Jedro

Površine pod "nadstreškom" ni mogoče šteti v neto tlorisno površino objekta.

Neto tlorisno površino podstrešja, kot prostora v objektu, je treba upoštevati pri izračunu neto tlorisne površine objekta.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Občine Ig št. 3517/030/2012-259 z dne 20.12.2012 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 350 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo tožniku odmerila komunalni prispevek v višini 12.028,93 EUR v zvezi z gradnjo industrijske stavbe – mehanične delavnice, kleparske delavnice, lakirnice in nadstreška na zemljišču s parc. št. 51/1, 51/2 in 52, vse k.o. …. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je komunalni prispevek odmerjen na podlagi Odloka o programu opremljanja stavbnih zemljišč Občine Ig, podatki, potrebni za odmero, pa so povzeti iz priložene projektne dokumentacije. Pri izračunu je bila upoštevana površina parcele 1292 m2, neto tlorisna površina obstoječega objekta, ki po gradbenem dovoljenju iz leta 1958 meri 116,60 m2, in neto tlorisna površina novogradnje, spremembe namembnosti in rekonstrukcije, ki znaša 433,40 m2. Upravni organ druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnil in v razlogih med drugim pojasnil, da je upravni organ komunalni prispevek dolžan odmeriti v obsegu, kakršen je prikazan v predloženem PGD, iz predložene dokumentacije pa naj ne bi bila razvidna uporabnost podstrešja, niti površina, na katero se tožnik sklicuje. Navaja podatke o zunanjih dimenzijah objekta, na katerega se je nanašalo gradbeno dovoljenje leta 1958, ugotavlja, da je bilo takratni investitorici leta 1988 izdano urbanistično potrdilo za prenovitev objekta, da je bila po letu 1989 med drugim nad opečnimi oboki hleva izvedena armiranobetonska plošča, legalno zgrajen objekt pa povečan za 5,77 m x 2,90 m. Legalnost objekta (razen prizidka) naj bi bila razvidna iz inšpekcijske odločbe z dne 12. 4. 2012. Pojasnil je tudi, da se od površine nadstreška neto tlorisna površina objekta skladno s standardi SIST ISO 9836 ne upošteva.

Tožnik se z navedeno odločitvijo ne strinja in v tožbi oporeka ugotovitvi, da znaša neto tlorisna površina obstoječega objekta le 116 m2. Meni, da bi morala biti upoštevana površina legalno zgrajenega objekta v izmeri 420 m2, tj. tako površina pritličja kot površina podstrešja, in ne le površina pritličja v izmeri 116 m2. Obstoječe legalno stanje naj bi bilo razvidno tako iz načrta arhitekture, september 2010, dopolnitev september 2011, kakor tudi iz vodilne mape. Nasprotuje ugotovitvi, da so podatki za odmero povzeti iz projektne dokumentacije, na morebitno pomanjkljivost te dokumentacije pa bi ga po njegovem mnenju moral organ opozoriti v smislu 140. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

Sklicuje se na 82. člen Zakona o prostorskem načrtovanju (v nadaljevanju ZPNačrt) in zavrača sklicevanje organa druge stopnje na standard SIST ISO 9836, ker ne gre za javno objavljen predpis. Meni, da zaradi spremembe 48. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) z novelo tega zakona iz leta 2012 uporaba navedenega standarda ni zavezujoča, zato naj bi upravni organ napačno navajal, da se neto tlorisna površina ne ugotavlja za prazne prostore. S tem v zvezi se sklicuje tudi na mnenje Ministrstva za infrastrukturo in prostor ter na Tehnična navodila in primere za izračun površin prostorov in delov stavb, ki jih je izdelala Geodetska uprava, po katerih se neto tlorisna površina dela stavbe izračuna tako, da se seštejejo površine vseh prostorov, ki pripadajo delu stavbe in se pri tem upošteva vsota površin v vseh etažah. Sodišču predlaga, naj odpravi upravna akta obeh stopenj in zadevo vrne v ponovno odločanje, toženki pa naloži plačilo stroškov tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka v odgovoru na tožbo po vsebini ponavlja ugotovitve in razloge, ki sta jih v obrazložitvah svojih odločitev navedla organ prve in druge stopnje. Sodišču smiselno predlaga, naj tožbo zavrne, tožniku pa naloži povrnitev stroškov postopka.

Tožnik v vlogi z dne 22. 5. 2013 navaja še, da sta bili kršeni načelo zaslišanja stranke in načelo materialne resnice. Opozarja še na podatke iz uradnih evidenc in ob sklicevanju na 154. člen Ustave ponovno ugovarja uporabi standarda SIST ISO 9836, ker ni bil objavljen.

Tožba je utemeljena.

Glede na tožbene navedbe sodišče uvodoma poudarja, da v skladu s prvim odstavkom 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnikov. Kot upravni akt po ZUS-1 se šteje upravna odločba in drug tam našteti oblastveni posamični akt, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika (drugi odstavek 2. člena ZUS-1). To pomeni, da je v tem upravnem sporu predmet preizkusa zakonitost odločbe upravnega organa prve stopnje, s katerim je ta odločil o odmeri komunalnega prispevka. Predmet preizkusa zakonitosti v upravnem sporu torej ni odločba upravnega organa druge stopnje o zavrnitvi pritožbe zoper prvostopenjski akt, s katerim je bilo odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke. Pri preizkusu zakonitosti odločitve pa sodišče ni vezano zgolj na razloge izpodbijanega prvostopenjskega akta, ampak lahko upošteva tudi razloge pritožbenega upravnega organa, s katerimi ta v okviru svojih pooblastil v skladu z ZUP te dopolni ali celo navede drugačne razloge (tretji odstavek 248. člena ZUP).

