Jedro

Verjetnejša je pravica dediča, ki se opira na listino, kot pravica tistega, ki izpodbija resničnost v listini navedenih dejstev.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje: - v točki III (prav: v točki II) razveljavi in v tem delu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek ter - spremeni v točki I izreka tako, da se v prvi vrstici točke 2. med besedilom: "G. P. se napoti na pravdo" in besedilom: "z zahtevkom na ugotovitev" vstavi besedilo: "zoper oporočno dedinjo M. P. dediča S. P., ml.".

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem in nerazveljavljenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom prekinilo zapuščinski postopek. Na pravdo je napotilo nujnega dediča, in sicer zaradi ugotovitev, da se pri višini nujnega deleža ugotovi njegov prispevek po 32. členu ZD v denarju, ki znaša najmanj 25 % vrednosti zapuščine; da mu zapustnik ni daroval 70 % poslovnega deleža gospodarske družbe P. d. o. o.; da so v izreku navedene stvari njegova last; da v zapuščino spada najmanj 1.000 komadov različnih vrst okrasnih in eksotičnih ptic in perjadi in da so vsi stroji in orodja slaščičarske in pekarske delavnice njegova last, zlasti v izreku navedene stvari. Naložilo mu je, da tožbo vloži v roku trideset dni, sicer se bo postopek nadaljeval. 2. V točki III izreka (prav: II) je zavrnilo njegov predlog za izločitev izvedenca.

3. Nujni dedič vlaga pritožbo in izpodbija obe točki izreka (opozarja, da točke II sklep ne vsebuje). Uveljavlja vse pritožbene razloge po ZPP1 v zvezi ZD2. Predlaga razveljavitev sklepa z vrnitvijo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje in povračilom pritožbenih stroškov z zamudnimi obrestmi. Navaja, da za napotitev na pravdo ni pogojev. Iz izpodbijanega sklepa ni razviden predmet napotitve niti osebe, zoper katere naj nujni dedič sproži pravdo. Zaradi spora glede razdedinjenja oziroma dedne nevrednosti bi moralo sodišče primarno na pravdo napotiti oporočno dedinjo, ki to uveljavlja. Glede daril opozarja, da oporočna dedinja uveljavlja zahtevo, naj se nujnemu dediču vračunajo darila. Velja, da je pravica dediča do nujnega deleža verjetneje izkazana, kakor ugovor vračunavanja daril. Na pravdo bi morala biti napotena oporočna dedinja. Napotitev v zvezi s predmetom, zaradi keterega je sprejeta, ni jasna in razumljiva. Sklep je treba razveljaviti. Nepravilna in nepotrebna je napotitev glede okrasne in eksotične perjadi in ptic. Pritožnik je živali specificiral, oporočna dedinja specifikacije ni prerekala. Dejstva torej sploh niso bila sporna. Pred izdajo napotitvenega sklepa sodišče ni ugotavljalo, ali in katera dejstva so med dediči sporna. Sklep je izdan preuranjeno. Zaradi spora o izločitvenem zahtevku po 32. členu ZD bi moralo sodišče napotiti na pravdo nujnega dediča zoper vse sodediče, ki zahtevka ne priznavajo (enotno in nujno sosporništvo na strani tožene stranke) oziroma zoper oporočno dedinjo in drugega nujnega dediča, ki ima še vedno status dediča. Sklep, ki ne vsebuje odločitve, zoper katere sodediče je nujni dedič napoten na pravdo, je napačen. Napačna je III. točka izpodbijanega sklepa in ugotovitev, da je bila pritožnikova zahteva za izločitev izvedenca prepozna. Šesti odstavek 247. člena ZPP daje možnost za vložitev zahteve za izločitev izvedenca tudi po izdelavi izvedenskega mnenja. Predlog, podan na naroku dne 24. 11. 2016, je bil pravočasen. O zahtevi bi moralo sodišče odločiti vsebinsko. Ponavlja svoje nestrinjanje z izdelanim izvedeniškim mnenjem in opozarja, da je predlagal postavitev novega izvedenca ustrezne stroke, o čemer se sodišče še ni izjasnilo. Zaradi kršitev pravil pri dokazovanju z izvedencem je zagrešilo absolutne bistvene kršitve pravil postopka in kršilo pritožnikove ustavne pravice.

