Jedro

Mokra tla v bolniški sobi sama po sebi niso nevarna stvar. Če so postala nevarna zaradi nedopustnega ravnanja imetnika stvari, to ne vodi k uporabi pravil o objektivni odgovornosti. V tem primeru je odgovornost lahko le krivdna in ne objektivna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da mora toženka plačati tožnici 13.490,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 2. 2011 dalje (1. točka izreka) in tožnici naložilo, da toženki povrne njene pravdne stroške v višini 33,60 EUR (2. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podredno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi najprej opozarja na pomoto v izreku, ki se v zneskovnem delu ne ujema z zahtevkom. Nadalje graja stališče sodišča, da mokra tla niso nevarna stvar. Sodišče samo pritrjuje, da lahko nenevarna stvar v določenih okoliščinah (npr. mokrota) postane nevarna, kar se je zgodilo v konkretnem primeru. V postopku je bilo ugotovljeno, da so bila tla v bolniški sobi mokra. Mokra površina močno poveča verjetnost zdrsev in padcev, ki jih tudi izvršeni varnostni ukrepi ne morejo preprečiti. Do zdrsa lahko pride pri povsem običajni, počasni ter previdni hoji in ravno v tem se skriva tista povečana nevarnost, ki utemeljuje uporabo pravil o objektivni odgovornosti. Sicer pa zavarovanka toženke odgovarja tudi krivdno, saj ni poskrbela za seznanitev tožnice z mokroto tal. Sodišče je napravilo napačno dokazno oceno in sprejelo napačen zaključek, da je bila opozorilna tabla nameščena pred tožničinim padcem. Sodišče se ni opredelilo do izpovedbe tožnice oziroma ni pojasnilo, zakaj ji ne verjame. Oprlo se je na izpovedbo U. H., ki je bila ob prvem zaslišanju zaposlena pri pogodbenem partnerju zavarovanke toženke, zato je imela interes o dogodku izpovedati drugače, kot se je dejansko zgodil. Logično je, da priča v nadaljevanju svoje izjave ni spreminjala, saj bi to nanjo metalo slabo luč. Priče T., A. in V. so prišle v sobo šele po tožničinem padcu, priča D. pa o konkretni zadevi ni izpovedala ničesar. Sodišče je zmotno štelo, da mesto postavitve opozorilne table za odločitev ni relevantno. Če so priče T., A. in V. videle tablo, še ne pomeni, da je bila tabla postavljena na mestu, kjer jo je lahko opazil vsakdo, ki je bil kjerkoli v bolniški sobi. Tudi če je bila tabla postavljena med čiščenjem, je tožnica ni mogla opaziti, saj jo je zakrivala postelja. Sodišče ni ugotavljalo, ali je tožnica z mesta, kjer se je nahajala, tablo sploh lahko videla. Za odgovor na to vprašanje bi moralo ugotoviti, kje je tabla stala, vendar ni, zato sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Razlogi sodbe so v tem delu tudi sami s sabo v nasprotju. Sodišče najprej pravi, da je lega table brezpredmetna, nato pa ugotavlja, da je bila tabla postavljena na vidnem mestu.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ponovno odločalo o zahtevku, s katerim je tožnica zahtevala plačilo odškodnine za škodo, ki jo je utrpela pri padcu v prostorih bolnišnice S., ki ima pri toženki zavarovano odgovornost. Tožnica je zahtevek utemeljevala s trditvami, da je zavarovanka toženke objektivno in krivdno odgovorna za nastalo škodo.

6. Pritožbeno sodišče je že v sklepu z dne 9. 1. 2013 pojasnilo, da podlage za objektivno odgovornost v konkretnem primeru ni. Pri odločanju o tem, kdaj je določena stvar ali dejavnost nevarna, je treba izhajati iz varstvenega namena določbe, ki je za škodo od nevarne stvari in nevarne dejavnosti predpisala objektivno odgovornost (drugi odstavek 131. člena OZ (1) v zvezi s 149. členom OZ). Objektivna odgovornost je bila uzakonjena za stvari in dejavnosti, ki so same po sebi tako nevarne, da jih kljub zadostni skrbnosti ni mogoče nadzorovati in nevarnosti ni mogoče odkloniti (na primer delo s kemikalijami, eksplozivi, uporaba motornega vozila). Ustaljeno stališče sodne prakse je, da mokra tla sama po sebi niso nevarna stvar (2). Mokra tla sicer pomenijo določeno škodno nevarnost, ki pa jo je mogoče s povprečno, običajno skrbnostjo obvladati. V konkretnem primeru tudi niso podane nobene posebne lastnosti ali okoliščine, ki bi utemeljevale zaključek, da so tla, kjer je tožnica padla, nevarna stvar. Če so postala nevarna zaradi nedopustnega ravnanja imetnika stvari, pa to ne vodi k uporabi pravil o objektivni odgovornosti. V tem primeru je odgovornost lahko le krivdna in ne objektivna (3).

