Jedro

1. Odredbe, s katero preiskovalni sodnik po pravnomočnosti sklepa o preiskavi operaterju mobilne telefonije naloži izpis prometnih podatkov, ni mogoče enačiti z odredbo, izdano v predkazenskem postopku po prvem odstavku 149. b člena ZKP. V prvem primeru gre za pridobitev dokaza po dokaznem predlogu strank ali za dejanje, ki se preiskovalnemu sodniku zdi potrebno za uspešno izvedbo postopka (176. člen ZKP), v drugem primeru pa za odkrivanje kaznivega dejanja s prikritim preiskovalnim ukrepom.

2. Za preverjanje procesne veljavnosti dejanj italijanske policije po določbah slovenskega Zakona o kazenskem postopku, ki jih je ta opravila po aretaciji osumljenca v Italiji, je treba dejanja najprej ocenjevati v luči italijanske ustave in zakonodaje, nato pa še preveriti, ali so ta dejanja vsebinsko skladna s standardi Ustave RS.

3. Po zavrnitvi dokaznih predlogov obrambe za branje izpovedi priče, ki jo je ta dala pred tujim pravosodnim organom, in za njeno neposredno zaslišanje, sodišče lahko to procesno odločitev spremeni in odloči, da se izpoved priče prebere, če naknadno ugotovi, da je izvedba predlaganega dokaza smiselna, potrebna oziroma utemeljena. Po prebrani izpovedi priče nastane nova procesna situacija, ki bi terjala bodisi nov dokazni predlog obrambe za neposredno zaslišanje te priče, kot ga je že podala (stranke lahko večkrat ponovijo tudi že zavrnjene dokazne predloge), in je bil že zavrnjen, bodisi da bi sodišče samo odločilo tudi glede tega dokaznega predloga drugače, kot je bilo že odločeno (torej, da se izvede tudi neposredno zaslišanje priče).

4. Obsojenčev glas je sestavni del njegove osebne identitete, enako kot vizualna podoba, ter njegova uporaba ne more biti in ni prepovedana za namene preverjanja in dokazovanja njegove identitete.

5. Z nadomestitvijo v obtožbi imensko navedenega sostorilca z neznano osebo iz K. v opisu dejanja v izreku sodbe sodišča prve stopnje, ni bila prekršena obsojenčeva pravica do učinkovite obrambe po 29. členu Ustave RS. Zoper obsojenca usmerjeni očitek se na ta način ni vsebinsko spremenil, saj natančno neugotovljena identiteta osebe, s katero se je obsojenec dogovarjal, ni odločilna okoliščina, če in kolikor je z izvedenimi dokazi nedvoumno ugotovljeno konkretno dogovarjanje obsojenca glede konkretnega mamila – v teh primerih heroina.

6. Sama neformalna komunikacija med sodnikom in eno izmed strank v postopku ne more že sama zase pomeniti nedopustnega vpliva na nepristranskost sodnika.

7. ZKP ne predvideva, da bi moralo sodišče s sklepom odločiti o dopustnosti spremembe obtožbe na glavni obravnavi, a četudi bi sodišče na ta način odločilo (saj ZKP tega tudi ne prepoveduje), bi to bilo smiselno predvsem v primeru, če spremembe obtožbe ne bi dovolilo. V primeru, ko se na ta način sodišče ne opredeli do (ne)dovoljenosti spremembe obtožbe, pa je povsem logično in razumljivo, da je predmet nadaljnje obravnave spremenjena obtožba in ne morebiti prejšnja, saj ima državni tožilec zakonsko pooblastilo, da obtožbo spremeni (in jo tudi razširi) do konca glavne obravnave in se v takem primeru vedno obravnava obtožba, kot je bila nazadnje spremenjena.

Izrek

I. Zahteve za varstvo zakonitosti se zavrnejo.

II. Obsojeni E. E., B. G., Z. K., N. K. in M. S. so dolžni plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno sodbo in popravnim sklepom spoznalo obsojenega E. E. za krivega storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po drugem in prvem odstavku 196. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), za katero mu je izreklo kazen petnajst let zapora, v katero mu je vštelo čas, prestan v priporu, in stransko denarno kazen 30.000 EUR ter mu na podlagi 95. in 96. člena KZ odvzelo premoženjsko korist v višini 50.000 EUR; obsojenega M. S. za krivega storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po drugem in prvem odstavku 196. člena KZ, za katero mu je izreklo kazen sedem let in šest mesecev zapora, v katero mu je vštelo čas, prestan v priporu, in stransko denarno kazen 10.000 EUR ter mu na podlagi 95. in 96. člena KZ odvzelo 10.000 EUR premoženjske koristi; obsojenega R. S. za krivega storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po drugem in prvem odstavku 196. člena KZ, za katero mu je izreklo kazen petnajst let zapora, v katero mu je vštelo čas, prestan v priporu, in stransko denarno kazen 25.000 EUR ter mu na podlagi 95. in 96. člena KZ odvzelo 35.000 EUR premoženjske koristi; obsojenega N. K. za krivega storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po drugem in prvem odstavku 196. člena KZ, za katero mu je izreklo kazen petnajst let zapora, v katero mu je vštelo čas, prestan v priporu, in stransko denarno kazen 30.000 EUR ter mu na podlagi 95. in 96. člena KZ odvzelo 350.000 EUR premoženjske koristi; obsojenega E. K. za krivega storitve kaznivega dejanja po drugem in prvem odstavku 196. člena KZ, za katero mu je izreklo kazen sedem let zapora, v katero mu je vštelo čas, prestan v priporu, in stransko denarno kazen 10.000 EUR ter mu na podlagi 95. in 96. člena KZ odvzelo 5.000 EUR premoženjske koristi; obsojenega H. K. za krivega storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po drugem in prvem odstavku 196. člena KZ, za katero mu je izreklo kazen pet let in šest mesecev zapora, v katero mu je vštelo čas, prestan v priporu, in stransko denarno kazen 8.000 EUR ter mu na podlagi 95. in 96. člena KZ odvzelo 5.000 EUR premoženjske koristi; obsojenega K. K. za krivega storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po drugem in prvem odstavku 196. člena KZ, za katero mu je izreklo kazen petnajst let zapora, v katero mu je vštelo čas, prestan v priporu, in stransko denarno kazen 25.000 EUR ter mu na podlagi 95. in 96. člena KZ odvzelo 35.000 EUR premoženjske koristi; obsojenega B. G. za krivega storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po drugem in prvem odstavku 196. člena KZ, za katero mu je izreklo kazen petnajst let zapora, v katero mu je vštelo čas, prestan v priporu, in stransko denarno kazen 15.000 EUR ter mu na podlagi 95. in 96. člena KZ odvzelo 22.000 EUR premoženjske koristi; obsojenega Z. K. za krivega storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po drugem in prvem odstavku 196. člena KZ, za katero mu je izreklo kazen šest let zapora, v katero mu je vštelo čas, prestan v priporu, in stransko denarno kazen 9.000 EUR ter mu na podlagi 95. in 96. člena KZ odvzelo 3.000 EUR premoženjske koristi.

Sodišče je obsojenima K. K. in B. G. odvzelo zasežena mamila ter naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka. Z isto sodbo je sodišče obtoženega R. S. na podlagi 1. točke prvega odstavka 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali eksploziva po tretjem in prvem odstavku 307. člena KZ in odločilo, da stroški tega dela kazenskega postopka ter nagrada in potrebni izdatki zagovornika obremenjujejo proračun. Obtožencu je sodišče na podlagi 498. člena ZKP odvzelo zaseženo orožje.

2. Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedenima sodbo in sklepom delno ugodilo pritožbam obsojenih N. K., K. K. in B. G. ter njihovih zagovornikov in zagovornikov obsojenih E. E. in R. S. in sodbo sodišča prve stopnje v obsodilnem delu spremenilo tako, da je v odločbi o krivdi glede obsojenega N. K. iz ravnanja, opisanega pod točko VIII v tretji vrsti prvega odstavka, izpustilo besedo „kupili, v drugem odstavku pa besedilo „N. K. je pa heroin z namenom prodaje kupil tako, da je v zamenjavo za heroin L. R. dostavljal vozila višjega cenovnega razreda, pri čemer je cena za kilogram heroina v zamenjavi za vozilo znašala 11.000 EUR, ali mu poslal tudi denar za nabavo heroina in heroin hranil v Ljubljani.“ v odločbah o kazenskih sankcijah tako, da je znižalo izrečene kazni zapora in stranske denarne kazni obsojenim E. E. na devet let in 20.000 EUR, R. S. na dvanajst let in 20.000 EUR, K. K. na dvanajst let in 20.000 EUR in B. G. na dvanajst let in 12.000 EUR.

V preostalem je sodišče druge stopnje pritožbe obsojenih N. K., K. K. in B. G. ter njihovih zagovornikov in zagovornikov obsojenih E. E. in R. S., v celoti pa pritožbe obsojenega Z. K. in njegovega zagovornika ter zagovornikov obsojenih M. S., E. K. in H. K. ter pritožbo državne tožilke, ki se nanaša na obsodilni del sodbe, zavrnilo kot neutemeljene in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Sodišče druge stopnje je na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP obsojene E. E., M. S., R. S., N. K., H. K., E. K., K. K., B. G. in Z. K. oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, obsojene M. S., E. K., H. K. in Z. K. pa tudi iz 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ter odločilo, da potrebni izdatki in nagrade po uradni dolžnosti postavljenih zagovornikov obsojenim K. K., R. S., E. K. in Z. K. bremenijo proračun. Z isto sodbo je sodišče druge stopnje ugodilo pritožbi državne tožilke, izpodbijano sodbo v oprostilnem delu razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Zoper pravnomočno sodbo so vložili zahteve za varstvo zakonitosti: obsojeni B. G. zaradi kršitev iz 1., 2. in 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP in s predlogom, da Vrhovno sodišče izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred popolnoma spremenjenim senatom; zagovornik obsojenega Z. K. zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in zmotne uporabe kazenskega zakona. Zagovornik predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti, podrejeno pa, da jo spremeni in obsojenca spozna za krivega storitve kaznivega dejanja po prvem odstavku 196. člena KZ in mu izreče milejšo kazen, oziroma sodbo drugostopenjskega sodišča spremeni tako, da ugodi pritožbi obsojenčevega zagovornika in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje; zagovornik obsojenega M. S. iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. Zagovornik predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti očitkov po obtožbi, podrejeno pa, da pravnomočno sodbo razveljavi (podrejeno le sodbo sodišča druge stopnje) in zadevo vrne sodišču prve stopnje (podrejeno sodišču druge stopnje) v novo sojenje; zagovorniki obsojenega E. E. zaradi kršitev kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost pravnomočne sodbe. Vložniki predlagajo, da Vrhovno sodišče izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje; zagovorniki obsojenega N. K. pa zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona. Vložniki predlagajo, da Vrhovno sodišče izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred popolnoma spremenjenim senatom.

4. Na zahteve za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka. V zvezi z zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenega G. vrhovna državna tožilka meni, da obsojenčevim navedbam ni mogoče pritrditi, saj sodišče ni kršilo določb kazenskega zakona, prav tako ni kršilo obsojenčeve pravice do obrambe. Zagovornik obsojenega K. po mnenju vrhovne državne tožilke v zahtevi izraža nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem in dokazno oceno sodišč. Vrhovna državna tožilka v zvezi z zahtevo za varstvo zakonitosti zagovornikov obsojenega N. K. meni, da sta se sodišči prve in druge stopnje opredelili do dopustnosti spremembe obtožbe, da je zavrnitev dokaznih predlogov ustrezno obrazložena, da zatrjevanje vložnikov o odstopanju izrečene kazni od sodne prakse ni točno, da vložniki polemizirajo z dokazno oceno ter izražajo dvom v verodostojnost posameznih dokazov. Tudi glede navedb zagovornikov obsojenega E. E. o zmotni uporabi materialnega prava vrhovna državna tožilka meni, da je relevanten odgovor podalo že sodišče druge stopnje, da v zvezi z neizločitvijo predsednika senata in članov senata prvostopenjskega sodišča ni prišlo do kršitev določb kazenskega postopka, prav tako slednje tudi niso bile storjene ob spremembi obtožbe. Navajanje vložnikov, da pritožbeno sodišče ni odgovorilo na pritožbene navedbe obrambe, po stališču vrhovne državne tožilke v resnici predstavlja izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja, ne pa bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Sodišče je podalo tudi izčrpne razloge, zakaj je obsojencu kaznivo dejanje dokazano z izvedenimi dokazi, prav tako je utemeljilo zavrnitev dokaznih predlogov. Končno vrhovna državna tožilka v zvezi z navedbami zagovornika obsojenega M. S. meni, da je na navedbe, ki jih v zahtevi vsebinsko ponovno uveljavlja, relevantno odgovorilo že sodišče druge stopnje, tako glede kršitev kazenskega zakona kot procesnih kršitev. Izrek pravnomočne sodbe ima vse znake kaznivega dejanja po prvem in drugem odstavku 196. člena KZ, v izreku tudi ni nobenega nasprotja, prav tako ni nelogičnosti in nerazumljivosti v obrazložitvi sodbe. Zavrnitev dokaznih predlogov pa je argumentirano utemeljena.

5. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencem in njihovim zagovornikom, ki se o njem niso izjavili.

B-I.

6. Glede na vsebino zahtev za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče, tako kot na primer v odločbah I Ips 2668/2009 z dne 1. 12. 2011, I Ips 390/2006 z dne 28. 5. 2007 in I Ips 396/2006 z dne 30. 11. 2006, uvodoma poudarja: da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, in sicer: zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe (v tem primeru mora vložnik zahteve torej izkazati ne le kršitev, ampak tudi njen vpliv na to, da je odločba nezakonita); da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena; ta razlog med drugim obsega tudi drugačno presojo izvedenih dokazov ter njihove verodostojnosti. Vrhovno sodišče je torej pri odločanju o zahtevi vezano na takšno dejansko stanje, kot ga ugotavlja izpodbijana pravnomočna sodba; da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi in katere mora vložnik konkretizirati, ne pa jih le poimensko navesti (prvi odstavek 424. člena ZKP). Vložnik mora v zahtevi kršitev zakona, ki jo uveljavlja, določno pojasniti oziroma utemeljiti. Prav slednje je nujen pogoj za to, da bo sodišče lahko preizkusilo utemeljenost zahteve. Sodišče je pooblaščeno in dolžno preizkušati obstoj kršitev, zaradi katerih je zahteva dovoljena, če se vložnik na njih določno sklicuje oziroma jih utemeljuje. Ni dovolj, da se sklicuje le na vrsto oziroma tip kršitve, ne da bi jo konkretiziral in substanciral razloge, iz katerih je bilo pravno sredstvo vloženo. Golo sklicevanje na pritožbene navedbe ne zadostuje. Zahteva za varstvo zakonitosti je samostojno pravno sredstvo, s katerim upravičenci do njene vložitve (prvi in drugi odstavek 421. člena ZKP) uveljavljajo le kršitve zakona. Vložnik zahteve sicer lahko z zahtevo za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitve zakona, na katere je opozarjal že v pritožbi, vendar jih mora konkretno opredeliti in tudi ustrezno utemeljiti (obširno obrazložitev določbe prvega odstavka 424. člena ZKP je Vrhovno sodišče podalo v sodbi I Ips 346/2008 z dne 23. 10. 2008); da je Vrhovno sodišče že v več svojih odločbah (na primer I Ips 186/98 z dne 17. 9. 1998, I Ips 56/98 z dne 30. 9. 1999, I Ips 203/97 z dne 5. 10. 2000, I Ips 32/2001 z dne 19. 11. 2003 in številnih drugih) presodilo, da v skladu z načelom proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) sodišče prosto odloča, katere predlagane dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Pri tem ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba. Predlagani dokazi morajo biti pravno relevantni, pri čemer je treba pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. Sodišče sme zavrniti dokaze, za katere oceni, da niso pomembni za pravilno odločitev, ker niso v relevantni zvezi z obravnavanim kaznivim dejanjem, ali ker ni verjetno, da bodo izključili obstoj pravno pomembnih dejstev.

