Jedro

Tožena stranka je v pritožbi dokazala obstoj neenotne sodne prakse Višjega delovnega in socialnega sodišča glede vprašanja, ki je bistveno za odločitev o višini odpravnine delovnega invalida po 109. členu ZDR (pri čemer o podobnem pravnem vprašanju Vrhovno sodišče še ni odločalo). Ni namreč enotnega stališča o tem, ali je osnova za izračun odpravnine plača in nadomestilo, ki ga prejema delovni invalid, dvojna plača, ali plača, ki bi jo dobil, če bi delal poln delovni čas.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne in se glede zavrnilnega dela sodbe, ki se nanaša na tožečo stranko, potrdi izpodbijani sklep.

Pritožbi tožene stranke se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se zoper sodbo v delu, v katerem je bilo tožnici ugodeno, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi in stroški postopka, revizija dopusti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati znesek 1.999,36 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 30. 12. 2006 do plačila, zavrnilo pa je tožbeni zahtevek v presežku do višine vtoževanega zneska 3.202,41 EUR, ter naložilo toženi stranki plačilo odmerjenih stroškov postopka.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in izpodbijani del sodbe v prvem odstavku delno spremenilo tako, da je tožena stranka dolžna tožnici obračunati znesek 1.999,36 EUR in ji po odvodu predpisanih prispevkov izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 12. 2006 do plačila, zavrnilo pa je višji tožbeni zahtevek in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V preostalem je pritožbo zavrnilo in sklenilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Sklenilo je, da se revizija ne dopusti.

3. Zoper sklep, da se revizija ne dopusti, sta pritožbi vložili obe pravdni stranki.

4. Tožeča stranka je navajala, da sodišče ni obrazložilo izpodbijanega sklepa ali utemeljilo, zakaj ne gre za pomembna pravna vprašanja in da izhaja obrazložitev sklepa samo iz citatov zakonskih določb. Menila je, da ni izpolnjen noben pogoj za odločitev, da se revizija ne dopusti. Sodišče je že odločalo o odpravninah, tudi o tem, da je potrebno od odpravnin v določenih primerih plačati davke ali prispevke, vendar pa nikoli o takem pravnem vprašanju, kot je obravnavan sedaj. Zato je predlagala, da sodišče pritožbi ugodi in dopusti revizijo zoper izpodbijano sodbo.

5. Tožena stranka je v pritožbi navajala, da praksa sodišč druge stopnje ni enotna glede vprašanja, kaj je osnova za odmero odpravnine v skladu s 109. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/2002 in 103/2007) v primerih, ko delavčev dohodek predstavlja delno plačo in delno izplačilo iz naslova invalidskega zavarovanja. Tako je v sodbi opr. št. Pdp 526/2008 razsodilo, da je v primeru, ko delavec dobiva plačo in nadomestilo invalidskega zavarovanja, treba pri izračunu odpravnine po 109. členu ZDR upoštevati obe vrsti prejemkov, v zadevah Pdp 1574/2007, Pdp 527/2008 ali Pdp 679/2008 pa je ugotovilo, da je treba upoštevati ali dvojni znesek mesečne plače ali plačo, kot če bi delavec delal poln delovni čas (nadomestil se ne upošteva). Neenotna praksa postavlja delavce invalide v neenak položaj, za delodajalca pa pomeni negotovost pri izplačevanju odpravnin. Zato je predlagala, da se pritožbi ugodi in se dopusti revizijo zoper izpodbijano sodbo.

6. Pritožba je bila v skladu z določbo 366. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradno prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 36/2004 - ZPP) in 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) vročena nasprotnima strankama, ki nanjo nista odgovorili.

7. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, utemeljena pa je pritožba tožene stranke.

8. Sodišče glede na določbe prvega odstavka 32. člena ZDSS-1 dopusti revizijo, ki sicer glede na določbe 31. člena ZDSS-1 ne bi bila dovoljena, če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju (prva alineja), ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo (druga alineja). Po določbi tretjega odstavka 32. člena ZDSS-1 je zoper sklep, s katerim sodišče druge stopnje ne dopusti revizije, dopustna pritožba samo iz razloga po drugi alineji prvega odstavka tega člena.

9. Iz zakonskega besedila ne izhaja, da se z določbo 32. člena ZDSS-1 uvaja možnost splošne pritožbe zoper odločitve sodišča druge stopnje. Pritožba je dovoljena samo iz razlogov, določenih v zakonu. Pritožba tožeče stranke ne navaja (ker pač še sploh ni bilo odločeno), v katerem primeru naj bi šlo za odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča, prav tako pa ne, kje naj bi šlo za neenotnost v praksi sodišča druge stopnje. Zato v tem primeru ne gre niti za zatrjevanje (niti za dokazovanje) neenotnosti VDSS pri obravnavi pravnega vprašanja, niti ne gre za zatrjevanje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča. 10. Ker pritožba ne pove, v katerih primerih naj bi sodna praksa VDSS odstopala od svoje lastne prakse ali od prakse Vrhovnega sodišča, pritožbi tožeče stranke ni mogoče ugoditi in dopustiti revizije, kot to predvideva četrti odstavek 32. člena ZDSS-1, zato je sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo v skladu z določbo 353. člena ZPP v delu, ki bi jo tožeča stranka lahko izpodbijala v reviziji.

11. Tožena stranka je v pritožbi pojasnila, da gre v odločbah Višjega delovnega in socialnega sodišča (VDSS) za neenotnost v praksi, saj v odločbah ni enotnosti o vprašanju, ki je bistveno za odločitev o višini odpravnine po 109. členu ZDR. Ni enotnega stališča o tem, ali je osnova za izračun odpravnine plača in nadomestilo delovnega invalida, dvojna plača, ali plača, ki bi jo delavec dobil, če bi delal poln delovni čas. V tem vprašanju, ki je bistveno za pravilno uporabo materialnega prava in ustvarjanje enotne sodne prakso, kar je ugotovilo tudi Vrhovno sodišče, se odločitve VDSS opr. št. Pdp 526/2008, Pdp 1574/2007, Pdp 527/2008 in Pdp 679/2008 dejansko med seboj razlikujejo. To pomeni neenotnost v sodni praksi sodišča druge stopnje, pri čemer o podobnem pravnem vprašanju Vrhovno sodišče še ni odločalo. S tem so podani pogoji 32. člena ZDSS-1 za dopustitev revizije, ki je sicer zakon ne dovoljuje. Zato je Vrhovno sodišče pritožbi ugodilo v skladu s smiselno uporabo 365. člena ZPP, in v delu, kjer je bilo ugodeno tožbenemu zahtevku skupaj z akcesornimi deli odločbe, revizijo toženi stranki dopustilo.

12. Toženi stranki teče rok za vložitev revizije v skladu z določbo četrtega odstavka 32. člena ZDSS-1 od vročitve tega sklepa.