Jedro

Iz tožbenega zahtevka ne izhaja, ali tožeča stranka zahteva izpolnitev svoje obligacijske pravice za vknjižbo nepremičnine v zemljiški knjigi, ali uveljavlja stvarno-pravni zahtevek, da je postala lastnica nepremičnine na podlagi priposestvovanja, kajti tožbeni zahtevek ni razumljiv.

Izrek

Pritožbi se ugodi, zato se izpodbijana sodba r a z v e l j a v i in zadeva vrača sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je tožeča stranka lastnica nepremičnine parcele št. 1/2, 5. z.k. telo, vpisane v vl. št. 135 k.o. P. ter je toženec dolžan na podlagi te sodbe dovoliti, da se po uradni dolžnosti v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v S. na nepremičnini parc. št. 1/2, 5 z.k. telo, vl.št. 135 k.o. P. opravi zemljiškoknjižni prenos lastninske pravice iz toženčevega imena na ime tožnice M.A., do celote. Toženo stranko je obvezalo, da mora tožeči stranki v roku 15-ih dni po pravnomočnosti sodbe povrniti pravdne stroške, odmerjene na znesek 177.560,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 06.11.2003 do plačila.

Proti tej sodbi se je pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po zakonu. Po oceni tožene stranke sodišče o predmetnem zahtevku ne bi smelo odločati in je zato zagrešilo absolutno bistveno kršitev iz 12.tč. 2.odst. 339.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Tožbeni zahtevek se namreč nanaša na ugotovitev, da je tožena stranka lastnica sporne nepremičnine, o čemer pa je že bila sklenjena sodna poravnava, kar nenazadnje zatrjuje tako tožeča stranka sama, prav tako pa to ugotavlja sodišče prve stopnje. Toženec je že v odgovoru na tožbo opozoril na nejasen in nesklepčen tožbeni zahtevek, s katerim tožeča stranka najprej podaja ugotovitveni zahtevek na podlagi katerega naj bi sodišče ugotovilo, da je tožnica že lastnica sporne nepremičnine, zato pa naj bi bil toženec na podlagi sodbe dolžan dovoliti vpis lastninske pravice na tožnico, ki pa naj bi se opravil po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje napačno ugotavlja, da je tako postavljen zahtevek skladen z Zakonom o zemljiški knjigi, saj sodišče ugotovljene lastninske pravice ne more vpisati po uradni dolžnosti, ampak je potrebno dovolilo zemljiškoknjižnega lastnika. Tožbeni zahtevek pa ni formuliran tako, da mora toženec izdati dovolilo za vknjižbo lastninske pravice na tožečo stranko, ampak govori o tem, da je toženec dolžan dovoliti, da se po uradni dolžnosti vknjiži v zemljiško knjigo, česar pa toženec ne more dovoliti in mu tega s sodbo tudi ni mogoče naložiti. Sodba sodišča prve stopnje tudi nima razlogov o odločilnih dejstvih kar pomeni kršitev iz 14.tč. 2.odst. 339.čl. ZPP, kajti tožena stranka se je že v odgovoru na tožbo in kasnejših navedbah sklicevala na določbe sedaj veljavnega Stvarnopravnega zakonika (SPZ), ki je stopil v veljavo 01.01.2003. Sodišče prve stopnje o konkretnih določbah SPZ ni reklo ničesar, temveč se sklicuje na določbe Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR), ki ni več v veljavi, pri tem pa sodišče prve stopnje ne pojasni, zakaj je uporabilo ta zakon, ki ni več v veljavi. Dalje zatrjuje, da tožena stranka nikoli ni osporavala temu, da je tožeča stranka na sporni nepremičnini izvrševala posest, prav tako za toženo stranko ni sporna sama narava sodne poravnave in njena pravna veljavnost. Sodišče prve stopnje navaja, da je bila posest tožeče stranke dobroverna in zakonita, saj je temeljila na veljavnem pravnem naslovu in je zaradi izvajanja posesti vse do leta 1977 sporno nepremičnino pridobila na podlagi priposestvovanja, skladno z 2.odst. 28.čl. ZTLR. Tožena stranka ponovno ponavlja, da bi moralo sodišče prve stopnje uporabiti določbe SPZ, to okoliščino pa dodatno potrjuje 269.čl. SPZ, ki določa, da se glede priposestvovalne dobe, ki je začela teči pred uveljavitvijo tega zakona, upoštevajo določila SPZ. Sodišče prve stopnje je v tem delu povsem napačno uporabilo določbe ZTLR, ki jih ne bi smelo uporabiti. Tožena stranka v prvi vrsti vztraja na tem, da je tožbeni zahtevek že zastaran. Člen 350. OZ je jasen, ko pravi, da terjatev na izstavitev listine za vpis v zemljiško knjigo zastara v 10-ih letih. Zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, v konkretnem primeru pa je to vse od dneva sklenitve sodne poravnave, v vsakem primeru pa od leta 1978, ko je bila izvedena parcelacija sporne nepremičnine in ko bi tožeča stranka lahko zahtevala od toženca izdajo ustrezne zemljiškoknjižne listine, za vknjižbo lastninske pravice. Posledica načela zaupanja v zemljiško knjigo, ki je opredeljena v 8.čl. Zakona o zemljiški knjigi jasno določa, da kdor izpolni pogoje za vpis pravice oziroma pravnega dejstva v zemljiško knjigo v svojo korist in tega vpisa ne predlaga, nosi vse škodljive posledice takšne opustitve. SPZ zakonite posesti ne pozna več, zato mora tožeča stranka dokazati, da je izvrševala posest nad sporno nepremičnino v dobri veri. Skladno z načelom zaupanja v zemljiško knjigo in načelom javnosti tožena stranka ni mogla biti v dobri veri, da je sporna nepremičnina njena, če pa je kot lastnik te nepremičnine vpisan nekdo drug in ne le na kratek čas, temveč toliko časa, da je prišlo do prehoda lastninske pravice vse do tožnika preko dveh njegovih pravnih prednikov. Po drugi strani pa je toženec v celoti ravnal pošteno in se zanesel na podatke o pravicah, ki so vpisane v zemljiški knjigi, kar je nenazadnje storilo tudi zapuščinsko sodišče in mu nikakor ni mogoče očitati, da bi moral vedeti za podatke, ki jih v zemljiški knjigi preprosto ni, posledično pa zaradi tega ne more trpeti škodljivih posledic. Negativna stran načela zaupanja v zemljiško knjigo namreč jasno pravi, da se šteje, da tistega, kar v zemljiški knjigi ni, s pravnega stališča ne obstaja in se na to ni mogoče sklicevati. Četudi bi sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da je tožeča stranka priposestvovala sporno nepremičnino in na tak način pridobila lastninsko pravico ji gre ponovno očitati, da svoje sicer že na podlagi zakona pridobljene pravice ni vpisala v javno knjigo in s tem dosegla učinek te pravice tudi nasproti tretjim osebam, konkretno tudi proti toženi stranki. Člen 44 SPZ določa, da morebitna pravica, pridobljena s priposestvovanjem ne sme iti na škodo tistemu, ki je v dobri veri in v zaupanju v javne knjige pridobil pravico, še preden je bila s priposestvovanjem pridobljena pravica vpisana v zemljiško knjigo.

