Jedro

Za presojo poslovnega razmerja med banko in kreditojemalcem glede obračunavanja obrestne mere za kredit je upoštevno zgolj to, kar določa kreditna pogodba.

V obravnavanem primeru že po naravi stvari ne more iti za pravno praznino, saj ni bilo aktualno vprašanje, ali relevantni predpisi pomanjkljivo urejajo določeno situacijo ali ne. Kakšna je oziroma kako je določena obrestna mera v razmerju med banko in kreditojemalcem, je v izključni domeni pogodbenih strank. Obvezna vsebina kreditne pogodbe je namreč tudi določitev obrestne mere (drugi odstavek 12. člena ZPotK). Če toženka ob sklenitvi kreditne pogodbe ni računala z možnostjo, da bo v času trajanja kreditne pogodbe EURIBOR dosegel negativno vrednost (in zato v tipski kreditni pogodbi pri opredelitvi višine obrestne mere ni zajela tudi takšne situacije), to z vprašanjem pravnih praznin nima nobene zveze. Posledic svoje nezadostne skrbnosti pri sklepanju kreditnih pogodb v tem pogledu toženka ne more prevaliti na ramena kreditojemalcev. Glede na to, kako je bila določena obrestna mera in kdaj se je lahko spremenila (1. člen kreditne pogodbe), toženka za enostransko obračunavanje negativne referenčne obrestne mere EURIBOR kot vrednost 0 %, česar kreditna pogodba ni omogočala, ni imela pravne podlage, to pa pomeni, da je toženka s tem kršila določila kreditnih pogodb v škodo potrošnikov (peti odstavek 14. člena ZPotK).

Toženkin dopis kreditojemalcem o upoštevanju negativne referenčne obrestne mere EURIBOR v vrednosti 0 % ne temelji na določilih kreditnih pogodb in predstavlja nedopusten poskus samovoljnega spreminjanja pogodbenih določil na škodo potrošnikov.

