Jedro

Iz izpodbijane odločbe ne izhaja, da bi tožena stranka svojo odločitev utemeljevala na določilih člena 15 (1) in (2) Direktive o vračanju, niti da bi jih pri sprejemu svoje odločitve vsebinsko upoštevala tako, da bi upoštevala načelo sorazmernosti. Prav tako tudi ni navedla svojih razlogov za sprejeto odločitev, v kolikor meni, da uporaba milejših prisilnih ukrepov ni zadostna, izostala pa je tudi obrazložitev uporabe načela sorazmernosti.

Izrek

Tožbi se ugodi tako, da se odločba Policijske postaje Rače št. 2253-26/2013/21 (3F6911-1) z dne 17. 12. 2014 odpravi.

Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže. Republika Slovenija je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 285,00 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo na podlagi 1. odstavka 76. in 1. odstavka 78. člena Zakona o tujcih (ZTuj-2) tožniku odredila z dnem izdaje izpodbijane odločbe nastanitev v Centru za tujce v Velikem Otoku 44/z v Postojni (v nadaljevanju: Center za tujce), ker ni zapustil države v določenem roku in ga ni mogoče takoj odstraniti; hkrati je še odločila, da tožba ne zadrži izvršitve odločbe.

V obrazložitvi tožena stranka navaja, da je bila tožniku s posebno odločbo na podlagi 1. odstavka 64. člena ZTuj-2 izrečena odstranitev tujca iz države in prepoved vstopa v državo za čas 6 mesecev ter hkrati izdana tudi posebna odločba o nastanitvi v Center za tujce št. 2253-26/2013/4 z dne 17. 6. 2013, na podlagi katere je bil tedaj tožnik tudi odpeljan v Center za tujce. Pritožba zoper navedeno odločbo o odstranitvi je bila zavržena kot prepozno vložena, njegov predlog za vrnitev v prejšnje stanje pa je bil zavrnjen, zavrnjena pa je bila tudi njegova pritožba zoper navedeno odločitev. Prav tako je bil zavrnjen tožnikov predlog za odpravo oziroma razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici, zavrnjena pa je bila tudi tožnikova tožba zoper dokončno odločbo o zavrnitvi tožnikove prošnje za dovolitev zadrževanja, o čemer je odločilo Upravno sodišče s sodbo št. II U 460/2013 z dne 18. 12. 2013, ki je istega dne postala tudi pravnomočna. Zoper navedeno sodbo je tožnik vložil ustavno pritožbo, ki jo je Ustavno sodišče zavrglo s sklepom št. Up-63/14-6 z dne 7. 2. 2014. Tožena stranka še navaja, da je uvodoma navedeno izpodbijano odločbo izdala, ker pravnomočna odločba o vrnitvi z dne 17. 6. 2013 še ni bila izvršena.

V nadaljevanju obrazložitve še navaja, da tujec lahko zaprosi za milejše ukrepe ali o njih po uradni dolžnosti odloči Center (za tujce), če je namen nastanitve mogoče doseči tudi na drug način, čas bivanja tujca izven Centra brez dovoljenja za izhod iz Centra in čas bivanja v priporu, zaporu ali v postopku mednarodne zaščite pa se ne šteje v čas nastanitve v Centru. Izrečeni ukrep preneha, ko prenehajo razlogi zanj, oziroma, ko je dosežen njegov namen. Na podlagi ZTuj-2 omejitev gibanja traja le toliko časa, kolikor je potrebno, da se izvede odstranitev tujca iz države, vendar ne dlje kot šest mesecev. Odločba, ki je bila izdana po uradni dolžnosti, velja takoj, tožba pa v skladu z 2. odstavkom 78. člena ZTuj-2 ne zadrži izvršitve odločbe.

Tožnik v tožbi navaja, da iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je bila dne 17. 6. 2013 tožniku izdana odločba o vrnitvi in da tožnik ni pravočasno vložil pritožbe, kot tudi, da je tožnik vložil tudi predlog za zadržanje (pravilno: zadrževanje), ki pa je bil zavrnjen, tudi v sodnem postopku. Tožnik ni uspel niti z ustavno pritožbo. Dalje še navaja, da pri svoji odločitvi tožena stranka ni upoštevala, da je tožnik pravočasno zaprosil upravno enoto za dovoljenje za začasno prebivanje, o katerem pa še ni odločeno in ga upravna enota vodi pod opr. št. 214-3468/2014-4 (09204). Tožnik še pojasnjuje, da v Sloveniji biva že več kot 3 leta in živi pri svojih starših, ki ga preživljajo ter ne moti javnega reda in miru. Ker meni, da so podani pogoji, da biva v Republiki Sloveniji, saj tukaj živita njegova starša, ki imata dovoljenje za stalno prebivanje, tožnik sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi, oziroma, da se tožniku izreče milejši ukrep.