B-II.

7. Neutemeljena je v posameznih zahtevah za varstvo zakonitosti uveljavljana kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP (zagovorniki obsojenega E. E. in obsojenega M. S.), ki naj bi bila storjena zaradi pravne opredelitve obsojencema očitanega kaznivega dejanja po drugem odstavku 196. člena KZ, čeprav bi morali biti dejanji opredeljeni po prvem odstavku 186. člena KZ-1, skladno z načelom uporabe milejšega zakona, določenim v drugem odstavku 3. člena KZ. Na vsebinsko enake pritožbene navedbe je ustrezno odgovorilo že sodišče druge stopnje (točka A 1 na strani 9 sodbe). O istem vprašanju se je opredelila že dosedanja sodna praksa in je v tej zvezi opozoriti na sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 3490/2009 z dne 14. 4. 2011 (točka 22. in 23. obrazložitve), kjer se v zvezi s pomensko razlago veznika „in“ v tretjem odstavku 186. člena KZ-1 izrecno zaključuje, da „je dejanje po tretjem odstavku mogoče storiti tako v primeru iz prvega kot v primeru iz drugega odstavka 186. člena KZ-1“. Glede na vsebinsko enako besedilo drugega odstavka 196. člena KZ in tretjega odstavka 186. člena KZ-1 ter na enak razpon predpisane kazni zapora pri obeh inkriminacijah je pravilna pravna opredelitev kaznivega dejanja po zakonu, ki je veljal ob storitvi kaznivega dejanja.

B-III.

8. Zagovorniki obsojenega E. E. v zahtevi izpostavljajo, da je sodišče prve stopnje na glavni obravnavi nepravilno razdružilo postopek, tako da je za dejanje iz točke VII izreka sodbe izločilo postopek, da bi se dokončal posebej, in ob tem zahtevo za izločitev članov senata, ki se je nanašala na to kaznivo dejanje, zavrglo. Zahteva za izločitev vseh članov senata pa je temeljila na okoliščini njihove seznanitve z dokazi v zvezi z navedenim kaznivim dejanjem, opisanim pod točko VII izreka, torej iz razloga po 4. a točki 39. člena ZKP. Po ponovni združitvi tako razdruženega postopka zahteva za izločitev ni bila predložena podpredsednici sodišča v odločanje, niti ni bil obsojeni E. E. seznanjen s spremenjeno obtožbo in vprašan, ali jo razume. S takim ravnanjem naj bi bil obsojenec v nasprotju s prvo alinejo 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustave RS) onemogočen, da se o spremenjeni obtožbi izjavi, izkazana pa je tudi kršitev četrtega odstavka 321. člena ZKP. Na enake pritožbene navedbe je dovolj jasno odgovorilo že sodišče druge stopnje (točka A 2, stran 9 in 10), iz zahteve pa tudi ni razvidno, kako naj bi navedene procesne odločitve sodišča vplivale na zakonitost izpodbijane sodbe. Kot je opozorilo že sodišče druge stopnje, je treba poudariti, da je imel obsojenec dovolj možnosti za pripravo obrambe tudi glede spremenjene obtožbe, posebej je bil poučen na možnost dopolnitve zagovora (list. št. 14791), ki jo je tudi izkoristil (list. št. 14792), iz česar nedvoumno izhaja, da je spremenjeno obtožbo razumel in zato ni podana niti zatrjevana kršitev iz 29. člena Ustave RS.

9. Zagovorniki obsojenega E. v zahtevi izpodbijajo zakonitost odredbe preiskovalnega sodnika III Kpr 72/2007 z dne 4. 10. 2007, kateri po njihovem stališču manjka obrazložitev. Vložniki menijo, da stališči prvostopenjskega in drugostopenjskega sodišča s tem v zvezi nista pravilni. Odredba, izdana na podlagi 143. člena ZKP in s katero se posega v obsojenčevo komunikacijsko zasebnost, bi po stališču vložnikov morala biti obrazložena. Vsebina odredbe ne omogoča zaključka, da je bila izdana iz istih razlogov kot v predhodnih primerih. Stališče nižjih sodišč, da je poseg v obsojenčevo komunikacijsko zasebnost dovoljen, ker so bile v postopku predhodno že izdane odredbe, ki so obrazložene, zaradi česar izpodbijane odredbe preiskovalnemu sodniku ni treba obrazložiti, je po oceni vložnikov arbitrarno in v neskladju z 22., 25. in 37. členom Ustave RS. V zvezi s prisluhom oziroma posnetkom ELI-6, št. 100, vložniki navajajo, da je ta posnetek nastal kot ambientalno prestrezanje elektronskih komunikacij, zaradi česar bi morali biti za tak ukrep podani posebni pogoji. Po stališču vložnikov je treba razlikovati med prestrezanjem elektronskih komunikacij s snemanjem pogovora in snemanjem v prostoru: v prvem primeru se varuje oškodovančevo komunikacijsko zasebnost, v drugem pa hkrati njegovo komunikacijsko in ambientalno zasebnost. Bistveno je, v katero pravno dobrino varovane osebe se s posnetkom poseže. Pri snemanju pogovora med dvema osebama zadošča, da se spoštuje standarde iz drugega odstavka 37. člena Ustave RS, drugače pa velja za primere, ko se bo s komunikacijskim sredstvom snemalo dogajanje v prostoru.

10. Na posnetku ELI-6, št. 100, je zabeležena komunikacija z dne 20. 10. 2006 med številkama 040 1..., za katero je bilo ugotovljeno, da pripada obsojenemu E., in 040 2..., ki pripada družbi S. d. d. Obsojenec je navedeno številko klical z namenom polnjenja predplačniškega telefonskega računa, na posnetku pa so slišni glasovi treh oseb. Preiskovalni sodnik je na dokazni predlog državnega tožilstva odredbo III Kpr 72/2007 z dne 4. 10. 2007 izdal v času, ko je bil sklep o uvedbi preiskave že pravnomočen. Z odredbo je bilo operaterjem mobilne telefonije naloženo, da napravijo izpis prometnih podatkov na telefonih in SIM karticah, zaseženih obsojencem ob hišnih preiskavah.

11. Po izdaji sklepa o preiskavi opravlja preiskovalni sodnik preiskovalna dejanja po predlogih strank ter tista dejanja, ki se mu zdijo potrebna za uspešno izvedbo postopka (176. člen ZKP). Po prvem odstavku 177. člena ZKP smejo stranke in oškodovanec med preiskavo preiskovalnemu sodniku predlagati, naj se opravijo posamezna preiskovalna dejanja. V obravnavanem primeru je preiskovalni sodnik v preiskavi po dokaznem predlogu državne tožilke izdal navedeno odredbo. Slednja je bila torej izdana, ko je bil utemeljen sum storitve kaznivega dejanja ugotovljen s pravnomočnim sklepom o preiskavi. Zato po oceni Vrhovnega sodišča v obravnavanem primeru ne gre za izvajanje prikritega preiskovalnega ukrepa iz prvega odstavka 149. b člena ZKP, temveč za ugoditev dokaznemu predlogu državnega tožilca. Tak predlog bi nenazadnje lahko podala tudi obramba, tako v preiskavi kot na glavni obravnavi. V tej fazi postopka tudi ni šlo več za odkrivanje kaznivega dejanja, ampak za pregled v hišnih preiskavah zaseženih mobilnih telefonov in SIM kartic, zato tudi ni smiselno govoriti o izvajanju prikritega ukrepa. Stališče vložnikov, da bi morala biti odredba, s katero se med preiskavo na dokazni predlog državnega tožilstva operaterjem mobilne telefonije nalaga dolžnost posredovanja prometnih podatkov, obrazložena enako kot odredba za izvajanje prikritega preiskovalnega ukrepa iz prvega odstavka 149. b člena ZKP (katere ureditev je vezana na predkazenski postopek, ko se razlogi za sum s tem ukrepom šele preverjajo), zato ni utemeljeno.

12. Prav tako ni mogoče pritrditi zatrjevanju vložnikov, da je ob pridobivanju zgoraj navedenega posnetka šlo za snemanje v prostoru, ne pa za prisluškovanje. O tem vprašanju je logično stališče zavzelo že sodišče druge stopnje (stran 14 in 15 sodbe). Slednje je pritrdilo stališču prvostopenjskega sodišča, da ni relevantno, ali tarča med trajanjem komunikacije naslavlja sogovornika na drugi strani telefonske zveze, pomembno je, da je verbalni kontakt zaznan in posnet v časovnem trajanju med vzpostavitvijo in zaključkom telekomunikacijske povezave. Posnetek vseh treh glasov je integralni del telekomunikacije, šlo je tudi za prenos signala v elektronskem komunikacijskem omrežju, ki je bil med zgoraj omenjenima telefonskima številkama zabeležen na podlagi sodne odredbe Pp 9/2006 z dne 4. 10. 2006. Operater mobilne telefonije je izvršil sodno odredbo, izsledek komunikacije, zaznan po sredstvih telekomunikacijskega omrežja med časom trajanja telefonske zveze, pa je ne glede na namero tarče, njenega sogovornika ali tretjih oseb, zakonit dokaz. V sodbi I Ips 314/2004 z dne 18. 9. 2004 je Vrhovno sodišče obrazložilo, da za odreditev ukrepa na podlagi 1. ali 5. točke prvega odstavka 150. člena ZKP ni odločilna vrsta sporočila s kriterijem, ali je sporočilo mogoče le snemati (teleprintersko, faksimile, slikovno, pisno sporočilo) ali prisluškovati (telefonski ali radijski pogovor, televizija) ali oboje, temveč sredstvo, ki se za prenos sporočila uporablja (po besedilu določbe 150. člena ZKP telekomunikacijsko sredstvo ali računalniški sistem) in opredeljuje ukrepe za učinkovit nadzor komunikacije. V obravnavanem primeru je obsojeni E. s svojega mobilnega telefona klical telefonsko številko operaterja mobilne telefonije oziroma je bila med obsojenčevo in operaterjevo telefonsko številko vzpostavljena komunikacija, nadzor obsojenčevega govornega sporočila pa je bil tehnično opravljen s kontrolo prenosnih sistemov mobilnega operaterja. Ob tem je treba dodati, da je v času izdaje izpodbijane odredbe veljal Zakon o elektronskih komunikacijah (Uradni list RS, št. 43/2004, v nadaljevanju ZEKom) in ne Zakon o telekomunikacijah, na katerega se opira citirana sodba, klub temu pa je mogoče zaključiti, da se za obravnavani primer relevantne določbe v bistvenem vsebinsko niso spremenile. Tako je po 4. točki 3. člena ZEKom elektronsko komunikacijsko omrežje opredeljeno kot prenosni sistemi in, kjer je to primerno, komutacijska ali usmerjevalna oprema in drugi viri, ki omogočajo prenos signalov po vodnikih, z radijskimi valovi, po optičnih ali drugih elektromagnetnih sredstvih, vključno s satelitskimi omrežji, fiksnimi (vodovno in paketno komutirana, vključno z internetom) in mobilnimi prizemnimi omrežji, električnimi kabelskimi sistemi, če se uporabljajo za prenos signalov, omrežji za radijsko in televizijsko radiodifuzijo ter omrežje kabelske televizije, ne glede na vrsto prenesenih informacij. Klic pa je zveza, ki je vzpostavljena s pomočjo javno dostopne telefonske storitve in dopušča dvosmerno komunikacijo v realnem času (12. točka tretjega člena ZEKom). Zgolj spletu okoliščin je mogoče pripisati posnetek glasov v ozadju, na katere je policija naletela na podlagi zgoraj navedene sodne odredbe, izdane zoper obsojenca.

13. Do navedb vložnikov o neustavnosti določbe 149. b člena ZKP se Vrhovno sodišče ne more opredeliti (prvi odstavek 424. člena ZKP). Vložniki namreč na abstraktni ravni navajajo, da je po njihovem mnenju omenjena določba neustavna ter da zakonodajalec ni upošteval v celoti odločbe Ustavnega sodišča Up-106/05 z dne 2. 10. 2008, ne pojasnijo pa, do kakšne kršitve Ustave RS je po njihovem stališču prišlo v obravnavanem primeru.

14. Neutemeljena je zahteva vložnikov tudi glede zatrjevanja, da je kaznivo dejanje, opisano pod točko VII izreka prvostopenjske sodbe, v celoti utemeljeno na dokazih, pridobljenih v nasprotju s tretjim odstavkom 103. člena DPR (Odlok predsednika republike R Italije št. 309/1999), 36. in 37. členom Ustave RS ter 8. členom Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP), s čimer naj bi bila storjena kršitev po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Na vsebinsko enake pritožbene navedbe je sicer odgovorilo že sodišče druge stopnje (točka A 4 – stran 11 do 13 sodbe sodišča druge stopnje) in jih Vrhovno sodišče v celoti sprejema. Poudariti je treba, da vložniki zahteve z zatrjevanjem, da niso bili izpolnjeni pogoji po tretjem odstavku 103. člena DPR za izvedbo izpodbijanih procesnih dejanj italijanske policije ob in neposredno po aretaciji E. T., ter v tej zvezi oporekajo verodostojnosti zapisnika italijanske policije z dne 12. 3. 2007 in podajajo svojo analizo izpovedbe priče V. C. (predvsem v zvezi z vzporedno izvajano akcijo italijanske policije „Carpe diem“), izpodbijajo dokazno oceno sodišča v zvezi z dejstvi in okoliščinami izvedbe teh dejanj, kar z zahtevo ni dopustno uveljavljati. Poleg tega vložniki zahteve menijo, da je italijanska policija v tem primeru grobo zlorabila policijska pooblastila, njeno ravnanje je odstopalo od standardov Ustave RS, pri čemer očitno merijo na določbe 36. (nedotakljivost stanovanja) in 37. člena (varstvo tajnosti pisem in drugih občil) Ustave RS. Tudi v tem pogledu je zahteva neutemeljena, saj je treba ravnanje italijanske policije ocenjevati najprej v luči italijanske ustave in zakonodaje. Ustava R Italije pa v 11. členu, smiselno enako citiranim določbam Ustave RS, varuje posege v zasebnost posameznika, z vnaprejšnjo ali naknadno (pravo)sodno kontrolo takih posegov, kar je na zakonodajni ravni izpeljano v določbah drugega in tretjega odstavka 103. člena DPR in 352. (osebna in hišna preiskava), 355. (zaseg predmetov) in 391. člena (odvzem prostosti) italijanskega zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju CPP). To naknadno preveritev in odobritev dejanj italijanske policije so italijanski (pravo)sodni organi izvedli in so bila s tem spoštovana in zagotovljena ustrezna procesna jamstva (tudi v smislu 8. člena EKČP) in zato ni bilo razlogov za izločitev tako pridobljenih dokazov iz kazenskega spisa ter se izpodbijana sodba nanje lahko opira. Ti razlogi govorijo tudi za to, da je bila odločitev sodišča prve stopnje glede zavrnitve izločitve dokazov v zvezi z dejanjem iz točke VII izreka prvostopenjske sodbe (dokazi, ki izvirajo iz aretacija E. T. v Italiji), pravilna in je zato neutemeljena tudi zahteva za izločitev vseh članov senata iz razloga po 4. a točki 39. člena ZKP (kot povzeto zgoraj v točki 8), ker naj bi se s temi dokazi seznanili.

