Jedro

Navedbe zagovornika, da bi krivda obdolženca morala biti vsebovana kot konstitutiven element kaznivega dejanja v njegovem opisu, so zmotne, tudi ko skuša prepričati, da je zaradi tega podana kršitev iz člena 372/2 ZKP.

Izrek

I. Pritožbi obdolženega T.J. in njegovega zagovornika se zavrneta kot neutemeljeni in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec je kot strošek pritožbenega sodišča dolžan plačati sodno takso v znesku 105,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Mariboru je s sodbo II K 20011/2017 z dne 11. 7. 2017 obdolženega T.J. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja zatajitve po prvem odstavku 208. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za kar mu je izreklo kazen pet mesecev zapora. Predlog obdolženca za delo v splošno korist je zavrnilo. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki znašajo 22,20 EUR in sodno takso v skupni višini 130,00 EUR. Po drugem odstavku 105. člena ZKP je obdolženec dolžan oškodovani družbi R. B. S. A., Bančni podružnici L. plačati znesek 2.098,32 EUR.

2. Zoper to sodbo sta se pritožila: - obdolženec smiselno zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Predloga pritožbenemu sodišču sicer ni oblikoval, iz vsebine njegovih pritožbenih izvajanj pa izhaja, da se zavzema za oprostitev obtožbe; - zagovornik obdolženca zaradi kršitve kazenskega zakona, s predlogom pritožbenemu sodišču, da napadeno sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe. Dne 18. 1. 2018 je obdolženčev zagovornik Okrajnemu sodišču v Mariboru posredoval dopis obdolženca, ki ga je pritožbeno sodišče prejelo dne 22. 1. 2018, vendar ga pri odločanju ni upoštevalo, saj je bil vložen po preteku pritožbenega roka, ki se je iztekel dne 30. 8. 2017. 3. Pritožbi nista utemeljeni.

4. Iz pritožbe obdolženega je razbrati, da s tem, ko navaja, da v fazi roka za pritožbo zoper napadeno sodbo ni imel zagovornika, kljub temu, da je podal prošnjo za brezplačno pravno pomoč, meri na bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz člena 371/II ZKP. Uveljavljana kršitev po oceni pritožbenega sodišča ni podana, saj iz podatkov kazenskega spisa izhaja, da je bil obdolžencu na podlagi BPP dodeljen zagovornik, ki se je zoper napadeno sodbo tudi pritožil, kot to izhaja iz kazenskega spisa. Zato pritožba obdolženega v tej smeri ni utemeljena in je tudi v nasprotju s podatki kazenskega spisa, in se tako v pritožbi uveljavljana kršitev iz člena 371/II ZKP pokaže kot neutemeljena.

5. Zagovornik obdolženega uveljavlja pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona iz 1. in 2. točke 372. člena ZKP, ker obdolženčevo dejanje, zaradi katerega se preganja, ni kaznivo dejanje in ker so podane okoliščine, ki izključujejo obdolženčevo krivdo. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da kršitev kazenskega zakona iz člena 372/1 ZKP ni podana, saj ima opis dejanja, kot izhaja iz izreka napadene sodbe vse zakonske znake kaznivega dejanja zatajitve po prvem odstavku 208. člena KZ-1. Navedbe zagovornika, da bi krivda obdolženca morala biti vsebovana kot konstitutiven element kaznivega dejanja v njegovem opisu, so zmotne, tudi ko skuša prepričati, da je zaradi tega podana kršitev iz člena 372/2 ZKP. S takšnimi pritožbenimi navedbami v bistvu zagovornik skuša kršitev kazenskega zakona uveljavljati kot posledico zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Takšna kršitev pa ni mogoča. Kršitev kazenskega zakona namreč vselej predpostavlja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno, le kazenski zakon ni uporabilo ali pa ga je uporabilo napačno, kar pa v obravnavni zadevi ni primer.

