Jedro

Za znižanje kupnine ne zadošča dajatvena tožba, pač pa je potreben tudi oblikovalni zahtevek. Ker sta stranki sami pretresli vprašanje oblikovanja tožbenega zahtevka, sodišče tožeče stranke ni bilo dolžno oziroma je ni smelo dodatno opozarjati na (ne)pravilno oblikovanje zahtevka. V primeru, da bi sodišče prve stopnje v danih okoliščinah dodatno opozarjalo tožečo stranko na dopolnitev tožbenega zahtevka, bi nedopustno prestopilo meje nepristranskosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka nosi svoje pritožbene stroške, toženi stranki pa je dolžna v roku 15 dni povrniti pritožbene stroške v znesku 373,32 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka prostovoljnega roka za izpolnitev do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo dajatveni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik (kupec) zahteval povrnitev dela kupnine v višini 6.438,44 EUR s pripadki zaradi naknadno odkrite stvarne napake na rabljenem vozilu, ki je bilo predmet kupoprodajne pogodbe med pravdnima strankama.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka. Izpodbija jo v celoti zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Sodišču prve stopnje očita, da jo v sklopu svoje obveznosti materialnega procesnega vodstva (285. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP) ni opozorilo na nesklepčnost tožbe. Sodišče ne bi smelo zavrniti tožbenega zahtevka zaradi nesklepčnosti, brez da bi jo pred tem spodbudilo k njegovi spremembi. Opozarja, da je sodna praksa zavzela stališče, da lahko sodišče v okviru materialno procesnega vodstva poda tudi pobudo za spremembo tožbenega predloga, ter zatrjuje, da sodna praksa in teorija nista enotni glede oblikovanja tožbenega zahtevka v primeru znižanja kupnine. Predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje ali pa spremembo sodbe in ugoditev tožbenemu zahtevku. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo opozarja, da materialno procesno vodstvo sodišča ni namenjeno (so)ustvarjanju trditvene podlage ene od strank, še posebej ne tedaj, ko to vlogo opravi druga stranka. Sklicuje se na sodno prakso, predlaga zavrnitev pritožbe in zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pravdni stranki sta sklenili kupoprodajno pogodbo, katere predmet je bilo rabljeno vozilo Mercedes Benz, za kupnino v znesku 25.500 EUR. Tožeča stranka je zoper toženo stranko po pooblaščencu odvetniku vložila tožbo, s katero je zahtevala povrnitev kupnine zaradi (skritih) stvarnih napak na vozilu ter stroškov naknadnega popravila. V tožbi je postavila dajatveni zahtevek za izplačilo 6.438,44 EUR (povračilo 10 % kupnine v višini 2.550 EUR ter stroškov popravila v zneskih 3.817,68 EUR in 70,76 EUR). Tožena stranka je tožečo stranko na glavni obravnavi dne 8. 11. 2018 opozorila na nesklepčnost tožbe. Navedla je, da je treba jamčevalni zahtevek na znižanje kupnine sodno uveljavljati s kombinacijo zahtevkov: kupec mora postaviti tako oblikovalni zahtevek na znižanje kupnine, kot dajatveni (kondikcijski) zahtevek na povrnitev (prekomerno) plačane kupnine. Opozorila je, da je takšna razlaga 468. člena Obligacijskega zakonika (OZ) podprta v sodni praksi. Tožeča stranka je na navedbe obrazloženo odgovorila ter vztrajala pri stališču, da je zgolj dajatveni zahtevek na povrnitev kupnine zadosten in tožba ni nesklepčna. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo njen zahtevek zavrnilo. Obrazložilo je, da je tožečo stranko na nesklepčnost tožbe opozorila tožena stranka, pri tem citirala ustaljeno sodno prakso in stališča pravne teorije, zato je sodišče v okviru materialno procesnega vodstva ni bilo dolžno oziroma je ni smelo pozivati na preoblikovanje oziroma dopolnitev tožbe.

6. Materialnopravna stališča sodišča prve stopnje, izražena v izpodbijani sodbi, so pravilna, in jim pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje.

