Jedro

Disciplinsko komisijo lahko sestavljajo le zaposleni delavci delodajalca, ki vodi disciplinski postopek zoper svojega delavca, ne pa zgolj zunanji člani.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se glasi: "Odločba senata disciplinske komisije tožene stranke "A." o prenehanju delovnega razmerja tožeči stranki M. B. z dne 31.1.1996 in odločba upravnega odbora tožene stranke z dne 23.2.1996 sta nezakoniti in se razveljavita.

Tožena stranka je dolžna tožečo stranko vrniti na delo, jo prijaviti v socialno zavarovanje od 25.2.1996 naprej, vplačati zanjo predpisane prispevke za socialno zavarovanje in ji vpisati delovno dobo v delovno knjižico od 25.2.1996 naprej, vse v 8 dneh pod izvršbo.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 223.862,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 18.6.1998 dalje do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo." Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 33.635,00 SIT.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek na razveljavitev odločbe disciplinske komisije z dne 31.1.1996 o prenehanju delovnega razmerja tožeči stranki in odločbe upravnega odbora tožene stranke z dne 23.2.1996, ki je odločbo disciplinske komisije potrdil, vrnitev tožeče stranke na delo ter povrnitve stroškov postopka in potrdilo izpodbijani odločbi.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in bistvene kršitve določb pravdnega postopka in predlagala, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje oz. jo spremeni tako, da ugodi zahtevku tožnika in odloči o prvostopnih in pritožbenih stroških. V pritožbi pritožnik navaja, da izpodbijana sodba sodišča prve stopnje nima razlogov in je tako podana bistvena kršitev postopka. Postopek pred disciplinskimi organi ni bil izveden pravilno, zmotno pa je tudi stališče sodišča prve stopnje, da ima sindikat zakonito vlogo v disciplinskem postopku edinole v primeru, če je sindikat organiziran v podjetju. Po mnenju pritožnika se sodišče prve stopnje v postopku tudi ni opredelilo do navedbe tožnika, da ga je direktor toženke postavil pred dejstvo, da ali da sam odpoved ali pa ga bo disciplinsko odpustil, pri čemer je šlo za nezakonit pritisk in šikaniranje tožene stranke.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v skladu z določbo 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur.l. SFRJ št. 4/77 in spremembe, v nadaljevanju ZPP/77) in ugotovilo, da niso podane zatrjevane absolutne bistvene kršitve postopka iz 2. odst. 354. člena ZPP, da je sodišče vsa dejstva popolno ugotovilo, vendar pa glede na ugotovljeno dejansko stanje ni pravilno uporabilo materialnega prava.

Pritožbena opozorila na nezakonitost odločanja v disciplinskem postopku so utemeljena in ni pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je o disciplinski odgovornosti na prvi stopnji odločala disciplinska komisija v pravilni sestavi. Tožeča stranka namreč že v tožbi navaja, da je disciplinski postopek tekel pred senatom disciplinske komisije, ki ga je imenoval po obrazložitvi obeh lastnikov tožene stranke upravni odbor izmed zunanjih oseb nezaposlenih v družbi. Dejstvo je, da so disciplinsko komisijo, ki je izdala sklep o prenehanju delovnega razmerja tožniku dne 31.1.1996 in ki je bila sicer imenovana s strani pristojnega organa delodajalca na podlagi določil Pravilnika o delovnih razmerjih in Pravilnika o disciplinski in odškodninski odgovornosti in v skladu s panožno kolektivno pogodbo dne 28.10.1995, sestavljali le pri toženi stranki nezaposleni in sicer P.T., predsednica in G. V. in A. G. kot člana.

To pa je pravno pomembno za presojo zakonitosti sestave disciplinske komisije. To, da so bili v disciplinsko komisijo imenovani kot člani le tisti, ki niso zaposleni pri toženi stranki med strankama tudi ni sporno, saj tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da prav to, da določeni člani disciplinske komisije niso bili v delovnem razmerju pri toženi stranki ni napaka, temveč vrlina, saj so ti kot takšni povsem neobremenjeni in tako tudi bolj nepristranski, kakor tisti, ki so zaposleni pri tožencu.

