7. 3. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki jo zastopa Odvetniška pisarna B.-B. in odvetniki, d.n.o, o.p., Z. Z., na seji senata dne 23. februarja 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 205/2003 z dne 18. 3. 2004 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Sodišče prve stopnje je pritožnici (v pravdnem postopku tožeči stranki) priznalo 150.000 SIT odškodnine za duševne bolečine zaradi začasnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Višje sodišče je ta znesek zvišalo na 400.000 SIT in zaradi spremenjenega uspeha v pritožbenemu postopku spremenilo tudi stroškovno odločitev. Vrhovno sodišče, ki je odločalo na podlagi zahteve za varstvo zakonitosti, pritožnici ni priznalo odškodnine za to vrsto škode in je v tem delu njen zahtevek zavrnilo, posledično pa spremenilo tudi odločitev o stroških postopka. Odločitev temelji na stališču, da se odškodnina za duševne bolečine zaradi začasnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti lahko prisodi, če je to močnejše intenzivnosti in daljšega trajanja ali pa če to opravičujejo posebne okoliščine, za tak primer pa naj v pritožničinem primeru ne bi šlo.

2.Pritožnica vlaga ustavno pritožbo zoper sodbo Vrhovnega sodišča. Zatrjuje kršitve 2., 14., 22. in 25. člena Ustave. Izpodbijana sodba naj bi bila zaradi presoje intenzitete duševnih bolečin kot dejanskega vprašanja in zaradi sklicevanja na z obravnavanim primerom neprimerljive sodbe očitno napačna in arbitrarna. Vrhovnemu sodišču očita, da se ni opredelilo do njenih navedb v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti. Meni tudi, da zahteva za varstvo zakonitosti zoper odločitev o stroških postopka ni dopustna. Odločitev Vrhovnega sodišča, ki je presojo dopustilo, naj bi bila v nasprotju z Zakonom o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. – v nadaljevanju ZPP) in obstoječo prakso.

B.

3.Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v sodnem postopku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotavljanju dejanskega stanja ter pri uporabi materialnega in procesnega prava. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine.

4.Pritožnica kršitev 22. člena Ustave utemeljuje z očitkom, da sta sodišči odločili arbitrarno. Oceno arbitrarnega ravnanja bi lahko Ustavno sodišče izreklo le v primeru, če sodišče svoje odločitve sploh ne bi utemeljilo s pravnimi argumenti tako, da bi bilo mogoče sklepati, da sodišče ni odločalo na podlagi zakona, temveč na podlagi kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev. Tega izpodbijani sodbi ni mogoče očitati. Sodišče je namreč izčrpno obrazložilo svoje stališče, da se odškodnina za duševne bolečine zaradi začasnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti lahko prisodi, če je zmanjšanje življenjskih aktivnosti močnejše intenzivnosti in daljšega trajanja ali pa če to opravičujejo posebne okoliščine. Navedlo je tudi nekaj sodb, v katerih je bilo to stališče upoštevano. Vendar pa odločitev o zavrnitvi zahtevka za plačilo odškodnine za to vrsto nepremoženjske škode ne temelji na primerjavi z navedenimi sodbami, kot to zmotno meni pritožnica, temveč na tem, da je Vrhovno sodišče na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje presodilo drugače kot drugostopenjsko sodišče. Zato je neutemeljen tudi očitek, da je Vrhovno sodišče samo presojalo dejansko stanje. Ali ugotovljene neprijetnosti opravičujejo prisojo odškodnine za duševne bolečine zaradi začasnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti, pa je materialnopravno vprašanje, ki ga je bilo Vrhovno sodišče dolžno presojati na podlagi zahteve za varstvo zakonitosti.

5.Iz pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) izhaja tudi zahteva, da je odločba sodišča obrazložena. Pri tem sodišče ni dolžno posebej odgovarjati na vsak pravni argument stranke, dolžno pa se je opredeliti vsaj do nosilnih pravnih stališč stranke, ki so dovolj argumentirana, ki niso očitno neutemeljena in ki za odločitev v zadevi po razumni presoji sodišča niso nepomembna. Ni sicer nujno, da je obrazložitev odločb instančnih sodišč (še posebej sodišča, zoper odločbe katerega ni pravnih sredstev) tako obširna, kot mora biti obrazložitev sodišča prve stopnje. Prav tako tudi ni nujno, da je odgovor na navedbo stranke vedno izrecen, saj je v določenih primerih tudi iz drugih navedb v obrazložitvi razvidno, da se je sodišče seznanilo z argumenti stranke in da jih je obravnavalo.[1] Glede na stališče, ki ga je v konkretnem primeru zavzelo Vrhovno sodišče, se mu ni bilo treba posebej opredeljevati do posameznih nevšečnosti, ki naj bi jih utrpela pritožnica. Ugovor o nedopustnosti zahteve za varstvo zakonitosti zoper odločitev o stroških postopka pa je Vrhovno sodišče zavrnilo s pojasnilom, da je sprememba sodb nižjih sodišč terjala tudi drugačno odločitev o stroških postopka.

6.Ustavno sodišče – kot je bilo povedano že zgoraj – ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri uporabi procesnega prava. Zato ni presojalo njene navedbe, da je obravnava zahteve za varstvo zakonitosti zoper odločitev o stroških nedopustna in v nasprotju z ZPP. Kolikor pa pritožnica trdi, da je takšna odločitev v nasprotju z obstoječo prakso, pa tega očitka ne izkaže, saj niti ne navaja niti ne priloži nobene sodne odločbe, iz katere bi izhajala zatrjevana drugačna sodna praksa.

7.Ker 2. člen Ustave neposredno ne ureja človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, se nanj za utemeljevanje ustavne pritožbe ni mogoče sklicevati.

8.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

9.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić ter člana dr. Janez Čebulj in Jože Tratnik. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

dr. Dragica Wedam Lukić

Opomba:

[1]Tako Ustavno sodišče že v sklepu št. Up-144/04 z dne 25. 11. 2005, ki je priložen.