Jedro

Presoja pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Pritožba se zavrne ter se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Tožnica v tej pravdi uveljavlja plačilo nematerialne in materialne škode, ki jo je utrpela v prometni nezgodi.

Sodišče prve stopnje je zahtevku iz naslova premoženjske škode ugodilo ter toženo stranko zavezalo k plačilu 50,47 EUR z obrestmi. Zahtevek iz naslova nematerialne škode je sodišče prve stopnje zavrnilo. Pred tem je ugotovilo, da bi znašala pravična denarna odškodnina za prestane telesne bolečine 1.400,00 EUR, za strah 800,00 EUR in za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti 700,00 EUR. Skupaj torej 2.900,00 EUR. Ker pa valorizirani znesek že plačane akontacije odškodnine ta znesek presega, je sodišče nadaljnji odškodninski zahtevek iz naslova nematerialne škode zavrnilo. Sodišče prve stopnje je tožnici naložilo, naj toženki plača 246,50 EUR pravdnih stroškov v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Proti sodbi se pritožuje tožnica. Uvodoma se sklicuje na vse pritožbene razloge. Sodišču predlaga, naj sodbo spremeni tako, da bo zahtevku v celoti ugodeno. Pritožuje se zoper samo višino prisojene odškodnine. Pritožba navaja, da je glede na ugotovljeno dejansko stanje odškodnina prenizka. V nadaljevanju pritožbe pritožnica navaja oziroma povzema številna dejstva iz postopka pred sodiščem prve stopnje. Pritožba se sklicuje na sodno prakso. Pri tem svoje stališče, da je odškodnina prenizka opira na dva judikata vrhovnega sodišča in sicer sodbo pod opr. št. II Ips 176/98 in sodbo pod opr. št. II Ips 419/99. Pritožnica napada tudi odločitev o stroških postopka. Meni, da so stroški, ki jih mora povrniti toženi stranki odmerjeni v previsokem znesku. Argument za to vidi v neutemeljeni zavrnitvi povračila stroškov za sestave prošenj za razpis glavne obravnave in za nadzorstveno pritožbo. Sodišče naj bi tudi neutemeljeno zavrnilo plačilo zakonskih zamudnih obresti od predujma, ki ga je tožnik plačal za izvedenca. Iz obrazložitve tudi izhaja, da naslovno sodišče tožeči stranki ni priznalo celotnih zneskov izvedenin.

Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožba pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja konkretizirano ne napada. Celo izrecno pravi, da vlaga pritožbo zato, ker je bila ob ugotovljenem dejanskem stanju odškodnina prenizko odmerjena. Načeli individualizacije in objektivne pogojenosti odškodnin sta sestavni del materialnopravnega pravila o odmeri denarne odškodnine za nematerialno škodo (179. in 182. člen OZ) (1. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ti dve načeli uporabilo pravilno.

Dejanska podlaga sodbe je naslednja: tožnica je utrpela nateg vratnih mišic; zaradi poškodbe je trpela srednje močne bolečine 10 dni, pojemajoče zmerne 7 dni in lažje 14 dni; 3-krat je bila rentgensko slikana, jemala je analgetike, ambulantno je izvajala fizioterapijo, se razgibavala doma, počivala in bila nekajkrat na pregledu pri zdravniku; od nesreče se je prestrašila in bila pol ure v šoku; tožnico je bilo tekom zdravljenja strah; pri tožnici se danes občasno pojavljajo lažje do zmerne bolečine pri delu v službi (dvigovanje težjih predmetov), pri daljši prisilni drži ali pri sunkovitih gibih; sodišče ugotavlja, da je tožnica utrpela lažjo poškodbo in njene težave niso tako velike.

Višina odškodnine v znesku 2.900,00 EUR ustreza 3,3 povprečnim neto plačam v državi. Judikata, na katera se sklicuje pritožba, za primerjavo nista uporabna. Tako je zato, ker v obeh primerih vrhovno sodišče ni presojalo, ali je odškodnina, ki je bila tam priznana, primerna. V obeh primerih je namreč revizijo vložila tožeča stranka ter je tako vrhovno sodišče presodilo le to, ali prisojena odškodnina morebiti ni prenizka. Ugotovilo je, da ni prenizka. O tem, ali je previsoka, se revizijsko sodišče ni imelo možnosti izreči. Sklicevanje na oba judikata s strani pritožbe zato ni korektno.

Sodna praksa se razvija in spreminja skozi čas. Pritožbeno sodišče je zato za primerjavo vzelo stanje sodne prakse v obdobju zadnjega leta in pol. Pritožnici ponuja štiri zadeve, ki so bile predmet preizkusa na revizijskem sodišču in so po teži poškodb z obravnavanim primerljive. V vseh štirih primerih gre za izvin oziroma nateg vratnih mišic. V teh zadevah so bile priznane odškodnine v višini 3 plače (opr. št. II Ips 784/2008), 4 plače (opr. št. II Ips 130/2008) ter 5 plač (opr. št. II Ips 575/2007 in opr. št. II Ips 54/2007). V vseh štirih zadevah je revizijo vložila tožeča stranka. To spet pomeni, da po stališču vrhovnega sodišča v po teži primerljivih primerih tako prisojene odškodnine niso bile prenizke. V takšno prakso se tudi tožničin primer ustrezno umešča ter zato ni razloga, da bi pritožbeno sodišče prisojeno odškodnino zviševalo. Materialno pravo je torej sodišče prve stopnje uporabilo pravilno. Podani niso razlogi, na katere je dolžno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Pri tem pritožbeno sodišče zgolj opozarja, da na 3. strani pritožbe ta uveljavlja nejasnost razlogov sodbe sodišča prve stopnje. Pravi namreč, da ni jasno ali je sodišče prisodilo tožnici 700,00 EUR, zavrnilo pa zahtevek v višini 600,00 EUR. Nadalje sledi vejica in besedilo „iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti, ali ji je prisojeni znesek prisodilo iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.“ Pritožbeno sodišče odgovarja, da je tisto, kar ni jasno, zgoraj navedena vsebina pritožbe, ne pa razlogi sodbe. 700,00 EUR je pravična denarna odškodnina po stališču sodišča prve stopnje zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Pritožbeno sodišče je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

Pritožba glede stroškov postopka: Tudi v tem delu pritožba ni utemeljena. Stroškovna metoda sodišča prve stopnje (odmera deležev uspeha in obračunavanje vseh njenih stroškov) je do tožeče stranke izrazito blagohotna. Njen uspeh v pravdi je namreč zanemarljiv. Merilo, ki bi ga bilo treba upoštevaje navedeno uporabiti, je tisto, ki je določeno v 3. odstavku 154. člena ZPP. Po tem merilu se stranki, ki ni uspela zgolj z nesorazmernim delom zahtevka (to pa je v tem primeru tožena stranka) priznajo vsi pravdni stroški. Pritožbeno sodišče ne more soditi v škodo pritožnice. Iz navedenega materialnopravnega razloga (se pravi: katero merilo bi bilo za porazdelitev stroškov treba uporabiti) pa ne tudi v njeno korist. Pritožba zoper odločitev o stroških je neutemeljena ter je pritožbeno sodišče odločitev o stroških tako potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

Obligacijski zakonik (Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji).

Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007), ki se na podlagi 2. odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 45/2008) še uporablja v tem pritožbenem postopku.