15. V zahtevi se nadalje kot napačna izpostavlja procesna odločitev sodišča prve stopnje, ko je na glavni obravnavi le prebralo zapisnik o zaslišanju priče italijanskega karabinjerja V. C., ne da bi to pričo tudi neposredno zaslišalo, ker da tega ni zahtevala nobena od strank. S takim ravnanjem naj bi sodišče storilo absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 371. člena ZKP, kršitev 29. člena Ustave RS ter tretjega odstavka 6. člena EKČP. Ob tem vložnik zahteve zanika, da naj bi se obramba na izrecno vprašanje predsednika senata odrekla pravici do ponovnega zaslišanja navedene priče (kot je navedlo sodišče druge stopnje v prvem odstavku na strani 14 svoje odločbe). Glede na podrobno obrazložitev postopka sodišča v zvezi z izvedbo navedenega dokaza v sodbi sodišča druge stopnje (točki 4 in 5 na straneh od 11 do 14 sodbe sodišča druge stopnje) in v zvezi s pojasnilom sodišča prve stopnje v obrazložitvi sodbe (stran 261), je dodati, da sodišče prve stopnje lahko spremeni odločitev o izvedbi predlaganega(-ih) dokaza(-ov), če naknadno ugotovi, da je njegova (njegova) izvedba smiselna, potrebna oziroma se naknadno izkaže njegova (njihova) utemeljenost. Tako je prvostopenjsko sodišče očitno odločilo tudi glede branja zapisnika o predhodnem zaslišanju priče C. v Italiji, ne pa tudi glede predloga za njegovo neposredno zaslišanje. Po tako izvedenem dokazu z branjem izpovedbe te priče, sodišče očitno ni ocenilo, da bi bilo treba opraviti še neposredno zaslišanje te iste priče, niti ni bil podan ponoven predlog obrambe za njeno neposredno zaslišanje in je torej v tem delu ostala še vedno v veljavi predhodna odločitev senata o zavrnitvi izvedbe tega dokaza. Glede na takšen postopek sodišča je neutemeljeno sklicevanje vložnikov na predhodno dan (že zavrnjen) predlog za neposredno zaslišanje te priče, saj je nastala nova procesna situacija, glede na prebrano izpoved priče, ki bi terjala bodisi nov dokazni predlog obrambe, kot ga je že podala (za neposredno zaslišanje priče - saj lahko stranke večkrat ponovijo tudi že zavrnjene dokazne predloge, če ocenijo, da je tak ponoven predlog utemeljen), bodisi, da bi sodišče samo odločilo tudi glede tega dokaznega predloga drugače kot je že bilo odločeno – torej da se mu ugodi in neposredno zaslišanje izvede. Nobena od teh dveh možnosti v tem primeru ni bila izvedena in je bila zato odločitev o izvedbi le predlaganega dokaza z branjem izpovedbe priče pravilna ter zatrjevane kršitve zakona, Ustave RS ter EKČP v tem primeru niso bile zagrešene. Ne glede na navedeno pa je v zvezi z izvedenim dokazom – branjem zapisnika o predhodnem zaslišanju V. C., ugotoviti, da ne gre za odločilni dokaz, na katerem bi bila utemeljena sodba (glede dejanja, opisanega v točki VII izreka sodbe – strani od 397 do 409 in od 458 do 465), saj ga sodišče v zvezi z dokaznimi zaključki v tem delu obrazložitve ne navaja in nanj sodbe ni oprlo (razen kolikor ga je omenilo v zvezi z zavrnitvijo dokaznega predloga za zaslišanje prič C. S. in G. S. ter pribavo spisov italijanske policije – stran 485 prvostopenjske sodbe), tako da je ta dokaz pri vprašanju zakonitosti izpodbijane sodbe sicer nerelevanten.

16. Kolikor se v zahtevi podrobno analizira izpoved priče V. C. in na tej podlagi poskuša utemeljiti zagovor obsojenega E., da dejanja, očitanega v točki VII izreka izpodbijane sodbe, ni storil, se vsebinsko izpodbija dejansko stanje, kot ga je ugotovilo in podrobno obrazložilo sodišče prve stopnje, in gre zato za razlog, ki ga s tem izrednim pravnim sredstvom ni dopustno uveljavljati. Enako velja za v istem okviru ponujano tezo obrambe o vpletenosti drugih oseb – C. in G. S. v izvršitev tega dejanja, s čimer se izpodbija utemeljenost zavrnitve dokaznega predloga za zaslišanje navedenih dveh kot prič ter za pribavo dokumentacije italijanske policije o izvajanju akcije pod imenom „Carpe diem“. Sodišče prve stopnje je namreč določno in prepričljivo utemeljilo zavrnitev teh predlaganih dokazov (stran 485 in 486 sodbe), dejansko stanje, ki bi bilo lahko predmet ugotavljanja na podlagi navedenih dokazov, pa bi zadevalo namembnost mamila po prispetju v Italijo, kar pa za izvedbo v točki VII opisanega prevoza mamila iz Kosova preko Ljubljane v Pescaro ni relevantno.

17. V zvezi z opravljenimi dejanji italijanske policije po aretaciji E. T. vložniki zahteve opozarjajo na nesprejemljivost načina pridobitve podatka o klicanih in klicočih telefonskih številkah z oziroma na sobno telefonsko številko E. T. v hotelu v Pescari. Ta podatek je italijanska policija dobila na podlagi informacije, ki jim jo je dala receptorka v navedenem hotelu V. S. (zapisnik o osebni preiskavi in preiskavi vozil z dne 12. 3. 2007 – list. št 14203). V tej zvezi je treba izpostaviti okoliščino, da sta o navedenih telefonskih številkah povsem konkretno izpovedala v svojstvu priče zaslišan na Javnem tožilstvu R Italije na Sodišču v Trstu sam E. T. in kot priča zaslišana V. S. na sodišču v Pescari. V primeru teh zaslišanj sta bila oba navedena opozorjena na procesne pravice in dolžnosti ter ju glede vsebine njunih izpovedb ni vezala obveznost varovanja komunikacijske zasebnosti v zvezi z navedenimi telefonskimi številkami oziroma ostalimi podatki, vezanimi nanje. Poleg tega so bili podatki o teh telefonskih številkah in opravljenih klicih v obravnavanem obdobju bivanja E. T. v hotelu P. evidentirani tudi v izvajanih prisluškovanjih na podlagi odredbe Pp 9/2006 preiskovalnega sodnika – kot je podrobno analizirano na straneh od 400 do 402 sodbe sodišča prve stopnje. Navedeno pa omogoča zanesljiv sklep, da je bila dana informacija receptorke italijanski policiji nerelevantna za dokazne zaključke sodišča in zato pridobitev tega podatka ni imela in ni mogla imeti vpliva na zakonitost izpodbijane sodbe.

18. Zahteva je neutemeljena tudi v delu, ko zatrjuje kršitev 29. člena Ustave RS in 6. člena EKČP, ki naj bi bila storjena s tem, da se je obsojenca dejansko postavilo pred izbiro, ali podati zagovor ali pa omogočiti nastanek referenčnega primerjalnega posnetka glasu, ki se ga lahko uporabi kot obremenilno gradivo. Na ta način naj bi bila obsojencu kršena pravica do materialne obrambe, ki je s privilegijem zoper samoobtožbo povezana le posredno – preko pravice do molka. Glede na to, da je izvedenec fonolog svoje zaključke napravil na podlagi tako pridobljenega glasu obsojenca, bi moral biti ta dokaz z izvedencem iz spisa izločen. Na vsebinsko enake pritožbene navedbe je odgovorilo že sodišče druge stopnje (točka 8, stran 15) in se pri tem sklicevalo na odločbo Ustavnega sodišča RS Up-1678/08 z dne 14. 10. 2010. Tako podane utemeljitve drugostopenjskega sodišča ne morejo stališča iz zahteve v ničemer omajati. Sklicevanje vložnika na onemogočanje izvrševanja obsojenčeve pravice do obrambe ni z ničemer izkazano, saj je obsojenec svoj zagovor podal, si pri tem pomagal z branjem pisno pripravljenega zagovora in ni mogoče zaključiti, da bi bil zaradi snemanja njegovega glasu kakorkoli omejen v podajanju zagovora oziroma pri izvajanju „materialne obrambe“. Glede na to, da se je v preiskavi zagovarjal z molkom, na glavni obravnavi pa je zagovor podal, je očitno, da je bil povsem seznanjen z možnostjo izbire take ali drugačne oblike izvajanja svoje obrambe in se je zanjo povsem prostovoljno odločil. Obsojenec je bil, enako kot ostali udeleženci na glavni obravnavi, seznanjen z njenim občasnim snemanjem in sodišče ni pridobilo posnetka obsojenčevega glasu na nedovoljen način. Obsojenčev glas pa je sestavni del njegove osebne identitete, enako kot vizualna podoba, ter njegova uporaba ne more biti in ni prepovedana za namene preverjanja in dokazovanja njegove identitete.

19. Zagovorniki obsojenega v zahtevi očitajo izpodbijani sodbi, da se je z nadomestitvijo v obtožbi navedenega sostorilca L. R. z neznano osebo iz Kosova, v točkah I in VII opisa dejanja v izreku sodbe sodišča prve stopnje, prekoračilo obtožbo in obsojencu kršilo pravico do učinkovite obrambe po 29. členu Ustave RS. Po mnenju vložnikov zahteve, bi moralo sodišče v primeru ugotovitve, da ni dokazano, da bi bil sostorilec L. R., obsojenca glede teh očitanih dejanj oprostiti obtožbe. V tej zvezi se zatrjuje kršitev pravice do obrambe, saj se zaradi navedene spremembe opisa dejanja v sodbi glede na obtožbeni očitek obsojeni ni mogel več uspešno braniti, potem ko je „uspešno dokazal, da se nikoli v življenju ni pogovarjal z L. R.“. Taka sprememba naj ne bi imela nikakršne dokazne podlage, saj je ne izkazuje noben prisluškovan pogovor med obsojencem in neznano osebo oziroma kak drug dokaz; sodišče druge stopnje pa se do pritožbenih navedb podanih v tej smeri ni opredelilo. V tem delu zahteva za varstvo zakonitosti vsebinsko oporeka ugotovljenemu dejanskemu stanju, kar s tem izrednim pravnim sredstvom ni dopustno. Poleg tega pa je sodišče prve stopnje dovolj določno opredelilo, na podlagi katerih dokazov (predvsem rezultatov prisluškovanj med obsojenim E. in njegovimi sodelavci na Kosovu) je zaključilo, da je šlo za dogovarjanje med obsojenim E. in neznano osebo na Kosovu (predvsem strani 330, 337, 340, 343 do 345, 405, 406, 408 in 460 sodbe sodišča prve stopnje), pri čemer je bila še posebej izpostavljena oseba z domnevnim ali resničnim imenom H. T. Ti dokazi so bili na glavni obravnavi izvedeni in je imel tudi v tem kontekstu obsojenec možnost dati potrebna pojasnila, pripombe ali relevantne dokazne predloge in mu v tem pogledu ni bilo onemogočeno ustrezno izvajanje obrambe. Dokazi pa se na glavni obravnavi izvajajo prav z namenom ugotavljanja resnice v okviru historičnega dogodka, ki ga obsojencu očita obtožba in v tem okviru je na podlagi izvedenih dokazov možno in dopustno spreminjati obtožbo, kot tudi opis dejanja v sami sodbi. Tako prvostopenjska kot drugostopenjska sodba sta podali pravilno utemeljitev, zakaj s tovrstnim posegom sodišča v opis obsojencu očitanih dejanj ni bila obtožba prekoračena. Zoper obsojenca usmerjeni očitek se na ta način ni vsebinsko spremenil, saj natančno (ne)ugotovljena identiteta osebe, s katero se je obsojenec dogovarjal, ni odločilna okoliščina, če in kolikor je z izvedenimi dokazi nedvoumno ugotovljeno (kot je bilo tudi v teh dveh obravnavanih primerih) konkretno dogovarjanje obsojenca glede konkretnega mamila – v teh primerih heroina.

20. Zagovorniki obsojenega E. uveljavljajo tudi relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka ter kršitev 23. in 29. člena Ustave RS ter 6. člena EKČP, kar naj bi bilo storjeno z zavrnitvijo zahteve za izločitev predsednika senata s sklepom podpredsedniceOkrožnega sodišča v Ljubljani Su 29/2009 z dne 5. 1. 2009 (razlogom katerega je pritrdilo v svoji sodbi tudi sodišče druge stopnje in je tako zaključilo, da je v zadevi odločal sodnik, ki ni bil nepristranski). Ta sodnikova pristranskost po 6. točki 39. člena ZKP naj bi izhajala iz njegove neformalne komunikacije z državno tožilko in v zvezi s tem vložniki zahteve polemizirajo z razlogi drugostopenjske sodbe. Vrhovno sodišče v zvezi s tem poudarja, da sama neformalna komunikacija med sodnikom in eno izmed strank v postopku ne more že sama zase pomeniti nedopustnega vpliva na nepristranskost sodnika. Tovrstne komunikacije se marsikdaj dogodijo, iz raznovrstnih razlogov, pri čemer je gotovo pričakovana in potrebna skrajna sodnikova zadržanost, da s svojimi dejanji ali besedami dejansko ne bi vzbudil dvoma v svojo nepristranskost ali celo nepristranskost sodečega senata. Zaradi teh razlogov je pomembno upoštevati tudi dejansko vsebino in način ter druge okoliščine tovrstne komunikacije. V obravnavanem primeru iz vsebine elektronskega sporočila ni razvidno nikakršno neprimerno izjavljanje ali drugačno ravnanje predsednika senata, saj gre za enostransko izjavljanje državne tožilke. Poleg tega je bilo to sporočilo očitno dostopno tudi drugim strankam, saj so po navedbah samega vložnika do njega prišli med pregledovanjem spisovnega gradiva, kar tudi kaže na to, da ni šlo za kakršnokoli tajno, prikrito oziroma prikrivano posvetovanje predsednika senata z državno tožilko o načinu in vsebini vodenja postopka. Že navedeni razlogi nikakor ne opravičujejo izraženega dvoma v nepristranskost predsednika senata, niti zahteva vsebinsko ne opredeli, kako naj bi se izkazal vpliv te komunikacije na nezakonitost izpodbijane sodbe, kot tudi ne, katera od ustavno zagotovljenih pravic obrambe iz 29. člena Ustave RS naj bi bila v tem primeru kršena.