Vprašanje, ki se v postopku zastavlja, je torej, ali lahko disciplinsko komisijo sestavljajo zunanji člani, torej člani, ki niso v delovnem razmerju pri delodajalcu. Sporna je torej v predmetnem postopku sestava disciplinske komisije, ki je izrekla disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja tožniku dne 31.1.1996, ne pa tudi sam način imenovanja te komisije. 2. odst. 59. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur.l. SFRJ št. 60/89, 42/90, RS št. 4/91, 66/93) določa, da o disciplinski odgovornosti delavca za storjeno kršitev delovne obveznosti, za katero se izreče disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, odloča disciplinska komisija, 60. člen citiranega zakona pa v 3. odst., ko določa sestavo disciplinske komisije, določa, da ima disciplinska komisija predsednika in najmanj dva člana ter enako število namestnikov, ki se volijo za dve leti. V 4. odst. 60. člena ZTPDR je določeno, da v disciplinsko komisijo ne morejo biti izvoljeni delavci, ki imajo pooblastila disciplinskega organa iz 1. odst. 59. člena ZTPDR in iz 1. in 2. odst. 60. člena ZTPDR. Gre torej za tiste delavce, ki jih v primerih in pod pogojih, ki so določeni v splošnem aktu poslovodni organ delno ali v celoti pooblasti za izrekanje disciplinskih ukrepov iz 1. odst. 59. člena ZTPDR, torej tistih, ki jih lahko izreka tudi sam poslovodni organ - javni opomin in denarno kazen. S tem ko zakon določa, kateri delavci ne smejo biti izvoljeni v disciplinsko komisijo, ne določa pa, kdo jo lahko sestavlja, ostaja odprto vprašanje o sestavi disciplinske komisije.

Če zakon določa, kateri delavci ne smejo biti izvoljeni v disciplinsko komisijo, lahko zaključimo, da pa so v ta organ lahko izvoljeni vsi ostali delavci, za katere ta prepoved ne velja. Na podlagi razlage zakonskega določila 60. člena ZTPDR, zlasti 4. odst. tega člena, ki določa, kateri delavci v disciplinsko komisijo ne smejo biti izvoljeni, pritožbeno sodišče zaključuje, da disciplinsko komisijo lahko sestavljajo le delavci oz. zaposleni pri delodajalcu.

Pritožbeno sodišče ugotavlja tudi, da je bil v času sprejetega ZTPDR namen zakonodajalca, da je odločanje o disciplinski odgovornosti delavca v pristojnosti delodajalca, disciplinska komisija pa mora biti obvezno sestavljena iz delavcev, torej iz oseb, ki so v delovnem razmerju pri delodajalcu.

Pritožbeno sodišče je prišlo do zaključka, da mora biti disciplinska komisija sestavljena le iz delavcev, torej le iz tistih, ki so zaposleni pri delodajalcu, tudi s primerjavo med prejšnjo ureditvijo disciplinskega postopka po Zakonu o združenem delu (ZZD - Ur.l. SFRJ št. 53/76, 57/83 in 85/87) in ureditvijo po ZTPDR. ZZD je namreč v 3. odst. 200. člena določal, da mora biti določeno število članov disciplinske komisije, vendar ne več kot četrtina, osebe izven temeljne organizacije in jih volijo delavci iz liste, ki jo določi zbor združenega dela skupščine občine, v kateri je temeljna organizacija, na predlog sindikata po postopku iz 2. odst. tega člena. Zunanji člani pri organizaciji, ki je izvajala disciplinski postopek niso bili zaposleni. Po določbah ZZD je bil zunanji član obvezen v sestavi disciplinske komisije, njihovo obveznost pa na primer poudarja tudi dejstvo, da v primeru, da je zunanji član bil vabljen k zasedanju disciplinske komisije, pa je izostal, disciplinska komisija ni mogla veljavno odločati. Odločanje v disciplinski komisiji brez zunanjih članov po ZZD, torej ni bilo mogoče, oz. je zadnja novela ZZD (Ur. l. SFRJ, z dne 10.2.1988) določilo o sodelovanju zunanjih članov odpravila. Tako je bila lahko disciplinska komisija sestavljena le iz delavcev. Tudi kasneje sprejet ZTPDR ni prevzel obveznosti zunanjih članov v sestavi disciplinske komisije, kar kaže na zakonodajalčev namen, da naj bo disciplinska komisija sestavljena zgolj iz notranjih članov, torej iz delavcev, kar smiselno izhaja tudi iz same narave disciplinskega postopka.

Disciplinska odgovornost delavca je v ZTPDR urejena dokaj natančno, zlasti glede disciplinskih organov. Ker mora o vseh hujših kršitvah delovnih obveznosti, za katere se izreče disciplinski ukrep prenehanje delovnega razmerja odločati disciplinska komisija, ki pa mora biti pravilno imenovana in tudi pravilno sestavljena (predsednik, najmanj dva člana in prav toliko namestnikov, ki imajo najmanj dve leti mandat, s prepovedjo članstva v komisiji za delavce, ki imajo pooblastilo disciplinskega organa), so podpisniki kolektivne pogodbe sledili načelu ekonomičnosti in ekspeditivnosti, ki sta vsekakor pomembni načeli disciplinskega postopka tako, da so v 2. odst. 25. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (SKPGd - Ur. l. RS, št. 40/97) dopustili izrekanje najstrojžjega disciplinskega ukrepa tudi poslovodnemu organu. Ker ni neposredne zakonske podlage za delegacijo takšne pristojnosti, je to določil citirani člen kolektivne pogodbe. Po navedeni določbi se pri delodajalcih z manjšim številom zaposlenih (do 50 delavcev) lahko tudi vodenje disciplinskega postopka glede kršitev, za katere se izreče ali lahko izreče disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja in ki so po zakonodaji pridržani disciplinski komisiji (1. odst. 59. člena ZTPDR) prenese na poslovodni organ kot disciplinski organ.

Odločanje disciplinske komisije v nepravilni sestavi o disciplinski odgovornosti tožnika, predstavlja absolutno kršitev pravil postopka.

V postopku pri delodajalcu se namreč na podlagi 103. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur.l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93) smiselno uporabljajo določbe, ki veljajo za postopke pred sodišči, torej Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Ur.l. RS št. 19/94) in na podlagi 1. odst. 14. člena ZDSS Zakon o pravdnem postopku - ZPP/77, ki v 1. točki 2. odst. 354. člena določa, kot bistveno kršitev postopka, če sodišče odloči o zahtevku v nepravilni sestavi; v konkretnem primeru je torej odločala disciplinska komisija, sestavljena v nepravilni sestavi. Taka kršitev ima torej za posledico nezakonito odločitev, zato je bilo iz tega razloga potrebno pritožbi tožnika ugoditi in izpodbijano sodbo spremeniti tako, da se zahtevku tožnika na razveljavitev sklepov ugodi in se izpodbijana sklepa razveljavita.

Ni pa utemeljeno pritožbeno stališče glede obveznosti zagotovitve sodelovanja sindikata v postopku. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi namreč pravilno zaključuje, da pri toženi stranki sindikat ni bil organiziran, zato opustitev sodelovanja sindikata ne pomeni absolutne kršitve pravil disciplinskega postopka glede na določbe ZTPDR.

Ker je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremenilo in tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodilo, je skladno z določilom 2. odst. 166. člena ZPP/77 odločilo tudi o stroških postopka. Sodišče je stroške odmerilo v skladu z veljavno Odvetniško tarifo in Zakonom o sodnih taksah. V skladu z določilom 16. člena Odvetniške tarife je sodišče pri odločanju o povrnitvi stroškov zastopanja upoštevalo vrednost točke ob odmeri (67,50 SIT), število točk pa ob opravi posameznega dejanja. Sodišče je tako tožeči stranki priznalo naslednje priglašene pravdne stroške: sestava tožbe 300 točk, pripravljalna vloga z dne 19.3.1996 225 točk, pripravljalna vloga z dne 26.3.1996 225 točk, pripravljalna vloga z dne 9.4.1996 225 točk, pripravljalna vloga z dne 20.6.1996 225 točk, pritožba z dne 27.6.1996 (v stroškovniku označena kot pripravljalna vloga) 225 točk, pripravljalna vloga z dne 26.11.1996 225 točk, zastopanje na naroku dne 7.3.1996 150 točk, dne 13.6.1996 150 točk, dne 4.2.1997 200 točk, dne 9.12.1997 250 točk, dne 24.3.1998 200 točk, dne 23.4.1998 300 točk, dne 18.6.1998 300 točk, prejem sodbe z obvestilom stranki 50 točk in ugotovitev pravnomočnosti 20 točk, skupaj torej 3.270 točk, kar znaša s priglašenimi materialnimi stroški v višini 460,00 SIT in zneskom sodnih taks za tožbo, sodbo in fotokopije listin skupaj 223.862,00 SIT. Ostalih priglašenih stroškov, zlasti stroškov številnih pripravljalnih vlog, kakor so ti razvidni iz stroškovnika tožeče stranke, sodišče glede na določilo 1. odst. 155. člena ZPP/77 ni priznalo, saj slednji določa, da sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo.

Ker je pritožnik s pritožbo uspel, je pritožbeno sodišče odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti priglašene pritožbene stroške v znesku 33.635,00 SIT.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 1. odst. 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99) uporabilo določbe ZPP-77, ki se je pred uveljavitvijo novega ZPP-99 smiselno uporabljal kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odst. 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS, št. 1/91-I in 45/I/94).