tej nepremičnini prenešena na toženo stranko. Tožeča stranka je tako sredstva v vsakem primeru investirala v tuje premoženje.

Revizijsko sodišče zato v načelu sprejema pravno stališče pritožbenega sodišča, da stroga namembnost sredstev, ki jih je tožeča stranka vložila v POB, izključuje obogatitev. Sredstva so ji bila dana zato, da se v drugi obliki vrnejo toženi stranki. Zakaj se je to zgodilo, oziroma zakaj ni tožena stranka ta sredstva neposredno vložila v POB, ampak je to storila prek tožeče stranke, ki je tu v ekonomskem pogledu odigrala le vlogo posrednika (ali zato, ker je bila tehnološki upravljalec, ali pa iz kakega drugega /ekonomskega/ razloga), je pravno nepomembno. Bistveno je, da je tožeča stranka ta sredstva morala vložiti v POB in da zato prehod premoženja ni bil brez pravnega temelja. Ko je tako, tudi ni bistvene predpostavke neupravičene pridobitve - prehod premoženja brez podlage v pravnem poslu ali v zakonu (prvi odstavek 210. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl.).

Drugačna je pravna usoda tistih sredstev tožeče stranke, ki jih ni bila dolžna vložiti v POB, torej sredstev "iz naslova dotacij" in sredstev, ki so bila "pridobljena z lastno dejavnostjo". Teh po zakonu ni bila dolžna vložiti v POB, da bi to morala na podlagi pravnega posla, pa nobena od strank ni zatrjevala. Zato bi (ob izpolnitvi ostalih predpostavk neupravičene pridobitve) lahko zahtevala njihovo vrnitev. Vprašanje pa je, kdo nosi trditveno (in dokazno) breme, za višino teh sredstev. Na prvi pogled bi res kazalo, da je to tožeča stranka. Ona je namreč tista, ki mora zatrjevati in dokazati vsa dejstva, ki konstituirajo njen zahtevek. Vendar je to tudi storila. Navedla je namreč, da je v izgradnjo in v opremo POB vložila svoja sredstva (kar zaenkrat navsezadnje vsaj delno tudi drži), kar bi brez (nepooblaščene) intervencije pritožbenega sodišča (ki je kar samo, brez impeditivnega, pravnozavornega ugovora - ugovora nenastale pravice ugotovilo, da je tožeča stranka v POB investirala strogo namenska proračunska sredstva) ob izpolnitvi ostalih predpostavk obogatitvenega zahtevka tudi zadoščalo za njen uspeh. To, da je tožeča stranka vložila proračunska sredstva, ki so bila strogo namenjena za investiranje v POB, je ugovor tožene stranke, ki dejstvom, ki jih zatrjuje tožeča stranka, dodaja dejstvo, ki ima za posledico nenastanek uveljavljane pravice ("da, ampak ..."). To pa pomeni, da je tožena stranka tista, ki nosi trditveno in dokazno breme glede tega, kolikšna so bila sredstva, zaradi katerih javnofinančne narave (strogo namenska proračunska sredstva) pravica tožeče stranke ni nastala. Po splošno sprejetem temeljnem pravilu o dokaznem bremenu nosi namreč toženec trditveno (in dokazno) breme za dejstva, ki s stališča norme, na kateri temelji zahtevek (temeljna norma), nimajo konstitutivnega, pač pa impeditiven (pravnozavoren) učinek. Skratka, toženec nosi trditveno (in dokazno) breme dejanskega stanu t.i. protinorme (torej norme, ki izključuje nastanek pravice, ki jo uveljavlja tožnik). Ker je pritožbeno sodišče to pravilo o dokaznem bremenu spregledalo, je zmotno uporabilo materialno pravo (tako v sodni praksi kot v teoriji namreč ni sporno, da je razporeditev trditvenega in dokaznega bremena vprašanje materialnega prava).

Kljub zmotni uporabi materialnega prava pa revizijsko sodišče v tej procesni situaciji izpodbijane sodbe ni moglo spremeniti. Če bi to storilo, bi toženo stranko prikrajšalo za pravico do izjave v postopku in s tem za učinkovito varstvo njenih pravic. Čeprav tožena stranka ni dolžna vrniti tistih vlaganj v POB, ki ustrezajo proračunskim sredstvom, ki jih je tožeča stranka od tožene stranke dobila prav za ta namen, bi bilo treba samo zato, ker tožena stranka višine teh sredstev v svoji obrambi ni navedla, oziroma ni razmejila vlaganj po vrstah sredstev, tožbenemu zahtevku v celoti ugoditi - pozitivistično gledano s povsem korektnim izgovorom: če tožena stranka ni zmogla trditvenega bremena, nosi za to pravne posledice (v tem primeru zavrnitev njenega ugovora).

Taka rešitev bi bila še sprejemljiva, če bi šlo za nezadostno procesno skrbnost stranke, ker bi morala vedeti, da je za uspešnost njenega ugovora nujna tudi popolnost navedbe višine strogo namenskih proračunskih sredstev. Če pa stranki ni mogoče očitati, da bi morala vedeti za pravno pomembnost tega dejstva, ji je treba dati možnost, da glede na razkrita pravna naziranja o tem, kaj so pravno pomembna dejstva in kako je razporejeno trditveno (in dokazno) breme, svoje navedbe ustrezno dopolni. In v tem primeru gre prav za to. Pravna kompleksnost in za slovensko sodno prakso edinstvenost tega primera neupravičene pridobitve presega pravno znanje, ki ga je mogoče pričakovati od pooblaščencev strank. Da bi svoje trditve uskladili s pravnimi stališči, ki so pojasnjena v tem sklepu (in da bi bila zato varovana pravica stranke do izjave v postopku in pravica do učinkovitega sodnega varstva), je nujna razveljavitev izpodbijane sodbe in sodbe sodišča prve stopnje (drugi odstavek 380. člena ZPP). Revizijsko sodišče je zato ugodilo reviziji in v preostalem delu izpodbijano sodbo ter sodbo prve stopnje v ugoditvenem delu in v delu, s katerim je bil zavrnjen del zahtevka v višini 56.168.166 SIT, razveljavilo, ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Razveljavitev sodbe tudi v delu, ki se nanaša na 56.168.166 SIT, je bila nujna, ker zaradi zmotnega pravnega stališča, da tožeča stranka nima obogatitvenega zahtevka, pritožbeno sodišče ni obravnavalo pritožbenih navedb, s katerimi je izpodbijala stališče prvostopenjskega sodišča, "da tožeča stranka pri gradbenih delih finančno ni sodelovala" (da torej ni dokazala svojih vlaganj v izgradnjo POB).

Glede na do sedaj povedano posebni napotki za nadaljnje delo niso potrebni.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

(1) Razdelitev proračunskih sredstev posameznim uporabnikom predstavlja posebni del proračuna. Ker ta takrat ni bil objavljen (noben predpis ni določal, da bi morala občina posebni del proračuna objaviti v uradnem glasilu) in ker po naravi stvari ne more biti drugačen kot konkreten (ureja konkretno razporeditev sredstev po posameznih uporabnikih), mu ni mogoče pripisati značaj prava (katerega temeljna značilnost je abstraktnost). Zato ga je treba obravnavati kot dejstvo.