4. Oporočna dedinja je odgovorila na pritožbo. Predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega sklepa.

5. Pritožba je delno utemeljena.

6. Iz podatkov spisa in ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je v obravnavani zadevi oporočna dedinja določena za prevzemnico zaščitene kmetije, ki je predmet zapuščine. Pritožnik kot nujni dedič uveljavlja nujni delež. Oporočna dedinja zahteva vračunanje darila, ki ga pritožnik zanika. Pritožnik nadalje uveljavlja izločitveni zahtevek zaradi svojega prispevka k povečanju vrednosti zapustnikovega premoženja (32. člen ZD oziroma 20. člen ZDKG3). Trdi in dokazuje še, da določene stvari sodijo v zapuščino, določene pa ne, s čimer se oporočna dedinja ne strinja.

7. Ob takih dejanskih ugotovitvah, ki jih pritožbeno sodišče sprejema, ker imajo oporo v pravilno in popolno ocenjenem procesnem gradivu, je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je med dediči spor o obsegu oziroma sestavi zapuščine. Odločitev o prekinitvi postopka in napotitvi pritožnika na pravdo kot dediča, čigar pravica je manj verjetna, je pravilno oprta na 212. in 213. člen ZD. Sporov med dediči, ki se nanašajo na sestavo zapuščine in na izločitev iz zapuščine tistega dela, ki ustreza prispevku zapustnikovega potomca k ohranitvi ali povečanju vrednosti zapustnikovega premoženja, zapuščinsko sodišče namreč ne more reševati samo. Ne glede na to, ali gre za spor o dejstvih, ali o uporabi prava, mora zapuščinski postopek prekiniti in na pravdo napotiti tisto stranko, katere pravico šteje za manj verjetno (212. in 213. člen ZD).

8. Pritožnik odločitve, da je na pravdo napoten glede izločitvenega zahtevka ter glede premičnin, za katere trdi, da so njegova last, niti ne graja. Tudi pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje pravilni in dovolj jasno obrazloženi odločitvi sodišča prve stopnje, da je zaradi spornih dejstev o izločitvenem zahtevku na pravdo napoten pritožnik, ki ga uveljavlja. Enako velja za napotitev v zvezi s premičninami, za katere trdi, da so njegova last, čeprav za svoja lastniška upravičenja za zdaj ni ponudil še nikakršnih dokazov.

9. Pritožbene navedbe o nespornih dejstvih glede okrasne in eksotične perjadi in ptic, so protispisne. Pritožnikovi specifikaciji, na katero se sklicuje, je oporočna dedinja izrecno nasprotovala (primerjaj njene navedbe na list. št. 119 spisa). Sodišče je na tej podlagi pravilno ocenilo, da gre za sporna dejstva, ki jih bo moral pritožnik dokazati v pravdi.

10. Neutemeljeni so tudi nadaljnji pritožbeni očitki, da sodišče prve stopnje ni pravilno in popolno ugotovilo vseh spornih dejstev med dediči. Drži, da se je oporočna dedinja sklicevala tudi na razdedinjenje nujnega dediča in njegovo dedno nevrednost. Ne drži pa, da je sodišče to prezrlo in da med dediči ni ugotavljalo, ali in katera dejstva so med njimi sporna. Nasprotno. To je storilo na več narokih, nazadnje na naroku pred izdajo izpodbijanega sklepa, ko je z ustreznim materialnoprocesnim vodstvom z oporočno dedinjo preverjalo tudi njene navedbe v zvezi z razdedinjenjem in dedno nevrednostjo nujnega dediča (primerjaj zapisnik na red. št. 160 spisa). Ker je oporočna dedinja v pripravljalni vlogi na red. št. 162 spisa izrecno izjavila, da pravde zaradi ugotovitve dedne nevrednosti in razdedinjenja ne bo vlagala, razlogov za prekinitev postopka ter za uporabo 4. točke drugega odstavka 210. člena ZD ni bilo.

11. Tudi pritožbenim navedbam o preuranjenosti in zmotnosti napotitve na pravdo glede darila ni mogoče slediti. Med strankami je po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje sporna brezplačna zapustnikova naklonitev 70 % poslovnega deleža gospodarske družbe P., d. o. o. pritožniku, kar je bilo predmet notarskega zapisa SV 398/02 notarja S. K. Pritožnik trdi, da ni šlo za darilo. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da je treba še pred odločanjem o ugovoru oporočne dedinje glede vštevanja (tega) darila v pritožnikov dedni delež, rešiti spor o tem, ali je pritožnik sploh prejel navedeno premoženje kot darilo ali ne. Dokler ni razčiščeno, ali je nujni dedič prejel sporno premoženje kot darilo, ni mogoče ugotavljati vrednosti zapuščine, ki bo podlaga za izračun njegovega nujnega deleža (28. člen ZD). Sprejeta odločitev je tudi dovolj jasno obrazložena, da jo je mogoče vsebinsko preizkusiti. Ker je pritožnik tisti, ki zatrjuje drugačno stanje, kot izhaja iz listine, je na pravdo pravilno napoten on in ne oporočna dedinja. Verjetnejša je pravica dediča, ki se opira na listino (v tem primeru: oporočna dedinja), kot pravica tistega, ki izpodbija resničnost v listini navedenih dejstev (pritožnik). Tehtanje med pravico dediča do nujnega deleža in ugovorom vračunanja darila v nujni delež ob dejstvu, da je sporno, ali darilo sploh obstaja, še ni relevantno.

