Jedro

Organizator potovanja odgovarja le za skrbnost pri izbiri - gre za njegovo krivdno odgovornost.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni: - v I. točki izreka tako, da se zavrne tožbeni zahtevek v delu, v katerem je sodišče prve stopnje ugodilo tožeči stranki, da ji je tožena stranka dolžna plačati odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 5.500,00 EUR in odškodnino za premoženjsko škodo v višini 90,00 EUR, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 7. 2008 dalje, - v III. točki izreka pa tako, da je tožeča stranka dolžna v 15 dneh povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 7.268,57 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev dalje.

II. Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 570,58 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev dalje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 5.500,00 EUR in odškodnino za premoženjsko škodo v znesku 90,00 EUR, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 7. 2008 dalje (I. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek je sodišče zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti njene pravdne stroške v višini 1.094,63 EUR (III. točka izreka).

2. Tožena stranka vlaga pritožbo zoper ugodilni del sodbe in odločitev o pravdnih stroških. Uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožnici pa naloži plačilo stroškov postopka. Sodišču očita, da ni odločilo o delnem umiku tožbe, s čimer je storilo relativno bistveno kršitev določb postopka. Sodišče je poleg tega prekoračilo tožbeni zahtevek, saj je tožnici priznalo zamudne obresti od stroškov postopka, ki jih tožnica ni zahtevala. Sodišču tudi očita, da se ni opredelilo do vseh trditev in da ni izvedlo vseh predlaganih dokazov. Nadalje navaja, da ni dokazano, da bi se tožnica okužila pri uživanju hotelske hrane. Poudarja, da je tožena stranka pri izbiri hotela ravnala kot skrben organizator potovanja. Tožena stranka je zatrjevala in dokazala, da so bile ocene gostov hotela dobre in da pred tožničinim bivanjem v hotelu pripomb gostov na higienske razmere v hotelu ni bilo. Trdila in dokazala je, da je bil hotel v času organizatorjevega alotmaja podvržen rednim sanitarnim pregledom, ki niso pokazali nikakršnih odstopanj od turških normativov. Tem trditvam tožnica ni oporekala, temveč je opozarjala le, da nobena od predloženih analiz ni bila napravljena v času njenega bivanja v hotelu. Tožnica ni trdila, da so bile v času njenega bivanja v hotelu opravljene analize in da so te pokazale odklone oziroma da bi te morale biti opravljene, pa niso bile. Prav tako ni trdila, da bi sanitarne analize iz obdobja pred njenim bivanjem v hotelu kazale kakršnekoli odklone. Zaključek sodišča, da organizator ni redno pregledoval laboratorijskih izvidov o higieni vode, kuhinje in hotelskih sob, je zato procesno nevzdržen in glede na izpovedbi prič G. in W. tudi napačen. Sodišče je spregledalo izjavo direktorja hotela, ki potrjuje navedbe tožene stranke, da razen tožnice in članov njene družbe v spornem obdobju nihče od številnih gostov (220 do 240) ni javil prebavnih težav. Spregledalo je tudi poročilo bolnišnice X., iz katerega izhaja, da so v letu 2008 zaradi prebavnih težav obravnavali le 8 gostov, kar je glede na veliko število gostov hotela zanemarljivo malo. Sodišče si vsebino pojma potrebne skrbnosti organizatorja potovanja pri izbiri podizvajalcev očitno napačno tolmači. V nadaljevanju pritožbe tožena stranka graja ugotovitve sodišča glede obsega nastale škode in ugovarja višini prisojene odškodnine. Navaja še, da tožnica ni aktivno legitimirana za vložitev tožbe. Pritožuje se tudi zoper odmero pravdnih stroškov.

3. Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo, predlagala njeno zavrnitev in priglasila pritožbene stroške.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da ni podana v pritožbi uveljavljana relativna bistvena kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP (1). Sodišče prve stopnje je odločilo v mejah postavljenega zahtevka, skladno z določbo 2. člena ZPP. Sodišče je upoštevalo, da je tožnica tekom postopka tožbo delno umaknila (za znesek 5.000,00 EUR). Res je, da v primeru umika tožbe sodišče izda sklep o ustavitvi postopka, ki pa je deklaratorne narave, saj delni umik tožbe učinkuje neposredno. V čem naj bi bila tožena stranka prikrajšana, ker sklep o ustavitvi postopka glede umaknjenega dela tožbe ni bil izdan, pa pritožba ne pove.