Hkrati s tožbo vlaga predlog za izdajo začasne odredbe za odložitev izvršitve izpodbijane odločbe na podlagi 1. odstavka 32. člena ZUS-1 ter zahteva, da se odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe. Ob sklicevanju na uveljavljeno sodno prakso Upravnega in Vrhovnega sodišča, kot izhaja iz izpostavljenih sodnih odločb, št. I U 1338/2011 in I Up 63/2011, iz katerih izhaja, da je pravno relevantna težko popravljiva škoda iz 2. odstavka 32. člena ZUS-1, ki bi tožniku nastala z izvršitvijo izpodbijanega sklepa, podana tudi v konkretnem primeru, saj bi izvršitev akta v smislu izročitve tožnika Kosovu pred vročitvijo sodne odločbe v upravnem sporu kršila tožnikovo pravico iz 23. in 25. člena Ustave. Dalje navaja, da tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da je sicer res, da iz določb ZTuj-2 neposredno ne izhaja, da tožba zoper odločbo po določbah ZTuj-2 ne zadrži izročitve tožnika Republiki Kosovo, vendar zadržanje izvršitve izhaja in praviloma zavezuje toženo stranko že iz narave stvari, saj je za tožnika učinek izvršitve izpodbijane odločbe enak kot v primeru, če je tožnikova tožba za mednarodno zaščito zavrnjena, vendar je za slednjo z določbo 4. odstavka 74. člena ZMZ določen suspenzivni učinek. V nasprotnem primeru tožnik meni, da bo praktično kakršnakoli sodna presoja postopkov za zadrževanje s takojšnjo izročitvijo tožnika Republiki Kosovo v celoti izničena, saj z izročitvijo tuji državi tožnik ni več pod slovensko jurisdikcijo. Dodaja še, da čeprav tožniku organi Republike Slovenije niso dovolili zadrževanja, ostaja dejstvo, da so razmere v Republiki Kosovo in Republiki Srbiji za Rome nevzdržne in življenjsko nevarne. Posebej izpostavlja, da je tožnik kot otrok skupaj z družino zbežal pred vojno v Italijo. Zato tudi ima naslov v Palermu, Italija, in prav zato tudi nima v Republiki Kosovo nikogar in se nima kam vrniti, z njegovo vrnitvijo na Kosovo pa bi bilo tožnikovo življenje tudi drugače ogroženo.

Tožena stranka je po pozivu sodišča na podlagi določil 38. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji) v danem roku sodišču predložila oštevilčene listine (dokaze št. 1 – 7) in odgovor na tožbo ter zahtevo za izdajo začasne odredbe, v katerem povzema vsebino predloženih dokazov št. 1 - 7. Med drugim tako pojasnjuje, da je bilo v tožnikovem primeru že odločeno o odstranitvi tujca iz države in prepovedi vstopa v državo za čas šestih mesecev, navedena odločba pa je postala izvršljiva 21. 6. 2014 in je bila tožniku osebno vročena dne 17. 6. 2013. Istega dne mu je bila vročena tudi odločba o nastanitvi v Center za tujce, ker so obstajali razlogi pobega in ga ni bilo mogoče takoj odstraniti iz države, tako da je bil 17. 6. 2013 tožnik nastanjen v Centru za tujce, izdan pa mu je bil tudi plačilni nalog zaradi kršitve 2. alineje 2. odstavka 145. člena ZTuj-2, zoper katerega tožnik ni vložil zahteve za sodno varstvo in je tako postal pravnomočen 27. 6. 2013. Nadalje je iz omenjene odločbe tudi razvidno, da je tožnik nezakonito prebival v Republiki Sloveniji, saj ni imel dovoljenja za prebivanje, njegov predlog za dovolitev zadrževanja v Republiki Sloveniji pa je Policijska uprava Maribor zavrnila z odločbo, zoper katero je tožnik brezuspešno vložil pritožbo in nato sprožil še upravni spor, v katerem je Upravno sodišče izdalo sodbo št. II U 460/2013, s katero je bila tožba zavrnjena kot neutemeljena. Ustavno sodišče je v zvezi z navedeno sodbo sprejelo sklep št. Up 617/14-9 z dne 3. 9. 2014 in odločilo, da se ustavna pritožba ne sprejme (dokaz št. 4).