12. Zapuščinsko sodišče mora pri napotitvi na pravdo spor vsebinsko opredeliti. Zadošča, da v izteku napotitvenega sklepa opredeli, katera pravica ali pravno razmerje bo predmet tožbe, in v obrazložitvi pojasni, katera dejstva o obstoju ali neobstoju te pravice so med strankami sporna. Izpodbijani sklep je glede predmeta pravde dovolj jasen in razumljiv, da ga je mogoče vsebinsko preizkusiti. Pritožbeni očitki o absolutni bistveni kršitvi pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD so neutemeljeni. Ker je glede vsebine spornih razmerij, ki se bodo morala preverjati v pravdi, sklep pravilen tudi v dejanskem in pravnem pogledu, ga je pritožbeno sodišče v tem delu potrdilo, pritožbo pa kot neutemeljeno zavrnilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).

13. Pač pa je treba pritrditi pritožbi, da je sodišče deloma zmotno uporabilo 212. člen ZD, ker ni določilo oseb, zoper katere je treba vložiti tožbo. Napotitveni sklep mora poleg osebe, ki se napoti na pravdo, določiti tudi osebe, zoper katere naj se vloži tožba. Pritožbeno sodišče je v tem delu pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD) tako, da je določilo, naj pritožnik zaradi spornih dejstev o obsegu zapuščine in izločitvenem zahtevku vloži tožbo zoper oba sodediča kot nujna in enotna sospornika, kot navaja že pritožnik sam v pritožbi. Pritožbeno sodišče pri tem le dodaja, da je kljub napotitvenemu sklepu breme pravilnega oblikovanja tožbenega zahtevka v pravdi na napoteni stranki. Na vsebino napotitvenega sklepa namreč ni vezana.

14. Odločitev sodišča o zavrnitvi pritožnikovega predloga za izločitev sodnega izvedenca je neobrazložena in je ni mogoče preizkusiti. Kot pravno osnovo sicer navaja drugi odstavek 247. člena ZPP in zgolj zaključi, da je bil dne 24. 11. 2016 podani predlog prepozen, ne da bi pojasnilo, zakaj. Pritožba upravičeno opozarja, da je ostalo prezrto določilo šestega odstavka 247. člena ZPP. Iz podatkov spisa izhaja, da je bil predlog za izločitev podan ob pritožnikovem ugovoru zoper opravljeno dopolnitev mnenja. Hkrati je bilo izvedencu očitano ravnanje, ki lahko vzbuja dvom o njegovi nepristranskosti (komuniciranje zgolj z oporočno dedinjo). Gre za okoliščine, za katere pritožnik ob postavitvi izvedenca oziroma začetku dokazovanja z njim še ni mogel vedeti. Kadar stranka izve za razlog izločitve po začetku dokazovanja, lahko zahteva izločitev tudi kasneje v ugovoru zoper izvedensko delo.4 V takih primerih ravna sodišče tako, kakor da bi bila izločitev izvedenca zahtevana, preden je izvedenec opravil svoje delo (šesti odstavek 247. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).

15. Sklep o predlogu za izločitev izvedenca je bilo treba razveljaviti in ga vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD. V njem bo moralo podano zahtevo vsebinsko obravnavati, o njej ponovno odločiti ter odločitev popolno obrazložiti.

16. Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, ker jih pritožnik niti oporočna dedinja nista priglasila.

1 Zakon o pravdnem postopku, Ur. list RS, št. 26/1999 s spremembami 2 Zakon o dedovanju, Ur. list SRS, št. 15/1976 s spremembami 3 Zakon o dedovanju kmetijskih gospodarstev, Ur. list RS, št. 70/95 s spremembami 4 Primerjaj Zobec J., v: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, druga knjiga, GV Založba, Ljubljana 2006, stran 486