6. Pač pa pritožba utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje pri presoji, ali je podana odškodninska odgovornost tožene stranke, napačno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je tožena stranka, ki je tožnici prodala turistični aranžma za potovanje v Turčijo z nastanitvijo v hotelu C. (ki ga je sestavil dejanski organizator potovanja G., sedaj T.) odgovorna za škodo, ki jo je tožnica utrpela v posledici okužbe s hotelsko hrano.

7. Odškodninska odgovornost organizatorja potovanja v primeru, ko je posamezne storitve zaupal tretjim osebam, je urejena v 892. členu OZ (2). Organizator potovanja, ki je tretjim osebam zaupal prevoz in nastanitev potnikov ali druge storitve, povezane z izvršitvijo potovanja, odgovarja potniku za škodo, nastalo zaradi tega, ker storitve sploh niso bile opravljene ali so bile le delno izvršene, in sicer v skladu s predpisi, ki se nanašajo nanje (prvi dostavek 892. člena OZ). Pa tudi če so bile storitve izvršene v skladu s pogodbo in predpisi, ki se nanje nanašajo, odgovarja organizator za škodo, ki je potniku nastala ob njihovi izvršitvi, razen če dokaže, da je pri izbiri oseb, ki so jih opravile, ravnal kot skrben organizator potovanja (drugi odstavek 892. člena OZ). Potnik ima pravico zahtevati neposredno od tretje, za škodo odgovorne osebe popolno ali dopolnilno povrnitev škode, ki jo je utrpel (tretji odstavek 892. člena OZ). Organizator potovanja torej odgovarja le, če ne dokaže, da je pri izbiri oseb ravnal kot profesionalec na tem področju - kot skrben organizator potovanja. Odgovarja torej le za skrbnost pri izbiri (culpa in eligendo) - gre za njegovo krivdno odgovornost (3).

8. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da tožena stranka pri izbiri hotela ni ravnala dovolj skrbno in da je zato tožnici odgovorna za nastalo škodo. Pritožba utemeljeno opozarja, da je takšen zaključek sodišča glede na ugotovljeno dejansko stanje materialnopravno napačen. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedb prič L. G. in S. W. (vodja in namestnik vodje pravnega oddelka pri T.) ugotovilo, da je dejanski organizator potovanja pred sklenitvijo alotmajske pogodbe z obravnavanim hotelom le-tega natančno preveril. Ugotovilo je, da je pri družbi T. organiziran posebni oddelek za zdravje in varnost, ki pregleduje hotele glede nevarnosti oziroma morebitnih izvorov nevarnosti. Izvaja se kontrola hrane in pijače, preverja se voda ter higienski standardi v kuhinji in jedilnici. Kot izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe sta priči izpovedali, da se je takšen nadzor izvajal tudi med samim trajanjem alotmajske pogodbe s hotelom. Tožena stranka je v postopku predložila tudi poročila o laboratorijskih analizah, ki so bile opravljene v letu 2008 in ki niso pokazale nobenih odstopanj. Navedeno kaže, da je tožena stranka (oziroma dejanski organizator potovanja) pri izbiri hotelirja ravnala z ustrezno skrbnostjo, hotel pa je preverjala tudi v času trajanja pogodbe z njim. Stališče sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni bila dovolj skrbna pri nadzorovanju hotela zato, ker ni predložila laboratorijskih analiz, ki bi se nanašale na obdobje od 14. 7 do 21. 7. 2008 (čas bivanja tožnice v hotelu) in ker je v hotelu nedvomno prišlo do okužbe, je napačno in mu ni mogoče slediti. Iz razlogov izpodbijane sodbe ne izhaja, da bi bile že pred obravnavanim škodnim dogodkom v zvezi s hotelsko prehrano ugotovljene kakršnekoli nepravilnosti. Opisano stališče sodišča prve stopnje bi torej pomenilo, da bi bil organizator potovanja v vsakem primeru dolžan nadzorovati in preverjati posamezni hotel ves čas ter dnevno zahtevati poročila o opravljenih sanitarnih pregledih. V takšnem primeru bi bila odgovornost organizatorja potovanja izenačena z odgovornostjo hotelirja. Organizator potovanja pa odgovarja le za skrbnost pri izbiri - gre za njegovo krivdno odgovornost. 9. Ker v ravnanju tožene stranke ni najti kakršnegakoli protipravnega ravnanja, ki bi bilo v vzročni zvezi s škodo, ki je tožnici nastala, bi sodišče prve stopnje moralo tožbeni zahtevek v celoti zavrniti. Ker je že ta ugotovitev narekovala spremembo izpodbijane odločitve, se pritožbeno sodišče do ostalih pritožbenih navedb ni opredeljevalo, temveč je pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani I. točki izreka spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tudi v delu, v katerem mu je sodišče prve stopnje ugodilo, zavrnilo (5. alineja 358. člena ZPP).