6. Neutemeljeni sta pritožbi obdolženca in njegovega zagovornika tudi, ko grajata pravilnost in popolnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Prvostopno sodišče je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženca in izvedene dokaze je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa zanesljivo ugotovilo, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje. Takšno svojo odločitev je sodišče prve stopnje v napadeni sodbi tehtno in prepričljivo obrazložilo. Zato pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje ter le še v zvezi s pritožbenimi izvajanji obdolženca in njegovega zagovornika dodaja:

7. Bistvo obeh pritožb je v graji dokazne ocene, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje in s katero se pritožnika ne strinjata. Ponavljata obdolženčev zagovor in skušata prepričati, da obdolženec očitanega kaznivega dejanja ni storil, saj si vozila ni protipravno prilastil. Obdolženec navaja, da predstavnica oškodovane družbe ne more biti verodostojna priča, saj z njo nikoli ni kontaktiral, zastopnik podjetja K. d.o.o. pa vozila sploh ni iskal. Meni, da zadeve ni mogel urediti zato, ker se je nahajal v zaporu. Njegov zagovornik pa trdi, da gre zgolj za obligacijsko pravno razmerje, saj je bilo obdolžencu plačevanje obrokov onemogočeno zaradi prestajanja zaporne kazni, sodišču prve stopnje pa očita tudi, da je obdolženca obsodilo zgolj na podlagi izpiska iz kazenske evidence.

8. Z navedenimi pritožbenimi izvajanji ni mogoče soglašati. Neprepričljivemu obdolženčevemu zagovoru sodišče prve stopnje utemeljeno ni verjelo, kar je v napadeni sodbi tudi prepričljivo obrazložilo. Predstavnica oškodovane družbe M.K. je izpovedala, da od junija 2016 niso od obdolženca prejeli nobenega plačila več. Zaradi tega so mu poslali več opominov, zadnjega 1. 9. 2016. Ker od obdolženca niso prejeli nobenega odgovora, so dne 14. 12. 2016 pooblastili družbo K. d.o.o. za osebno vročitev zadnjega opomina obdolžencu in najdbo predmeta leasinga ter pridobitev posestni nad njim, vendar tudi oni niso bili uspešni. Zaradi neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti so dne 13. 1. 2017 odstopili od pogodbe, pri čemer so obdolžencu še dali rok tri dni, da lahko vozilo predčasno odkupi, v kolikor pa tega ne bo naredil, mora vozilo vrniti. Obdolženec kupnine v tem času ni plačal, niti ni vrnil vozila, prav tako jim ni sporočil, kje se vozilo nahaja, da bi ga lahko sami vzeli. Povedala je še, da jim je obdolženec pošiljal pisma, da naj z odstopom počakajo, saj bo plačal obveznosti, vendar jim je vsak teden navajal nov razlog, zakaj tega še ni storil. Sodišče prve stopnje je utemeljeno verjelo takšni njeni izpovedbi, saj ni imelo nobenega razloga za sklepanje, da priča obdolženca po krivem obremenjuje. Nenazadnje je njena izpovedba podprta z obsežno listinsko dokumentacijo (v prilogi A1 - A7 in C2 spisa) ter z izpovedbo priče I.N., zato pritožba obdolženca, ki skuša prepričati, da je priča M.K. neverodostojna, ne more biti uspešna. Tudi predstavnik družbe K. d.o.o. I.N. je pojasnil, da so od oškodovane družbe prejeli pooblastilo za vročitev zadnjega opomina obdolžencu in odvzem vozila ter da so ob vročanju na naslov na Aškerčevi ulici v M., ki ga je obdolženec navedel oškodovani družbi ugotovili, da se obdolženec tam ne nahaja, niti ga ne poznajo sosedi, prav tako tam ni bilo nabiralnika z njegovim imenom. Šele po poizvedovanju na Upravni enoti so ugotovili, da se obdolženec nahaja v zaporu. Povedal je še, da so vozilo iskali, vendar ga niso našli, zato pritožbenim izvajanjem obdolženca, ki temu oporekajo, ni mogoče slediti. Okoliščina, da je obdolženi po najemu vozila odšel na prestajanje zaporne kazni, ne izključuje njegove kazenske odgovornosti za obravnavano kaznivo dejanje, saj je dobro vedel, da bo moral na prestajanje kazni. Zato sklicevanje pritožb na prestajanje kazni obdolženca, nima takšne teže, kot ji pripisujeta pritožbi, saj je obdolženi oškodovano družbo potem, ko je ta zaradi neplačila zapadlih obrokov odstopila od pogodbe in zahtevala vračilo vozila, s številnimi dopisi zavajal, da bo avtomobil predčasno odkupil oziroma, da jim bo sporočil lokacijo avtomobila, da ga bodo lahko sami prevzeli (v prilogi C2). Vendar nič od navedenega ni storil. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da razlog, zakaj obdolženi avtomobila, ki mu je bil zaupan po pogodbi o finančnem leasingu in ki ga je bil dolžan vrniti potem, ko je leasingodajalec odstopil od pogodbe, ni v njegovem prestajanju kazni zapora, kot to neutemeljeno skušata prepričati obe pritožbi, temveč v obdolženčevi volji, da si avtomobil protipravno zadrži zase in si ga torej prilasti. Nenazadnje je obdolženec sam v zagovoru povedal "kaj čem avto vrniti, če me bodo potem terjali še za razliko". Ker je obdolženec z vozilom ravnal kot da je njegova last, čeprav je vedel, da je vozilo last leasingodajalca in bi ga moral zaradi odpovedi pogodbe vrniti slednjemu, je sodišče prve stopnje tudi pravilno ocenilo, da je s svojim ravnanjem izpolnil vse zakonske znake obravnavanega kaznivega dejanja, in sicer s krivdno obliko direktnega naklepa. Pritožbena izvajanja zagovornika, da gre v obravnavani zadevi zgolj za obligacijsko pravno razmerje, so zato neutemeljena. Iz obrazložitve napadene sodbe pa tudi ne izhaja, da bi sodišče svojo odločitev o obsojenčevi krivdi oprlo na dejstvo, da je bil ta že obsojen, zato je pritožba obdolženčevega zagovornika v tej smeri brezpredmetna. Je pa to dejstvo sodišče prve stopnje utemeljeno upoštevalo pri odmeri kazni kot obteževalno okoliščino.