7. Pritožbeno sodišče pritrjuje zaključkom sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru ni podana niti krivdna odgovornost zavarovanke toženke za tožnici nastalo škodo. Pri krivdni odgovornosti mora oškodovanec dokazati poleg obstoja pravno priznane škode, še nedopustno ravnanje povzročitelja škode in vzročno zvezo med njima (prvi odstavek 131. člena OZ). Dokazno breme, da čistilka pred čiščenjem sobe ni namestila opozorilne table (da so tla mokra in spolzka) na za to potrebno mesto, je bilo torej na tožnici. Pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da tožnica temu dokaznemu bremenu ni zadostila.

8. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je čistilka postavila opozorilno tablo v bolniško sobo pravočasno (pred čiščenjem) in pravilno na mesto, kjer bi jo vsak povprečno skrben uporabnik prostora lahko opazil. Ugotovitev sodišča, da je bila opozorilna tabla v sobo nameščena pred čiščenjem (torej pred padcem tožnice) temelji na skrbni in vestni oceni vseh izvedenih dokazov in uspeha celotnega dokaznega postopka (8. člen ZPP (4)). Sodišče je utemeljilo, zakaj ni sledilo tožničini izpovedi o tem, da naj bi opozorilno tablo čistilka namestila naknadno po tožničinem padcu. Pojasnilo je, zakaj je verjelo čistilki, ki je izpovedala, da je opozorilno tablo v sobo postavila pred čiščenjem. Njeno izpovedbo je ocenilo kot konsistentno in logično ter skladno z drugimi izvedenimi dokazi (izpovedbe ostalih prič in zapisnik o škodnem dogodku). Dokazna ocena sodišča je skrbna, popolna in logična, ter posledično povsem prepričljiva. Pritožbeno sodišče jo zato v celoti sprejema in se nanjo sklicuje.

9. Pritožba neutemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje mesto postavitve opozorilne table štelo za nerelevantno. Za odgovor na vprašanje, ali je bila tabla nameščena pravilno, ni bistveno, ali je bila postavljena tik ob vratih (kot je trdila čistilka) ali nekoliko bolj proti kotu sobe (kot so trdile ostale priče). Bistvena je ugotovitev sodišča, da je bila tabla postavljena na mestu, kjer jo je lahko opazil povprečno skrben uporabnik prostora. Glede na to, da so opozorilno tablo videli vsi, ki so se neposredno po škodnem dogodku nahajali v bolniški sobi (glej izpovedbo S. T., T. A. in P. V.), je utemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da je bila tabla nameščena na vidnem mestu. Ni mogoče pritrditi pritožbi, da bi morala biti tabla postavljena tako, da bi bila vidna z mesta, kjer se je nahajala tožnica (5). Kje se bo uporabnik prostora gibal v določenem trenutku, namreč ni mogoče predvideti. Sodišče zato ni bilo dolžno ugotavljati, ali je bila tabla vidna z mesta, kjer se je nahajala tožnica. Za zaključek, da je čistilka (in s tem zavarovanka toženke) ravnala z dolžno skrbnostjo, je bistvena ugotovitev, da je tablo postavila pred čiščenjem tako, da jo je lahko opazil povprečno skrben uporabnik prostora. Sodišče prve stopnje je to dejstvo ugotovilo in svoje ugotovitve ustrezno obrazložilo. Pritožbeni očitek, da sodba nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih in da so ti sami s sabo v nasprotju, torej ni utemeljen.

10. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da zavarovanka toženke, ki je ravnala z vso dolžno skrbnostjo, ni odgovorna za nastalo škodo. Odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka je torej pravilna. Pritožba utemeljeno opozarja, da se denarni znesek iz izreka sodbe (13.490,00 EUR) ne ujema z vtoževanim zneskom (13.439,00 EUR), kar pa ne vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve. Kot ugotavlja tožnica v pritožbi, gre za očitno pisno pomoto v številki, ki jo je mogoče odpraviti kadarkoli na način, predviden z določbo 328. člen ZPP.

11. Ker so pritožbeni očitki neutemeljeni, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

12. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato mora svoje pritožbene stroške kriti sama (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Odločitev o tem je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

(1) Obligacijski zakonik (Ur. l. RS, št. 97/2007 in nasl.).

(2) Primerjaj II Ips 297/2011, II Ips 70/2006, II Cp 2154/2012. (3) Takšno je tudi stališče novejše sodne prakse (primerjaj II Ips 220/2011, II Ips 297/2011, I Cp 183/2009, I Cp 2413/2008).

(4) Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in nasl.).

(5) Konkretnih trditev v tej smeri tožnica v postopku pred sodiščem prve stopnje niti ni podala. Navajala je le, da tabla ni bila postavljena na za to potrebnem mestu.