K točki I: Tožba je utemeljena.

Predmet spora v obravnavani zadevi je dokončna odločba Policijske postaje Rače št. 2253-26/2013/21 (3F6911-1) z dne 17. 12. 2014, s katero je bila tožniku odrejena nastanitev v Centru za tujce z dnem izdaje izpodbijane odločbe, ker tožnik ni zapustil države v določenem roku in ga ni mogoče takoj odstraniti, morebitna tožba pa ne zadrži izvršitve odločbe. Svojo odločitev tožena stranka utemeljuje na določilih 1. odstavka 76. člena in 1. odstavka 78. člena Zakona o tujcih (ZTuj-2, Uradni list RS, št. 50/2011 in nadaljnji), ki je bil večkrat dopolnjen in spremenjen, nazadnje z Zakonom o spremembi Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o tujcih (ZTuj-2B, Uradni list RS št. 90/2014 z dne 15. 12. 2014, ki je začel veljati naslednji dan po objavi, dne 16. 12. 2014).

ZTuj-2 v 1. odstavku 76. člena določa, da za tujca, pri katerem obstaja nevarnost pobega ali ni zapustil države v določenem roku in ga iz kakršnih koli razlogov ni mogoče takoj odstraniti, odredi policija do njegove odstranitve iz države omejitev gibanja in nastanitev v Centru ali nastanitev izven Centra za največ 6 mesecev. Citirani zakon v 1. odstavku 78. člena določa, da nastanitev tujca v Center ali izven Centra in bivanje pod strožjim policijskim nadzorstvom odredi policija z odločbo, zoper katero ima tujec pravico do vložitve tožbe na Upravno sodišče v roku 3 dni po vročitvi odločbe. Po določbi 2. odstavka 78. člena ZTuj-2 tožba ne zadrži izvršitve odločbe. O tožbi mora sodišče odločiti v 6-ih dneh (3. odstavek 78. člena ZTuj-2).

Iz citiranih določil, navedenih v 9. točki obrazložitve, še zlasti pa iz 11. alineje 2. odstavka 1. člena ZTuj-2 izhaja, da je zakonodajalec z določili ZTuj-2 med drugim vsebinsko povzel tudi Direktivo Sveta 2008/115/ES z dne 16. 12. 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav (UL L št. 348, 24. 12. 2008, str. 98, v nadaljevanju: Direktiva o vračanju).

Direktiva o vračanju v uvodnih določbah pod točko 16 izrecno določa: „Uporaba pridržanja z namenom odstranitve bi morala biti omejena in bi morala v zvezi z uporabljenimi ukrepi in zastavljenimi cilji upoštevati načelo sorazmernosti. Pridržanje je upravičeno samo z namenom priprave vrnitve ali izvedbe postopka odstranitve in če uporaba milejših prisilnih ukrepov ni zadostna.“ V 1. odstavku 15. člena, ki ureja pridržanje, Direktiva o vračanju še določa: „Razen če v določenem primeru ni možno učinkovito uporabiti drugih zadostnih, vendar manj prisilnih ukrepov, lahko države članice pridržijo državljana tretje države, ki je v postopku vračanja, le, da pripravijo vrnitev in/ali izvedejo postopek odstranitve, zlasti če obstaja nevarnost pobega (a) ali se zadevni državljan tretje države izogiba ali ovira pripravo vrnitve ali postopek odstranitve (b).“ V 2. odstavku 15. člena nadalje Direktiva o vračanju še določa:“ Odločba mora biti pisna, v njej morajo biti navedeni dejanski in pravni razlogi.“ Vendar pa iz izpodbijane odločbe, kot je predhodno v obrazložitvi podrobno povzeta pod točko 1 do 3, ne izhaja, da bi tožena stranka svojo odločitev utemeljevala na določilih člena 15 (1) in (2) v tej sodbi citirane Direktive o vračanju, niti da bi jih pri sprejemu svoje odločitve v tožnikovem primeru vsebinsko upoštevala tako, da bi upoštevala načelo sorazmernosti v skladu s 16. uvodno določbo Direktive o vračanju, ki določa, da bi morala biti uporaba pridržanja z namenom odstranitve omejena in bi morala v zvezi z uporabljenimi ukrepi in zastavljenimi cilji upoštevati načelo sorazmernosti; pridržanje je upravičeno samo z namenom priprave vrnitve ali izvedbe postopka odstranitve in če uporaba milejših prisilnih ukrepov ni zadostna. Slednjega pa tožena stranka v svoji obrazložitvi ni izrecno navedla oziroma ugotovila in tako ni določno navedla, ali so tovrstne pravno relevantne dejanske okoliščine v tožnikovem primeru sploh izkazane. Prav tako tudi ni navedla svojih razlogov za sprejeto odločitev, v kolikor meni, da uporaba milejših prisilnih ukrepov ni zadostna, izostala pa je tudi obrazložitev uporabe načela sorazmernosti, kar je v nasprotju ne le z obveznostmi iz citiranih določil 1. in 2. odstavka 15. člena Direktive o vračanju, pač pa tudi z določilom 3. odstavka 7. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 in nadaljnji), po katerem se pri odločanju o pravicah, obveznostih in pravnih koristih strank nasproti njim uporabljajo tisti s predpisi določeni ukrepi, ki so zanje ugodnejši, če se z njimi doseže namen predpisa.