9. Ker pritožbi obdolženca in njegovega zagovornika tudi v ostalem, glede odločilnih dejstev ne navajata ničesar, kar bi lahko vzbudilo dvom v pravilnost zaključkov prvostopnega sodišča, je bilo potrebno pritožbi, vloženi zoper prvostopni krivdni izrek, zavrniti kot neutemeljeni.

10. Pritožnika se zoper odločbo o kazenski sankciji nista pritožila, vendar jo je pritožbeno sodišče, glede na uveljavljana pritožbena razloga kršitve kazenskega zakona in zmotne ugotovitve dejanskega stanja, samo preizkusilo (386. člen ZKP). Pri tem je ugotovilo, da ni nobenih utemeljenih razlogov za spremembo izrečene kazenske sankcije obdolžencu v korist. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ocenilo težo obravnavanega kaznivega dejanja, stopnjo obdolženčeve krivde in ostale okoliščine, ki so pomembne za izbiro in odmero kazenske sankcije (drugi odstavek 49. člena KZ-1) ter mu za obravnavano kaznivo dejanje izreklo primerno zaporno kazen. Tudi po oceni pritožbenega sodišča ne gre spreminjati prvostopne izrečene kazni zapora v obdolženčevo korist, saj je povsem primerna in pravična ter bo tako vplivala na obdolženca, da ta v bodoče ne bo ponavljal tovrstnih kaznivih dejanj.

11. Po navedenem, in ker ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je pritožbeno sodišče o pritožbah obdolženca in njegovega zagovornika odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

12. Izrek o plačilu stroškov pritožbenega postopka, in sicer sodne takse temelji na prvem odstavku 98. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP, višina sodne takse pa je odmerjena v skladu z Zakonom o sodnih taksah in Taksno tarifo.