Jedro

Pri odločanju o predlogu za izdajo začasne odredbe odloča sodišče na podlagi dokaznega standarda verjetnosti.

Za presojo predloga o izdani začasni odredbi sodišče odloča na podlagi navedb pravdnih strank in procesnega gradiva, ki ga ima v spisu.

Sodišče je med postopkom izdalo ureditveno začasno odredbo, katere namen ni zavarovati izvršitev bodoče obveznosti dolžnika, ampak takojšnja ureditev spornega razmerja.

Z nanašanjem novih ovir ni šlo za novo motilno dejanje, ampak nadaljevanje prvega in da gre za trajajoče motenje.

Sodna praksa se je večkrat izrekla, da ni dvoma, da nastane škoda, ki ni nadomestljiva, če zaradi ovire ni mogoč dostop do hiše. V obravnavanem primeru je onemogočen dostop s prevoznimi sredstvi do (dela) hiše, gospodarskih poslopij in vrta, saj je pot, na kateri so nastavljene ovire, edini dostop za vsa prevozna sredstva.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je s sklepom z 18. 8. 2017 izdalo začasno odredbo, s katero je toženi stranki naložilo, da je dolžna v roku treh dni odstraniti vse ovire s služnostne poti, ki poteka z javne ceste s parc. št. 1 k.o. X med stanovanjsko hišo z naslovom ... v lasti tožnikov in stanovanjsko hišo z naslovom ..., v lasti toženca, prek parcele št. 2 in 3, obe k.o. X, last toženca, do parcel s št. 4 in 5, obe k.o. X, prek katerih se pot nadaljuje do parcel 123 in 1901/1, obe k.o. X. Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjsko sodišče zavrnilo ugovor toženca zoper izdano začasno odredbo.

2. Zoper sklep se pritožuje toženec in uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. Navaja, da tožeča stranka verjetnosti nastanka terjatve ni ne izkazala, ne zatrjevala. Prav tako ni konkretno zatrjevala niti izkazala nastanka sile ali težko nadomestljive škode. Prav tako ni ne izkazala ne zatrjevala, da toženec ne bo utrpel hujših neugodnih posledic, kaj šele, da bo s predlagano začasno odredbo utrpel le neznatno škodo. Sodišče ni izvedlo dokazov, ki jih je tožena stranka predlagala v ugovoru, niti se ni do njih opredelilo. Tožba in predlog sta bila vložena prepozno, po poteku tridesetdnevnega roka. Sodišče je zato napačno ugotovilo verjetnost obstoja terjatve, posledično je napačno uporabilo materialno pravo in zagrešilo bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Izdana začasna odredba nima podlage v tožbi niti v navedbah. Sodišče se je z razlago v 12. točki obrazložitve postavilo v vlogo tožnika in podalo trditve in pojasnila, ki bi jih morala podati tožeča stranka. Gre za neustavno in arbitrarno pravno logiko, ko sodišče pomanjkljiv predlog za izdajo začasne odredbe poskuša utemeljevati in utemeljiti za nazaj. Argumentacija v 15. in 16. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa je ponovno obremenjena s kršitvijo po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je ubralo napačno logiko in se sklicuje na sodno prakso, izdana začasna odredba pa je golo izigravanje pravnega sistema. Tožnikoma nenadomestljiva škoda niti hipotetično ni nastala in jima ne more nastati. Do lastne nepremičnine lahko dostopata na večih koncih parcele in tudi skozi lastne nepremičnine. Sodišče je v 16. točki obrazložitve navedlo, da tožnikoma utegne nastati nenadomestljiva škoda. Besedne zveze ni moč enačiti z verjetnostjo nastanka škode, ki je zakonski pogoj. Če bi bil predlog in izdana začasna odredba tako nujna, bi tožnika sporno pot uporabljala, pa tega ne počneta. Sodišče je tudi dopolnilo trditve tožnikov glede dostopa do kleti, gospodarskih poslopij, drv za štedilnik in glede avtomobila, ki niti ni vozen.

