Jedro

Toženec, ki ni vedel, da je overitev podpisa na kupoprodajni pogodbi do točno določenega dne za tožnico bistvena, ker se je tako dogovorila v predpogodbi z novim kupcem, tožnici ni odškodninsko odgovoren za to škodo, saj za toženca to ni škoda, ki bi jo moral pričakovati.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan tožnici plačati 15.000 DEM v tolarski protivrednosti na dan plačila z obrestmi kot za vezana devizna sredstva v DEM pri Banki Koper, in sicer od 12.11.1996 dalje do plačila in ji povrniti pravdne stroške. V posledici takšne odločitve je tožnici naložilo, da je dolžna tožencu povrniti pravdne stroške v znesku 125.868,00 SIT v 15 dneh. Ugotovilo je, da bi toženec sicer moral kot prodajalec podpis na kupoprodajni pogodbi v razumnem roku overiti, da pa je vse izvode pogodbe po plačilu davka imela v posesti tožnica, ki toženca na njegovo obveznost ni posebej aktivno opozarjala. Iz celotnega postopanja tožnice v zvezi s pozivi na overitev je zaključilo, da se toženec overitvi ni izrecno upiral. Ker ga tožnica tudi ni opozorila, da potrebuje overjeno pogodbo do določenega roka, saj bodo sicer zanjo nastale določene posledice, pa ni našlo vzročne zveze med škodo, ki naj bi jo trpela tožnica, in toženčevim ravnanjem. Škoda je lahko le posledica tožničinega ravnanja, ko kljub sklenjeni predpogodbi ni pokazala posebnega truda, da bi dosegla pravočasno overitev pogodbe.

Zoper to sodbo se je tožnica pritožila. V pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz člena 353 Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Po njenem mnenju je nesprejemljivo, da se tožnici očita kršitev načela vestnosti in poštenja, saj je overitev pogodbe bila prodajalčeva obveznost. Tožnica je izkazala, da je toženca pozvala k overitvi pogodbe. Sodišču je predložila dva dopisa in potrdilo o oddaji poštne pošiljke z dne 7.10.1996. Poštne pošiljke praviloma dosežejo naslovnika. V primeru dvoma bi sodišče lahko opravilo poizvedbe pri pošti. Toženec je bil kot prodajalec v zamudi, zato ni tožničino dokazno breme, kaj bi morala storiti, da bi dosegla overitev pogodbe.

Če je overitev pogodbe dolžnost toženca, bi moralo sodišče pozvati toženca, da dokaže, kaj je storil, da bi se rešil te obveznosti.

Toženec je dobil plačilo za nakup lokala že dve leti pred sklenitvijo pogodbe in glede na zahtevo tožnice, da se pogodbeno razmerje formalno dokončno uredi, je nerazumljivo sklepanje sodišča, da se breme neurejenega pogodbenega razmerja prenaša na tožnico. Škodo je tožnici povzročil toženec s svojim ravnanjem in šikaniranjem.

Zavračanje overitve je bilo toženčevo naklepno dejanje namerne povzročitve škode. Že po prejemu prvega dopisa je toženec sporočil v pisarno tožničinega pooblaščenca, da overitve ne bo, zato je tudi bila drugič poslana pošiljka priporočeno. Pasivnost toženca je tožnico prisilila v sodni postopek. Tudi po prejemu tožbe toženec ni storil ničesar, da bi izpolnil obveznost. Ponovno je tožnica morala prevzeti pobudo in s posredovanjem toženčevega pooblaščenca po daljšem času prišla do overitve. Tudi ravnanje toženca po vloženi tožbi je pomembna okoliščina, ki lahko vpliva na presojo verodostojnosti njegove izpovedi. Nenazadnje vpliva tudi na odmero stroškov, pa sodišče tega ni upoštevalo. Iz teh razlogov tožnica predlaga spremembo sodbe tako, da se njenemu zahtevku ugodi, podrejeno razveljavitev in ponovno odločanje o zadevi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je najprej preizkusilo pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Tožnica tega pritožbenega razloga ni posebej obrazložila, zato je pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa (2. odst. 365. člena ZPP) preizkusilo le, ali je bila v postopku zagrešena kakšna bistvena kršitev iz 2. odst. 354. člena ZPP. Takšne kršitve ni našlo, zato zaključuje, da se ta pritožbeni razlog neutemeljeno uveljavlja.

