Jedro

V primeru, ko delovno razmerje že preneha, mora delavec uveljavljati sodno varstvo v roku, določenem v 3. odstavku 204. člena ZDR, torej v 30 dneh od dneva, ko je izvedel za kršitev pravic. Tožnik je že ob prijavi na inšpektoratu vedel, da ga je delodajalec odjavil iz obveznih zavarovanj in da je prejel obvestilo s strani upravne enote, da mora vrniti vizo. S tem dnem je izvedel, da so mu bile kršene njegove zatrjevane pravice iz delovnega razmerja, zato bi moral tožbo vložiti v 30 dneh, in ker tega ni storil je treba njegovo tožbo zavreči.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdita izpodbijana sodba in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna izplačati 1.144,52 EUR neto iz naslova opravljenih nadur, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 11. 2011 dalje do plačila. S sklepom je zavrglo tožbo v delu, da tožeči stranki delovno razmerje na podlagi pogodbe sklenjene dne 18. 3. 2011 pri toženi stranki ni prenehalo in še vedno traja z vsemi pravicami, ki iz njega izhajajo; da je tožena stranka dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo v roku 8 dni, da ne bo izvršbe; da je tožena stranka dolžna tožečo stranko od prenehanja delovnega razmerja dne 8. 8. 2011 naprej prijaviti v zdravstveno, pokojninsko in invalidsko zavarovanje za obdobje od 8. 8. 2011 do 20. 2. 2012, za vsak mesec izplačati bruto plače, ki znašajo bruto 748,10 EUR, od bruto zneskov odvesti pripadajoče prispevke in davke za pokojninsko, zdravstveno in invalidsko zavarovanje ter tožeči stranki izplačati plačo v skupnem znesku 3.756,95 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka sklepa). Sklenilo je, da stranki trpita vsaka svoje stroške postopka (II. točka izreka sklepa).

Zoper navedeno sodbo in sklep sta vložiti pritožbo obe pravdni stranki.