21. Enake kršitve kot v predhodni točki vložniki zahteve očitajo tudi v zvezi s sklepom podpredsednice Okrožnega sodišča v Ljubljani Su 29/2009 z dne 10. 3. 2009, pri čemer ponovno (kot v pritožbi) povzemajo izjave in navedbe predsednika senata, ki naj bi jih ta podal ob zaslišanju priče M. S. pred sodiščem v Firencah. Do teh izjav predsednika senata se je pravilno in določno opredelilo že sodišče druge stopnje (prvi odstavek na strani 11 sodbe) in jih predstavljanje vložnikov v drugačni luči in pomenu, torej takšnem, ki bi predsednika senata prikazalo kot že vnaprej odločenega v obravnavani zadevi in s tem tudi kot pristranskega, ne more omajati. Opozarjanje priče na pomen in kontekst njenega izpovedovanja glede na obravnavano zadevo, na njeno dolžnost govoriti resnico in na posledice, ki jo zaradi krivega izpovedovanja lahko doletijo, nikakor ni mogoče razumeti kot znak pristranskosti predsednika senata. Obratno, gre celo za dolžnost predsednika senata, ki si mora tudi na ta način prizadevati, da se tudi s pomočjo zasliševane priče dožene resnica in zadeva vsestransko razčisti (17. člen in drugi odstavek 299. člena ZKP). Povsem enostransko in tendenciozno prikazujejo vložniki zahteve izjavo predsednika senata, ki jo je dal po zaslišanju navedene priče pred sodiščem v Firencah, saj je bila ta dana, ko je bilo navedeno zaslišanje priče že zaključeno in očitno le z namenom pojasnitve pristojnim italijanskim pravosodnim organom okoliščine obravnavane zadeve, glede katere je bil priča S. zaslišan. Predsednik senata je ta pojasnila očitno ocenil kot potrebna glede na predhodno, med zaslišanjem S., dano pojasnilo italijanskega sodnika, da lahko njegovo (pričino) zavračanje odgovorov pomeni kaznivo dejanje v smislu krivega pričanja in kaznivega dejanja sostorilstva po italijanski zakonodaji. V tem okviru dano pojasnilo predsednika senata, da je postopek v fazi obtožnice, „ki je dokončna in povsem dokazljiva“, pa ni mogoče razumeti drugače, kot da je tako označil pravnomočno obtožnico, temelječo na ustreznih dokazih, ki glede na dokazni standard v slovenski kazenskoprocesni zakonodaji utemeljujejo sum, da je bilo očitano kaznivo dejanje storjeno. Nesprejemljivo je zato stališče vložnikov, da je besedo „dokazljivost“ razumeti kot stališče predsednika senata, da je obtožba že dokazana.(1) Zaradi navedenih razlogov tudi v tem okviru niso bile ugotovljene zatrjevane kršitve določb Ustave RS in EKČP, pa tudi sicer vložniki niso utemeljili izkazanosti vpliva zatrjevanih kršitev na zakonitost izpodbijane sodbe.

22. Zahteva nadalje ponavlja navedbe iz pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje glede zavrnitve dokaznih predlogov za pribavo in vpogled spisovnega gradiva Procure della Republica dell`Aquilla Direzione Distrettuale Antimafia 1734/07 R.G.N.R., vpogled in branje zapisnika o zaslišanju priče V. C., zaslišanje te priče ter zaslišanje prič C. S. in G. S. Po mnenju vložnikov zahteve naj bi bila z zavrnitvijo navedenih dokaznih predlogov kršena obsojenčeva pravica do razbremenilnega dokazovanja. Vendar je bila zavrnitev navedenih dokaznih predlogov določno pojasnjena tako v sodbi sodišča prve stopnje (stran 486 in drugi odstavek na strani 261) kot tudi v sodbi sodišča druge stopnje (točka 12 na strani 19 in 20), nadaljnja utemeljevanja vložnikov, zakaj bi bila izvedba zavrnjenih dokazov pomembna za razbremenitev obsojenca, pa vsebinsko pomenijo izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja, kar s tem pravnim sredstvom ni mogoče uveljavljati. Ob že poudarjenem stališču sodišča druge stopnje, da mora pravno relevantnost predlaganega dokaza obramba utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti, je dodatno izkazano, da takemu kriteriju ne more biti zadoščeno, če obsojeni „E. ne ve, kaj je v italijanskem spisu“ (kot se navaja v sami zahtevi), katerega pribavo in vpogled se je predlagalo, ob hkratnem, v izpodbijani sodbi določnem opredeljevanju dokazov, na podlagi katerih je ugotovljena obsojenčeva storitev očitanega mu kaznivega dejanja. Glede vsebinsko enakih razlogov zahteve se je Vrhovno sodišče sicer opredelilo že zgoraj v točkah 14 do 16. 23. V zahtevi se nadalje uveljavlja relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 17. členu ZKP v zvezi z drugim odstavkom 371. člena ZKP in kršitev obsojenčeve pravice do obrambe po 29. členu Ustave RS, kar naj bi bilo storjeno z zavrnitvijo dokaznega predloga za branje strokovnega mnenja Albanološkega inštituta iz Prištine glede avtorstva SMS sporočil iz številke 040 3..., katerih avtor, po ugotovitvah navedenega inštituta, naj ne bi bil obsojeni E. Tudi v tem primeru je bilo že v sodbi sodišča druge stopnje dovolj določno pojasnjeno, zakaj ni bila izkazana zadostna stopnja pravne relevantnosti predlaganega dokaza (točka 13, stran 20 in 21), pri čemer je bilo konkretno povzetih nekaj bistvenih zaključkov sodišča prve stopnje glede ugotovitve, da je navedena telefonska številka dejansko pripadala obsojenemu E. in tudi z nje pošiljana SMS sporočila, česar vsega predlagani dokaz ne bi mogel v ničemer omajati. Stališče, navedeno v zahtevi, da dejansko ni nobenih dokazov, da je bil obsojeni E. uporabnik številke 040 3..., skuša oporekati dejstvenim zaključkom sodišča, ki jih je to podrobno in obširno obrazložilo v prvostopenjski sodbi (strani 330, 331, 495, 496), zato ta trditev niti ne drži, pa tudi sicer dejstvenih zaključkov sodišča s tem pravnim sredstvom ni dopustno izpodbijati. Odločitev o zavrnitvi predlaganega dokaza je bila tudi v tem primeru utemeljena in ni imela, niti mogla imeti vpliva na zakonitost izpodbijane sodbe.

B-IV.

24. V zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornik obsojenega S. najprej uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, ki naj bi bila podana, ker dejanje, kot izhaja iz opisa v izreku izpodbijane sodbe, ni kaznivo dejanje. Konkretiziran opis obsojenemu S. očitanega ravnanja naj namreč ne bi obsegal konkretizacije prenašanja, prevažanja ali hrambe mamila heroin, ki se mu očita le na abstraktni ravni, v uvodnem delu točki II izreka izpodbijane sodbe. Obsojenemu S. naj bi se v opisu konkretno očitalo le, da je prejel neko obvestilo o nekem prevozu heroina iz Prizrena v Slovenijo ter da naj bi po prejemu takega obvestila preko K. K. poslal neko osebo po heroin na Kosovo. Navedeno stališče vložnika pa ne drži, saj ima opis dejanja, ki bremeni obsojenega S., določno opredeljeno ne le tisto, kar povzema vložnik, temveč tudi, da je obsojeni E. E. skupaj z M. S. vodil in organiziral prevoz heroina, kar je nadalje podrobneje opisano v opredelitvi posamičnih vlog, ki sta jih pri tem imela, tako glede S. naročila prevoza E. K., vzdrževanju stalnih stikov v tej povezavi med njima v času od 8. 10. do 14. 10. 2006, prenosu informacije 8. 10. 2006 o zagotovitvi kurirja za prevoz od K. S. in od njega E., dne 9. 10. 2006 sprejemu navodila od E. o znesku izplačila kurirju ter o S. sporočilu znaka kurirju (preko K. K.), za odhod iz Slovenije na Kosovo in njegovi napotitvi v hotel M. v Prizrenu – kjer je bil nato izvedeno skritje heroina v vozilo kurirja. Tak opis ravnanja obsojenega S., skupaj s predhodno opisano njegovo vlogo v hudodelski združbi, pa ima vse sestavine, potrebne za opredelitev zakonskih znakov kaznivega dejanja, kot je ugotovljeno v izpodbijani sodbi.

25. Kolikor se v zahtevi uveljavlja tudi kršitev kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP, ker naj bi bilo kaznivo dejanje napačno pravno opredeljeno po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena KZ, čeprav bi moralo biti ob upoštevanju drugega odstavka 3. člena KZ opredeljeno po prvem odstavku 186. člena KZ-1, je zahteva tudi v tem delu neutemeljena iz istih razlogov, ki so opredeljeni že v gornji točki 7. Neutemeljena pa je tudi glede zatrjevane kršitve po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ki naj bi jo zagrešilo sodišče druge stopnje, ko ni odgovorilo na pritožbene navedbe o zatrjevani kršitvi kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP in tako kršilo tudi 25. člen Ustave RS. Ugotoviti je namreč, da se je sodišče druge stopnje opredelilo tudi do teh pritožbenih navedb in podalo dovolj določno obrazložitev v drugem odstavku na strani 9 sodbe sodišča druge stopnje, čeprav je v tem delu obravnavalo predvsem pritožbene razloge zagovornika obsojenega E., a se je prav glede vprašanja pravne opredelitve sklicevalo na enake pritožbene navedbe pritožnikov in jim torej skupno odgovarjalo.

26. Zagovornik obsojenega M. S. meni, da sodišče v zakonu ni imelo podlage za odvzem premoženjske koristi, saj se obsojencu v krivdoreku prvostopenjske sodbe nikjer ne očita, da bi si s kaznivim dejanjem sploh pridobil kakšno premoženjsko korist. Po vložnikovem stališču so razlogi drugostopenjskega sodišča v tem delu nesprejemljivi, saj s citiranjem definicije kriminalne združbe po Konvenciji Združenih narodov proti mednarodnemu organiziranemu kriminalu ni mogoče upravičiti posega države v obsojenčeve premoženjske pravice na način, da se ga dvakrat finančno kaznuje (enkrat z izrekom nepredpisane denarne kazni, drugič z odvzemom nedokazanega zneska premoženjske koristi) za nekaj, kar se mu v krivdoreku sploh ne očita.

27. Vsako premoženje storilca, ki izvira iz storitve kaznivega dejanja, je treba obravnavati kot protipravno premoženjsko korist. Slednja je velikokrat določena že kot znak kaznivega dejanja, saj mora nastati kot prepovedana posledica, da se kaznivo dejanje lahko šteje za dokončano, lahko pa nastane tudi kot materialna posledica kaznivega dejanja, ki za sam obstoj dokončanega kaznivega dejanja ni odločilna, mora pa biti v storilčevem naklepu ob izvršitvi kaznivega dejanja. Po prvem odstavku 95. člena KZ nihče ne more obdržati premoženjske koristi, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem ali zaradi njega. Po drugem odstavku tega člena ter prvem odstavku 503. člena ZKP se premoženjska korist odvzame s sodno odločbo, s katero je bilo ugotovljeno kaznivo dejanje. Storilcu kaznivega dejanja ali drugemu prejemniku koristi se korist odvzame v naravi (denar, dragocenosti, drugo premoženje, pridobljeno neposredno s storitvijo kaznivega dejanja ali zaradi njega), sicer pa se odvzame premoženje, ki ustreza premoženjski koristi (prvi odstavek 96. člena KZ). Če to ni mogoče, se prejemniku koristi naloži plačilo ustreznega denarnega zneska (drugi odstavek 96. člena KZ). Sodišče premoženjsko korist, doseženo s kaznivim dejanjem ali zaradi njega, ugotavlja po uradni dolžnosti (prvi odstavek 499. člena ZKP), če pa bi bilo ugotavljanje njene višine zvezano z nesorazmernimi težavami ali če bi se postopek zaradi tega preveč zavlekel, sme sodišče višino premoženjske koristi odmeriti po prostem preudarku.

28. V sodbi I Ips 281/2005 z dne 26. 10. 2006 je Vrhovno sodišče obrazložilo, da je v primeru, ko je bilo kaznivo dejanje izvršeno z udeležbo več oseb, lahko neposredni prejemnik premoženjske koristi bodisi eden od njih, lahko nekateri med njimi ali pa vsi udeleženci. Kadar gre za organizirano kriminalno dejavnost je zelo težko, velikokrat pa nemogoče pridobiti neposredne dokaze, kdo je bil neposredni prejemnik premoženjske koristi. V takih primerih sodišče glede na okoliščine (organizirana skupina, kazniva dejavnost zaradi pridobivanja premoženjske koristi, člani so se vključili v skupino iz koristoljubja) izkustveno in razumno lahko ugotovi, da so s kaznivim dejanjem ali zaradi njega pridobili premoženjsko korist vsi sostorilci in jim bo moralo premoženjsko korist odvzeti, glede višine koristi pri posameznemu sostorilcu pa bo na podlagi 501. člena ZKP odločitev oprlo na prosti preudarek, upoštevajoč okoliščine primera, med njimi tudi pomembnost vloge posameznega sostorilca v skupini.

29. Sodišče prve stopnje se je pri odmeri premoženjske koristi od dobička oprlo na vlogo oziroma položaj obsojencev v hudodelski združbi, izhajalo je iz verodostojne izpovedbe F. M. o nakupni in prodajni ceni heroina, na podlagi katere je ob upoštevanju količine prodane droge ugotovilo višino dobička, upoštevalo je zneske za plačilo ostalih soorganizatorjev in kurirjev ter plačilo potnih stroškov, stroškov telekomunikacij in bivanja (stran 509 in 514 sodbe). Vložniki so enaka ugovora podali tudi v pritožbah zoper sodbo prvostopenjskega sodišča. Vrhovno sodišče sprejema kot logično stališče višjega sodišča, ki je vsebinsko enako odgovorilo na pritožbene navedbe (stran 37, 38 in 60 sodbe). Iz razlogov pravnomočne sodbe je tudi razvidno, da je sodišče obrazložilo način izračuna dobička, zato ni mogoče govoriti o arbitrarno dosojeni obveznosti plačila protipravno pridobljene premoženjske koristi. Pridobitev premoženjske koristi ni zakonski znak kaznivega dejanja po prvem odstavku 196. člena KZ, zato tudi ni mogoče pritrditi zagovorniku obsojenega M. S., češ da bi morala biti pridobitev te koristi navedena v krivdoreku.

30. Neutemeljene so navedbe vložnika zahteve, da je izrek sodbe nerazumljiv oziroma v nasprotju z razlogi sodbe, s čimer naj bi bila storjena bistvena kršitev določb kazenskega postopka; sklepati je, da misli na kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. V obrazložitvi svojih stališč pa vložnik citira iztrgane in izven konteksta celotne obrazložitve izpodbijane sodbe povzete razloge in utemeljitve, ter na ta način predstavlja domnevne nelogičnosti in nasprotja v sodbi. V tem okviru izpostavlja razloge prvostopenjske sodbe, ki naj bi na več mestih poudarjala, da obsojeni E. E. in N. K. nista skupno poslovala z mamili in da je obsojeni M. S. pri poslih z mamili sodeloval le, ko je bil naročnik mamil obsojeni E., kar naj bi bilo v nasprotju z v izreku zatrjevano povezanostjo vseh obsojencev v hudodelsko združbo za izvrševanje obravnavanih kaznivih dejanj. Iz povzete vsebine navedb v zahtevi in upoštevaje utemeljitev delovanja obsojencev v okviru hudodelske združbe, kot jo je logično in sprejemljivo podala že sodba sodišča prve stopnje (strani od 458 do 465), dodatno pa obrazložila še sodba sodišča druge stopnje (strani 18 in 19 ter od 24 do 26 - in je zato odveč ponavljanje tako podanih razlogov), pa je razvidno, da vložnik ponuja svojo dokazno oceno o obstoju oziroma neobstoju hudodelske združbe v obravnavanem primeru, kar pomeni uveljavljanje nedovoljenega razloga.

