Jedro

Izvedenski organ je ocenil, da pri tožnici ni prišlo do popolne izgube delazmožnosti in da je njena delazmožnost zaradi bolezni zmanjšana za manj kot 50 % in je tako pri njej podana III. kategorija invalidnosti. Je pa še vedno zmožna za delo na drugem delovnem mestu z omejitvami: fizično lahko delo, z dvigi in prenosi bremen do 5 kilogramov, pretežno sede, s hojo na kratke razdalje po ravnem terenu, z individualno prilagojeno normo, le izjemoma v globljih predklonih, s polovičnim 4 urnim delovnim časom od zadnje ocene na IK I. stopnje, to je od 21. 5. 2019 dalje.

V takšnem izvedenskem mnenju je sodišče prve stopnje imelo dovolj strokovno prepričljive podlage za zavrnitev tožbenega zahtevka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica krije sama svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbo tožene stranke št. zadeve ..., št. dosjeja: ... z dne 6. 11. 2019 in odločbo iste št. zadeve in dosjeja z dne 3. 6. 2019 ter tožnico razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji priznalo pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno, 20 ur tedensko z omejitvami: fizično lahko delo, z dvigi in prenosi bremen do 5 kg, pretežno sede, s hojo na kratke razdalje po ravnem terenu, z individualno prilagojeno normo, le izjemoma v globljih predklonih, od 21. 5. 2019 dalje. Obenem je tožnici priznalo pravico do delnega nadomestila ter odločilo, da bo o višini in izplačevanju delnega nadomestila odločil toženec s posebno odločbo v roku 30 dni po pravnomočnosti te sodbe. Hkrati je tožnico napotilo, da si je dolžna najkasneje v roku 30 dni po pravnomočnosti te sodbe prijaviti pri Zavodu RS za zaposlovanje ter odločilo, da kontrolni pregled ni potreben. Tožbeni zahtevek, da se tožnica razvrsti v II. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 21. 5. 2019 dalje, da se ji prizna pravica do invalidske pokojnine in da je toženec dolžan v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe izdati odločbo o odmeri in izplačevanju invalidske pokojnine, pa je zavrnilo. Glede stroškov postopka je odločilo, da je tožeča stranka (pravilno tožena stranka) dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 489,08 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da se z mnenjem, da je še naprej zmožna za delo in da je njena delovna zmožnost zmanjšana za manj kot 50 %, ne more strinjati in je zato podala pripombe na izvedensko mnenje. Čeprav sta bila izvedenca na naroku dne 14. 4. 2021 zaslišana, nista v zadostni meri in dovolj podkrepljeno pojasnila na čem gradita svoje stališče, da je tožnica še naprej zmožna delati z omejitvami in s krajšim delovnim časom. Sklicuje se na izvid Splošne bolnišnice A., ortopedska ambulanta z dne 21. 11. 2016, v katerem ortoped zaključuje, da ni sposobna za nobeno delo, ki zahteva hojo, dvigovanje in nošenje bremen, delo s prisilno držo zgornjega telesa in glave, delo, ki vključuje dvigovanje rok za več kot 60 stopinj antifleksije in elevacije. Iz izvida ortopedske ambulante z dne 17. 12. 2019 pa izhaja, da tožnica ni sposobna za nobeno fizično delo, odsvetujejo ji delo z bremeni, delo, ki zahteva prisilno držo glave in telesa, delo s ponavljajočimi gibi, delo, ki zahteva dolgotrajno sedenje ali stojo. Zaradi tega je tožnica predlagala, da bi bilo potrebno pritegniti novega izvedenca medicinske stroke, sodišče prve stopnje pa je takšen dokazni predlog zavrnilo. Iz izreka sodbe je prav tako nerazvidno, ali je tožnica sposobna delati še naprej v svojem poklicu ali ne. Prav tako je nerazumno, kako lahko tožnica prenaša bremena do 5 kilogramov, če uporablja bergle. Izrek sodbe je v tem delu v nasprotju z obrazložitvijo sodbe. Tožnica se nadalje ne strinja z zaključkom sodišča in mnenjem izvedenca, ko ta neupošteva mnenja specialista ortopeda, ki zdravi tožnico. Ker navedeni zdravnik tožnico spremlja že dlje časa, pozna njene sposobnosti, pozna pa tudi njeno prognozo glede možnosti nadaljevanja zdravljenja. Ne strinja se tudi z odločitvijo glede stroškov postopka, saj meni, da je njen uspeh v pravdi višji od 50 %. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev.

5. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je izrek sodbe v nasprotju z izvedenskim mnenjem in obrazložitvijo in da je podana kršitev po prvem odstavku 339. člena ZPP, ker sodišče ni sledilo predlogu za postavitev drugega izvedenca. Glede na tretji odstavek 254. člena ZPP se zahteva mnenje drugega izvedenca, če so v mnenju enega ali več izvedencev nasprotja ali pomanjkljivosti ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, te pomanjkljivosti ali dvom pa se ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem. Takšno stanje v obravnavanem primeru ni podano.

6. V konkretni zadevi je sporno, ali je pri tožnici podana II. kategorija invalidnosti in ali je njena delazmožnost zmanjšana za več kot 50 %.

7. Pravna podlaga je podana v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-2). Ta v 2. alineji drugega odstavka 63. člena določa, da je pri zavarovancu podana II. kategorija invalidnosti, če je njegova delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za 50 % ali več. V 3. alineji drugega odstavka citirane določbe pa je določeno, da se v III. kategorijo invalidnosti razvrsti zavarovanec, če ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja določeno delo s krajšim delovnim časom od polnega, najmanj 4 ure dnevno, oziroma če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 %, ali če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerem dela.

8. Predmet sodne presoje je dokončna odločba toženca št. zadeve ..., št. dosjeja: ... z dne 6. 11. 2019, s katero je zavrnil tožničino pritožbo vloženo zoper prvostopno odločbo iste številke zadeve in iste številke dosjeja z dne 3. 6. 2019. S slednjo odločbo je toženec tožnico razvrstil v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji priznal pravico do premestitve na drugo delovno mesto: fizično lahka dela, z dvigi in prenosi bremen do 5 kilogramov, pretežno sede, s hojo na kratke razdalje, po ravnem terenu, z individualno prilagojeno normo, le izjemoma v globljih predklonih s polnim delovnim časom od 21. 5. 2019 dalje. Citirani odločbi temeljita na mnenjih IK I. stopnje z dne 21. 5. 2019 in IK II. stopnje z dne 10. 10. 2019, ki sta bili enotnega mnenja, da je pri tožnici od 21. 5. 2019 zaradi posledic bolezni podana III. kategorija invalidnosti, ker ni zmožna za delo na delovnem mestu, na katerem je delala, to je vzorčni krojač II. S polnim delovnim časom in delovnim naporom, ki ne poslabša njene invalidnosti pa je zmožna opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu, to je za fizično lahka dela, z dvigi in prenosi bremen do 5 kilogramov, pretežno sede, s hojo na kratke razdalje po ravnem terenu, z individualno prilagojeno normo, le izjemoma v globljih predklonih.

9. Ker se tožnica z odločitvijo in mnenji glede njene delazmožnosti ni strinjala, je sodišče prve stopnje za razjasnitev dejanskega stanja pridobilo izvedensko mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja v sestavi specialista medicine dela in specialista ortopedije. Izvedenski organ je ocenil, da pri tožnici ni prišlo do popolne izgube delazmožnosti in da je njena delazmožnost zaradi bolezni zmanjšana za manj kot 50 % in je tako pri njej podana III. kategorija invalidnosti. Je pa še vedno zmožna za delo na drugem delovnem mestu z omejitvami: fizično lahko delo, z dvigi in prenosi bremen do 5 kilogramov, pretežno sede, s hojo na kratke razdalje po ravnem terenu, z individualno prilagojeno normo, le izjemoma v globljih predklonih, s polovičnim 4 urnim delovnim časom od zadnje ocene na IK I. stopnje, to je od 21. 5. 2019 dalje.

10. V takšnem izvedenskem mnenju je sodišče prve stopnje imelo dovolj strokovno prepričljive podlage za zavrnitev tožbenega zahtevka. Izvedensko mnenje je bilo izdelano na podlagi dokumentacije, ki je bila poleg osebnega pregleda zadostna podlaga za oceno invalidnosti, sodišče pa je glede na tožničine pripombe, oba izvedenca še zaslišalo. Z ortopedske strani je bilo pojasnjeno, da gre pri tožnici za prikrajšavo leve spodnje okončine zaradi prirojene displazije kolka, gibljivost levega kolka je močno omejena, prisotna je fleksijska kontraktura, forsiranje boleče, jasnih nevroloških izpadov pa člana izvedenskega organa nista ugotovila. Tožnica je imela že ob rojstvu izpah kolka, v obdobju zadnjih let pa je prišlo do poslabšanja, razvila se je še drugostopenjska spondilolisteza L5-S1, celotno stanje pa poslabšuje tudi visok indeks telesne mase. Povsem nepojasnjeno je stanje leve roke, priporoča se ortopedsko nevrološka obdelava z EMG, saj v dosedanji zdravstveni dokumentaciji ni opisov. Izvedenski organ je izrecno ocenil, da delo s potrebnimi razbremenitvami še sodi v poklic in delo konfekcionarja oziroma prilagojeno delo v njenem poklicu, ki ga je mogoče oblikovati z ergonomskimi prilagoditvami ob sodelovanju izvajalca medicine dela, varnostnega inženirja, tehnologa oziroma organizatorja dela. To pa je odgovor na pritožbeno navedbo, da iz izreka sodbe ni razvidno, ali je tožnica sposobna delati še naprej v svojem poklicu ali ne.