Tožeča stranka se pritožuje zoper sodbo in sklep sodišča prve stopnje zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da v celoti spremeni sodbo in sklep sodišča prve stopnje tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, porejeno pa, da sodbo v celoti razveljavi in jo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje s stroškovno posledico. Navaja, da je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno v tem, da je tožnik šele dne 19. 12. 2011 izvedel za prenehanje delovnega razmerja. Sodišče pa meni, da je tožnik že v avgustu 2011 vedel, da mu je delovno razmerje prenehalo. Sodišče tudi ni v celoti izvedlo predlaganih dokazov, zato je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Tožnik je namreč že v začetku delovnega razmerja vozil vozila različnih voznikov in različnih znamk in lastniki so bili različne povezane osebe. Vsak prevoz sproti je odrejal konstantno isti špediter, ki je potem prevoze tudi plačeval. Že od samega začetka je bil s toženo stranko dogovorjen način dela, da se tožnika na vsako vožnjo pošlje tako, da se ga pokliče ali kako drugače kontaktira, to je bil on ali njegova žena, ali pa je prišel poziv s strani špediterja. Razlog, da tožnik ni veliko komuniciral s toženo stranko je, ker je vozila prevzemal v poznih večernih urah ali zgodnjih jutranjih urah, ko osebje še ni bilo prisotno, kamion pa se je pripravil za transport prejšnji dan. Ta način se torej ni spreminjal skozi celotno delovno razmerje in se z ničemer ni spremenil tudi po avgustu 2011. Tožnik ni iskal novih delodajalcev, delodajalca nikoli ni menjal, novih kontaktov ni iskal in je enostavno po inerciji prevoze opravljal še naprej vseskozi do meseca oktobra 2011. Razlog za prijavo inšpekciji dela je bilo neplačilo plače, ne pa da bi karkoli vedel o prenehanju delovnega razmerja, kar zmotno ocenjuje sodišče. Od oktobra 2011 dalje pa mu tega razmerja nihče ni pisno odpovedal in je bil torej po njegovem mnenju še vedno v delovnem razmerju. Zato sploh ni bistveno, da mu je delovno razmerje delodajalec v avgustu 2011 odpovedal, saj se mu je delovno razmerje nadaljevalo in je prevoze opravljal še kar naprej. Če bi tožnik prevoze opravljala pri drugem delodajalcu, tega sploh ne bi smel, saj mu je delovno dovoljenje kot tujcu veljalo izključno samo za dosedanjega delodajalca. Vse navedene okoliščine torej kažejo, da če bi sodišče v celoti izvedlo dokazni postopek, bi s predlaganimi dokazi v celoti dokazala kontinuiteta delovnega razmerja, ohranjenega istega načina naročanja prevozov, ki jih je delal pred in po avgustu 2011, To pa je tisti element, ki dokazuje, da je po naziranju tožeče stranke, prišlo celo do spremembe delovnega razmerja v nedoločen čas, če je delodajalec res pogodbo o zaposlitvi prekinil v avgustu 2011 in kot je zatrjevano s ponarejeno listino, ki jo je uporabil pri Zavodu RS za zaposlovanje za odjavo delavca. Ko je tožnik pričel raziskovati in šele po obisku inšpekcije postopno raziskoval dalje, je šele dne 19. 12. 2011 pridobil izvirne podatke pri Zavodu RS za zaposlovanje o tem, da ni več v delovnem razmerju. Do zavoda je stopil zato, ker ga je tja napotila sama delovna inšpekcija. Ker te odpovedi ni bilo, mu po njegovem naziranjem tudi delovno razmerje ni moglo prenehati. Tožniku pa je bil tudi zavrnjen zahtevek, ko je uveljavljal nadure. Glede tega sodišče sploh ni izvedlo nobenega dokaza in v tej smeri ni raziskovalo nobenih dejstev, tako da v zvezi s tem niso nastali posebni stroški postopka. Sodišče ugotavlja, da ni bilo ugotovljeno niti število nadur, niti dnevi, ko naj bi bile vožnje opravljene, kar pa ni res, saj sodišče razpolaga z Kör Rapport, ki ga je izpolnjeval tožnik in je dokazilo o opravljenih vožnjah v mesecu oktobru 2011. Glede na to, da je te prevoze opravljal po nalogu delodajalca in istega povezanega osebja ter iste špedicije, za katero je delodajalec opravljal prevoze, je s tem že dokazana kontinuiteta delovnega razmerja in ne samo nadure temveč točni dnevi v katerih je opravljal prevoze.

Tožena stranka izpodbija sklep v II. točki izreka, v odločitvi, da vsaka stranka trpi svoje pravdne stroške. V pritožbi navaja, da je tožeča stranka v predmetnem postopku uveljavljala dva različna tožbena zahtevka in sicer tožbeni zahtevek o obstoju in prenehanju delovnega razmerja, za katerega pravilo o povrnitvi stroškov postopka določa ZDSS-1, drugega pa o pravici do plačila nadur, ki je obligacijsko pravni zahtevek, za katerega pa se za povrnitev stroškov postopka uporabljajo določila ZPP. Ker je tožeča stranka z zahtevkom za izplačilo 1.144,52 EUR neto iz naslova opravljenih nadur v celoti propadla, je toženi stranki dolžna v tem delu povrniti njej nastale stroške. Ne drži zaključek sodišča, da ugotavljanje pravice do plačila nadur v predmetnem postopku ni pomenilo posebnih stroškov, saj je tožena stranka v odgovoru na tožbo, kakor v pripravljalnih vlogah prerekala zahtevek po izplačilu nadur, podala pa tudi trditveno podlago in predlagala dokaze. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sklep v II. točki spremeni tako, da določi, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka, podrejeno pa da zadevo vrne sodišču v ponovno odločanje. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in sklep v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) v povezavi s 1. odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ob navedenem pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo pavšalno zatrjevanih bistvenih kršitev pravil postopka in ne tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti ter je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik podal dne 12. 10. 2011 na sedežu inšpektorata prijavo zoper delodajalca, da je zanj opravljal vožnjo v tujino, ko je prejel obvestilo upravne enote, da mora vrniti delovno vizo in da ga delodajalec nikoli ni seznanil z odpovedjo delovnega razmerja, niti z odjavo iz obveznih zavarovanj (list. št. 45). Iz zapisnika inšpektorata RS za delo z dne 9. 11. 2011 pa izhaja, da je bil pri toženi stranki opravljen inšpekcijski pregled in je bilo ugotovljeno, da je bil tožnik odjavljen iz obveznih zavarovanj, ker slednji ni več prihajal na delo in se ni javljal na telefon. Tožena stranka tožniku ni izdala odpovedi pogodbe o zaposlitvi v pisni obliki, zato ji je zaradi tega izrečena globa. Sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku ni verjelo tožniku, da je za odjavo iz zavarovanj in prenehanje delovnega razmerja izvedel šele 19. 12. 2011, to pa iz razloga, ker je že ob prijavi na Inšpektoratu za delo z dne 12. 10. 2011 povedal, da ga je delodajalec odjavil iz zavarovanj. Zaključilo je, da je tožnik najkasneje ob prijavi na Inšpektoratu za delo, torej dne 12. 10. 2011 izvedel, da mu je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo. Ker je tožbo vložil šele 17. 1. 2011, torej po poteku 30 dnevnega prekluzivnega roka, je tožbo kot prepozno pravilno zavrglo.