Obrazložitev prvostopenjskega sodišča je glede posledic in škode za toženca skopa in ne vzdrži razumne presoje ter je obremenjena s kršitvijo 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Žaljivo je izvajanje sodišča, da označuje lastnino in posest toženca na tej lastnini za "odlagališče stvari". V tem postopku se mora vzeti v obzir škoda zaradi posega v lastnino. Sodišče se mora ukvarjati s posledicami za toženca in s škodo, ki mu je v zvezi z zadevo nastala. Izdana začasna odredba pomeni poseg v toženčevo lastnino in posest, omejenost dostopa do lastne nepremičnine, posebej zaradi vzdrževalnih del na hiši. Ta so zaradi vlage, ki je v hiši, nujna. Po drugi strani pa imata tožnika dostop do vseh svojih nepremičnin.

V tej zadevi gre za "res iudicata" in za kršitev načela kontradiktornosti postopka. Sodišče je razpisalo narok za začasno odredbo, nato pa je tožencu odvzelo možnost za zaslišanje. Odločala je sodnica, ki je bila izločena, oziroma ji je bila zadeva odvzeta. Gre za kršitve po 2., 8. in 10. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče se ni opredelilo do predlaganih dokazov in jih ni obravnavalo ter je ponovno razdružilo že združeni zadevi. Predlaga, da drugostopenjsko sodišče ob odločanju vpogleda v obe zadevi.

3. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče uvodoma zavrača vse pritožbene očitke o obstoju absolutno bistvenih kršitev določb postopka. Razlogi sklepa so jasni in razumljivi, pri odločilnih dejstvih ni nasprotja med razlogi, absolutne bistvene kršitve določb po 2., 8., 10. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP niso podane. Odločitev prvostopenjskega sodišča je materialnopravno pravilna, to je navedlo tudi vse razloge, ki tako odločitev utemeljujejo. Na posamezne pritožbene navedbe bo pritožbeno sodišče odgovorilo v nadaljevanju obrazložitve.

6. Prvostopenjsko sodišče je s sklepom z 18. avgusta 2017 ugodilo predlogu tožnikov in izdalo začasno odredbo, s katero je tožencu naložilo, naj v roku 3 dni odstrani vse ovire s služnostne poti, ki poteka z javne ceste prek parcel št. 7 in 8, obe k.o. X, last tožene stranke, do parcel 4 in 5, obe k.o. X, last tožečih strank, v roku treh dni. Če toženec ovir ne bo odstranil, je sodišče dovolilo tožnikoma, da lahko na račun toženca odstranita vse ovire s služnostne poti oziroma za odstranitev pooblastita tretjo osebo. Ugovor toženca zoper izdano začasno odredbo je sodišče z izpodbijanim sklepom zavrnilo.

7. Prvostopenjsko sodišče je štelo, da je tožnikoma uspelo izkazati verjeten obstoj terjatve in nadaljnji pogoj za izdajo začasne odredbe iz drugega odstavka 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Toženec to v pritožbi izpodbija.

8. Pri odločanju o predlogu za izdajo začasne odredbe odloča sodišče na podlagi dokaznega standarda verjetnosti. Verjetnost je podana takrat, ko je razlogov, ki govorijo v prid nekega zaključka, več od tistih, ki kažejo na nasprotno. Ker se odloča na podlagi verjetnosti, sodišče v postopku za izdajo začasne odredbe (še) ne opravi celostne dokazne ocene, kot mu to nalaga 8. člen ZPP, ampak praviloma na podlagi gradiva v spisu oceni, katere navedbe strank so verjetnejše. To je prvostopenjsko sodišče tudi storilo tako v zvezi z izkazano verjetnostjo terjatve kot tudi nadaljnjih pogojev za izdajo začasne odredbe.