V skladu z 80. členom ZPNačrt je zavezanec za plačilo komunalnega prispevka investitor oz. lastnik objekta, ki se na novo priključuje na komunalno opremo, ali ki povečuje neto tlorisno površino objekta. Pravilnik o merilih za odmero komunalnega prispevka v sedmem odstavku 6. člena določa, da se zavezancu, ki spreminja neto tlorisno površino objekta ali njegovo namembnost, komunalni prispevek odmeri v višini pozitivne razlike med komunalnim prispevkom po spremembi in komunalnim prispevkom pred spremembo neto tlorisne površine oziroma namembnosti objekta.

V obravnavani zadevi ni sporno, da je površina objekta, ki je predmet vloge za izdajo gradbenega dovoljenja, 433,40 m2, sporna pa je ugotovitev, da je neto tlorisna površina obstoječega objekta 116,60 m2. V obravnavani zadevi niso sporne dimenzije obstoječega objekta. Po ugotovitvah toženke so te dimenzije 21,00 m x 6,43 m, ob njem pa je kolnik enake dolžine in širine 5,47 m, vse pokrito z dvokapno streho. Prav tako ni sporno, da je bila nad opečnimi oboki izvedena armiranobetonska plošča. Tožnik ne ugovarja niti ugotovitvi, da del te armiranobetonske plošče tvori nadstrešek, meni le, da stališče toženke, da za ta del ni mogoče upoštevati neto tlorisne površine, ni pravilno.

Kolikor tožnik ta ugovor utemeljuje z oporekanjem uporabi standarda SIST ISO 9836, sodišče pojasnjuje, da ne gre za predpis, temveč za pravila stroke, ki izhajajo iz narave stvari. Zato se tudi vsebina standardov, ki se nanašajo na površino stavb, ne razlikuje od vsebine tehničnih navodil Geodetske uprave, na katere se sklicuje tožnik. Tako standard SIST ISO 9836 v točki 5.1.3.2. med drugim določa, da se neto tlorisna površina ne ugotavlja za prazne prostore med zemljiščem in spodnjo stranjo stavbe, po omenjenem navodilu pa se površina objekta nanaša le objekt, neto tlorisna površina pa na površine prostorov v objektu. To pomeni, da tudi na podlagi navodila, na katerega se sklicuje tožnik, prostora med zemljiščem in spodnjo stranjo stavbe, torej volumna pod zunanjo površino, ki je le nadkrita, ni mogoče opredeliti kot prostor v objektu. Zato je pravilno stališče toženke, da površine pod „nadstreškom“ ni mogoče šteti v neto tlorisno površino objekta, tožbeni ugovor, da bi morala biti pri neto tlorisni površini upoštevana tudi površina pritličja pod nadstreškom, pa je po navedenem neutemeljen.

Napačno pa je stališče toženke, da je za izračun neto tlorisne površine objekta pomembna njegova namembnost, tj. v konkretnem primeru namembnost podstrešja.

Kot je bilo že prej povedano, se neto tlorisna površina nanaša na površine prostorov v objektu. Tako tudi standard SIST ISO 9836 v točki 5.1.5. opredeljuje neto tlorisno površino kot površino med navpičnimi elementi, ki omejujejo prostor. To pa pomeni, da je treba neto tlorisno površino podstrešja, kot prostora v objektu, tudi upoštevati pri izračunu neto tlorisne površine objekta. Zato je neutemeljeno sklicevanje toženke na manjkajoči podatek o uporabnosti podstrešja obstoječega objekta. Uporabnosti podstrešja kot merila za izračun neto tlorisne površine objekta namreč ne določajo niti ZPNačrt, niti ZGO-1, niti Pravilnik o merilih za odmero komunalnega prispevka, niti standard SIST ISO 9836. Namembnost objekta (prvi dostavek 82. člena ZPNačrt) pa je lahko ovrednotena s faktorjem dejavnosti, če toženka to kot merilo določi v svojem programu opremljanja stavbnih zemljišč (7. člen Pravilnika o merilih za odmero komunalnega prispevka).

Toženka sicer v obrazložitvi odločbe organa druge stopnje navaja, da v predloženi dokumentaciji ni navedena površina obstoječega objekta, ki jo tožnik navaja, in da je površina 116,60 m2 v projektni dokumentaciji navedena kot podatek o površini objekta po gradbenem dovoljenju iz leta 1958. Ker med strankama, kot je bilo že prej povedano, ni sporno, da je bila nad opečnimi oboki hleva izvedena armiranobetonska plošča, pa bi po presoji sodišča toženka to okoliščino morala upoštevati, če je zaradi gradnje navedene plošče nastala nova etaža, tj. prostor nad pritličjem. Površina vsakega prostora v objektu namreč vpliva na ugotovitev neto tlorisne površine objekta.

Na drugačno stališče ne more vplivati niti okoliščina, da iz predložene dokumentacije ne izhaja površina 420 m2, ki jo uveljavlja tožnik. Ta okoliščina namreč ne pomeni, da toženka na podlagi predložene dokumentacije ne bi mogla ugotoviti, kakšna je neto tlorisna površina vseh prostorov obstoječega objekta.

Ker je sodišče ugotovilo, da je tožba že iz navedenega razloga utemeljena, se do ostalih tožbenih navedb ni opredeljevalo in je tožbi ugodilo (4. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1), izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo v ponovni postopek (tretji odstavek istega člena).

Kadar sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik).

Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopala odvetniška družba, se mu priznajo stroški v višini 350 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika). Plačana sodna taksa za postopek v višini 148 EUR bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1).

Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, OZ).