Jedro

Ker je tožnica ocenila vrednost spornega predmeta po svoji tožbi na 100.000,00 SIT, toženec pa vrednosti spora glede primarnega nasprotnega zahtevka ni ocenil, si stranki glede tega dela spora nista zagotovili pravice do revizije (drugi odstavek 367. člena in drugi odstavek 180. člena ZPP).

Izrek

Revizija se zavrže v delu, s katerim je bilo ugodeno tožničinemu tožbenemu zahtevka (tč. I prvostopenjske sodbe) in v delu, s katerim je bil zavrnjen toženčev nasprotni zahtevek glede stanovanja (tč. II prvostopenjske sodbe), v preostalem delu (drugi odstavek tč. III prvostopenjske sodbe) pa se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z odločitvijo pod tč. I ugodilo tožničinemu zahtevku, da se je toženec dolžan izseliti iz njenega stanovanja v Ljubljani in ji ga praznega izročiti. Z odločitvijo pod tč. II je zavrnilo toženčev nasprotni zahtevek, naj se ugotovi, da je lastnik pod tč. I navedenega stanovanja in da mu je zato toženka dolžna izdati ustrezno zemljiškoknjižno listino. Z odločitvijo pod tč. III pa je naložilo tožnici, da mora tožencu plačati 300.438,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.11.1995 dalje, medtem ko je višji toženčev zahtevek (do tolarske vrednosti 52.000 DEM) zavrnilo.

Toženec je bil obsojen tudi na plačilo stroškov postopka tožnice. Pritožbeno sodišče je toženčevo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in prvostopenjsko sodbo potrdilo.

Z revizijo je toženec uveljavljal revizijske razloge iz 370. člena ZPP ter predlagal, da se sodba v celoti razveljavi ali pa spremeni. Zmotna uporaba materialnega prava je po revizijskih izvajanjih podana, ker je sodišče ocenilo, da stranki nista sklenili kupne pogodbe. Številni dokazi potrjujejo po revizijskih izvajanjih nasprotni zaključek. Vsi dokazi niso bili ocenjeni. Pravilna ocena dokazov pa utemeljuje zaključek, da sta stranki sklenili kupno pogodbo. Svoje plačilne obveznosti tožnica ni mogla izpodbijati zgolj z ugovorom, ampak bi morala izpodbijati veljavnost kreditne pogodbe. Končno je protispisna trditev višjega sodišča, da naj bi toženec le nekaj dni po plačilu kupnine zaprosil tožnico za posojilo 50.000,00 SIT. Svoj denar je namreč že namenil za nakup drugega stanovanja v Mostah ter je navedeni denar rabil le v trenutni situaciji. Tožnice pa ni prevaral. V dopolnitvi revizije se sklicuje na dve listini, ki naj bi dokazovali, da je tedaj kupoval več stanovanj na podoben način.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo in tožnici, ki nanjo ni odgovorila (tretji odstavek 375. člena Zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija deloma ni dovoljena, deloma pa ni utemeljena.

K odločitvi o zavrženem delu revizije: Tožnica je v tožbi zaradi izpraznitve stanovanja ocenila vrednost spora na 100.000,00 SIT. Toženec v nasprotni tožbi ni ocenil vrednosti spornega predmeta glede primarnega zahtevka (zaradi ugotovitve njegove lastninske pravice na spornem stanovanju).

Spor pravdnih strank (po tožbi in nasprotni tožbi) je premoženjskopravne narave. V takih sporih je po določilu drugega odstavka 367. člena ZPP dovoljena revizija zoper pravnomočno sodbo, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1.000.000,00 SIT. Kadar je pristojnost sodišča ali pravica do revizije odvisna od vrednosti spornega predmeta, pa predmet tožbenega zahtevka ni denarni znesek, mora tožnik po določilu drugega odstavka 180. člena ZPP že v tožbi navesti tudi vrednost spornega predmeta.

Ker je tožnica ocenila vrednost spornega predmeta po svoji tožbi na 100.000,00 SIT, toženec pa vrednosti spora glede primarnega nasprotnega zahtevka ni ocenil, si stranki glede tega dela spora nista zagotovili pravice do revizije (drugi odstavek 367. člena in drugi odstavek 180. člena ZPP). Revizijsko sodišče je moralo zato toženčevo revizijo v delu, s katerim je izpodbijal spredaj navedeni obseg pravnomočne sodbe, zavreči (377. člen ZPP).

K odločitvi o delni zavrnitvi revizije: Predmet revizijskega preizkusa ne more biti pravnomočni del izpodbijane sodbe, s katerim je odločeno o tožničinem izpraznitvenem zahtevku in o toženčevem primarnem zahtevku iz nasprotne tožbe, kar je podrobneje pojasnjeno že z razlogi k prvi točki odločitve (o zavrženem delu revizije). Zaradi tega se revizijskemu sodišču ni bilo potrebno ukvarjati z revizijskimi izvajanji, ki zadevajo omenjeni del izpodbijane odločitve.