Tožnica je v dejanski podlagi tožbe izpostavila, da je toženka tovrstne kreditne pogodbe množično sklepala s kreditojemalci v Republiki Sloveniji, kar že samo po sebi pomeni, da je toženka velikemu številu kreditojemalcev obračunavala negativno referenčno obrestno mero EURIBOR v vrednosti 0 %, to pa v njihovo škodo, kot je bilo ugotovljeno v postopku. Ne glede na to tudi pritožbeno sodišče meni, da je na podlagi drugega odstavka 49. člena ZKolT sodišče upravičeno tudi samo presojati o objavi sodbe (tudi če tožeča stranka ne poda (vseh) relevantnih navedb; pogoj pa je, da tožeča stranka postavi tožbeni zahtevek za objavo sodbe), če oceni, da se s tem prispeva k ublažitvi ali odstranitvi škodnih posledic kršitev, to pa z vidika dolžnega varovanja javnega interesa (aktivna vloga sodišča v kolektivnih postopkih je npr. razvidna tudi iz določbe drugega odstavka 5. člena ZKolT), katerega odraz je v tem primeru varstvo interesov potrošnikov s kolektivno tožbo. Sankcija objave sodbe je namenjena ublažitvi ali odstranitvi škodnih posledic kršitev ter zagotovitvi preventivnega učinka in učinka zviševanja ravni zavesti in znanj o pravicah, ki so bile izpostavljene kršitvi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 225,00 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje (prvo sodišče) je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da toženka krši določila Zakona o potrošniških kreditih (ZPotK) in Obligacijskega zakonika s tem, ko v kreditnih pogodbah, sklenjenih s potrošniki v Sloveniji, v katerih je določeno, da je obrestna mera za kredit sestavljena iz seštevka referenčne obrestne mere EURIBOR in pribitka, obračunava negativno vrednost EURIBOR v višini 0 %, te pogodbe pa ne vsebujejo klavzule, da se negativna vrednost EURIBOR obračuna v višini 0 % (I. točka izreka). Toženki je naložilo, da je dolžna prenehati s takšnim obračunavanjem referenčne obrestne mere (II. točka izreka), poleg tega pa ji je prepovedalo, da v bodoče ponavlja oziroma nadaljuje s temi kršitvami (III. točka izreka). Odločilo je še, da se izrek sodbe na toženkine stroške objavi v dnevniku A. in dnevniku B. v roku 15 dni od prejema sodbe (IV. točka izreka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo in toženki naložilo plačilo tožničinih pravdnih stroškov v višini 1.612,36 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. in VI. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje toženka, ki uveljavlja pritožbena razloga bistvenih kršitev določb postopka ter zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo prvemu sodišču v novo sojenje. V bistvenem navaja, da se prvo sodišče ni opredelilo do njenih navedb, da ustrezne posege v obračunavanje obrestne mere predvideva že Zakon o bančništvu (ZBan-2), poleg njega pa tudi ostala bančna regulativa. Prvo sodišče ni pojasnilo, zakaj ni štelo kot relevantnih navedb toženke, da bi obračunavanje negativne vrednosti EURIBOR lahko ogrozilo bančni sistem v Sloveniji. Neobrazložena je tudi zavrnitev dokaznega predloga za postavitev izvedenca finančne stroke. Prvo sodišče ni obrazložilo svojega zaključka, da v primeru toženkinega obvestila o obračunavanju negativne vrednosti referenčne obrestne mere EURIBOR po vrednosti 0 % ni šlo za zapolnjevanje pravne praznine ter da je toženka samovoljno spremenila pogoje kreditiranja. Protislovni so tudi razlogi prvega sodišča glede toženkinega stališča, da fiksni pribitek zagotavlja kritje osnovnih stroškov bankinega poslovanja. Prvo sodišče govori izključno o trimesečnem EURIBORU kot problematičnemu, v izreku sodbe pa se njegova odločitev nanaša na vse kreditne pogodbe, v katerih je uporabljena referenčna obrestna mera EURIBOR. Izrek sodbe zato nasprotuje njenim razlogom. Prvo sodišče ni obrazložilo zaključka, zakaj škoda na toženkinem ugledu zaradi objave izpodbijane sodbe ni nesorazmerna koristim objave. Kršeni sta bili določbi 7. in 212. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ker je sodišče odločalo o zahtevku za objavo sodbe brez ustrezne trditvene podlage. Drugi odstavek 49. člena Zakona o kolektivnih tožbah (ZKolT) sodišču ne daje podlage, da brez trditvene podlage odloči o objavi sodbe. Sam s seboj v nasprotju je zaključek, da je toženka kršila načelo enake vrednosti dajatev ter da ima dogovor o kreditu z variabilno obrestno mero naravo aleatorne pogodbene obveznosti, saj za slednjo ne velja načelo enake vrednosti dajatev. Sodba je nepravilna tudi glede odločitve, da se izrek sodbe objavi v dnevnikih v roku 15 dni od prejema sodbe. ZKolT ne daje podlage, da se sodba objavi še pred njeno pravnomočnostjo. Materialnopravno zmoten je zaključek prvega sodišča, da ni šlo za zapolnjevanje pravne praznine. Ne toženka ne kreditojemalci v času sklepanja kreditnih pogodb niso mogli predvideti, da bo EURIBOR kadarkoli dosegel negativno vrednost. Če bi bilo to dejstvo znano vnaprej, bi kreditne pogodbe vsebovale klavzulo, da je banka upravičena najmanj do fiksnega pribitka. Glede na dogovor pogodbenih strank o plačevanju obresti je edina smiselna in pravilna razlaga ta, da se negativni EURIBOR zamrzne pri vrednosti 0 %. Sklicevanje prvega sodišča na sodno prakso Sodišča EU (SEU) je materialnopravno zmotno.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Glede na dejanske ugotovitve, ki pritožbeno niso izpodbijane, je prvo sodišče pravilno uporabilo materialno pravo ter utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku, pri čemer ni storilo niti očitanih niti uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb postopka.

6. Pritožbeni očitek, da se prvo sodišče ni opredelilo do toženkinih trditev, da je imela za sporno obračunavanje obrestne mere po kreditnih pogodbah podlago v določbah ZBan-2 in "ostali bančni regulativi", je neutemeljen. Prvo sodišče je smiselno podalo svoje (pravilno) stališče o tem v 19. točki obrazložitve, v kateri teh predpisov ni navedlo kot pravne podlage za odločitev v zadevi. Razen tega ti predpisi, na katere se neutemeljeno opira toženka, urejajo vprašanja v zvezi z delovanjem kreditnih institucij (bank in hranilnic) s sedežem v Republiki Sloveniji, pri tem pa ne dajejo nobene podlage za enostransko poseganje bank v njihova pogodbena razmerja s kreditojemalci. Iz tega razloga je pravno nepomembna tudi toženkina trditev, da bi obračunavanje negativne referenčne obrestne mere EURIBOR lahko ogrozilo bančni sistem v Republiki Sloveniji. Za presojo poslovnega razmerja med banko in kreditojemalcem glede obračunavanja obrestne mere za kredit je upoštevno zgolj to, kar določa kreditna pogodba. S tega vidika je prvo sodišče kot nepotreben utemeljeno zavrnilo tudi dokazni predlog toženke za postavitev sodnega izvedenca finančne stroke, kar je pravilno obrazložilo (16. točka obrazložitve).