11. V izvedenskem mnenju je bilo tudi dovolj jasno pojasnjeno, da je bila časovna omejitev priznana zaradi stanja kolka in da druge bolezni terjajo le stvarne razbremenitve. Nadalje je bilo pojasnjeno, da četudi tožnica uporablja bergle, lahko opravlja pretežno sedeče delo, kjer bo nek obdelovanec na mizi oziroma na delovni površini premikala levo – desno, teža pa ne sme biti večja od 5 kilogramov. Stoječe delo pa le toliko, da lahko tudi vstane, se lahko malo raztegne itd. Glede globokega predklona je bilo pojasnjeno, da globok predklon ne pomeni, da se posameznik predkloni vedno do tal, ampak da se poskuša predkloniti. Poleg tega je bilo s strani izvedencev pojasnjeno glede alergije na pršice in v zvezi z drevenenjem zgornjih okončin, da je potrebna še nadaljnja diagnostika in zdravljenje glede teh bolečin v zapestjih. Zaslišani izvedenec, specialist medicine dela je na primeru izvida z dne 17. 12. 2019 izrecno pojasnil, da ortoped najprej v začetku opisuje tožničine subjektivne težave in na podlagi teh zaključuje, da pacientka, sedaj tožnica, v takem počutju ni sposobna za nobeno fizično delo, vendar na koncu izvida zapiše, da odsvetuje delo z bremeni, delo, ki zahteva prisilno držo glave in telesa, ter delo s ponavljajočimi se gibi ter delo, ki zahteva dolgotrajno sedenje ali stojo. Prav takšno mnenje in oceno tožničine delazmožnosti pa je podal tudi izvedenski organ in za vsako od zdravstvenih težav in podano omejitev pri delu dodatno obrazložil, ključno glede upoštevanja mnenja specialista ortopeda, ki tožnico zdravi. Prav v tem je razlika med izvedencem in lečečim specialistom. Naloga lečečih zdravnikov je namreč zdravljenje v najširšem smislu, ki vključuje vse oblike obravnavanja, medtem ko sodni izvedenec na podlagi celotne dokumentacije in izvidov ocenjuje delovno zmožnost, pri čemer upošteva vse pogoje dela, vključno z obremenitvami, zdravstveno stanje in vpliv zdravstvenega stanja na preostalo delovno zmožnost. Izvedenska mnenja o invalidnosti morajo namreč biti podana v skladu z definicijo invalidnosti, konkretno z določbami ZPIZ-2 (63. člen), ob upoštevanju medicinskih dognanj in pravil medicinske znanosti.

12. Vsem navedenim kriterijem izvedensko mnenje izvedenskega organa v celoti zadostuje. Izvedenski organ je odgovoril na vsa vprašanja, ki jih je tožnica izpostavila v pripombah na izvedensko mnenje, možnost postavljanja dodatnih vprašanj pa je imela neposredno tudi na glavni obravnavi. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da izvedenca v svojem mnenju nista upoštevala celotnega tožničinega dejanskega, to je zdravstvenega stanja.

13. Neutemeljeno se pritožba ne strinja tudi z odločitvijo glede stroškov postopka. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo drugi odstavek 154. člena ZPP in ob upoštevanju vseh okoliščin štelo, da je tožnica uspela s 50 %. Sodišče je odpravilo odločbi in priznalo drugo pravico iz invalidskega zavarovanja znotraj III. kategorije invalidnosti, ni pa ugodilo zahtevku v celoti, saj je zavrnilo priznanje pravice do invalidske pokojnine na podlagi II. kategorije invalidnosti.

Prišlo pa je v VIII. točki izreka do pomote, da je tožeča stranka namesto tožene stranke dolžna povrniti tožnici stroške postopka, ki jo sodišče prve stopnje skladno z določbo 1. in 2. odstavka 328. člena ZPP lahko kadarkoli popravi in izda poseben sklep.

14. Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, je v skladu z določbo 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP sklenilo, da tožnica sama trpi svoje stroške pritožbe.