Sodišče je iz navedenih razlogov tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 4. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je podan razlog iz 1. točke 1. odstavka 27. člena ZUS-1, pa ni pogojev za zavrnitev tožbe po 2. odstavku 63. člena ZUS-1. Zadeva se s tem vrne v stanje, v katerem je bila, preden je bil izpodbijani upravni akt izdan (3. odstavek 64. člena ZUS-1), vendar sodišče izrecno poudarja, da zadeve ni vrnilo toženi stranki v ponoven postopek upoštevaje določilo 2. odstavka 15. člena Direktive o vračanju, po katerem se v primeru, kot je obravnavani, če je pridržanje nezakonito, zadevnega državljana tretje države nemudoma izpusti.

K točki 2: Sodišče je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrglo iz naslednjih razlogov: Na podlagi 1. odstavka 32. člena ZUS-1 vložena tožba v upravnem sporu (praviloma) ne ovira izvršitve izpodbijane odločbe, zato je zakonodajalec z določili 2. odstavka do 6. odstavka 32. člena ZUS-1 v pravni red uvedel in definiral poseben institut začasne odredbe. Tako je z 2. odstavkom 32. člena ZUS-1 določil, da sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne (sodne) odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda, pri odločanju pa mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi in koristi nasprotnih strank. Navedeno pomeni, da je prvi pogoj oziroma procesna predpostavka za izdajo začasne odredbe (ki je upoštevajoč 2. odstavek 32. člena ZUS-1 vezana na tožbo), obstoj tožbe, s katero tožnik v upravnem sporu zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih koristi proti odločitvam in dejanjem državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil. Prav tako je v skladu z ustaljeno sodno prakso Upravnega in Vrhovnega sodišča RS, kot izhaja med drugim iz sodbe in sklepa št. I U 1847/2014 in I U 1817/2014, obstoj procesnih predpostavk za sprejem tožbe v obravnavo tudi nadaljnja procesna predpostavka za izdajo začasne odredbe. Zato mora sodišče v primeru, kot je obravnavani, če je o tožbi že (pravnomočno) odločeno, kot izhaja iz izreka te sodbe in sklepa pod točko 1, zahtevo za izdajo začasne odredbe zavreči v skladu z 2. odstavkom v zvezi s 4. odstavkom 32. člena ZUS-1. K točki 3: Tožnik je zahteval tudi povrnitev stroškov postopka in ker je sodišče tožbi ugodilo ter izpodbijani akt odpravilo, je presodilo tudi, da mora Republika Slovenija v skladu z določilom 3. odstavka 25. člena ZUS-1 tožniku povrniti stroške postopka. V skladu z navedenim določilom se tožniku v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju: Pravilnik). Na podlagi 2. odstavka 3. člena Pravilnika je sodišče prisodilo ustrezen pavšalni znesek ob upoštevanju vseh tam navedenih pravno relevantnih okoliščin, in sicer, da je bila zadeva rešena na seji sodnega senata in da je tožnik v postopku imel pooblaščenko, ki je odvetnica.