Jedro

V tej zadevi ne gre za pomembno pravno vprašanje in za odstopanje od sodne prakse, prav tako pa je Vrhovno sodišče RS o takšnem pravnem vprašanju že odločalo na primer v sodbi II Ips 76/2006, II Ips 669/2005, pri čemer je zavzelo stališče, da so po končanem stečajnem postopku nad samostojnim podjetnikom posameznikom, ki je fizična oseba, še vedno iztožljive terjatve, ki so osebne narave. Organ za BPP je tako pravilno ocenil, da revizija zoper sodbo ne bi bila dovoljena, zato zadeva nima verjetnega izgleda za uspeh v smislu prvega odstavka 24. člena ZBPP, kar pomeni, da prosilec ne izpolnjuje objektivnega pogoja za dodelitev BPP.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je bila tožniku zavrnjena prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči (BPP) zaradi vložitve revizije zoper sodbo Upravnega sodišča I U 991/2011-8 z dne 23. 8. 2011 in za oprostitev vseh stroškov postopka. Iz obrazložitve je razvidno, da je tožnik pri Upravnem sodišču RS dne 3. 9. 2011 vložil prošnjo za dodelitev BPP ter priložil odločbo CSD Brežice z dne 5. 5. 2011, iz katere je razvidno, da je upravičen do denarne socialne pomoči od 1. 5. 2011 do 31. 10. 2011, zato v postopku ni bilo treba ugotavljati tožnikovega finančnega položaja (drugi odstavek 12. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči, Uradni list RS, št. 48/2001 in spremembe, v nadaljevanju ZBPP).

2. V obrazložitvi se tožena stranka sklicuje na prvi in tretji odstavek 24. člena ZBPP, ki ga citira. Tožnik v obravnavanem primeru uveljavlja dodelitev BPP v zvezi z revizijo zoper sodbo Upravnega sodišča RS v Ljubljani opr. št. I U 991/2011-8, s katero je bila pod točko 1 izreka zavrnjena tožnikova tožba zoper sklep Davčne uprave RS ter pod točko 2 izreka zavrnjena zahteva tožnika za povrnitev stroškov postopka ter pod točko 3 izreka zavrnjena oprostitev plačila sodnih taks. Nad tožnikom kot samostojnim podjetnikom posameznikom je bila s sklepom Okrožnega sodišča v Krškem uveden in zaključek stečajni postopek. V sodbi je bilo ugotovljeno, da s stečajem ne prenehajo terjatve, ki so osebne narave (tako tudi sodba Vrhovnega sodišča II Ips 76/2006). Upravno sodišče je v sodbi presodilo, da je s pravnomočnostjo sklepa o zaključku stečajnega postopka nad stečajnim dolžnikom prenehalo le njegovo podjetništvo oziroma njegova pravica opravljati dejavnost, ki preneha z zaključkom stečajnega postopka. Potrebno je ločiti med obveznostmi, ki so nastale iz poslovanja in tistimi obveznostmi, ki niso neposredno vezane na opravljanje dejavnosti. Za neplačane obveznosti, ki ne izvirajo iz opravljanja dejavnosti, se postopek davčne izvršbe nadaljuje, ne glede na zaključen stečajni postopek, dokler obveznost ne preneha na kakšen drug način. Med obveznosti, ki ne izvirajo iz opravljanja dejavnosti, spada tudi dohodnina, ki je osebni davek, odvisen od višine dohodka in drugih okoliščin fizične osebe. Iz obrazložitve napadene sodbe izhaja še, da se je sodišče strinjalo s stališčem prvostopenjskega in drugostopenjskega organa, saj s stečajem prosilca kot samostojnega podjetnika njegova obveznost iz naslova neplačane dohodnine, odmerjene z izvršljivo odločbo, ni prenehala. V izpodbijani odločbi je navedeno, da revizija ni dopustna zoper vse sodbe, ki jih je na prvi stopnji izdalo Upravno sodišče, temveč le tedaj, kadar revident tak utemeljen razlog jasno izkaže, in sicer lahko kot potrebo za zaščito njegovega pravnega položaja zaradi resnosti posledic sodbe ali pa bo utemeljitev potrebe po reviziji dokazal tako, da bo poleg lastne prizadetosti izkazal obstoj širšega interesa, ki upravičuje postopek pred Vrhovnim sodiščem RS. Izpolnjeni morajo biti posebni pogoji po drugem odstavku 83. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 s spremembami, v nadaljevanju ZUS-1. Tožnik je bil pozvan, naj prošnjo za BPP dopolni tako, da navede okoliščine in dejstva o izpolnjevanju posebnih pogojev, ki jih zakon izrecno določa za dovoljenost revizije ter relevantna dejstva v zvezi z nepravilnostjo ali nezakonitostjo izpodbijane sodne odločbe, za svoje navedbe pa predlaga dokaze in jih, če je mogoče, predloži. Tožnik je odgovoril, da gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju. Meni, da je sodišče napačno štelo, da je davek od dohodka iz opravljanja dejavnosti samostojnega podjetnika posameznika terjatev osebne narave, saj naj bi vse terjatve, ki izvirajo iz dejavnosti samostojnega podjetnika posameznika z dnem uvedbe in končanja stečajnega postopka ugasnile oziroma da bi takšen davek moral biti odpisan. Organ za BPP je ugotovil, da dovoljenost revizije v konkretni zadevi tožnik utemeljuje zaradi odločitve o pomembnem pravnem vprašanju, vendar ga ne utemeljuje s kakršnimkoli odstopanjem od sodne prakse niti ne obrazloži v smislu zakaj bi kot takšno bilo pomembno. Po oceni organa v tej zadevi ne gre za pomembno pravno vprašanje in za odstopanje od sodne prakse, prav tako pa je Vrhovno sodišče RS o takšnem pravnem vprašanju že odločalo na primer v sodbi II Ips 76/2006, II Ips 669/2005, pri čemer je zavzelo stališče, da so po končanem stečajnem postopku nad samostojnim podjetnikom posameznikom, ki je fizična oseba, še vedno iztožljive terjatve, ki so osebne narave. Organ za BPP je tako ocenil, da revizija zoper sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije ne bi bila dovoljena, zato zadeva nima verjetnega izgleda za uspeh v smislu prvega odstavka 24. člena ZBPP, kar pomeni, da prosilec ne izpolnjuje objektivnega pogoja za dodelitev BPP.

3. Tožnik je vložil tožbo zoper navedeno odločbo, v kateri navaja, da se ne strinja z izpodbijano odločbo. Poudarja, da tožena stranka niti ni ugotavljala obstoja pogojev za dodelitev BPP, pač pa se je brez ustreznih podatkov, navedb, dokazil ter povsem izven svojih pristojnosti spustila v obravnavo utemeljenosti tožnikove revizije, kar pa nikakor ni predmet odločanja tožene stranke v postopku reševanja prošnje za dodelitev BPP. Tožnik je prepričan, da bo v reviziji uspel, saj ima tehtne in relevantne pravne argumente o zelo pomembnem pravnem vprašanju. Tožnik še navede, da ugotavljanje razumnosti oziroma nerazumnosti prošnje prosilca ne pomenijo odločanja o tem, kakšne možnosti ima prosilec za uspeh v postopku v zvezi s katerim prosi za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in tožniku prisodi stroške postopka.

4. V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, naj tožbo zavrne kot neutemeljeno.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se z razlogi izpodbijane odločbe strinja in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), glede tožbeni navedb pa dodaja:

7. Tožena stranka je odločila na podlagi 24. člena ZBPP, ki ga je tudi pravilno uporabila. Po navedeni odločbi je pri presoji dodelitve BPP kot pogoj treba upoštevati okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev BPP, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, poleg pogoja, da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj. V obravnavanem primeru tudi po mnenju sodišča prvi pogoj ni izpolnjen, saj tudi po mnenju sodišča verjetni izgledi za uspeh niso izkazani v smislu prvega odstavka 24. člena ZBPP, ne glede na finančne okoliščine, ki so na strani prosilca podane, saj morata biti oba pogoja izpolnjena. V izpodbijani odločbi je tožena stranka zelo temeljito obrazložila, kateri so pogoji za uveljavljanje revizije zoper pravnomočno sodbo Upravnega sodišča RS, nadalje je citirala ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča RS glede izpostavljenega pravnega vprašanja, poleg tega pa tudi po presoji sodišča tožnik ni v navedbah glede utemeljenosti revizije navedel nič takšnega, da bi lahko zamajalo ustaljenost sodne prakse glede dovoljenosti revizije. Pri tem sodišče zavrača ugovor tožnika, da je tožena stranka prekršila svoja pooblastila s tem, ko naj bi že sama presojala dejstva o dovoljenosti revizije. Tožena stranka je bila namreč dolžna vlogo za odobritev BPP presoditi tudi v smislu določb člena 24. ZBPP, po presoji sodišča pa je pri tem pravilno ugotovila, da pogoji za dodelitev BPP v smislu navedene odločbe niso izpolnjeni.

8. Ker je sodišče ugotovilo, da tožba ni utemeljena, jo je v skladu z določbo prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

9. Odločitev o stroških temelji na 4. odstavku 25. člena ZUS-1.