Iz pritožbenih navedb se ne da razbrati, v čem naj bi dejansko stanje bilo nepravilno ali nepopolno ugotovljeno. Dejstvo, ali je toženec oba dopisa, ki ju izpostavlja pritožba, dejansko prejel ali ne, ni odločilno zaradi njune vsebine. V nobenem od obeh namreč ni opozorila, da je overitev podpisa do prav določenega dne za tožnico bistvena, ker bo sicer utrpela škodo. Zato pritožbene navedbe, v katerih tožnica navaja, da je dopisa pravilno poslala tožencu, nimajo kakšnega pomena za pravilno rešitev spora. Za odškodninsko odgovornost je odločilna ugotovitev, da toženec ni vedel, da je overitev podpisa na pogodbi do določenega dne takšnega pomena, kot ga tožnica v tej pravdi prikazuje. Kot je bilo ugotovljeno v dokaznem postopku toženec za sklenjeno predpogodbo tožnice sploh ni vedel, o tem ga ni obvestila v pismenem pozivu na overitev pogodbe, niti ga o nujnosti overitve ni obvestil v osebnem kontaktu tožničin mož, ko sta bila v stiku 2.11.1996, to je le par dni pred potekom roka, ki naj bi bil za tožnico tako pomemben. Pravno podlago konkretnemu odškodninskemu zahtevku je treba iskati v določbah 262. člena do 270. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), saj tožnica iztožuje pogodbeno (poslovno) odškodninsko odgovornost, ko trdi, da ji je škoda nastala zaradi toženčeve kršitve pogodbe. Toženec bi moral overiti podpis na kupoprodajni pogodbi v razumnem roku, ker rok ni bil v pogodbi določno postavljen. Kršitev te pogodbenen obveznosti pa še nima avtomatično za posledico odškodninsko odgovornost za vso škodo, tudi takšno, ki jo toženec ni mogel zaradi te kršitve predvideti. Obseg povračila škode pri kršitvi pogodbene obveznosti je predpisan v 266. členu ZOR. Po tej določbi mora dolžnik povrniti upniku škodo, ki jo je moral pričakovati ob sklenitvi pogodbe kot možni posledici kršitve pogodbe glede na dejstva, ki so mu bila takrat znana ali bi mu morala biti znana. Le v primeru prevare ali namerne neizpolnitve ter neizpolnitve iz hude malomarnosti ima upnik pravico zahtevati od dolžnika povrnitev celotne škode, ki je nastala zaradi kršitve pogodbe ne glede na to, da dolžnik ni vedel za posebne okoliščine, zaradi katerih je nastala. Pritožba ne izpodbija ugotovitve, da toženec sploh vedel ni, da se je tožnica zavezala napram novemu kupcu doseči overitev kupoprodajne pogodbe do 10.11.1996, zato so brez dokazne podlage pritožbene navedbe, da je toženec namerno povzročil tožnici škodo. Če sploh ni vedel, da je tožnica sklenila predpogodbo s takšno vsebino, ki jo v tej pravdi prikazuje, mu ni mogoče očitati, da je škoda, ki ji je nastala, bila zanj normalno predvidljiva. To pa je pogoj za odškodninsko odgovornost po 1.odstavku 266.člena ZOR. Sodišče prve stopnje je zato pravilno uporabilo materialno pravo, ko zahtevku tožnice na plačilo odškodnine, ki jo je v tej pravdi iztoževala, ni ugodilo.

Ker je tožnica v pravdi propadla z odškodninskim zahtevkom, zahtevek na overitev pogodbe pa je bil umaknjen, saj je toženec overil podpis na pogodbi, je pravilna tudi odločitev o stroških postopka, saj ima podlago v 1. odst. 154. člena ZPP. Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 368 ZPP). Glede na prehodno določbo 1. odst. 498. člena ZPP (Ur. l. RS 26/99) je pritožbeno sodišče v tej zadevi uporabilo še določila ZPP iz leta 1977.