Pritožba je utemeljena.

Že tekom postopka je tožena stranka pravilno opozarjala, da je tožbeni zahtevek nesklepčen in nerazumljiv in da naj sodišče prve stopnje tožečo stranko pozove, da tožbo popravi. Tega sodišče prve stopnje ni storilo in je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo. Tožeča stranka je namreč v tožbi zatrjevala, da je sporno parcelo pridobila na podlagi sodne poravnave, sklenjene pred Občinskim sodiščem v S. dne 09.06.1977, pod opr.št. P 30/77 oziroma, da je postala lastnica sporne nepremičnine tudi na podlagi priposestvovanja. Iz tožbenega zahtevka, ki ga je postavila za takšne svoje trditve, pa ne izhaja, ali zahteva izpolnitev svoje obligacijske pravice za vknjižbo nepremičnine v zemljiški knjigi, ali uveljavlja stvarno-pravni zahtevek, da je postala lastnica nepremičnine na podlagi priposestvovanja, kajti tožbeni zahtevek ni razumljiv. Očitno je, da je tudi sodišče prve stopnje imelo težave z razumevanjem tožbenega zahtevka, zato je tega v sodbi skušalo razložiti, vendar na povsem nerazumljiv način. Pritožba ima prav, da je odločitev sodišča prve stopnje nerazumljiva in je iz tega razloga podana tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14.tč. 2.odst. 339.čl. ZPP. Pritožbeno sodišče je moralo že iz tega razloga pritožbi tožene stranke ugoditi ter izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. V ponovnem postopku naj sodišče prve stopnje tožečo stranko pozove, da tožbo dopolni in popravi tako, da bo ta sklepčna. Šele takrat bo o zadevi lahko meritorno odločalo, predvsem pa mora biti pozorno tudi na dejstvo, da je bila tožba vložena 01.04.2003 v času veljavnosti Obligacijskega zakonika – OZ in Stvarnopravnega zakonika - SPZ, zato bo moralo pogoje za priposestvovanje obravnavati po določilih SPZ, oziroma pogoje za uveljavitev obligacijskih pravic po določilih OZ.