Jedro

Trditvena in dokazna podlaga je torej predmet tožbe in ne tožbenega zahtevka.

Da bi se dokazi sploh izvajali, mora pravdna stranka navesti dovolj trditev. Izvajanje dokazov nikoli ni namenjeno dopolnjevanju trditvene podlage, temveč le dokazovanju tega, kar je bilo zatrjevano.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje (I.) razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 73753/2013 z dne 14. 5. 2013 in toženi stranki naložilo v plačilo 21.692,57 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 8. 2013 dalje do plačila in 6.420,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2 .8. 2013 dalje do plačila ter izvršilne stroške v znesku 66,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 5. 2013 dalje do plačila in 71,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 8. 2013 dalje do plačila.

2. Zoper to sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava (1. in 3. točka 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP) in predlagala, naj višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa naj jo razveljavi. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala, naj jo višje sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo, pri čemer je priglasila tudi stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Uvodoma višje sodišče ugotavlja, da je tožena stranka sicer navedla, da naj bi sodišče prve stopnje tudi zmotno uporabilo materialno pravo, vendar tega očitka ni obrazložila, temveč je glede vseh zatrjevanih kršitev navedla, da naj bi sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka na podlagi 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

6. Očitek, da se sodbe sodišča prve stopnje sploh ne da preizkusiti, ne drži. Sodišče prve stopnje je namreč navedlo vse razloge, ki so ga vodili k odločitvi, ti razlogi pa so jasni in niso v nasprotju sami s sabo ali z listinami, ki jih je v spis vložila tožeča stranka.

7. Tožeča stranka je po pozivih sodišča tožbene navedbe dopolnila, pri čemer je navedla vsa potrebna dejstva in tudi predložila dokaze za svoje trditve. Navedba, da tožbeni zahtevek ne vsebuje trditvene in dokazne podlage, je sicer pravilna, vendar pa tožbeni zahtevek tega tudi nikoli ne vsebuje. V skladu s 1. odstavkom 180. člena ZPP mora tožba obsegati določen zahtevek glede glavne stvari in stranskih terjatev, dejstva, na katera tožnik opira zahtevek, dokaze, s katerimi se ta dejstva ugotavljajo, in druge podatke, ki jih mora imeti vsaka vloga. Trditvena in dokazna podlaga je torej predmet tožbe in ne tožbenega zahtevka. Dopolnitev tožbe je vse to vsebovala.

8. Navedbe tožene stranke, da naj bi svoje obveznosti delno plačala, delno pa reklamirala, so pavšalne, kot je že v postopku pred sodiščem prve stopnje opozorila tožeča stranka. Zaradi njenih opozoril tudi ni bilo potrebno, da bi sodišče prve stopnje izvajalo materialno procesno vodstvo v smislu 285. člena ZPP. Tožena stranka ni navedla, kdaj naj bi plačala in katero svojo obveznost, prav tako bi moral biti ugovor v zvezi z reklamacijami substanciran tako, da bi tožena stranka konkretno navedla, kateremu računu, kdaj in zakaj je ugovarjala. Prav tako ni konkretizirala dogovora o cesiji, o katerem bi moral biti predložen tudi kak listinski dokaz ali pa vsaj dokaz o obstoju terjatve, ki naj bi jo cedirala. Ker tako tožena stranka ni konkretizirala svojih ugovorov, je na mestu tudi zaključek, da se zaradi zanikanja brez navajanja razlogov dejstva, ki jih navaja in dovolj podrobno obrazloži tožeča stranka, štejejo za priznana (2. odstavek 214. člena ZFPPIPP).

9. Predmet dokazovanja v pravdnem postopku so dejstva, ki so pomembna za odločbo (1. odstavek 213. člena ZPP). Da bi se torej dokazi sploh izvajali, mora pravdna stranka navesti dovolj trditev, česar pa tožena stranka ni zmogla. Izvajanje dokazov pa nikoli ni namenjeno dopolnjevanju trditvene podlage, temveč le dokazovanju tega, kar je bilo zatrjevano. Ob pavšalnih trditvah tožene stranke zato sodišče prve stopnje ni imelo podlage, da bi izvajalo kakršnakoli zaslišanja. Neizvedba predlaganega dokaza tudi ne more predstavljati bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

10. Z dokaznim predlogom za zaslišanje strank in prič tudi ni izpodbita verodostojnost izdanih faktur, še posebej, če nikjer ni konkretizirano, kaj naj bi bilo narobe z njimi. Tudi v pritožbi (čeprav je zato zdaj že prepozno) tožena stranka ni navedla ničesar, kar bi izpodbilo pravilnost predloženih faktur. Pri tem poslovni odnos s tožečo stranko priznava tudi sama, tožeča stranka pa je predložila tudi obe pogodbi, ki ju je upoštevalo že sodišče prve stopnje.

11. Sodišče prve stopnje je tako pravilno upoštevalo substancirane in z dokazi podprte trditve tožeče stranke in pravilno ni upoštevalo zgolj pavšalnih trditev tožene stranke. Na tako pavšalne trditve, kot jih je podala tožena stranka, pa niti ni mogoče bolj opredeljeno odgovoriti, kot je to storilo že sodišče prve stopnje.

12. Odločitev je tako pravilna. Ker višje sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

13. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato bo na podlagi 1. odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP morala sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka. Odgovor na pritožbo pa k odločitvi višjega sodišča ni prispeval, zato teh stroškov ni mogoče šteti za potrebne v smislu 155. člena ZPP, tako da mora tudi tožeča stranka sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka.