Jedro

Če so podane sestavine nadaljevanega kaznivega dejanja, se vrednosti iz posameznih dejanj, ki so dosegle veliko premoženjsko škodo in se je storilec tega zavedal in hotel, da nastane takšna posledica, lahko seštevajo in na tej podlagi uporabi strožja pravna opredelitev.

Čas zastaranja pravice do kazenskega pregona v primeru nadaljevanega kaznivega dejanja se šteje posebej in ločeno za vsako posamezno dejanje iz konstrukcije nadaljevanega kaznivega dejanja.

Izrek

Zahteva vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Mariboru je s sklepom z dne 9.6.2004 po določbi 3. odstavka 293. člena v zvezi s 4. točko 357. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ustavilo kazenski postopek zoper obt. J.L., zaradi kaznivega dejanja goljufije po 2. v zvezi 1. odstavkom 217. člena KZ ter po 1. odstavku 96. člena ZKP odločilo, da stroški kazenskega postopka obremenjujejo proračun. Po 3. odstavku 105. člena ZKP je oškodovane P. pekarne in slaščičarne, L. mlekarne, Pekarno ... - F., P. kombinat P., A.M. ter Mesnico in predelavo mesa G. s premoženjskopravnimi zahtevki napotilo na pravdo.

Vrhovni državni tožilec A.F. je zoper navedeni pravnomočni sklep vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razloga po 1. točki 1. odstavka 420. člena v zvezi s 3. točko 372. člena ZKP zaradi kršitve kazenskega zakona, to je 2. odstavka 217. člena v zvezi z 2. odstavkom 111. člena ter v zvezi s 3. točko 1. odstavka 111. člena KZ. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugotovi, da je z napadeno sodno odločbo kršena določba 2. odstavka 217. člena KZ in v tej zvezi 2. odstavek v zvezi s 3. točko 1. odstavka 111. člena KZ. Ob spoznanju, da je zahteva utemeljena, naj le ugotovi, da je bil zakon kršen, pri tem pa ne poseže v pravnomočno odločbo, ker je zahteva vložena v obtoženčevo škodo (2. odstavek 426. člena ZKP).

Po določbi 2. odstavka 423. člena ZKP je Vrhovno sodišče Republike Slovenije poslalo obt. J.L. izvod zahteve za varstvo zakonitosti. Poštne pošiljke kljub dvakratnemu obvestilu vročevalca obtoženec ni dvignil. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Odločitev sodišča, ki je v izpodbijani pravnomočni sodbi tudi obrazložilo, kako pojmuje kaznivo dejanje goljufije po 2. v zvezi s 1. odstavkom 217. člena KZ, se opira na izoblikovano stališče sodne prakse, da je treba absolutno zastaranje kazenskega pregona pri posameznih kaznivih dejanjih šteti od storitve teh in da pregon za taka kazniva dejanja, če je pretekla doba za absolutno zastaranje, ni več dovoljen. Ugotovilo je, da nobenega izmed kaznivih dejanj iz sestave nadaljevanega kaznivega dejanja po obtožnici ni mogoče opredeliti kot kaznivo dejanje goljufije po 2. odstavku 217. člena KZ, temveč gre pri vsakem za kaznivo dejanje te vrste po 1. odstavku 217. člena KZ. Zato je presodilo, da kazenski pregon za vsa posamezna dejanja glede na čas njihove izvršitve zaradi absolutnega zastaranja ni več dopusten.

V nasprotju s takšno odločitvijo vložnik zahteve meni, da bi sodišče moralo upoštevati, da se nadaljevano kaznivo dejanje šteje kot eno kaznivo dejanje in to stališče v vseh posledicah (tudi glede absolutnega zastaranja) dosledno izpeljati. Zahteva ne vidi nobenega pravno konsistentnega razloga v postopanju sodišča, ki najprej obravnava glede pravne kvalifikacije in kazni kazniva dejanja kot eno nadaljevano kaznivo dejanje, nato pa vzpostavi drugačen tretma le glede zastaranja, čeprav gre za nevarnejšo kriminalno dejavnost, kakor če bi storilec le z enim samim dejanjem povzročil veliko škodo oziroma bi si pridobil večjo protipravno premoženjsko korist. Če gre za nadaljevano kaznivo dejanje, bi moralo sodišče šteti, da gre za eno dejanje, zastaranje pa teče od zadnjega dejanja. Pravna kvalifikacija bi se morala ravnati po dejstvu, da gre pri nadaljevanem kaznivem dejanju za obravnavo kriminalne aktivnosti, ki v svoji zaokroženi celoti šteje kot eno kaznivo dejanje. To pravno dejstvo bi bilo treba izpeljati tudi glede vseh vidikov zastaranja, ker dveh kategorij nadaljevanih kaznivih dejanj ni mogoče priznati.

V tej zadevi je okrožni državni tožilec vložil obtožnico zoper obt. J.L., ker je v letih 1994, 1995 in 1996 v M., P., S.K., P. in F. z namenom, da bi si pridobil protipravno premoženjsko korist, spravil druge z lažnivim prikazovanjem in prikrivanjem dejanskih okoliščin v zmoto na ta način, da se je v različnih družbah, kjer je nabavljal blago, predstavljal kot uspešni samostojni podjetnik - trgovec, ki bo vse naročeno blago plačal v določenem roku, pri tem pa jim zamolčal, da je že vse od leta 1994 v likvidnostnih težavah in da tako nima možnosti in namena plačati vsega naročenega blaga ter ga še vedno ni plačal, s tem pa jih zapeljal, da so v škodo svojega oziroma tujega premoženja nekaj storili. Temu sledi opis ravnanj, na podlagi katerih so mu posamezni oškodovanci dobavljali različne vrste blaga z navedbo posameznih vrednosti ter zaključek, da si je v škodo oškodovancev pridobil skupaj 6.295.065,27 SIT protipravne premoženjske koristi, kar je velika premoženjska korist oziroma je s tem oškodovancem povzročil veliko premoženjsko škodo. Tako opisano dejanje je okrožni državni tožilec pravno opredelil kot kaznivo dejanje goljufije po 2. v zvezi s 1. odstavkom 217. člena KZ.

Glede na opis navedene kriminalne dejavnosti gre v obravnavanem primeru za situacijo, v kateri je obtoženec v inkriminiranem obdobju izvršil osem posameznih kaznivih dejanj goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ, tedaj istovrstnih kaznivih dejanj, ki tvorijo konstrukcijo nadaljevanega kaznivega dejanja in ki je v obtožbi glede na seštevek posameznih zneskov pravno opredeljeno kot kvalificirana oblika tega kaznivega dejanja po 2. v zvezi s 1. odstavkom 217. člena KZ.

V zvezi s tem se zastavlja ob upoštevanju odločitve sodišča in stališča vložnika zahteve dvoje vprašanj. Prvo se nanaša na problem pravne opredelitve po strožji kvalifikaciji in sicer, ali v primerih, kot je obravnavani, temeljna oblika kaznivega dejanja goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ preraste v kvalificirano obliko po 2. odstavku, ker storilec s posameznimi istovrstnimi dejanji ob seštevku ugrabkov povzroči veliko premoženjsko škodo. Kot pravilno navaja izpodbijani pravnomočni sklep, je po veljavni sodni praksi takšna odločitev dovoljena, vendar le, če je podan direktni naklep storilca v odnosu do skupne škode oziroma skupne vrednosti. To stališče, ki je zastopano tudi v komentarju Kazenskega zakonika (avtor mag. Mitja Deisinger, GV Založba, Ljubljana 2002), je v skladu s splošno veljavnim načelom kazenskega prava, po katerem storilca ni mogoče kaznovati za nekaj, kar ni bilo obseženo z njegovo krivdo. Za naklep pri kaznivem dejanju goljufije je potrebna zavest storilca o tem, da z lažnivim prikazovanjem dejanskih okoliščin ali njihovim prikrivanjem povzroči zmoto ali pusti v zmoti drugo osebo (oškodovanca) in da jo s takšnim delovanjem zapelje k ravnanju, ki ima za posledico oškodovanje njenega ali tujega premoženja. Pri storilcu mora biti podan tudi namen pridobitve protipravne premoženjske koristi in s tem tudi zavest, da nima pravice do zasledovane premoženjske koristi.

V 2. odstavku 217. člena KZ je predpisana strožja kazen, če je storilec z dejanjem iz 1. odstavka povzročil veliko premoženjsko škodo. Že glede na navedeno besedilo določbe 2. odstavka 217. člena KZ, čeprav je drugačno od tistega, ki ga je vsebovala določba 2. odstavka 171. člena Kazenskega zakona SR Slovenije (KZ - 77), mora biti storilec v prikazanem krivdnem odnosu. Primeri, v katerih je takšna škoda povzročena z enim samim dejanjem, praviloma ne povzročajo posebnih dilem. Drugače je v situacijah, v katerih gre za kontinuirano kriminalno dejavnost, sestavljeno iz več dejanj, pri katerih z vsakim posameznim dejanjem ni povzročena velika premoženjska škoda. Zato je sodna praksa ob upoštevanju temeljnih izhodišč kazenskega prava osvojila stališče, da je treba v vsakem posameznem primeru ugotoviti storilčev subjektivni odnos do povzročitve večje premoženjske škode. Če so podane v teoriji in praksi uveljavljene sestavine nadaljevanega kaznivega dejanja, se glede na obrazloženo vrednosti iz posameznih dejanj, ki so dosegle veliko premoženjsko škodo in se je storilec tega zavedal in hotel, da nastane takšna posledica, lahko seštevajo in na tej podlagi uporabi strožja pravna opredelitev, kot je bilo storjeno v tej zadevi v stadiju obtoževanja.

Z nastankom navedenega položaja se pojavi drugo vprašanje in sicer, kako presojati zastaranje kazenskega pregona. Tako v sodni praksi kot tudi v kazenskopravni teoriji ni povsem enotnega stališča glede tega, ali se šteje čas zastaranja pravice do kazenskega pregona v primeru nadaljevanega kaznivega dejanja od izvršitve zadnjega dejanja iz njegove sestave, ali pa posebej in ločeno za vsako posamezno dejanje iz konstrukcije nadaljevanega kaznivega dejanja. Dejansko sta zastopani obe stališči, pri čemer je sprejemljivejše drugo naziranje, kateremu sledi tudi sodišče v izpodbijanem pravnomočnem sklepu. V prid temu je dana razlaga (dr. Ivan Bele, Kazenski zakonik s komentarjem, Splošni del, komentar k 9. členu KZ), da je absolutno zastaranje kazenskega pregona treba upoštevati za vsako kaznivo dejanje posebej, saj sicer utegne priti do izigravanja predpisanih omejitev kazenskega pregona, s čimer bi sama konstrukcija nadaljevanega kaznivega dejanja izgubila pravno veljavo. Zato je treba izhajati iz vsebine in namena instituta zastaranja kazenskega pregona ter razlogov, ki so narekovali njegovo umestitev med kazenske predpise. Če je v razmerju do posameznega kaznivega dejanja nastopilo zastaranje, ni več danih pogojev za kazenski pregon. Z vključitvijo zastaranega dejanja v nadaljevano kaznivo dejanje bi se znova vzpostavila pravica za kazenski pregon za to kaznivo dejanje, kar pa glede na obrazloženo ni dopustno. Stališču, da zastaranje teče od dneva, ko je bilo storjeno zadnje posamezno dejanje iz sestave nadaljevanega kaznivega dejanja, bi bilo mogoče pritrditi, če je nadaljevano kaznivo dejanje sestavljeno iz več dejanj istega kaznivega dejanja, pri čemer vsako posamezno dejanje ne predstavlja samostojnega dejanja, temveč le del nadaljevane kriminalne dejavnosti.

Sodišče je izhajalo iz dejstva, da obtožencu očitana dejanja vsako zase predstavlja samostojno kaznivo dejanje goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ. Z nobenim od teh posameznih kaznivih dejanj pa ni bila povzročena velika premoženjska škoda. Glede na to je utemeljeno zaključilo, da je za vsako od posameznih dejanj potekel absolutni zastaralni rok ter v posledici tega zoper obtoženca ustavilo kazenski postopek.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).