Jedro

Če gre za obveznosti v smislu 26. čl. ZIZ, slednjih ni mogoče izterjevati v različnih izvršilnih postopkih.

Izrek

Pritožba upnika se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo upnikov predlog za izvršbo z dne 17.8.2009. V obrazložitvi je navedlo, da je upniku s sklepom z dne 7.5.2012 naložilo, da v roku 8 dni dopolni predlog tako, kot je tam navedeno, vendar pa v dodeljenem roku upnik tega ni storil. Proti navedenemu sklepu je upnik po svojem pooblaščencu vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov, predlagal njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Trdi, da ni vložil predloga za izvršbo, ampak „predlog dolžnika za izvršitev sodne poravnave“ in v njem predlagal izrek denarne kazni. Že zaradi tega, ker je sodišče predlog nepravilno obravnavalo kot predlog za izvršbo, je njegova odločitev napačna. Upnik je predlagal izrek denarne kazni, ker dolžnik kot upnik v izvršilnem postopku In 1, ki se vodi pri Okrajnem sodišču v Kamniku, ni pristopil k odpravi pomanjkljivosti po sodni poravnavi Pg 1, na podlagi katere je predlagal izvršbo. Sodna poravnava namreč določa vzajemne dajatve, B. d.o.o. je bil dolžan zagotoviti bančno garancijo, D. d.o.o. pa odpraviti pomanjkljivosti in se nato poplačati z unovčenjem bančne garancije, vse po pogojih sodne poravnave. Upnik je v vlogi z dne 16.5.2012 izrecno pojasnil, da glede na vzajemno obveznost po citirani sodni poravnavi, je imel tudi D. d.o.o. v izvršilnem postopku In 1 materialnopravni položaj dolžnika, čeprav je predlagal izvršbo kot upnik. Zato so izpolnjeni pogoji za izrek predlagane denarne kazni D. d.o.o. po 33. čl. ZIZ, ki so določeni za dolžnika, kot tudi za upnika. Predlog za izvršbo je že vložil D. d.o.o., za izročitev bančne garancije, ki pa se lahko unovči le s potrdilom sodnega izvedenca, da je D. d.o.o. odpravil pomanjkljivosti v skladu s sodno poravnavo. D. d.o.o. kljub bančni garanciji pomanjkljivosti ni hotel odpraviti v skladu s sodno poravnavo, zato mu je potrebno izreči denarno kazen, ni pa upnik dolžan predlagati izvršbe po 226. čl. ZIZ, kot nepravilno navaja sodišče. Pritožba ni utemeljena.

Pritožnik v obravnavani pritožbi ponavlja navedbe iz svoje vloge z dne 16.5.2012, posredovane na poziv sodišča prve stopnje za dopolnitev predloga za izvršbo, in sicer: da teče pri Okrajnemu sodišču v Kamniku na predlog upnika: D. d.o.o. zoper dolžnika: B. d.o.o., izvršba, ki jo je upnik predlagal na podlagi sodne poravnave v zadevi Pg 1; da določa sodna poravnava vzajemne dajatve, in sicer: je B. d.o.o. dolžan zagotoviti bančno garancijo, D. d.o.o. pa odpraviti pomanjkljivosti in se nato po pogojih sodne poravnave poplačati z unovčenjem bančne garancije.

Če gornje navedbe pritožnika držijo, potem ima prav v delu, v katerem trdi, da gre za vzajemne obveznosti upnika in dolžnika po citirani poravnavi in ima tudi D. d.o.o. v izvršilnem postopku In 1 materialnopravni položaj dolžnika, čeprav je predlagal izvršbo kot upnik. Zakon o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) v 26. čl. med drugim določa, da izvršbo, ki je odvisna od poprejšnje izpolnitve kakšne upnikove obveznosti ali od nastopa kakšnega pogoja, dovoli sodišče, če upnik v predlogu za izvršbo določno označi javno ali po zakonu overjeno listino, s katero lahko dokaže, da je obveznost izpolnil oziroma da je pogoj nastopil (1. odst.), in da če je dolžnik po izvršilnem naslovu dolžan izpolniti obveznost pod pogojem, da upnik hkrati izpolni obveznost proti njemu, dovoli sodišče izvršbo, če upnik v predlogu za izvršbo opiše dokaz, da je zagotovil izpolnitev svoje obveznosti (3. odst.).

Torej če gre v obravnavanem primeru za obveznosti v smislu 26. čl. ZIZ, ni mogoče teh izterjevati v različnih izvršilnih postopkih, v tej zadevi pa se je zgodilo ravno to, potem ko se je Okrajno sodišče v Kamniku s sklepom z dne 12.10.2009, ki je postal pravnomočen (nobena od strank se zoper njega ni pritožila), izreklo za krajevno nepristojno za odločanje o predmetnem predlogu pritožnika.

Če pa ne gre za obveznosti v smislu 26. čl. ZIZ, potem ima prav sodišče prve stopnje, da bi moral upnik svoj predlog sestaviti v skladu z 226. čl. ZIZ (oziroma 225. čl. ZIZ), in ker tega ni storil, čeprav je bil pozvan s sklepom z dne 7.5.2012, je bil izpodbijani sklep utemeljeno izdan.

Upoštevaje gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče, na podlagi 2. tč. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. čl. ZIZ, pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep.