Številka: P-10/04-3

Datum: 2. 12. 2004

ODLOČBA

Ustavno sodišče je v postopku za rešitev spora glede pristojnosti, začetem na zahtevo Okrajnega sodišča v Ljubljani, na seji dne 2. decembra 2004

odločilo:

Za odločanje o zahtevi A. A. in B. B. za denacionalizacijo stavbnih zemljišč parc. št. 145. in 146, vpisanih v vl. št. 317, k.o. Ž. Ž., je pristojna Upravna enota Ljubljana, Izpostava Moste-Polje.

Obrazložitev

A.

1.A. A. in B. B. sta pri upravnem organu vložila zahtevo za denacionalizacijo stavbnih zemljišč parc. št. 145 in 146, vpisanih v vl. št. 317, k.o. Ž. Ž., ki naj bi bile podržavljene njunemu pravnemu predniku na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (Uradni list FLRJ, št. 52/58 - v nadaljevanju ZNZGZ), ki je naveden v 9. točki 3. člena Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I in nasl. - v nadaljevanju ZDen).

2.Upravni organ je z dopisom z dne 10. 6. 1994 zadevo odstopil sodišču, sodišče pa je s sklepom št. "D" N 34/2003 z dne 4. 3. 2004 predlog za denacionalizacijo zavrglo in sklenilo, da se po pravnomočnosti tega sklepa zadeva odstopi Upravni enoti Ljubljana, izpostavi Ljubljana Moste-Polje.

Upravna enota Ljubljana, Izpostava Ljubljana Moste-Polje, je z dopisom št. 351-1857/93-05/BK-5 z dne 25. 5. 2004 zadevo ponovno odstopilo sodišču in se pri tem sklicevala na odločbo Ustavnega sodišča št. P-1/04 z dne 22. 1. 2004 (Uradni list RS, št. 10/04 in OdlUS XIII, 3).

3.Okrajno sodišče navaja, da se v obravnavanem primeru zahteva za denacionalizacijo nanaša na zemljišča, za podržavljenje katerih je bil podlaga predpis, naveden v 9. točki 3. člena ZDen. Iz odločbe Občinskega ljudskega odbora Ljubljana Moste št. 04/4-2464/1-59 z dne 3. 11. 1959 naj bi bilo razvidno, da sta bili navedeni zemljišči nacionalizirani z dnem 26. 12. 1958, ko je začel veljati ZNZGZ. S kupno pogodbo z dne 7. 9. 1964 naj bi bila prejšnjemu lastniku odvzeta le pravica uporabe zemljišč, saj je bilo s pogodbo ugotovljeno, da je zemljišče last kupca, prodajalec pa, da ima brezplačno pravico uporabe v smislu določb 37., 38. in 39. člena ZNZGZ. Okrajno sodišče ugotavlja, da se pogodba nanaša tudi na vse nepremičnine na zemljiščih s parc. št. 145 in 146, vendar meni, da so bile te nepremičnine podržavljene z ukrepom državnega organa brez pravnega naslova že pred sklenitvijo pogodbe. Šlo naj bi namreč za predčasno prepustitev nepremičnin upravnemu organu, saj je bilo z odločbo Občinskega ljudskega odbora Ljubljana Moste Polje št. 351-456/62-5/7 z dne 31. 5. 1963 ugotovljeno, da je treba nepremičnine na teh zemljiščih porušiti in odstraniti zaradi gradnje stanovanjskih blokov. Sklicevanje upravnega organa na odločbo Ustavnega sodišča št. P-1/04 naj bi bilo neutemeljeno, ker je Ustavno sodišče odločilo, da je sodišče pristojno za odločanje v primerih, ko se zahteva za denacionalizacijo nanaša ne le na nacionalizirano zemljišče, temveč tudi na zgradbe, ki so bile skupaj z zemljišči predmet pravnega posla. Glede na dejansko stanje v obravnavani zadevi Okrajno sodišče meni, da ne gre za tak primer in da je odločitev upravnega organa o odstopu zadeve sodišču nepravilna.

B.

4.ZDen deli pristojnost za odločanje o zahtevah za denacionalizacijo med upravne organe in sodišča. Če je bilo premoženje podržavljeno s predpisi, določenimi v 3. in 4. členu ZDen, so pristojni upravni organi (prvi odstavek 54. člena ZDen), če pa je premoženje prešlo v državno last na podlagi pravnega posla, sklenjenega zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa oziroma predstavnika oblasti (5. člen ZDen), je za odločanje o zahtevi za denacionalizacijo pristojno okrajno sodišče (56. člen ZDen).

5.Ker je iz listin v spisu št. "D" N 212/2004 razvidno, da je bila vložena le zahteva za denacionalizacijo nacionaliziranih zemljišč, morebitna okoliščina, da so bili predmet pogodbe z dne 7. 9. 1964 tudi objekti, ki so stali na teh zemljiščih, za odločitev o sporu glede pristojnosti ne more biti odločilna.

Zato te zadeve ni mogoče primerjati (kot pravilno meni tudi Okrajno sodišče) z zadevo, za katero je Ustavno sodišče z odločbo št. P-1/04 odločilo, da je o njej pristojno odločati sodišče.[1]

6.Vlagatelja zahteve za denacionalizacijo sta kot pravno podlago podržavljenja zemljišč navedla ZNNZGZ. ZDen v 9. točki 3. člena določa, da so osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno na podlagi ZNNZGZ, upravičenci do

denacionalizacije. Na podlagi ZNNZGZ so bila gradbena zemljišča nacionalizirana že z uveljavitvijo tega zakona. Do njihovega odvzema iz posesti pa je lahko prišlo tudi kasneje.

7.Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-130/01 z dne 23. 5. 2002 (Uradni list RS, št. 54-I/02) ob presoji ustavnosti 4. člena ZDen ugotovilo, da je upravičenost do denacionalizacije glede na jasno določbo 3. člena ZDen odvisna od časa podržavljenja stavbnega zemljišča in ne od časa njegovega odvzema iz posesti (13. in 16. točka obrazložitve). Čas odvzema iz posesti in predpis, ki je bil podlaga za odvzem, pride v poštev pri ugotavljanju, kolikšno odškodnino so za odvzeto zemljišče upravičenci že prejeli, ker je treba prejeto odškodnino obravnavati v okviru določb 72. člena ZDen (15. točka obrazložitve). Iz navedenega je razvidno, da je za odločanje o denacionalizaciji zemljišč, podržavljenih na podlagi ZNNZGZ, lahko pristojen le upravni organ.

8.V obravnavani zadevi ni sporno, da sta bili v izreku navedeni zemljišči nacionalizirani, tj. podržavljeni na podlagi ZNNZGZ. Kupna pogodba z dne 7. 9. 1964 se je torej nanašala le na prenos pravice uporabe na teh zemljiščih. Glede na to, da se pogodba sklicuje na 37., 38. in 39. člen ZNNZGZ (II. točka pogodbe), pa je mogoče šteti, da je bila glede zemljišč sklenjena namesto odvzema. Po določbi 37. člena je namreč lastnik zgradbe imel pravico uporabe na zemljišču "vse dotlej, dokler stoji na tem zemljišču zgradba". Po 38. členu pa je imel prejšnji lastnik posest na nacionaliziranem nezazidanem zemljišču "vse dotlej, dokler ga po odločbi občinskega ljudskega odbora ne izroči v posest občini ali komu drugemu, da sezida zgradbo ali kakšen drug objekt ali izvede kakšna druga dela". Prejšnji lastnik je imel pravico dobiti odškodnino za odvzeto zemljišče, zato je tudi kupnina, plačana namesto odškodnine za odvzem pravice uporabe v denacionalizacijskih postopkih, lahko relevantna v okviru odločanja o upoštevanju že plačane odškodnine za podržavljeno premoženje.

9.Iz navedenega je razvidno, da sta bili nepremičnini parc. št. 145 in 146 k.o. Ž. Ž. podržavljeni na podlagi predpisa, navedenega v 9. točki 3. člena ZDen. Zato je na podlagi 54. člena ZDen za odločanje o denacionalizaciji teh zemljišč pristojna Upravna enota Ljubljana, Izpostava Moste-Polje, kljub temu, da je bila glede pravice uporabe teh zemljišč kasneje sklenjena kupna pogodba.

C.

10.Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi četrtega odstavka 61. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - ZUstS) in četrte alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 - popr.) v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk, Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Odločbo je sprejelo soglasno.

Predsednik dr. Janez Čebulj

[1]Primerjati jo je mogoče npr. z zadevami, za katere je Ustavno sodišče odločilo o sporu glede pristojnosti z odločbami št. P-1/02 z dne 20. 6. 2002 (OdlUS XI, 142), št. P- 6/02 z dne 20. 6. 2002 (OdlUS XI, 144) in št. P-9/02 z dne 3.10. 2002 (OdlUS XI, 196).