31. Glede navedbe v zahtevi, da je sodišče v uvodnem delu opisa kaznivega dejanja v izreku izpodbijane sodbe izpustilo vse, kar se je nanašalo na L. R. kot člana hudodelske združbe, hkrati pa je njegova vloga še vedno ostala konkretizirana v opisih dejanj pod točkami I, III, V in VI izreka, kar pomeni, da je izrek sam s sabo v nasprotju, razlogi, ki jih sodba v tej zvezi ponuja pa, da so neprepričljivi, je treba poudariti, da neprepričljivost razlogov pomeni vložnikovo nestrinjanje z dokazno oceno glede ugotovljenih dejstev o vlogi L. R. in je zato v zahtevi za varstvo zakonitosti ni mogoče izpodbijati. Kolikor pa vložnik izraža mnenje o opisanem nasprotju v samem izreku sodbe, pa je tako stališče neutemeljeno, ker je ostala vloga R. opisana v tistih opisih posameznih dejanj, kjer je sodišče njegovo tako ugotovljeno vlogo štelo za dokazano (in tudi obrazložilo to dokazno oceno), v ostalem pa opis njemu očitanih ravnanj oziroma vloge, ki jo je imel v hudodelski združbi, izpustilo (obrazloženo na strani 465 prvostopenjske sodbe) ali pa jo nadomestilo z vlogo, ki jo je imela „neznana oseba s Kosova“ (na primer v točkah II in VII izreka sodbe ter glede prvo navedenega dejanja obrazložilo predvsem na straneh od 343 do 346). O tem se je vsebinsko enako opredelilo tudi že sodišče druge stopnje v pritožbenem postopku (drugi odstavek na strani 26 sodbe) in je glede na vse navedeno ugotoviti, da bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP v tem primeru ni podana.

32. Neutemeljeno je tudi stališče vložnika, da je sodišče z zaslišanjem L. R. na glavni obravnavi kot obdolženca, čeprav je bil postopek zoper njega izločen, in ne da bi bil pred njegovim zaslišanjem ponovno združen in tudi ne da bi mu bila prebrana obtožba ter z napačno navedbo, da zoper njega v Sloveniji ni drugega kazenskega postopka, kršilo številne določbe ZKP, ne da bi te določbe konkretiziral. Glede na tovrstno pavšalno utemeljevanje zahteve, na zatrjevane domnevne kršitve določb kazenskega postopka ni mogoče odgovoriti. Poleg tega pa je odločitev o zaslišanju L. R. na glavni obravnavi v svojstvu obdolženca, čeprav je bil postopek zoper njega izločen, ustrezno in pravilno (tudi sklicujoč se na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS) obrazložilo že sodišče prve stopnje (stran 260 sodbe) in v tem pogledu ni bila storjena nobena kršitev zakona o kazenskem postopku.

33. Kolikor se v zahtevi očita sodišču, da je v opisu dejanja v izreku sodbe z zamenjavo navedbe L. R. kot sostorilca, z navedbo neznane osebe iz Kosova, na nedovoljen način poseglo v obtožbo, jo s tem prekoračilo, v nasprotju z določbo prvega odstavka 354. člena ZKP glede vprašanja subjektivne identitete med obtožbo in sodbo, ter tako storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 9. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, se vložnika napotuje na obrazložitev v točki 19, kjer gre za enake razloge, ki so jih v zahtevi za varstvo zakonitosti prav tako neutemeljeno uveljavljali tudi zagovorniki obsojenega E. E. O tem vprašanju pa se je tudi določno in pravilno opredelilo sodišče druge stopnje glede na enake pritožbene navedbe (drugi odstavek na strani 26).

34. V zvezi z navedbami v zahtevi, da je sodišče v izpodbijani sodbi poseglo v obtožbo še v nekaterih drugih delih, in sicer z izpustitvijo določenega besedila oziroma z dodatno konkretizacijo opisa dejanja, ne da bi določno navedlo razloge za take spremembe, je treba vložnika zahteve napotiti na razloge, ki jih je v tej zvezi deloma podalo v pritožbenem postopku že sodišče druge stopnje (zadnji odstavek na strani 26 in prvi odstavek na strani 27), kjer je odgovorilo na istovrstne pritožbene navedbe. Že iz te obrazložitve drugostopenjskega sodišča, ko posebej opozarja na razloge, izhajajoče iz dokazne ocene prvostopenjske sodbe (na straneh od 336 do 338), bi vložnik zahteve mogel razbrati, da spremembe v opisu dejanja v izreku sodbe nimajo utemeljitve le tam, kjer obrazložitev sodbe te spremembe izrecno omenja, temveč tudi v posameznih dokaznih zaključkih na drugih mestih obrazložitve, iz katerih logično izhaja, da je njihova posledica tudi sprememba opisa dejanja v izreku sodbe (na primer izrecno prvi odstavek na strani 338 ali strani 339 ter 340 prvostopenjske sodbe in še stran 36 in 37 sodbe sodišča druge stopnje). Sodbi je torej treba brati v celoti in ne le parcialno posamezne odseke secirati ter na tej podlagi očitati pomanjkljivo obrazložitev.

35. V zahtevi se nadalje izpostavlja, da je glede na spremenjen opis dejanja v točki II izreka sodbe, za obsojenega S. dejansko ostal le še očitek, da je skupaj z K. K. poslal na Kosovo kurirja, domnevno po heroin, ki naj bi bil na Kosovu v vozilo šele naložen, zatem pa naj ne bi bila izkazana oziroma zatrjevana več nikakršna vloga obsojenega S. in je zato pojmovno nemogoče, da bi skupaj z E. E. vodil prevoz heroina, kot se sicer zatrjuje v uvodnem delu opisa tega dejanja. Razumeti je, da se v zahtevi tako zatrjuje nasprotje v samem izreku in s tem bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Stališče zahteve je neutemeljeno, saj je treba vlogo obsojenega S. ocenjevati v okviru delovanja hudodelske združbe, kjer so posamezne naloge in zadolžitve pripadnikov združbe medsebojno razdeljene, tudi v odvisnosti od hierarhičnega položaja v njej. Višje kot je pripadnik v združbi, praviloma bolj je oddaljen od neposrednih zadolžitev v zvezi s prometom z mamili, pomembnejša pa je organizacija, vodenje, koordiniranje vlog drugih v združbi za uspešno izpeljavo določenega posla z mamili. V tej luči je jasno razpoznavna vloga obsojenega S., ki je bila prav v organizaciji in vodenju prevoza heroina iz Kosova v Slovenijo (skupaj z obsojenim E.), pri čemer je bila njegova naloga zagotovitev kurirja, ki bi odšel na Kosovo zaradi prevzema mamila in zagotovitev njegovega plačila ter usmerjanje do točke prevzema mamila, kar je vse konkretizirano v opisu dejanja v izreku sodbe (in v okviru obrazložitve delovanja hudodelske združbe tudi ustrezno pojasnjeno na straneh od 458 do 461 prvostopenjske sodbe in straneh 25 in 26 drugostopenjske sodbe). Ta del vloge obsojenega S. ni bil torej nič manj pomemben od vloge, ki so jo imeli pri izpeljavi tega prevoza ostali udeleženi in je bila njegova uspešna izvedba odvisna od izpolnitve nalog vsakega od njih, tako tudi od obsojenega S. Glede na tako ugotovljeno, v izreku sodbe opisano in v obrazložitvi sodbe dokazno ustrezno utemeljeno vlogo obsojenega S., ne more imeti nobenega vpliva v prvostopenjski sodbi očitno nenatančno povzeto citiranje izpuščenega dela besedila iz opisa dejanja, očitanega temu obsojencu (četrti odstavek na strani 464), glede na besedilo spremenjene obtožbe, kar tudi sicer izpostavlja zahteva.

36. Vložnik zahteve navaja, da ne soglaša z razlogi drugostopenjske sodbe, ki jih je to navedlo v obrazložitvi sodbe glede izpuščenega besedila o časovnem parametru obsojencu očitanega kaznivega dejanja, ne da bi vsebinsko opredelil razloge za tako nestrinjanje (pomensko bi sicer bilo razumeti, da ne soglaša z dejansko oceno sodišča glede te okoliščine dejanja, kar z zahtevo, kot že navedeno, ni mogoče uveljavljati) in zahteve v tem delu zato ni mogoče niti preizkusiti.

37. Po mnenju vložnika zahteve je izpodbijana sodba neobrazložena tudi glede opredelitve direktnega naklepa, s katerim naj bi obsojenec storil očitano mu kaznivo dejanje, kar naj bi torej predstavljalo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Prvostopenjsko sodišče naj bi namreč ne navedlo, na podlagi česa sklepa, da se je obsojeni dejanja zavedal in ga hotel storiti. Na neutemeljenost tovrstnih vložnikovih navedb je opozorilo že sodišče druge stopnje v pritožbenem postopku (drugi odstavek na strani 27 sodbe), pri čemer je pravilno opozorilo, da je obrazložitev krivde prepoznavna iz celotne obrazložitve izpodbijane sodbe, glede obsojencu očitanega kaznivega dejanja, in ne le v delu, kjer sodba povzema le odločilna dejstva in zaključke glede obsojenčeve krivde. Na njegovo zavest in hotenje storiti očitano mu kaznivo dejanje tako kažejo vsi tisti zaključki, kjer sodišče na podlagi izvedenih dokazov ugotavlja obsojenčevo premišljeno, z drugimi sodelavci v združbi usklajeno in hkrati previdno dogovarjanje in delovanje. Glede na ugotovljen načrtovan potek obravnavanega dejanja, v katerega izvršitev je bil vpleten tudi obsojeni S., si drugačnega delovanja kot zavestnega in hotenega niti ni mogoče zamišljati. Vse te razloge pa podrobno navaja izpodbijana sodba, tako v obrazložitvi dejstvenih zaključkov glede dejanja pod točko II izreka sodbe, kot tudi pri opredeljevanju vloge posameznega pripadnika hudodelske združbe in v tem kontekstu tudi vloge obsojenega S. ter končno pri zaključnem opredeljevanju njegove krivdne odgovornosti.

38. Zagovornik obsojenega S. v zahtevi očita sodišču prve stopnje, da ni sprejelo zahteve obrambe za izločitev zapisnika o zaslišanju E. T. v Republiki Italiji ter ostale dokumentacije v zvezi s prijetjem in postopkom zoper E. T. v Italiji. Po mnenju zagovornika gre v tem primeru za nedovoljene dokaze, s čimer meri na bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, pri čemer ponavlja navedbe iz pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje. Navaja, da E. T. ob prijetju v Italiji ni bil poučen skladno z drugim odstavkom 5. člena EKČP o vzrokih za odvzem prostosti in česa ga dolžijo, ni mu bil dan primeren čas in možnosti za pripravo obrambe skladno s tretjim odstavkom 6. člena EKČP, niti ni bil poučen v smislu določb 29. člena Ustave RS o pravici, da ne izpoveduje zoper sebe ali svoje bližnje ter da ni dolžan priznati krivde.

39. Stališča vložnika so v navedenem obsegu neutemeljena in jih je vsebinsko pravilno zavrnilo že sodišče druge stopnje. Poleg tega je že iz Obvestila o zaznamku o kaznivem dejanju ob prijetju oseb Pokrajinskega poveljstva orožnikov dežele Abruci z dne 12. 3. 2007 razvidno, da je bil E. T. takoj po privedbi na sedež poveljstva „seznanjen, zakaj so ga pospremili na tukajšnji urad“, pa tudi iz dokumenta o ukrepu Državnega tožilstva pri sodišču v Pescari z dne 13. 3. 2007 je razvidno, da je bil skladno z določbami 369. člena CPP E. T. seznanjen z dejstvenimi podatki o kaznivem dejanju, s katerim se ga bremeni, kot tudi o pravni opredelitvi dejanja ter o drugih procesnih pravicah, ki jih ima kot oseba, proti kateri teče preiskava. Vložnik sicer ne pojasni, na čem temelji nadaljnji očitek, da E. T. ni bil dan primeren čas in možnosti za pripravo obrambe, ter gre le za golo postavljeno trditev. Glede trditve o umanjkanju ustreznega pouka smiselno določbam 29. člena Ustave RS pa je poudariti, da je bil T. na zaslišanjih v Italiji poučen po 64. členu CPP, ki vsebuje pouk, da se lahko njegove izjave uporabijo zoper njega, da lahko zavrne odgovor na posamezno vprašanje (kar je vsebinsko primerljivo z določbami 29. člena Ustave RS), kot tudi, da bo imel v primeru obremenilnih izjav zoper druge status priče (razen v zakonsko izvzetih primerih, ko priča ni dolžna pričati). Tako je na zaslišanju na Javnem tožilstvu pri Sodišču v Trstu dne 23. 8. 2007 T. prevzel obveznosti priče in so zato nadaljnji pouki, sicer namenjeni obdolžencu v postopku, v tem primeru neupoštevni. Poleg tega je bil E. T. zaslišan kot priča tudi na glavni obravnavi, kjer so mu bile predočene tudi tiste navedbe, ki jih je dal na zaslišanjih v Italiji in se je lahko do njih opredelil oziroma jih pojasnil, stranke pa so mu lahko v tej zvezi postavljale vprašanja. Glede na navedeno je bila odločitev sodišča o zavrnitvi predloga obrambe o izločitvi vseh navedenih dokazov iz spisa pravilna, očitane kršitve določb kazenskega postopka, Ustave RS in EKČP niso bile storjene, v tej zvezi ponavljana stališča vložnika iz pritožbe v zahtevi pa so neutemeljena.

40. Kolikor je vložnik zahteve v zvezi s postopkom odločanja o zahtevi za izločitev zapisnika o zaslišanju E. T. in druge dokumentacije v zvezi z njegovo aretacijo ponovno oporekal pravilni sestavi senata pri tem odločanju (in s tem očitno meril na bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 1. točki prvega odstavka 371. člena ZKP), je pravilno in popolno odgovorilo v pritožbenem postopku že sodišče druge stopnje (točka 2 na strani 25 sodbe in sklepa). Pojasnilo je, da je bila odločitev senata v tem primeru sprejeta v pravilni sestavi, brez nadomestne sodnice porotnice, ki je bila prisotna šele na začetku glavne obravnave 30. 5. 2008 in zatem 3. 6. 2008 tudi dejansko nadomestila sodnico porotnico I. M. Kršitve citirane določbe kazenskega postopka torej ni bilo, na ta zaključek pa tudi ne more imeti nikakršnega vpliva v zahtevi izpostavljena okoliščina, da je bil sklep senata vročen obrambi šele 17. 6. 2008 (torej ko sodnica porotnica I. M. na glavni obravnavi ni bila navzoča).

41. Neutemeljeno je zatrjevanje vložnika zahteve, da je bilo z odločitvami podpredsednice Okrožnega sodišča v Ljubljani o zavrženju zahteve za njeno izločitev in z zavrnitvijo zahteve za izločitev predsednika senata (sklepa Su 29/2008 z dne 10. 12. 2008 in z dne 11. 12. 2008) ravnano v nasprotju z določbami Zakona o kazenskem postopku, ki urejajo izločitev sodnikov (ki jih zahteva sicer ne konkretizira), kar naj bi predstavljalo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP. Čeprav zahteva ne opredeli, kako naj bi zatrjevane kršitve vplivale na zakonitost izpodbijane sodbe, je glede prvega sklepa razvidno, da mu zahteva očita neprepričljivost in izpostavlja, da je podpredsednica sodišča tolerirala nedopustno postopkovno ravnanje predsednika senata. Iz tega izhaja, da zahteva izpodbija dejstvene zaključke sodišča glede te odločitve (kar z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dopustno izpodbijati) ter utemeljuje svoje trditve na ravnanjih predsednika senata glede samega procesnega vodstva, kar pa je že sodišče druge stopnje (točka 6, stran 29) pravilno ocenilo kot razlog, ki ne more sam po sebi vzbujati dvoma v pristranskost sodnika. Poleg tega vložnik zahteve nima prav niti glede trditve, da bi se moralo sodišče v primeru zavrženja zahteve za izločitev sodnika vsebinsko opredeljevati tudi do konkretnih navedb obrambe v zahtevi za izločitev, saj se mora sodišče v tem primeru opredeliti le do tistih vsebin, dejstev in okoliščin, na podlagi katerih zaključi, da gre za očitno zavlačevanje.

42. V zvezi z drugim sklepom o zavrnitvi zahteve za izločitev predsednika senata (citiranim v prejšnji točki) in glede sklepa predsednika Višjega sodišča v Ljubljani o zavrženju zahteve za izločitev podpredsednice Okrožnega sodišča v Ljubljani (Su 88/2008 z dne 23. 12. 2008), je ugotoviti, da zahteva ponovno polemizira z dejstvenimi podlagami, na podlagi katerih je bilo odločeno o zavrnitvi zahteve za izločitev predsednika senata, in sicer z vsebino izjave, ki jo je v zvezi z zahtevo za njegovo izločitev dal predsednik senata. Trditev vložnika zahteve, da je vsebina izjave predsednika senata neresnična in neverodostojna ter da sprejetje takšne izjave brez vsakega pomisleka, kot je izkazano v odločbi podpredsednice sodišča (kar naj bi kazalo tudi na njeno nepristranskost), povsem očitno pomeni ponujanje drugačne dokazne ocene, kot jo je sprejelo sodišče in je zato s tem pravnim sredstvom ni mogoče uveljavljati (v tej zvezi glej tudi točko 20 obrazložitve!).

43. V zvezi z zakonitostjo izvajanja prikritih preiskovalnih ukrepov vložnik v zahtevi navaja, da so odgovori drugostopenjskega sodišča na tovrstne pritožbene navedbe vsebinsko prazni, presoja tega sodišča pa zmotna. V zvezi z odredbo Pp 9/2006 z dne 2. 8. 2006 za prisluškovanje mobilnemu telefonu I. L. oziroma E. K. na številki 041 1... in odredbo za tajno opazovanje Ktr-S-Z-84/06 z dne 2. 8. 2006 vložnik navaja, da imata podlago v isti pobudi PU SKP Ljubljana z dne 28. 7. 2006. Iz gradiva, priloženega pobudi, po stališču vložnika izhaja, da niso bili podani razlogi za sum, da E. K. v sodelovanju s S. K. in E. E. organizira izvršitev kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po prvem in drugem odstavku 196. člena KZ. Gradivo po vložnikovem zatrjevanju temelji na ugotovitvi, da je Š. F. v Postojni z namenom nadaljnje prodaje hranil heroin, pri čemer ni razvidna nobena povezava med Š. F. in E. K. Iz odgovora mobilnega operaterja, izpisa iz zaznamka o frekvenci pogovorov K., E. in srbske številke, kar je bilo pridobljeno na podlagi odredbe po 149. b členu ZKP za mobilno številko 041 1... naročnika gospodarske družbe G., tudi ni mogoče črpati utemeljenih razlogov za sum, da so E. K., E. E. in S. K. pripravljali oziroma organizirali izvršitev kaznivega dejanja neupravičenega prometa z mamili. Vložnik meni, da je edina listina, ki bi lahko predstavljala podlago utemeljenih razlogov za sum, le operativna informacija na listovni številki 11 Pp spisa, v kateri je navedeno, da je policija od vira informacij, ki je že v preteklosti posredoval operativne podatke, ki so se izkazali za resnične, pridobil operativne podatke o tihotapstvu prepovedanih drog, katerega je osumljen I. L. Vir informacij je povedal, da L. sodeluje s kriminalno združbo, ki tihotapi prepovedano drogo na relaciji Makedonija – Slovenija – Italija – Španija, ter da pri tem uporablja mobilni telefon s številko 041 1... v lastništvu podjetja G. Ob sklicevanju na sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 78/2008 z dne 18. 12. 2008 vložnik navaja, da policija preiskovalnemu sodniku in državnemu tožilcu ni posredovala spoznavnih virov, ki zadevajo subjektivno zanesljivost informatorja in objektivno resničnost obvestila. Nadalje vložnik navaja, da je preiskovalni sodnik odredil izvajanje ukrepa iz 150. člena ZKP zoper obsojenega M. S. kljub temu, da se v pobudi policije in uradnem zaznamku državne tožilke navajajo različne telefonske številke (040 4..., 040 5... in 040 6...). Teh nepravilnosti pri preizkusu zakonitosti uporabe ukrepa ni opazila ne preiskovalna sodnica ne razpravljajoči senat. V zvezi z odredbo preiskovalne sodnice z dne 28. 12. 2006 vložnik navaja, da je preiskovalna sodnica sledila predlogu tožilstva za podaljšanje ukrepa iz 1. točke prvega odstavka 150. člena ZKP zoper M. S. na telefonski številki 041 2..., čeprav v pobudi policije in predlogu državnega tožilstva o obsojenčevi kriminalni aktivnosti v predhodnem mesecu ni nobenih konkretnih ugotovitev, ki bi utemeljevali razloge za podaljšanje uporabe tega ukrepa zoper obsojenca. Predloge za podaljšanje ukrepov zoper posamezne osumljence je državno tožilstvo utemeljevalo tudi tako, da je iz njihove dejavnosti, ki je potekala v sodelovanju z M. S., razvidna njihova kriminalna dejavnost in razlogi za podaljšanje ukrepov. Vložnik meni, da je policija dejansko spremljala obsojenca tudi v času, ko ga formalno ni nadzorovala, s tem pa je bil prekoračen čas, v katerem je dopustno izvajati ta prikriti preiskovalni ukrep. Kot primer nezakonitega delovanja policije vložnik navaja, da je policija v pobudi z dne 26. 2. 2007 navedla, da se pričakuje, da se bo z izvajanjem ukrepa opredelila vloga in zbralo dodatne in kvalitetne dokaze zoper osumljenega M. S. 44. Sodišči prve (strani od 49 do 52 sodbe) in druge stopnje (strani od 32 do 34 sodbe) sta ugotovili, da so aktivnosti policije zoper E. K. (takrat I. L.) potekale že pred pridobitvijo anonimne informacije, tako da je imel preiskovalni sodnik pred izdajo odredbe na voljo večji sklop gradiva, in sicer informacije italijanskih varnostnih organov o tem, da je E. K. v Italiji prestal zaporno kazen zaradi transporta in zasega prepovedane droge; sodbo sodišča v Torinu, s katero je bila obsojenemu E. K. izrečena kazen zapora štiri leta, denarna kazen in ukrep izgona tujca iz države; podatke o povezavi med E. E. in Š. v zvezi s hrambo mamil v Postojni; zgodovinski izpisek podjetja G. d. o. o.; najemno pogodbo o K. najemu stanovanja v Ljubljani, na poštnem nabiralniku E. K. pa je bil naveden tudi napis G. d. o. o.; informacijo, da je bil E. K. opažen pred lokalom v podhodu ljubljanske železniške postaje; znan pa je bil tudi način delovanja E. E. (pri transportu prepovedanih drog njemu zaupna oseba odpre podjetje, preko katerega opravljajo nezakonite posle); in vsakodnevne telefonske stike obsojenega E. E., ki je policiji prav tako poznan v zvezi s preprodajo mamil, s K. V sodbi I Ips 78/2008 z dne 18. 12. 2008 je Vrhovno sodišče obrazložilo, da oseba, za katero ni bila (s strani policije) prikazana nobena splošna značilnost zanesljivosti in katere ime ni razkrito preiskovalnemu sodniku, predstavlja tiste vrste informatorja, katerega obvestilo ne sme služiti kot edini temelj za izdajo odredbe (za hišno preiskavo). V obravnavanem primeru se odredba preiskovalnega sodnika Pp 9/2006 z dne 2. 8. 2006 ne opira izključno na obvestilo anonimnega informatorja, temveč na obsežnejše gradivo, anonimna informacija pa predstavlja le del tega gradiva. S podajanjem lastne ocene zbranega gradiva in zatrjevanjem, da je anonimna informacija edini vir, na katerega se opira odredba preiskovalnega sodnika, vložnik uveljavlja nedovoljeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

45. Na vložnikov očitek v zvezi s pomotno napisanimi telefonskimi številkami, uveljavljan tudi v pritožbi, je logično odgovorilo že sodišče druge stopnje (stran 34 sodbe). Slednje je obrazložilo, da je tako v uvodu policijske pobude in v predlogu državnega tožilstva kot v odredbi sodišča navedena ista telefonska številka (040 7..) ter da je bil v zvezi s to številko izvajan tudi prikriti preiskovalni ukrep iz 1. točke prvega odstavka 150. člena ZKP (prisluškovanje). Neskladja, ki se nanašajo na obrazložitev pobude, so bila odpravljena z uradnim zaznamkom državne tožilke in zaslišanjem kriminalista.

46. Neutemeljen je tudi očitek zahteve, da je policija zoper M. S. s prikritimi ukrepi zbirala dokaze tudi v času, ko ti ukrepi zoper njega niso bili odrejeni. V obrazložitvah odredb (Pp 9/206 z dne 31. 1. 2007, 24. 2. 2007 in 29. 3. 2007), izdanih zoper soobsojene N. K., R. S., K. K., E. E. in B. G., sodišče ob ugotavljanju pogojev za izdajo posamezne odredbe navaja, da delujejo v hudodelski združbi, med njimi pa je tudi M. S.. Posplošeno navajanje sodišča, da obsojeni M. S. z zgoraj navedenimi soobsojenci deluje v hudodelski združbi, ki se ukvarja s transportom prepovedanih drog, pri čemer je bila taka njegova udeležba ugotovljena na podlagi odredb sodišča, izdanih zoper njega v letu 2006, ne more pomeniti, da so se dokazi s temi odredbami zbirali tudi zoper M. S. Do ponovne uvedbe prikritih preiskovalnih ukrepov zoper M. S. je prišlo na podlagi informacije avstrijskih varnostnih organov, ki so prisluškovali E. V. in E. I., ki sta bila v stiku z M. S. in za katerega so obstajali razlogi za utemeljen sum, da je 21. 4. 2007 opravil prevoz prepovedane droge v Avstrijo (stran 187 prvostopenjske sodbe). Navedba policije v pobudi za izvajanje prikritih preiskovalnih ukrepov z dne 26. 2. 2007 (Pp spis, l. št. 1948 oziroma točka II pobude, stran 7 in 8), da bo z izvajanjem ukrepa mogoče zbrati dokaze zoper M. S., pa se navezuje na pobudo za odreditev tajnega delovanja, ne pa za prisluškovanje, kot navaja vložnik. S prikazovanjem lastnega pogleda na ugotovljeno dejansko stanje vložnik ne more uspeti (drugi odstavek 420. člena ZKP). Sicer pa dokazi, pridobljeni na podlagi odredbe Pp 9/2006 z dne 30. 4. 2007, zoper obsojenca niso bili uporabljeni. Obtožba zoper M. S. se namreč ne nanaša na obdobje, za katerega je bila izdana omenjena odredba.

B-V.

47. Zagovorniki obsojenega N. K. v zahtevi uvodoma ponavljajo pritožbene navedbe glede roka, v katerem mora biti sodba sodišča prve stopnje pisno izdelana in odpravljena strankam, ki v obravnavanem primeru ni bil spoštovan; glede le petnajstdnevnega pritožbenega roka, ki ga ima na razpolago obramba za pripravo pritožbe; o neprimernih prostorskih in časovnih pogojih ter vzdušju nekakšnih izrednih razmer, v katerih je potekal postopek; o arbitrarnem odločanju predsednika senata o snemanju le nekaterih delov glavne obravnave, v nasprotju z določbami ZKP – o čemer je ustrezna pojasnila navedlo že sodišče druge stopnje (stran 40 in 41 sodbe) ter je tovrstno ponavljanje vložnikov povsem odvečno, upoštevaje pri tem še posebej jasne določbe ZKP glede rokov, glede procesnega vodenja in glede snemanja glavne obravnave, ki jih je sodišče druge stopnje še dodatno pojasnilo in jih vložniki zahteve gotovo enako dobro poznajo kot sodišče samo in so lahko že sami v zvezi s tem podali ustrezna pojasnila obsojencu. Glede trditve vložnikov, da sodba sodišča druge stopnje ne odgovarja na očitano kršitev 3. člena EKČP (vodenje postopka v takih razmerah, ki pomenijo mučenje in nečloveško ravnanje), je treba prav tako ugotoviti, da je odgovor v tej zvezi vsebinsko podan v predzadnjem odstavku na strani 40 odločbe sodišča druge stopnje; poleg tega je tudi iz zapisnika o glavni obravnavi razvidno, da so bile ustrezne prekinitve glavne obravnave, med katerimi so imele stranke postopka možnost zadovoljiti osnovne prehrambene potrebe. Nadaljnja navedba zagovornikov, da je sodišče dolžno preizkušati obstoj pripornih razlogov po preteku dveh mesecev od razglasitve sodbe (če pisni odpravek še ni izdelan in dostavljen strankam postopka oziroma če zadeva v tem roku še ni predložena sodišču druge stopnje v odločanje), je sicer pravilna in jo je že večkrat potrdila tudi sodna praksa Vrhovnega sodišča, vendar pa vložniki zahteve v zvezi s to zatrjevano kršitvijo določb zakona o kazenskem postopku niso izkazali njenega vpliva na zakonitost izpodbijane sodbe. Takega vpliva niso utemeljili niti v zvezi z zatrjevano kršitvijo drugega odstavka 315. člena ZKP (glede dajanja pripomb na zapisnik o glavni obravnavi), pri čemer očitno prezrejo, da spada vsebina in način zapisovanja poteka glavne obravnave med pristojnosti formalnega procesnega vodstva (prvi odstavek 299. člena ZKP), ki je v rokah predsednika senata, zahteva pa ne konkretizira, katera tovrstna zatrjevana kršitev določb zakona o kazenskem postopku je bila tista, ki naj bi imela vpliv na zakonitost izpodbijane sodne odločbe.

48. Zagovorniki obsojenega N. K. tudi v nadaljevanju zahteve (strani od 5 do 10) prav tako dobesedno prepišejo pritožbene navedbe, čeprav je na te podalo dovolj jasne, pravilne in izčrpne odgovore že sodišče druge stopnje (strani od 41 do 43 odločbe sodišča druge stopnje) in se zato nanje Vrhovno sodišče v celoti sklicuje, saj jih ni potrebno ponavljati, ter ob tem pripominja, da je tak način „argumentiranja“ zahteve za varstvo zakonitosti, ki ga vložniki uporabljajo še v drugih delih zahteve, mogoče oceniti kot neprimernega in podcenjujočega. Glede določenih navedb zahteve v tem delu pa so stališča Vrhovnega sodišča dodatno pojasnjena tudi v točkah 20 (glede očitane komunikacije državne tožilke s predsednikom senata po elektronski pošti) in 21 (glede izjav predsednika senata ob zaslišanju priče M. S. v Firencah) te sodbe in se vložnika napotuje še na ta del obrazložitve.

49. Kot omenjeno že v prejšnji točki, so s tovrstnim prepisovanjem pritožbenih navedb vložniki zahteve nadaljevali tudi glede zatrjevane nedopustnosti spremembe in razširitve obtožbe (z dodanim predzadnjim odstavkom na strani 16 zahteve, kjer pa se le pavšalno sklicujejo na predhodne navedbe), pri čemer naj bi bile storjene kršitve 15., 23., 29. in 125. člena Ustave RS, točke a) tretjega odstavka 6. člena EKČP in relativne kršitve določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP. V odločbi sodišča druge stopnje so podani odgovori tudi na te navedbe vložnikov (strani 43 in 44 ter 71 in 72) in so pravilno ocenjene kot neutemeljene. Poleg tega je glede očitka, da sodišče prve stopnje ni odločilo s sklepom o dopustnosti spremenjene obtožbe, dodati, da takega procesnega dejanja ZKP ne predvideva, a četudi bi sodišče na ta način odločilo (saj ga ZKP tudi ne prepoveduje), bi to bilo smiselno predvsem v primeru, če spremembe obtožbe ne bi dovolilo. V primeru, kot je bil tudi obravnavani, ko se na ta način sodišče ne opredeli do (ne)dovoljenosti spremembe obtožbe, pa je povsem logično in razumljivo, da je predmet nadaljnje obravnave spremenjena obtožba in ne morebiti prejšnja, saj ima državni tožilec zakonsko pooblastilo, da obtožbo spremeni (in jo tudi razširi) do konca glavne obravnave in se v takem primeru vedno obravnava obtožba, kot je bila nazadnje spremenjena. Neutemeljeno je tudi vložnikovo očitanje uporabe instituta kolektivnega kaznivega dejanja, ki da ga slovenska kazenska zakonodaja ne pozna, v teoriji pa da je sporen, saj je prav kaznivo dejanje, kot je določeno v 196. členu KZ, tipičen primer kolektivnega kaznivega dejanja, priznava pa ga tudi (novejša) slovenska kazenskopravna sodna praksa (glej na primer sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 3490/2009 z dne 14. 4. 2011), tako da ni v ničemer sporna njegova uporaba niti v obravnavanem primeru in utemeljevanje dopustnosti spremembe obtožbe v njegovem okviru. Glede na navedeno in ob upoštevanju obrazložitve, ki jo je v tej zvezi podalo že sodišče druge stopnje, v zahtevi zatrjevane kršitve niso bile podane in je zato tudi v tem delu neutemeljena.

50. Zagovorniki obsojenega N. K. v nadaljevanju zahteve izpostavljajo primere, ko naj bi bila obsojencu onemogočena aktivna obramba, pri čemer ne povedo nič novega, kar bi ne bilo povsem enako zapisano že v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje (razen nekaj dodanih stavkov – zadnji odstavek na strani 20 in prvi odstavek na strani 21 zahteve, drugi odstavek na strani 22, deloma drugi odstavek na strani 28 zahteve in nekaj odvzetih stavkov, ki so se neposredno nanašali na izpodbijanje dejanskega stanja, ugotovljenega v prvostopenjski sodbi) in izčrpno ter pravilno zavrnjeno kot neutemeljeno že v odločbi sodišča druge stopnje (od zadnjega odstavka na strani 44 do vključno prvega odstavka na strani 49). Ponoviti je stališče iz pritožbene odločbe, da je pavšalne, nekonkretizirane navedbe v zahtevi (enako kot v pritožbi) o nepravilnem povzemanju zagovora obsojenca v sodbi sodišča prve stopnje in o zavrnitvah dokaznih predlogov nemogoče vsebinsko obravnavati. Neutemeljeno pa je tudi stališče vložnikov, da bi moralo sodišče po obravnavi obtožbene verzije enakopravno obravnavati še verzijo obrambe. Jasno je vendar, da je glavna obravnava namenjena preizkusu teze obtožbe in mora obramba imeti možnost in priložnost, da to tezo sprejme, prizna ali pa jo izpodbija v postopku dokazovanja, namenjenega preverjanju njene utemeljenosti. V ta namen je obramba upravičena predlagati izvedbo dokazov med dokaznim postopkom, njihovo sprejemljivost oziroma utemeljenost pa ocenjuje sodišče v kontekstu predvidenega vpliva na obtožbeno tezo. V tem pogledu je lahko predstavljena in uveljavljana tudi obrambna teza in ne kot samostojna, ki bi ji bil ob boku obtožbene teze namenjen lasten, poseben dokazni postopek, ki bi bil izveden po zaključku dokaznega postopka, namenjenega preverjanju obtožbene teze. Zato v tem primeru, ko je sodišče zavrnilo dokazne predloge obrambe (kar je vsebinsko tudi obrazložilo, predvsem v odnosu na dokaze, ki so bili v dokaznem postopku že izvedeni zaradi preverjanja obtožbenega zatrjevanja), ni bila kršena obsojenčeva pravica do izvajanja dokazov v njegovo korist, ki mu jo sicer zagotavlja tretja alineja 29. člena Ustave RS. Nadalje vložniki zahteve z izpostavljanjem primerov v prisluškovanih telefonskih pogovorih, ko uporaba izraza „m.“ po njihovem mnenju ni označevala obsojenega N. K. in o čemer se sodišče druge stopnje ni opredelilo, vsebinsko izpodbija dokazno oceno sodišča glede razlogov, ki naj bi utemeljevali prav zaključek, da je bil M. dejansko vzdevek za obsojenega N. K. Zakaj tega dokaznega zaključka ne bi mogel spremeniti predlagani izvedeni dokaz z izvedencem za albanski jezik, je sodišče razumno in logično prepričljivo utemeljilo s sklicevanjem na druge, na glavni obravnavi že izvedene dokaze in je zato stališče vložnika o storjeni kršitvi po 11. točki 371. člena ZKP neutemeljena, vsebinsko pa se v tem delu izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar z zahtevo ni dopustno. Kolikor vložniki zahteve očitajo sodišču druge stopnje, da v svoji odločbi ni obrazložilo, kateri dokazi naj bi podpirali zaključek o obsojenčevi hrambi mamil v Ljubljani, je treba poudariti, da pritožbeno sodišče ni dolžno ponavljati dokazov in dokaznih zaključkov, ki so že vsebovani v sodbi sodišča prve stopnje, lahko se nanje le sklicuje, če se z njimi strinja (kot je bilo tudi v tem primeru), kar pomeni, da stališče vložnikov o storjeni kršitvi po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ni utemeljeno. Vložnikom pa ni mogoče pritrditi niti glede stališča, da je sodišče druge stopnje kršilo domnevo nedolžnosti iz 27. člena Ustave RS, ker obsojeni N. K. ni bil oproščen ob dokazano neutemeljenem očitku hrambe mamila v obsojenčevi trgovini Sadje in zelenjava na P. v Ljubljani (po obtožbeni navedbi sicer v obsojenčevi trgovini v V. v Ljubljani). Ob dokazno potrjenih dejstvih (sodba sodišča prve stopnje navaja o tem izčrpne razloge zlasti na straneh od 274 do 276 ter 322 in 323), da je bilo mamilo hranjeno v Ljubljani, se natančneje neugotovljen kraj hrambe mamila ne izkaže kot odločilno dejstvo, ki bi utemeljilo oprostitev obsojenega N. K. celotnega obtožbenega očitka v tem delu. V ostalem so navedbe zahteve, kot že poudarjeno, povsem identične pritožbenim, s tem da povsem prezrejo odgovore, ki jih je v tej zvezi dalo v svoji odločbi že sodišče druge stopnje, predvsem pa oporekajo dokaznim zaključkom v izpodbijani sodbi glede obtožbene teze „avtomobil za drogo“, glede lastništva obsojenega K. vozila Audi, glede okoliščin dogovarjanja plačila iz naslova kupne pogodbe za parcelo v občini Prizren, glede okoliščin prometne nesreče B. G. z vozilom, ki ga je tedaj posedoval obsojeni K., ter nastalim dolgom v zvezi s tem in oporekanjem zavrnitvam predlaganih dokazov v teh povezavah, pri čemer se vsebinsko napada ugotovljeno dejansko stanje, kar z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dopustno. Vložnike se zato napotuje na ustrezne dele obrazložitve v odločbi sodišča druge stopnje. Dodana navedba v zahtevi (tretji odstavek na strani 28), da ne gre le za napačne dejanske zaključke, ampak tudi za trditve izpodbijane sodbe v nasprotju z vsebino odločilnih listin, s čimer naj bi bila podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ne da bi bila ta kršitev določneje konkretizirana v odnosu na že obravnavane in zavrnjene pritožbene navedbe v odločbi sodišča druge stopnje, vsebinsko ne more v ničemer spremeniti že navedenih zaključkov Vrhovnega sodišča. 51. Ob uveljavljanju bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zagovorniki obsojenega N. K. navajajo, da iz odredbe preiskovalne sodnice Pp 9/2006 z dne 31. 1. 2007 ni razvidno, za kateri komunikaciji med M. S. in N. K. ter med N. K. in B. G. naj bi šlo. Preiskovalna sodnica ne navaja vsebine komunikacij in s čim naj bi taka vsebina kazala na utemeljene razloge za sum, da je N. K. del mednarodne hudodelske združbe. Vložniki menijo, da zaradi te pomanjkljivosti odredbe ni mogoče opraviti naknadnega preverjanja, ali je bila podlaga za ukrep iz 1. točke prvega odstavka 150. člena ZKP sploh podana. Utemeljitev razlogov za sum po stališču vložnikov ni zadostna, zato menijo, da je podana kršitev obsojenčeve pravice do komunikacijske zasebnosti iz 37. člena Ustave RS. Nezakoniti pa so po stališču vložnikov tudi dokazi, pridobljeni na podlagi tega dokaza. Vložniki izpodbijajo tudi zakonitost ukrepa iz prvega odstavka 149. b člena ZKP, odrejenega zoper obsojenega N. K., zaradi pridobitve podatkov o vseh SIM karticah, vstavljenih v telefonski aparat z IMEI številko ..., ter pridobitev izpisov o odhodnih in dohodnih klicih, baznih postajah, datumih vklopov v omrežja, za mobilne telefonske priključke 030 1..., 041 3... in 051 1... Utemeljeni razlogi za sum izhajajo iz podatkov, pridobljenih na podlagi sodelovanja kriminalistov SKP PP Ljubljana z italijanskimi varnostnimi organi, ki so izvajali ukrep nadzora elektronskih komunikacij zoper obsojenega N. K. Po stališču vložnikov so italijanski varnostni organi prisluškovali obsojencu. Slednji ni nikoli posedoval telefonskih aparatov oziroma SIM kartic italijanskih operaterjev mobilne telefonije, pa tudi ne italijanskih stacionarnih telefonskih priključkov. Nadzor elektronskih komunikacij pri slovenskih mobilnih operaterjih sme odrediti le slovensko sodišče, izvajati pa ga smejo le slovenski organi pregona. Vložniki menijo, da so prikrite preiskovalne ukrepe na obsojenčevih komunikacijskih sredstvih izvajali italijanski varnostni organi, zato je bilo protipravno poseženo v njegovo pravico do komunikacijske zasebnosti. V odredbi tudi ni konkretizirano, kaj naj bi italijanski varnostni organi izsledili ter kako naj bi to utemeljevalo razloge za sum, da je obsojenec storil kaznivo dejanje.

52. Preiskovalna sodnica je odredbo Pp 9/2006 z dne 31. 1. 2007 glede utemeljenih razlogov za sum, da je N. K. storil kaznivo dejanje, oprla na komunikacijo obsojenega N. K. z M. S., ki pa je uporabljal mobilni telefon R. S. Sodnica se pri tem opira na prisluhe RAMO-1, št. 1790, MUFTI-1, št. 16968, 17020, 17160. Na povezavo z obsojenim B. G. pa kaže komunikacija MUFTI-1, št. 17161, 17179, 17510. N. K. je od M. S. prevzel kontakte z dobavitelji s Kosova, vzdrževal je tudi kontakte z osebami, ki so bile zadolžene za pridobivanje kurirjev, to je z B. G. Odredbi preiskovalne sodnice tako ni mogoče očitati pomanjkljivosti glede obrazložitve utemeljenih razlogov za sum in da preizkusa obstoja le-teh ni opravila. S tem, ko sodišče v odredbi ni prepisalo vsebine vseh prisluhov, na katere se sklicuje, je pa natančno specificiralo posnetke prisluhov, na podlagi katerih ugotavlja obstoj utemeljenih razlogov za sum (in s tem omogočilo tudi naknadno kontrolo izdane odredbe in obstoja utemeljenih razlogov za sum v času njene izdaje), je zadoščeno kriteriju obrazloženosti odredbe oziroma so utemeljeni razlogi za sum dovolj konkretizirani.

53. Očitek vložnikov, da so italijanski varnostni organi izvajali ukrep nadzora elektronskih komunikacij zoper obsojenega N. K., čeprav ta ni posedoval italijanskih telefonskih številk, ni utemeljen. Iz obrazložitve odredbe Pp 9/2006 z dne 23. 2. 2007, s katero je bila na podlagi prvega odstavka 149. b člena ZKP odrejena tudi pridobitev prometnih podatkov na obsojenčevi telefonski številki 041 3..., je razvidno, da so italijanski varnostni organi na podlagi nadzora elektronskih komunikacij izsledili F. M., ki biva v Italiji. F. M. se je po ugotovitvah italijanskih varnostnih organov povezoval z N. K. in L. R. zaradi prevoza prepovedane droge iz Slovenije v Italijo. Denarne posle med njimi pa je urejal J. K., nečak N. K. Ugotovitve slovenskih kriminalistov v zvezi s F. M., da prebiva v okolici Verone v Italiji, da je iz Prištine pripotoval v Slovenijo z namenom iti v Italijo ter da v Novem mestu prebiva E. M., se ujemajo z izsledki nadzora telefonskega komuniciranja N. K. na podlagi odredbe sodišča Pp 9/2006 z dne 31. 1. 2007. Z izvajanjem nadzora po odredbi Pp 9/2006 z dne 31. 1. 2007 je bila ugotovljena komunikacija med N. K. in J. K. Slednji naj bi želel poslati denar prek western union-a neznani osebi v Novo mesto, ker pa je ta oseba že zapustila Novo mesto, ji ga bo poslal v Italijo. Zaznan je bil tudi pogovor med obsojenima E. K. in N. K., pri čemer je slednji uporabljal številko 041 3... S te številke je bil zaznan klic na številko R. S. Izpodbijana odredba tako temelji v odločilni meri na predhodnih odredbah slovenskega sodišča (strani od 3 do 5 odredbe). Iz dopisa italijanskih varnostnih organov z dne 14. 2. 2007, je razvidno, da so italijanski varnostni organi prisluškovali klicem iz Italije na številko 00386 ... Ne iz odredbe Pp 9/2006 z dne 23. 2. 2007 ne iz dopisa italijanskih varnostnih organov z dne 14. 2. 2007 ni razvidno, da bi italijanski varnostni organi prisluškovali obsojenčevi telefonski številki 041 3... Iz izpodbijane odredbe pa je nasprotno zatrjevanju vložnikov razvidno, da je bila obsojenčeva uporaba te telefonske številke ugotovljena na podlagi rezultatov prisluškovanj, pridobljenih na podlagi odredb slovenskega sodišča. Zato Vrhovno sodišče kot logično sprejema stališče drugostopenjskega, ki je enak, že v pritožbi uveljavljan očitek, zavrnilo kot neutemeljen (stran 50 sodbe).