7. Za znižanje kupnine ne zadošča dajatvena tožba, pač pa je potreben tudi oblikovalni zahtevek. Navedbe pritožnika, da pravna teorija in sodna praksa glede tega vprašanja nista jasni, ne držijo. Navedeno stališče je vsaj od leta 2015, ko je Vrhovno sodišče RS sprejelo sodbo II Ips 130/2013, jasno utrjeno v sodni praksi, pritožnik pa v pritožbi ne navaja nobenih kasnejših odstopanj od tega stališča.1 Špekulativne navedbe o možni prihodnji spremembi sodne prakse v luči Novele ZPP-E so pavšalne in pravno nepomembne, saj je za odločitev v postopku ključno stališče ustaljene sodne prakse, ki o potrebni obliki tožbenih zahtevkov v primeru znižanja kupnine po 480. členu OZ ne pušča dvoma.

8. Odločitev sodišča prve stopnje je tako materialnopravno pravilna, sodišče pa tudi ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Ker sta stranki sami pretresli vprašanje oblikovanja tožbenega zahtevka, sodišče tožeče stranke ni bilo dolžno oziroma je ni smelo dodatno opozarjati na (ne)pravilno oblikovanje zahtevka.

9. Materialno procesno vodstvo ni samostojno procesno načelo, marveč gre za metodo sojenja, da se ostala procesna načela znajdejo v ustreznem medsebojnem sorazmerju (sodba Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 3225/2011 z dne 25. 4. 2012). Določbo o materialnem procesnem vodstvu je potrebno razlagati v okviru celotnega ustroja pravdnega postopka, kjer mu pomembno omejitev predstavlja načelo dispozitivnosti (stranke prosto razpolagajo s svojimi zahtevki) ter načelo kontradiktornosti (vsaka stranka mora imeti možnost, da se izjavi o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke). V omenjenem kontekstu je načelo odprtega sojenja namenjeno temu, da se v odsotnosti primerne aktivnosti strank pretresejo vsa pravna in dejanska vprašanja, pomembna za odločitev v postopku.

10. Tekom postopka pred sodiščem prve stopnje je tožena stranka podala svoje pravno naziranje glede oblikovanja tožbenega zahtevka. Tožeča stranka je na njene navedbe obrazloženo odgovorila s tem, da je podala svoje pravno stališče. Ker sta stranki sami poskrbeli za to, da je bilo vprašanje oblikovanja tožbenega zahtevka pretreseno, pri čemer sta obe imeli pooblaščenca odvetnika, ki je pravni strokovnjak, načelo odprtega sojenja ni zahtevalo nobene dodatne aktivnosti sodišča. V primeru, da bi sodišče prve stopnje v danih okoliščinah dodatno opozarjalo tožečo stranko na dopolnitev tožbenega zahtevka, bi nedopustno prestopilo meje nepristranskosti.2

11. Pritožbeno stališče, da je bilo sodišče v sklopu materialno procesnega vodstva v okoliščinah, kot so podane v konkretni zadevi (tožeča stranka je v postopku na prvi stopnji imela pooblaščenca, ki je odvetnik; tožena stranka jo je na nesklepčnost tožbe opozorila; tožeča stranka stranka je po pooblaščencu na navedbe argumentirano, čeprav napačno, odgovorila; sodna praksa je glede zahtevka v primeru znižanja kupnine po 480. členu OZ jasna in ustaljena) tožečo stranko dolžno na kakršenkoli način opozarjati na nesklepčnost tožbe, je tako neutemeljeno in napačno.

12. V luči navedenega so navedbe v pritožbi in v odgovoru na pritožbo v zvezi z (ne)odpravljivo nesklepčnostjo tožbe nepomembne, saj na odločitev sodišča iz zgoraj navedenih razlogov niso mogle vplivati.

13. Ob povedanem je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

14. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi svoje pritožbene stroške, toženi stranki pa je dolžna povrniti njene pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena), saj je ta v odgovoru na pritožbo obrazloženo odgovorila na pritožbene navedbe in se je pri tem tudi sklicevala na sodno prakso. Tožena stranka je upravičena do nagrade za odgovor na pritožbo 500 točk (300 EUR - v ta znesek je vštet posvet s stranko), 2 % materialnih stroškov (6 EUR) ter 22 % DDV (67,32 EUR), skupno 373,32 EUR.

1 Prim. tudi VSRS II Ips 288/2014. 2 Prim. VSL sodba I Cp 1724/2018.