9. Za presojo predloga o izdani začasni odredbi sodišče odloča na podlagi navedb pravdnih strank in procesnega gradiva, ki ga ima v spisu. Prvostopenjsko sodišče je odločilo, da za odločitev ni potrebno opraviti naroka, zaradi česar ni kršilo določil postopka, kot očita pritožba. Toženec je zoper začasno odredbo ugovorjal, sodišče pa se je do njegovih ugovornih navedb vsebinsko opredelilo. Pritožba meni, da bi moralo sodišče opraviti narok, zaslišati priče in opraviti ogled. Sodišče prve stopnje je vpogledalo predložene fotografije in listine v spisu ter naredilo sklep, da je potrebno izdati predlagano regulacijsko začasno odredbo. Zakaj mu zadostujejo (le) navedbe strank ter listine v spisu, je obrazložilo. Sodišču ni bilo treba izvajati drugih dokazov, saj je iz navedb in predloženih fotografij lahko sklepalo, da je toženec na pot postavil ovire in da je tožeča stranka s stopnjo verjetnosti izkazala svojo terjatev, da ji je treba omogočiti neovirano uporabo poti.

10. Sodišče je med postopkom izdalo ureditveno začasno odredbo, katere namen ni zavarovati izvršitev bodoče obveznosti dolžnika, ampak takojšnja ureditev spornega razmerja (primerjaj odločbo US RS Up-275/97 s 16. 7. 1998). Bistvo ureditvenih začasnih odredb je v varstvu obstoječega stanja, kar narekuje restriktiven pristop in njihovo omejitev na izjemne primere, saj začasna odredba ne sme postati sredstvo, ki bi nadomestilo redno sodno varstvo. Stranka lahko z regulacijsko začasno odredbo uspe le, če je tako začasno varstvo nujno potrebno, da kasnejše sodno varstvo, zaradi nastanka nenadomestljive škode ali hudega nasilja, ne bi ostalo brez pomena. Prvostopenjsko sodišče je pri odločanju tehtalo tudi interese toženca. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je v konkretnem primeru izkazanih več okoliščin, ki govorijo v prid tožnikovih trditev.

11. Razlogi, ki utemeljujejo verjeten obstoj terjatve, izhajajo iz 10. točke obrazložitve sklepa sodišča z 18. 8. 2017. Na pritožbene navedbe o tem, da sta tožba in predlog za izdajo začasne odredbe vložena po poteku tridesetdnevnega roka, pa je odgovorilo prvostopenjsko sodišče v 10. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa. Pritožbeno sodišče se v izogib ponavljanju na prvostopenjske razloge sklicuje in dodaja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo, da je toženec s tem, ko je na pot poleg prvotne ovire (paleta z gradbenimi opekami) nanosil še plastičen sod, lesene palete, železne armature in postavil traktor, nadaljeval prvotno motilno dejanje, saj se od postavitve prve ovire prvotno posestno stanje nikoli ni vzpostavilo. Sodišče je tako (le) ugotovilo, da z nanašanjem novih ovir ni šlo za novo motilno dejanje, ampak nadaljevanje prvega in da gre za trajajoče motenje. Razlogi, ki jih je navedlo prvostopenjsko sodišče v 12. točki obrazložitve, ne predstavljajo nadomeščanja trditvene podlage tožeče stranke, kot zmotno navaja tožena stranka v pritožbi, ampak za utemeljevanje ocene sodišča o verjetnosti terjatve.

12. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo tudi, da je uspelo tožeči stranki s stopnjo verjetnosti izkazati nastanek težko nadomestljive škode (primerjaj 14. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa). Sodišče je ugotovilo, da zaradi ovir, ki jih je postavil toženec, ni mogoč dostop s prevoznimi sredstvi do spodnje etaže hiše, gospodarskih poslopij in vrta. Sodna praksa se je že večkrat izrekla, da ni dvoma, da nastane škoda, ki ni nadomestljiva, če zaradi ovire ni mogoč dostop do hiše. V obravnavanem primeru je onemogočen dostop s prevoznimi sredstvi do (dela) hiše, gospodarskih poslopij in vrta, saj je pot, na kateri so nastavljene ovire, edini dostop za vsa prevozna sredstva. Po oceni pritožbenega sodišča je zato pravilna ocena prvostopenjskega sodišča, da zaradi takega stanja tožeči stranki nastaja nenadomestljiva škoda. Kot je obrazložilo že prvostopenjsko sodišče, v primeru nesreče, požara in podobno do navedenih delov nepremičnine s prevoznim sredstvom ni moč priti. Navedeno zadostuje za utemeljitev obstoja verjetnosti nastanka težko nadomestljive škode. Ta je izkazana ne glede na dodatno utemeljitev prvostopenjskega sodišča v sprotni opombi št. 6 o tem, da je potrebno npr. pripeljati drva za štedilnik na drva, zato ni pomembno, če te navedbe ni podala tožeča stranka, kar očita toženec v pritožbi.

13. Prvostopenjsko sodišče je pri odločanju tehtalo tudi interese toženca. Ugotovilo je, da se lahko stvari, nastavljene na pot, enostavno umakne, brez škode za stvari in zemljišče, po drugi strani pa predstavlja sporna pot edino dostopno pot s prevoznimi sredstvi za del stanovanjske hiše in gospodarska poslopja. Zato je tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilna ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da bi brez izdaje začasne odredbe tožeči stranki nastale hujše neugodne posledice od tistih, ki bodo z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, nastale toženi stranki. Kako naj bi izdana začasna odredba (s katero je naložena odstranitev ovir s poti) ovirala dostop tožencu do njegove nepremičnine in posegala v njegovo lastnino, kar zatrjuje v pritožbi, ni jasno. Toženec ima tudi po odstranitvi ovir še vedno dostop do svoje nepremičnine, prav tako lahko svobodno razpolaga s svojo lastnino.

14. Na pritožbeni očitek, da je o zadevi odločila sodnica, ki je bila izločena, je odgovorilo že prvostopenjsko sodišče v točki 7 obrazložitve. Kot izhaja iz podatkov spisa, je bila zaradi odsotnosti razpravljajoče sodnice zadeva predodeljena drugi sodnici na podlagi odredbe predsednika sodišča (primerjaj odredbo na list. št. 144 spisa in uradni zaznamek o odsotnosti sodeče sodnice zaradi bolniškega staleža). Zaradi navedenega so zato po oceni pritožbenega sodišča neutemeljene pritožbene navedbe o bistveni kršitvi določb postopka po 2. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

15. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da je bilo o zadevi že pravnomočno razsojeno. Višje sodišče v Ljubljani je v sklepu II Cp 603/2017 s 15. 3. 2017 potrdilo prvostopenjsko odločitev, s katero je prvostopenjsko sodišče že zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe v tej zadevi. Vendar je tožeča stranka vložila nov predlog za izdajo začasne odredbe, za katerega je prvostopenjsko sodišče pravilno ocenilo, da ni enak predlogu, o katerem je sodišče že odločilo, saj je tožeča stranka z novim predlogom navajala nove okoliščine o težko nadomestljivi škodi in neugodnih posledicah, ki bi jih tožeča stranka trpela zaradi neizdaje začasne odredbe. Ker je prvostopenjsko sodišče odločalo o novem predlogu za izdajo začasne odredbe, so neutemeljene pritožbene trditve, da je sodišče odločalo o že pravnomočno razsojeni stvari.

16. Ostale pritožbene navedbe so take narave, da ne vplivajo na pravilnost izpodbijane odločitve in pritožbeno sodišče nanje ne odgovarja (prvi odstavek 360. člena ZPP).

17. Uveljavljeni pritožbeni razlogi tako niso podani, prav tako niso podani pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pritožbo je bilo zato treba zavrniti in izpodbijani sklep potrditi (2. točka 365. člena ZPP).