10. Sprememba odločitve o glavni stvari je terjala tudi spremembo odločitve o stroških postopka na prvi stopnji (tretji odstavek 165. člena ZPP). Tožnica, ki v pravdi ni uspela, mora toženi stranki povrniti njene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je stroške tožene stranke odmerilo v višini 7.126,96 EUR. Tožena stranka utemeljeno opozarja, da je poleg stroškov, ki so ji bili priznani s strani sodišča prve stopnje, upravičena tudi do povračila potnih stroškov prič S. V. in J. Z. v skupni višini 118,33 EUR. Te stroške je bila tožena stranka dolžna plačati na podlagi sklepa sodišča prve stopnje z dne 19. 10. 2011 in jih je po podatkih v spisu tudi plačala (potrdilo o plačilu). Tožena stranka ima tudi prav, ko navaja, da bi moralo sodišče DDV odmeriti od odvetniške nagrade in izdatkov in ne le od nagrade (drugi odstavek 2. člena Odvetniške tarife (4)). V ostalem je pritožbena graja odmere pravdnih stroškov neutemeljena. Sodišče prve stopnje je toženi stranki priznalo izvedenino, pravilno v višini 1.066,56 EUR in ne v višini 1.268,86 EUR, za kar se zavzema pritožba (5). Stroški dokaznih predlogov, ki jih sodišče prve stopnje toženi stranki ni priznalo, pa tudi po presoji pritožbenega sodišča niso bili potrebni (prvi odstavek 155. člena ZPP). Tožena stranka je torej poleg odmerjenih stroškov s strani sodišča prve stopnje v višini 7.126,96 EUR (6) upravičena še do povračila pričnine v višini 118,33 EUR in dodatnih 23,28 EUR iz naslova DDV (ki znaša 798,30 EUR in ne 775,02 EUR). Priznane stroške v znesku 7.268,57 EUR je tožnica dolžna plačati toženi stranki v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev dalje.

11. Ker je tožena stranka s pritožbo uspela, je upravičena tudi do povrnitve stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Upoštevaje Odvetniško in Taksno tarifo znašajo stroški tožene stranke 570,58 EUR (sodna taksa za pritožbo 285,00 EUR, nagrada za pritožbo 229,50 EUR, materialni stroški 4,59 EUR in 22 % DDV). Tožena stranka ni upravičena do posebne nagrade za poročilo stranki, saj je nagrada za to opravilo že zajeta v nagradi za sestavo pritožbe. Priznane pritožbene stroške je tožnica dolžna povrniti toženi stranki v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev dalje. Tožnica, ki v pritožbenem postopku ni bila uspešna, sama krije svoje stroške, ki jih je imela z vložitvijo odgovora na pritožbo.

(1) Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in nasl.).

(2) Prodajalec potovanja, ki ga je sestavil organizator potovanja, ki nima sedeža v državi, se šteje za organizatorja potovanja (drugi odstavek 883. člena OZ - Obligacijski zakonik, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.).

(3) Tako J. Markič v dr. M. Juhart in dr. N. Plavšak, Obligacijski zakonik s komentarjem, 4. knjiga, GV Založba, 2003, str. 733 in 734. (4) Odvetniška tarifa (Ur. l. RS, št. 67/2003 in nasl.).

(5) Nagrado v višini 302,60 EUR, ki je bila izvedencu priznana s sklepom z dne 21. 5. 2013, je glede na podatke v spisu plačala tožnica in ne tožena stranka.

(6) Pritožbeno sodišče je v neizpodbijanem delu upoštevalo po sodišču prve stopnje odmerjene pravdne stroške tožene stranke. Z odmerjeno višino stroškov soglaša tudi tožnica v odgovoru na pritožbo.