Jedro

Če tožnik v 15-dnevnem roku ne plača takse in je bil opozorjen na pravne posledice, se tožba šteje za umaknjeno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zaradi umika tožbe ustavilo postopek. Zoper tak sklep se pritožuje tožnik, ki je vložil predlog za vrnitev v prejšnje stanje in pritožbo. V njem pooblaščenka tožnika predlaga, da se taksni opomin ponovno pošlje tožniku, ki se je medtem preselil na nov naslov T...eva X, Ljubljana. Pooblaščenka od vložitve tožbe v letu 1997 ni bila v stikih s tožnikom in tudi ni vedela, da se je tožnik preselil. Sicer pa bi moralo sodišče opomin poslati neposredno tožniku in ne pooblaščenki. Sodišče tudi ni upoštevalo 15 dnevnega roka, v katerem bi moralo odločiti o taksni oprostitvi. Glede na to, da je bila tožba in prošnja za taksno oprostitev vložena pred uveljavitvijo novega ZPP, je potrebno upoštevati določila, ki so veljala v času vložitve tožbe. V času vložitve tožbe procesna predpostavka, da je plačana sodna taksa, še ni veljala. S tako ureditvijo so tožniku kršene pravice do sodnega varstva. Pritožba ni utemeljena. Zakon o pravdnem postopku (Ur.l. RS 26/99; v nadaljevanju besedila ZPP) je začel veljati 14.7.1999 in velja za vse nedokončane postopke in za vse primere razen tistih za katere izrecno v prehodnih in končnih določbah določa, da se ne uporabljajo in tudi glede posameznih določb. Med take naštete primere ZPP ne našteva posledic opustitve plačila sodnih taks. V konkretnem primeru je taksna obveznost tožnika nastala,ko je že po uveljavitvi ZPP, sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov predlog za oprostitev plačila sodne takse (sklep z dne 19.10.1999, pravnomočen 18.11.1999). Ker tožnik takse ni plačal v 15 dnevnem roku, čeprav je bil opozorjen na pravne posledice je sodišče prve stopnje v skladu z določbo četrtega odstavka čl. 180 ZPP pravilno izdalo izpodbijani sklep. V primeru, da ima stranka pooblaščenca, je sodišče dolžna pošiljati vsa sodna pisanja njemu. Šteje se, da je vročitev opravljena osebno stranki, če je pisanje vročeno pooblaščencu (čl. 137 in šesti odstavek čl. 142 ZPP) tako, da je neutemeljena trditev v pritožbi, da bi moralo sodišče taksni opomin vročiti tožniku osebno. Ali je pooblaščenka tožnika vedela ali ne za preselitev tožnika v tej zadevi ni pomembno, saj je stvar komuniciranja pooblaščenca in stranke njun problem in ne problem sodišča. Kot že navedeno v uvodu ni nobene podlage, da bi se uporabljale določbe ZPP/77, ki so veljala v času vložitve tožbe, zlasti ko je bilo o predlagani taksni oprostitvi odločeno že po uveljavitvi ZPP. Z odločitvijo sodišča tudi v ničemer niso kršene ustavne pravice tožnika do sodnega varstva njegovih pravic. Ker tako ni podan nobeden od uveljavljanih pritožbenih razlogov je bilo pritožbo tožnika zavrniti in potrditi izpodbijani sklep (čl. 365 tč. 2 ZPP).