Jedro

Žaljivih vrednostnih sodb o drugem ni mogoče dokazovati niti jih opravičevati s stališča obrambe lastnih pravic.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Stranki trpita vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožencu naložilo, da mora plačati tožniku znesek 1,200.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 20.9.1994 dalje ter mu povrniti pravdne stroške. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Pritožbi obeh pravdnih strank je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeni in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti tej sodbi vlaga toženec revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Knjiga "D. p.", izdana ... je poljudno znanstveno delo, s citati v njem, ki se nanašajo na tožnika, pa njegove osebnostne in družinske pravice niso bile prizadete. V njej so prikazani le poskusi zatrtja toženca kot psihiatra in njegove andragoške metode. Že od leta 1986 tožnik pisari tožencu razne dopise, z njim pa polemizira tudi v javnosti. Pri častnem razsodišču slovenskega zdravniškega društva je tožnik proti njemu sprožil postopek. Iz njegovih nastopov je razvidno sovraštvo do toženca. Kar je toženec pisal o tožniku, je pisal v obrambi svojih pravic, imel pa je tudi utemeljen razlog, da verjame v resničnost zapisanega. Tožnik je bil alkoholik, ki se je zdravil pri tožencu, to pa ni zdravstveni podatek, ki ga ne bi bilo mogoče razkriti v javnosti. Celo sam tožnik priznava, da se je zdravil kot alkoholik. V zvezi s trditvijo o incestu, kar pa v sporni knjigi ni direktno omenjeno, je toženec nanizal le dejstva, lahko pa bi napisal tudi dispozitiv oprostilne sodbe z dne 25.2.1991. O incestu pa je pisala in govorila tudi tožnikova hčerka. Nasprotno, tožnik je toženca s pisanjem po časopisih velikokrat žalil. Gre torej za pristransko ocenjevanje dokanega materiala. V sporni knjigi se ne nahajajo psihiatrični podatki o tožniku, zaradi česar mu ni mogoče očitati, da je zlorabil zaupane mu podatke. V knjigi gre le za določeno oceno na podlagi določenega tožnikovega delovanja. Ni tudi res, da bi tožnikova družina bila zaradi pisanja v knjigi prizadeta. Žena in hčerka sta bili prizadeti že prej, tožnik pa je človek, ki ga sploh ni možno razžaliti. Opus tožnikovega delovanja proti tožencu je grozljiv, saj je o njem napisal veliko grdega, neresničnega, žaljivega, obrekljivega, grozečega, nesramnega in celo neumnega.

Tožeča stranka je na revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev, Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Bistveno kršitev določb pravdnega postopka na nižjih stopnjah revident vidi v tem, da sodišči nista presodili (vseh) dokazov, ki jih je predložil toženec. Pri tem očitno meri na to, da tudi izvedeni dokazi ne morejo podpreti sprejetih razlogov, kar naj bi pomenilo, da so razlogi o odločilnih dejstvih v nasprotju z dokaznim materialom (13. točka drugega odstavka 354. člena ZPP). Vendar pa ta del revizije v resnici napada le dejansko in pravno presojo v izpodbijani sodbi. Nižji sodišči sta namreč ocenili vse razpoložjive dokaze, glede katerih sta menili, da so podlaga za pravno presojo. Slednja pa je terjala prav celovito oceno dejanskega stanja. To je bilo storjeno, očitek nekonsistentnosti sodbenih razlogov pa pomeni zgolj nestrinjanje z dokazno oceno in uporabo materialnega prava. Prvo ne more biti predmet revizijske presoje (tretji odstavek 385. člena ZPP), drugo pa je stvar posebne obravnave. Bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP torej ni, ni pa tudi kršitve iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, na katero mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP).