54. Glede stališča vložnikov zahteve, da je bila storjena kršitev obsojenčeve pravice do obrambe po 29. členu Ustave RS in 6. členu EKČP, ko je sodišče prve stopnje utemeljevalo očitke obsojenemu K. v zvezi s kaznivim dejanjem, opisanim pod točko I izreka sodbe, predvsem na izjavah, ki jih je podal pred italijanskimi pravosodnimi organi kot obdolženec zaslišan D. O., ne da bi imela obramba obsojenca možnost sodelovati na tem zaslišanju, je dovolj podrobna in pravilna pojasnila podalo že sodišče druge stopnje (stran 50 in 51 drugostopenjske odločbe). Pri tem je bilo utemeljeno opozorjeno na okoliščino, da je bila ista oseba zaslišana na glavni obravnavi kot priča, ko so ji bile predočene tudi izjave iz omenjenega zaslišanja v Italiji in obramba imela tedaj vse možnosti postavljati tako zaslišani osebi vprašanja ter razčiščevati vse njene navedbe v dotedanjih zaslišanjih. O vprašanju dopustnosti zaslišanja iste osebe v svojstvu priče, ko je že bila predhodno zaslišana o isti zadevi v svojstvu obdolženca, se je sodišče prve stopnje pravilno sklicevalo na obstoječo sodno prakso in v tej zvezi taki utemeljitvi ni treba nič dodati. V nadaljevanju se v zahtevi analizira posamezne navedbe zaslišanega O., oporeka se razumevanju teh izjav, kot so predstavljene v izpodbijani sodbi, polemizira se z dokaznimi zaključki sodišča glede hrambe in kupovanja mamil obsojenega K., kar vse predstavlja izpodbijanje v sodbi ugotovljenega dejanskega stanja, čeprav se v zahtevi trdi, da gre za absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

55. Neutemeljena in v odločbi sodišča druge stopnje (stran 53 in 54) že pravilno zavrnjena so stališča vložnikov zahteve, da je bilo s pregledom vsebine mobilnih telefonov A. B. brez odredbe sodišča, ob njegovi aretaciji v Švici, ravnano v nasprotju z ustavnimi standardi R Slovenije (37. člen Ustave RS). Ne glede na vsa že omenjena podrobna pojasnila sodišča druge stopnje (čeprav se v zahtevi navaja, da „višje sodišče ni odgovorilo na očitke pritožbe“), je očitno, da vložniki zahteve prezrejo odločilno dejstvo, in sicer da je bil vpogled v vsebino navedenih mobilnih telefonov napravljen na podlagi soglasja A. B. (na kar je opozorilo že sodišče druge stopnje!). V takem primeru pa je neupošteven očitek o ravnanju v nasprotju z določbo drugega odstavka 37. člena Ustave RS, in je zato neutemeljen nadaljnji očitek iz zahteve, da je bila s tem storjena tudi absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. V nadaljevanju se zahteva ponovno spušča v oporekanje ugotovljenemu dejanskemu stanju, kot ga je obrazložilo sodišče v izpodbijani sodbi glede analize pogovorov obsojenega K. (pri čemer zahteva izpostavlja, da sodba ne navaja, na katerega K. se ta ugotovitev nanaša, čeprav je iz konteksta obrazložitve povsem očitno, da gre prav za obsojenega N. K.). Po podani analizi svojega videnja izvedenih dokazov v tej zvezi, vložniki zahteve navedejo, da so razlogi izpodbijane sodbe v tem delu nejasni, v neskladju z listinami v spisu, kar naj bi kazalo na storitev absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Gre torej za po vsebini izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja (o čemer je sicer podalo zavrnitvene razloge sodišče druge stopnje glede enakih pritožbenih navedb na straneh 54 in 55 sodbe tega sodišča), kar z zahtevo ni dopustno uveljavljati glede na izrecno določbo drugega odstavka 420. člena ZKP. Upoštevaje pravilno obrazložitev sodišča druge stopnje (prvi odstavek na strani 55 sodbe) se izkaže kot neutemeljen, v zahtevi ponovljen identični očitek iz pritožbe, da bi naj bila obtožba prekoračena z domnevno dodanim očitkom v opisu dejanja pod točko III izreka izpodbijane sodbe, da je obsojeni N. K. kupil mamilo heroin z dostavo vozil višjega cenovnega razreda.

56. V zvezi z dejanjem, opisanim v točki VI izreka prvostopenjske sodbe, vložniki v zahtevi ponovijo očitek iz pritožbe, da je bila preiskava vozila D. T. po njegovi aretaciji v Tolmezzu v Italiji opravljena brez potrebne sodne odredbe, zato so bili ti dokazi pridobljeni s kršitvijo človekovih pravic in temeljnih svoboščin, so zato nedovoljeni, kot tudi preostali na njih temelječi dokazi. S tem naj bi bila izkazana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ravnano pa je bilo tudi v nasprotju z določbami 35. in 37. člena (verjetno misleč na 36. člen) Ustave RS. Glede na, po mnenju vložnikov, pomanjkljiv odgovor višjega sodišča, ko ni obrazložilo, ali je bil opisan način pridobitve dokazov skladen tudi z v slovenski ustavi zagotovljenimi človekovimi pravicami in temeljnimi svoboščinami, naj bi bila tako podana tudi absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Zahteva je tudi v tem delu neutemeljena, saj na zatrjevane kršitve daje pravilen odgovor že sodišče druge stopnje v svoji odločbi (stran 56 in 57), ko pojasni ravnanje italijanske policije skladno s pristojnostmi po 103. členu DPR in odobritev tega ravnanja po pristojnem pravosodnem organu v Italiji – državnem tožilcu v nadaljnjih 48 urah po izvedenem dejanju, kar vsebinsko zadošča standardu, ki ga za istovrstne posege predvideva drugi odstavek 36. člena Ustave RS. V tej zvezi se Vrhovno sodišče sklicuje na vsebinsko podrobnejšo obrazložitev v točki 14, kjer je šlo za enak primer preiskave vozila v Italiji in primerjavo določil 11. člena Ustave R Italije z ureditvijo v Ustavi RS, kar posledično pomeni, da tudi v tem primeru ni šlo za nezakonito postopanje italijanske policije oziroma za pridobitev dokazov na način, ki bi nasprotoval določbam Ustave RS.

57. Tudi v delu, ko se v zahtevi uveljavlja absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP v zvezi z obsojenemu K. očitanim dejanjem, opisanim v točki VIII izreka izpodbijane sodbe, se vsebinsko oporeka ugotovljenemu dejanskemu stanju. Za to namreč gre, ko se v zahtevi trdi, da je očitek o organizaciji in transportu mamila obsojenemu K. „popolnoma nedokazan“; da sta bila N. K. in A. K. v stiku šele po izvedenem transportu mamila in ne prej; da ni dokazano, da bi R. S. mamilo dobil od N. K.; da iz dokaznega gradiva ne izhaja komunikacija, ki bi potrjevala vodenje in organizacijo transporta mamila s strani N. K.; da je vloga obsojenega N. K. plod domnev prvostopenjkega sodišča, brez ustrezne dokazne podlage. Poleg tega pa vložniki zahteve z izpostavljanjem okoliščine, da je bil L. R. 5. 5. 2007 že v ekstradicijskem priporu in zato pri tem poslu ni mogel sodelovati, očitno prezrejo, da je sodišče druge stopnje že upoštevalo upravičenost tega v pritožbi izraženega opozorila, zato je iz opisa dejanja izpustilo del, ki se je navezoval na vlogo L. R. in povezavo obsojenega N. K. z njim (točka A1 izreka in drugi odstavek na strani 58 obrazložitve odločbe sodišča druge stopnje) ter je v tem pogledu zahteva povsem brezpredmetna.

58. Zagovorniki obsojenega N. K. v zahtevi navajajo, da je višina protipravne premoženjske koristi neprimerno in zgolj pavšalno ocenjena, da se številka 40% pojavi kot nekakšen deus ex machina, da v spisu ni podatka o tem, kolikšno premoženjsko korist naj bi si obsojenec dejansko pridobil ter da mora biti višina premoženjske koristi dokazana na ravni gotovosti. Vložniki menijo, da obsojenec tako visokega zneska nikoli ne bo zmogel plačati in da znesek 11.000 EUR za kilogram heroina temelji na izjavi F. M., ki pa je nezanesljiva priča. 59. V točkah od 27 do 29 te sodbe je Vrhovno sodišče obrazložilo, da sme sodišče po določbi 501. člena ZKP odmero protipravno pridobljene premoženjske koristi opreti tudi na prosti preudarek. Tako je sodišče prve stopnje pri odmeri premoženjske koristi obsojenemu N. K. na podlagi verodostojne izpovedbe F. M. oprlo na dobavno in prodajno ceno heroina, zasežene količine te droge, obsojenčevo vlogo v hudodelski združbi, upoštevaje stroške, ki jih je imel s plačilom podrejenih oseb, potnih stroškov in stroškov telekomunikacij (stran 514 sodbe). Zagovorniki obsojenega N. K. ne morejo uspeti s posplošenim zatrjevanjem, da izpovedba F. M. ni verodostojna, saj na tak način podajajo lastno dokazno oceno, kar ni dopusten razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP). Glede na navedeno v zahtevi neprimerna označitev ravnanja prvostopenjskega sodnika s pojmom iz antične dramatike, ki kaže na očitek o arbitrarno odmerjeni premoženjski koristi, ni utemeljena.

B-VI.

60. Obsojeni B. G. v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da sodišče ni pravilno odmerilo kazni glede na okoliščine, ki vplivajo na to, ali naj bo kazen manjša ali večja, sodišče druge stopnje pa je te okoliščine obravnavalo le delno. Nadalje, obsojenec uveljavlja kršitev iz 3. in 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker meni, da je bila glavna obravnava opravljena brez navzočnosti oseb, katerih navzočnost je po zakonu obvezna, ter da na glavni obravnavi ni imel možnosti uporabljati svojega jezika. Obsojenec navaja, da se hrvaški jezik razlikuje od srbskega, predvsem pa mu je tuj albanski jezik. Po obsojenčevem stališču je izrek sodbe nerazumljiv, sodišče je izvajalo le dokaze, ki so v prid sodišču, sam pa na glavni obravnavi tudi ni mogel priti „do bistvenih podatkov od prič obrambe“. Zatrjuje, da ni bil v enakopravnem položaju do drugih strank v postopku, saj so bile zaslišane vse priče, ki jih je predlagalo tožilstvo, priče, ki jih je predlagala obramba, pa ne.

61. Z navedbami o neprimernosti višine izrečene kazni zapora obsojenec ne more uspeti, saj na tak način (s sicer povsem posplošenimi navedbami) uveljavlja nedovoljeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Obsojenčevih navedb, da kaznivo dejanje, za katero je bil obsojen, „nima znakov kaznivega dejanja po 7. členu KZ“, da je izrek sodbe nerazumljiv, Vrhovno sodišče ni moglo presoditi. Obsojenec uveljavljanih kršitev namreč ni konkretiziral, Vrhovno sodišče pa ne opravlja preizkusa izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti (prvi odstavek 424. člena ZKP). Iz enakega razloga se Vrhovno sodišče ne more opredeliti do obsojenčevega zatrjevanja o kršitvah 22., 23. in 29. člena Ustave RS, saj obsojenec v zahtevi zgolj prepisuje besedila navedenih določb Ustave RS. Iz zapisnika o glavni obravnavi je razvidno, da je celoten kazenski postopek potekal v slovenskem jeziku, zato obsojenčevo posplošeno zatrjevanje, da postopka ni mogel spremljati v jeziku, ki ga razume, ni utemeljeno. Na očitek, da so dokazi s poslušanjem posnetkov telefonskih pogovorov (očitno ima obsojenec v mislih te dokaze) v določenih delih potekali tudi v hrvaškem in srbskem oziroma v polomljeni slovenščini ali srbohrvaščini, je logično odgovorilo že sodišče druge stopnje. Slednje je ugotovilo, da je celo obsojenec sam v komunikaciji s soobsojenci uporabljal jezik, ki ne ustreza čisti slovenščini, ter da na glavni obravnavi ne sam ne njegov zagovornik kljub stalni prisotnosti tolmača za albanski in srbski jezik sodišča nista opozorila, da obsojenec posameznih posnetih prisluškovanj ni razumel. Enako stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče v sodbi I Ips 8/2007 z dne 17. 1. 2008, na katero se sklicuje tudi sodišče druge stopnje. V tej odločbi je Vrhovno sodišče med drugim presodilo, da samo na podlagi tega, da je sodišče poslušalo tonske zapise telefonskih pogovorov, ki so potekali v navedenih jezikih, ni mogoče trditi, da je „sojenje potekalo v neslovenskem jeziku“. Vprašanja jezika, v katerem teče postopek, ni mogoče zamenjevati z obdolženčevo pravico do uporabe svojega jezika v postopku. Povsem jasno je, da ni mogoče govoriti o tem, da postopek ni tekel v slovenskem jeziku, ker vsi prisluhi niso bili prevedeni. Glede na to, da, kot ugotavlja že višje sodišče, obramba kljub navzočnosti tolmača na glavni obravnavi ni zahtevala (dodatnega) prevajanja poslušanih posnetkov, se tudi ne postavlja vprašanje kršitve pravice do obrambe.

B-VII.

62. Zagovornik obsojenega Z. K. z navedbami, da od obsojenca ni življenjsko pričakovati, da bi prijavil „zelo resno grožnjo“ soobsojenega B. G., pod vplivom katere je storil kaznivo dejanje, saj je še mlad, v Ljubljani pa je bil le dva meseca; da zaključek, da je obsojenec vnaprej prejel plačilo za svojo storitev, ni dokazan; da obsojenec plačila ni prejel, zlasti pa ne v znesku, kot ga je ugotovilo sodišče; da ni nobenega dokaza, da je obsojenec storil kaj več od tega, da je nagovoril D. L. za prevoz in ga spremljal samo do slovensko avstrijske meje, obsojenemu G. pa dostavil L. avtomobil; da obsojenec ni imel naklepa delovati v hudodelski združbi; da ni dokazano, da je bilo obsojencu znano ozadje, to je obstoj hudodelske združbe; da obsojenec ni dosegel nobene premoženjske koristi, saj iz njegovega zagovora in izvedenih dokazov ni mogoče zaključiti, kdaj, kje, od koga in koliko premoženjske koristi naj bi prejel; da ni izkazano, da je obsojenec lahko pričakoval premoženjsko korist; da sodišče ni upoštevalo vseh okoliščin, ki vplivajo na višino kazni, zaradi česar je bila obsojencu izrečena nesorazmerna kazen; ter da je sodišče v preveliki meri upoštevalo stopnjo ogroženosti, ne more uspeti. S podajanjem lastne ocene dokazov, kot je razvidna iz tako povzetih navedb zahteve, ter izhajajoč iz obsojenčevega zagovora vložnik uveljavlja za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti nedovoljeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Poleg tega pa je v točkah od 27 do 29 te sodbe bilo že podrobneje obrazloženo, v katerih primerih in kako sme sodišče na podlagi 501. člena ZKP premoženjsko korist odmeriti po prostem preudarku, kar velja tudi za primer obsojenega Z. K. C.

63. Vrhovno sodišče ni ugotovilo zatrjevanih kršitev kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in drugih kršitev določb kazenskega postopka. Zato je kot neutemeljen zahteve za varstvo zakonitosti obsojenega B. G. ter zagovornikov obsojenega E. E., zagovornika obsojenega M. S., zagovornikov obsojenega N. K. in zagovornika obsojenega Z. K. na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

64. Po podatkih v spisu so obsojenci na prestajanju kazni zapora, sicer pa so (bili) zaposleni, za svoje delo so prejemali plačilo ter imajo, razen obsojenega G., preživninske obveznosti. Vrhovno sodišče ocenjuje, da bodo obsojenci brez nevarnosti za lastno vzdrževanje in vzdrževanje oseb, ki so jih dolžni vzdrževati, lahko plačali stroške postopka z zahtevami za varstvo zakonitosti. Zato je vsakemu od njih na podlagi 98. a člena in prvega odstavka 95. člena ZKP naložilo plačilo sodne takse.

Op. št. (1): „Za obtožnico se zahteva zadosti dokazov, da je obtoženec utemeljeno sumljiv, da je storil kaznivo dejanje, ki je predmet obtožbe.“ Š. Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV založba, Ljubljana 2004, str. 617.