V primeru ko delovno razmerje že preneha, kar velja za konkretni primer, bi tožnik moral uveljavljati sodno varstvo v roku, določenem v 3. odstavku 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji). Torej v 30 dneh od dneva, ko je izvedel za kršitev pravic. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik že ob prijavi na Inšpektoratu za delo dne 12. 10. 2011 vedel, da ga je delodajalec odjavil iz obveznih zavarovanj in da je prejel obvestilo s strani upravne enote, da mora vrniti vizo. S tem dnem je izvedel, da so mu bile kršene njegove zatrjevane pravice iz delovnega razmerja, zato je bila tožba, vložena dne 17. 1. 2012, prepozna in je odločitev sodišča o zavrženju tožbe zato pravilna.

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek v zvezi z plačilom nadur, ki naj bi jih tožnik opravil s septembru in oktobru 2011 zavrnilo, upoštevajoč trditve in dokazno breme, ki je na strani tožnika. Tožnikovo zatrjevanje glede opravljanja nadur je bilo zelo splošno, za opravljanje nadure ni predložil nobene evidence (kdaj in koliko nadur naj bi opravil), temveč se je skliceval le da dejstvo, da je opravil nadure, ki po vrednosti znašajo v višini najmanj dveh minimalnih plač. Sodišče prve stopnje je sledilo predloženim dokaznim listinam iz katerih ne izhaja, da bi tožnik v spornem času vozil tovorna vozila toženca in tudi priložena potrdila o zasegu predmetov ne dokazujejo, da je tožnik v spornem času sploh opravljal delo za toženo stranko. Upoštevajoč dokazno breme o opravljenih nadurah, ki je na strani tožnika, njegove navedbe pa niso bile podprte z nobenimi dokazi, je sodišče prve stopnje ta del tožbenega zahtevka utemeljeno zavrnilo.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek tožene stranke zoper odločitev o stroških postopka. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbe 5. odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadaljnji), ki določa, da v primeru, kadar gre za spore o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja, delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka. Ker pa v zvezi z zahtevkom za plačilo nadur v sporni zadevi niso nastali posebni stroški, je sodišče prve stopnje odločilo, da vsaka stranka trpi vsaka svoje pravdne stroške. Glede na dejstvo, da tožena stranka v stroškovniku, kjer je priglasila stroške postopka, posebnih stroškov oziroma nagrade za denarni del zahtevka niti ni postavila, je očitno, da ji iz tega dela posebni stroški niso nastali, zato so nasprotne pritožbene navedbe neutemeljene in protispisne.

Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlog na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti je bilo potrebno pritožbo tožeče in tožene stranke zavrniti kot neutemeljeni in potrditi izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje (353. člen in 2. točka 365. člena ZPP).

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbe (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).