Dejanske ugotovitve, sprejete na nižjih stopnjah, dajo sicer tožencu prav, da ga je tožnik "napadal kot človeka in strokovnjaka" (revizija prav tej okoliščini daje velik poudarek), vendar pa sodišče druge stopnje istočasno ugotavlja, da je ta imel na razpolago druge poti, "ne pa poseganje v osebno sfero tožnika in njegovo razkrinkavanje na podlagi podatkov, ki jih je pridobil kot njegov zdravnik psihiater." Toženec je v knjigi D. p. opisal svoj spopad z uradno doktrino zdravljenja alkoholikov in ljudi v stiski in predstavil svojo andragoško metodo. To je res bistvo njegove knjige. Res je tudi, da se je tožnik kot njegov bivši pacient znašel na nasprotni strani z očitki tožencu kot zdravniku, ki niso bili podajani v okviru stroke. Vendar je tožnik toženčev bivši pacient. Ta zelo pomembna okoliščina je tožencu kot zdravniku in priznanemu strokovnjaku na področju zdravljenja odvisnosti narekovala potrebno distanco. Svoboda izražanja ima svoje meje. Zdravnik ne sme svojega bivšega pacienta uporabiti v kontekstu doseganja nekega cilja tako, da bi o njem izrekal vrednostne sodbe in posegal v njegovo osebnost. Ne glede na drugačno obširno revizijsko prikazovanje pomenijo v izpodbijani sodbi iz knjige citirane trditve o tožnikovi osebnosti in nečastnem dejanju v družini negativne in žaljive vrednostne sodbe ter posege v njegovo osebno in družinsko življenje. V tem obsegu se je izpodbijana sodba utemeljeno sklicevala na določila Zakona o zdravstveni dejavnosti, zlasti določbe o varovanju podatkov o zdravstvenem stanju posameznika, vzrokih, okoliščinah in posledicah tega stanja. Pri tem naj bo citirana ugotovitev izpodbijane sodbe, da je bil toženec zaradi omenjenih izjav zaradi kaznivega dejanja opravljanja po členu 109 KZ SRS spoznan za krivega. S stališča civilnopravnega delikta ta okolnost sicer ni odločilna, ilustrira pa toženčevo revizijsko stališče, da je (predvsem glede izjave o nečastnem dejanju) imel utemeljen razlog, da verjame v resničnost svojih trditev, storjenih v obrambo svojih pravic. Žaljivih vrednostnih sodb o drugem namreč ni mogoče dokazovati niti jih opravičevati s stališča obrambe lastnih pravic.

Po določbi 200. člena ZOR zaradi pretrpljenih duševnih bolečin zaradi razžalitve dobrega imena in časti pripada oškodovancu pravična denarna odškodnina. Izpodbijana sodba je obstoj teh duševnih bolečin prepričljivo obrazložila, posebej tistih, ki se nanašajo na zatrjevano nečastno dejanje v družini ter na posledično negativno reakcijo tožnikovega domačega okolja. Kljub ožjemu krogu bralcev sporne knjige je tožnik z objavo žaljivih besedil utrpel veliko škodo "in ne bo mogel pridobiti dobrega imena, kot ga je imel pred objavo knjige". V tem obsegu je revizijska trditev, da je tožnik človek, ki ga ni mogoče užaliti, najmanj neokusna.

Revizijsko sodišče ocenjuje, da je prisojeni znesek odškodnine v višini 1,200.000,00 SIT skladen s kriteriji, ki jih določa drugi odstavek 200. člena ZOR in je tudi v ustreznem sorazmerju s primerljivimi odškodninami, ki jih pozna sodna praksa.

Izpodbijani sodbi tako ni mogoče očitati niti v reviziji zatrjevanih nepravilnosti, niti tistih napak, na katere mora po določbi 386. člena ZPP revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato je bilo treba revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbah prvega odstavka 166. člena, prvega odstavka 154. člena in prvega odstavka 155. člena ZPP. Tožena stranka trpi stroške revizije, ker z njo ni uspela, tožeča stranka pa stroške odgovora nanjo, ker z navedbami v odgovoru k odločitvi o reviziji ni prispevala.