Jedro

Zatrjevanega dejanskega lastništva, kot ga zatrjuje tožnica v pritožbi, naše pravo ne pozna in to ne pomeni, da je tožnica lastnica spornih nepremičnin. Lastninska pravica na nepremičnini se pridobi z veljavnim pravnim poslom, ki ga tožnica ne zatrjuje in dokazuje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala ugotovitev, da je izvršba s prodajo nepremičnin parc. št. 826/7 in 823/1 k. o. X, katerih dejanska in izključna lastnica je tožnica, nedopustna.

2. Zoper tako sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica, ki v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njeni pritožbi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi stroškovno njenemu tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. V pritožbi tožnica očita sodišču prve stopnje bistveno kršitev določb postopka iz drugega odstavka 8. točke 339. člena ZPP, saj vabila za glavno obravnavo 30.5.2016 ni prejela, prav tako pa sodišče ni zaslišala priče J. N. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo dejstva, da je tožnica dejanska lastnica spornih nepremičnin, ki jo je na svoje ime a brez dovoljenja tožnice kupil njen sin J. N. z denarjem tožnice in tožnica ni bila seznanjena, da je njen sin sklenil pogodbo o dolgoročnem kreditu s toženo stranko in da je ustanovil zastavno pravico. Tožnica nima nikakršnega dolga do tožene stranke in s svojim premoženjem ne odgovarja za dolgove dolžnika.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Tožnica je v izvršilnem postopku, ki teče zoper njenega sina N. J. kot zemljiškoknjižnega lastnika spornih nepremičnin, zatrjevala, da je lastnica spornih nepremičnin, vložila ugovor tretjega ter bila napotena na pravdo (tretji odstavek 65. člena ZIZ). V postopku pred sodiščem prve stopnje tožnica ni dokazala, da je pridobila lastninsko pravico na spornih nepremičninah tako, da je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno odločilo, ko je zavrnilo tožbeni zahtevek. Tožničin sin je postal lastnik spornih nepremičnin na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 25.8.2010 SV 2159/10 sklenjene pri notarju J. S. Zatrjevanega dejanskega lastništva, kot ga zatrjuje tožnica v pritožbi, naše pravo ne pozna in to ne pomeni, da je tožnica lastnica spornih nepremičnin. Lastninska pravica na nepremičnini se pridobi z veljavnim pravnim poslom, ki ga tožnica ne zatrjuje in dokazuje. Zatrjevana neveljavnost kreditne pogodbe nima nikakršne povezave z dokazovanjem zatrjevane lastninske pravice, prav tako okoliščina, da tožnica ni bila seznanjena s pravnimi posli in dolgovi svojega sina. Na odločitev v ničemer ne vplivajo dogovori med tožnico in njenim sinom, da bo le-ta skrbel za njo in zagotovil primerne pogoje za bivanje in da naj bi sin zlorabil njeno zaupanje. Zatrjevana bistvena kršitev določb postopka, ki naj bi jo sodišče prve stopnje zagrešilo, ker ji ni omogočilo obravnave v tem postopku (kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP) ni podana, saj je tožnica prejela vabilo za glavno obravnavo, ki se je opravila 30.5.2016, dne 13.4.2016, kakor izhaja iz podpisane povratnice na list. št. 21. Sodišče prve stopnje je glede na trditveno podlago pravilno zavrnilo dokaz z zaslišanjem tožničinega sina N. J. 5. Glede na navedeno je bilo pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).