7. Pravno zgrešena je toženkina trditev, da je šlo pri njenem obveščanju kreditojemalcev o obračunavanju negativne referenčne obrestne mere EURIBOR po vrednosti 0 % za zapolnjevanje pravne praznine. V obravnavanem primeru že po naravi stvari ne more iti za pravno praznino, saj ni bilo aktualno vprašanje, ali relevantni predpisi pomanjkljivo urejajo določeno situacijo ali ne. Kakšna je oziroma kako je določena obrestna mera v razmerju med banko in kreditojemalcem, je v izključni domeni pogodbenih strank. Obvezna vsebina kreditne pogodbe je namreč tudi določitev obrestne mere (drugi odstavek 12. člena ZPotK). Če toženka ob sklenitvi kreditne pogodbe ni računala z možnostjo, da bo v času trajanja kreditne pogodbe EURIBOR dosegel negativno vrednost (in zato v tipski kreditni pogodbi pri opredelitvi višine obrestne mere ni zajela tudi takšne situacije), to z vprašanjem pravnih praznin nima nobene zveze. Posledic svoje nezadostne skrbnosti pri sklepanju kreditnih pogodb v tem pogledu toženka ne more prevaliti na ramena kreditojemalcev. Glede na to, kako je bila določena obrestna mera in kdaj se je lahko spremenila (1. člen kreditne pogodbe - priloga A4), toženka za enostransko obračunavanje negativne referenčne obrestne mere EURIBOR kot vrednost 0 %, česar kreditna pogodba ni omogočala, ni imela pravne podlage, to pa pomeni, da je toženka s tem kršila določila kreditnih pogodb v škodo potrošnikov (peti odstavek 14. člena ZPotK).

8. Toženka izkrivlja stališče prvega sodišča v zvezi z načelom enake vrednosti dajatev in aleatornostjo obravnavanih kreditnih pogodb. Prvo sodišče je v tem pogledu želelo predvsem opozoriti, da bi bil tudi v hipotetičnem primeru, če bi kreditna pogodba določala, da je toženka upravičena obračunavati negativno vrednost referenčne obrestne mere EURIBOR kot vrednost 0 %, ob tem pa kreditna pogodba ne bi omejevala (pozitivne) vrednosti referenčne obrestne mere EURIBOR navzgor, takšen pogodbeni pogoj nepošten in zato ničen (23. člen Zakona o varstvu potrošnikov). Ker pa v obravnavani zadevi ne gre za takšen dejanski stan, to vprašanje ni bilo relevantno za odločitev sodišča. Toženkin dopis kreditojemalcem o upoštevanju negativne referenčne obrestne mere EURIBOR v vrednosti 0 % (priloga A5) ne temelji na določilih kreditnih pogodb in predstavlja nedopusten poskus samovoljnega spreminjanja pogodbenih določil na škodo potrošnikov. Ker ne gre za situacijo, da bi toženka z omenjenim dopisom lahko spremenila 1. člen kreditnih pogodb v škodo kreditojemalcev, so razlogi prvega sodišča v zvezi s sodbami SEU (35. točka obrazložitve) obrobnega pomena.

9. Odvečno je tudi toženkino polemiziranje s stališčem prvega sodišča o tem, kaj vključuje fiksni del obrestne mere in česa ne (30. točka obrazložitve), saj to vprašanje v ničemer ne vpliva na odločitev v zadevi. Bistveno je le to, da skupna obrestna mera glede na odplačno naravo kreditnih pogodb (1.065. člen Zakona o obligacijskih razmerjih) ni negativna (upoštevajoč, da so kreditojemalci pred tem že poravnali obveznosti tudi iz naslova stroškov in pogodbenih obresti). Toženkino sklicevanje na namen kreditnih pogodb, ki naj bi narekoval „zamrznitev“ negativne vrednosti referenčne obrestne mere EURIBOR pri vrednosti 0 %, ni utemeljeno. Odgovor na ta del pritožbene kritike je že zajet v pravilnih razlogih izpodbijane sodbe (40. in 44. točka obrazložitve), zato se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje nanje.

10. Tožnica je v trditveni podlagi navedla, da je toženka sklepala s kreditodajalci tipske kreditne pogodbe, ki so vsebovale enako določbo o pogodbeni obrestni meri, sestavljeni iz seštevka referenčne obrestne mere EURIBOR in pribitka, ne glede na to, ali je šlo v pogodbah za trimesečni, šestmesečni ali dvanajstmesečni EURIBOR (kar pomeni, da enako velja tudi za kreditne pogodbe, ki so upoštevale EURIBOR, izračunan za drugačno časovno obdobje). Toženka ni prerekala te trditve, zato je veljala za priznano (drugi odstavek 214. člena ZPP). Zato ni bistveno, da je tožnica predložila kot dokaz le primer kreditne pogodbe z referenčno obrestno mero za trimesečni EURIBOR, ne pa tudi kreditnih pogodb za šestmesečni in dvanajstmesečni EURIBOR (ali kreditnih pogodb z referenčno obrestno mero EURIBOR, izračunano za katero drugo mesečno obdobje), saj glede načina upoštevanja te referenčne obrestne mere med temi kreditnimi pogodbami ni razlik. Vse, kar je prvo sodišče obrazložilo glede referenčne obrestne mere za trimesečni EURIBOR, po osnovnih pravilih logičnega sklepanja tako velja tudi za preostale indikatorje (EURIBOR za šestmesečno, dvanajstmesečno ali katero drugo obdobje). Očitek o bistveni kršitvi določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je zato neutemeljen.

11. Pravilna je tudi odločitev o objavi izreka sodbe v dveh tiskanih medijih. Pritožbeni očitek o odsotnosti ustrezne trditvene podlage tega dela zahtevka ni utemeljen. Tožnica je v dejanski podlagi tožbe izpostavila, da je toženka tovrstne kreditne pogodbe množično sklepala s kreditojemalci v Republiki Sloveniji, kar že samo po sebi pomeni, da je toženka velikemu številu kreditojemalcev obračunavala negativno referenčno obrestno mero EURIBOR v vrednosti 0 %, to pa v njihovo škodo, kot je bilo ugotovljeno v postopku. Ne glede na to tudi pritožbeno sodišče meni, da je na podlagi drugega odstavka 49. člena ZKolT sodišče upravičeno tudi samo presojati o objavi sodbe (tudi če tožeča stranka ne poda (vseh) relevantnih navedb; pogoj pa je, da tožeča stranka postavi tožbeni zahtevek za objavo sodbe), če oceni, da se s tem prispeva k ublažitvi ali odstranitvi škodnih posledic kršitev, to pa z vidika dolžnega varovanja javnega interesa (aktivna vloga sodišča v kolektivnih postopkih je npr. razvidna tudi iz določbe drugega odstavka 5. člena ZKolT), katerega odraz je v tem primeru varstvo interesov potrošnikov s kolektivno tožbo. Sankcija objave sodbe je namenjena ublažitvi ali odstranitvi škodnih posledic kršitev ter zagotovitvi preventivnega učinka in učinka zviševanja ravni zavesti in znanj o pravicah, ki so bile izpostavljene kršitvi.

12. S tega vidika je prvo sodišče ustrezno obrazložilo svojo odločitev o objavi sodbe. Bistvena je njegova ugotovitev, da se bo z objavo sodbe prispevalo k ublažitvi ali odstranitvi škodnih posledic kršitev, za kar je navedlo prepričljive in pravilne razloge (48. točka obrazložitve), toženka pa te ugotovitve prvega sodišča ne izpodbija. Že ta ugotovitev je zadoščala za ugoditev tožbenemu zahtevku za objavo izreka sodbe, zato se prvemu sodišču ne bi bilo treba ukvarjati še z (ne)sorazmernostjo škode na toženkinem ugledu s koristmi objave sodbe, ne glede na to pa je tudi za ta zaključek navedlo zadostne in pravilne razloge.

13. Toženka neutemeljeno izpodbija tudi odločitev o izpolnitvenem roku. Prvo sodišče ga je določilo v skladu z drugim in tretjim odstavkom 313. člena ZPP, kar pa ne pomeni, da bi morala toženka izpolniti obveznost v zvezi z objavo sodbe še pred njeno pravnomočnostjo. Ker je toženka vložila pritožbo, začne teči izpolnitveni rok prvi dan po vročitvi sodbe, s katero je pritožbeno sodišče zavrnilo toženkino pritožbo.

14. Ker uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno ter potrdilo izpodbijano sodbo prvega sodišča (drugi odstavek 350. člena in 353. člen ZPP).

15. Toženka ni uspela s pritožbo, zato krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Odločitev o tem je zajeta v zavrnitvi pritožbe. Po drugi strani je dolžna povrniti tožnici stroške pritožbenega postopka, ki jih predstavlja nagrada za odgovor na pritožbo, odmerjena v skladu z Odvetniško tarifo (prvi odstavek 165. člena ZPP). V primeru zamude je toženka dolžna plačati tudi zakonske zamudne obresti.