Revizija je dovoljeno vložena samo v delu, ki zadeva odločitev o toženčevem nasprotnem zahtevku (plačilu tolarske vrednosti 52.000 DEM). Ta zahtevek je revident postavil za primer, če sodišče ne bi ocenilo, da sta stranki sklenili kupno pogodbo. V tožbeni podlagi je toženec zatrjeval, da prestavlja kreditna pogodba kupno pogodbo in da je tožnici izročil kupnino 52.000 DEM. Sodišči nižjih stopenj sta ugotovili, da pravdni stranki nista sklenili kupne pogodbe glede stanovanja Nazorjeva 12 v Ljubljani, da toženec ni plačal tožnici 52.000 DEM, ampak le 300.438,00 SIT, kolikor je znašala kupnina za sporno stanovanje, odkupljeno po pogojih 117. člena Stanovanjskega zakona in kolikor je morala tožnica plačati prodajalcu. Po ugotovitvah sodišč nižjih stopenj toženec ni dokazal, da bi kreditna pogodba prikrivala kupno pogodbo ali da bi izročil tožnici več kot 300.438,00 SIT.

Revizijsko sodišče je vezano na dejanske ugotovitve sodišč nižjih stopenj. V ta sklop vprašanj spada tudi dokazna ocena nižjih sodišč, ki se nanaša na ugotovitev volje pravdnih strank, na oceno njunih ravnanj in tudi na ugotovitve, v kakšne namene in koliko denarja je toženec izročil tožnici. Z revizijskimi izvajanji toženec teh ugotovitev ne more izpodbijati, ker tega ne dovoljuje določilo tretjega odstavka 370. člena ZPP. Glede na gornje ugotovitve, ki se skladajo s toženčevim stališčem, kolikor se nanašajo na kreditno pogodbo, je bila kreditna pogodba navidezna. Navidezna pogodba po določilu prvega odstavka 66. člena ZOR nima učinka med pogodbenima strankama. Iz neresnične volje namreč pogodba ne more nastati, simuliran posel je ničen. Ta pravna ugotovitev vsebuje tudi odgovor na toženčevo stališče, da bi morala tožnica izpodbijati kreditno pogodbo in da ne zadostuje zgolj njen ugovor v tem sporu, da ji spornega denarja ni izročil. Glede na ugotovljen neobstoj kreditnega razmerja med pravdnima strankama, je bila pravno odločilna le ugotovitev, koliko denarja je toženec res izročil tožnici. Sodišči nižjih stopenj sta ugotovili, da je toženec izročil tožnici zgolj 300.438,00 SIT, kot je navedeno že spredaj. Ker sta nižji sodišči ugotovili, da je tožnica od toženca prejela 300.438,00 SIT glede na podlago, ki se ni uresničila oziroma je pozneje odpadla, sta na podlagi četrtega odstavka 210. člena ZOR pravilno odločili, da mora tožencu vrniti prejeti znesek z zamudnimi obrestmi, ki jih mora okoriščenec plačati na podlagi 214. člena ZOR. Glede na obrazloženo stanje ugotavlja revizijsko sodišče, da je toženčeva revizija neutemeljena v delu, kolikor izpodbija zavrnitev višjega zahtevka (to je v razliki od 300.438,00 SIT do tolarske vrednosti 52.000 DEM).

Revizijsko sodišče ugotavlja, da revizija ni utemeljena niti v smeri zatrjevanih postopkovnih kršitev. Kolikor toženec uveljavlja relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, je ugotoviti, da revizije ni utemeljil z razlogi, da je uveljavljena domnevna kršitev vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe (kot to terja prvi odstavek 339. člena ZPP). Revizijska izvajanja, da je "popolnoma protispisna trditev višjega sodišča, da naj bi le nekaj dni po plačilu kupnine zaprosil toženec tožnico za posojilo 50.000,00 SIT", ker da je denar imel, le da ga je namenil že za nakupe drugih stanovanj, in po katerih naj bi pritožbeno sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, niso utemeljena. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je prejem posojila potrdil sam toženec, okolnosti v zvezi s tem pa je pritožbeno sodišče v tretjem odstavku na šesti strani svoje odločbe le ocenilo, pri čemer pa ni ugotovljivo, v čem naj bi se zatrjevana protispisnost kazala. Dopolnitev revizije (s katero se toženec sklicuje zgolj na dve pogodbi, sklenjeni v drugih zadevah) vsebuje le dejanske trditve in dokazni predlog, torej razloge, ki se v revizijskem postopku ne morejo upoštevati (tretji odstavek 370. člena ZPP).

V skladu z obrazloženimi razlogi je moralo revizijsko sodišče zavrniti toženčevo revizijo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).