Jedro

Smiselna uporaba določb ZUP v postopku pred Sodnim svetom, pomeni okoliščinam konkretnega primera prilagojeno uporabo teh določb, ki kar najbolj ustreza naravi in namenu ter posebnostim posameznega instituta in področja, na katerem se uporablja, zato je tudi določbo 9. člena ZUP (načelo zaslišanja strank) treba uporabiti smiselno in ne neposredno.

V postopku izbire na mesto Vrhovnega sodnika, izostanek vročitve mnenje sodnikov civilnega oddelka Vrhovnega sodišča neizbranemu kandidatu, ne pomeni, da je bil izbirni postopek nezakonit. Mnenje oddelka o kandidatih ni predvideno z nobenim od predpisov, ki urejajo postopek izvolitve oziroma imenovanja sodnikov, je pa v praksi običajno in uveljavljeno. Ni ga mogoče primerjati z mnenjem predsednika sodišča o ustreznosti kandidata, saj je njegovo mnenje v Zakonu o sodniški služib (ZSS) predvideno kot obvezno, prav tako pa je obvezna njegova vročitev kandidatu, ki lahko poda pripombe.

Sodni svet je tožnico seznanil z zaključkom mnenja, ni pa ji ga bil dolžan vročiti in ji tudi ni bil dolžan omogočiti, da se izjavi o tistem delu mnenja, ki se nanaša na opis kvalitet stranke z interesom (kasneje izbranega kandidata).

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Sodni svet Republike Slovenije (v nadaljevanju Sodni svet) je po obravnavi kandidatur, vloženih na razpisano mesto vrhovnega sodnika na Vrhovnem sodišču Republike Slovenije na civilnem oddelku, z odločbo Su 558/2018-20 z dne 14. 2. 2019 (v nadaljevanju izpodbijana odločba) predlagal Državnemu zboru Republike Slovenije v imenovanje mag. A. A. na sodniško mesto vrhovnega sodnika na Vrhovnem sodišču Republike Slovenije.

2. Tožnica, ki je bila po umiku kandidatur kandidatov mag. B. B. in dr. C. C., ob mag. A. A. edina preostala kandidatka v izbirnem postopku, v katerem je bila izdana izpodbijana odločba, je 10. 5. 2019 zoper to odločbo vložila tožbo. V tožbi navaja, da iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je Sodni svet pri odločitvi o izbiri kandidata upošteval (tudi) mnenje sodnikov civilnega oddelka Vrhovnega sodišča RS (v nadaljevanju mnenje oddelka). Sodni svet je temu mnenju, skupaj s strokovnimi ocenami sodniškega dela, pripisal odločilno težo. Tožničina pravica do izjave je bila kršena, ker tožnica tekom izbirnega postopka ni bila seznanjena z mnenjem oddelka. Izpodbijana odločba sicer navaja, da je bila tožnica z mnenjem oddelka seznanjena na razgovoru pred Sodnim svetom, kar pa ne drži. Tožnica je bila takrat seznanjena le z obstojem mnenja oddelka in njegovim zaključkom, ne pa s samim mnenjem. Vsebina mnenja oddelka tožnici na razgovoru ni bila prebrana, dana na vpogled ali drugače predočena, niti v obsegu, kot je mnenje oddelka povzeto v izpodbijani odločbi. V postopkih pred Sodnim svetom se smiselno uporabljajo določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP, Ur. l. RS, št. 80/1999 s spremembami), kar najprej pomeni uporabo splošnih načel tega zakona. Eno temeljnih načel ZUP je načelo zaslišanje strank (9. člen ZUP). Kršitev tega načela je v 3. točki drugega odstavka 237. člena ZUP opredeljena kot bistvena kršitev postopka. Obenem ta kršitev predstavlja kršitev enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS in pravice do poštenega sojenja iz 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah (EKČP). Bistvo pravice do izjave je, da mora biti stranki zagotovljena pravica, da se lahko izjavi o celotnem procesnem gradivu, ki je v spisu. Ob sklicevanju na prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) tožnica opozarja, da ne zadošča kratka seznanitev z vsebino procesnega gradiva na obravnavi ali posredna seznanjenost z vsebino pisnih dokazov, kot tudi ne branje gradiva na obravnavi.

3. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo nasprotovala tožbenim navedbam. Navaja, da Zakon o sodniški službi (v nadaljevanju ZSS, Ur. l. RS, št. 19/1994, s spremembami) mnenja določenega oddelka sodišča ne predvideva kot posebne, samostojne faze v izbirnem postopku. Mnenje oddelka ni formalni akt. V tej zadevi je bilo pridobljeno v okviru postopka, ki ga je na podlagi 16. člena ZSS vodil predsednik Vrhovnega sodišča RS pred oblikovanjem mnenja o ustreznosti vsakega kandidata oziroma pred oblikovanjem dokončnega mnenja. Tožena stranka ni imela vpliva na to, v kakšnem obsegu (in v katerem od mnenj) bo predsednik Vrhovnega sodišča RS upošteval mnenje oddelka. V skladu s tretjim odstavkom 16. člena ZSS je kandidatom treba vročiti le mnenje o njihovi ustreznosti, kar je bilo tudi storjeno, ne pa tudi končnega mnenja. Izpodbijana odločba ne temelji na mnenju oddelka, ampak na presoji največje strokovnosti kandidata. Gre za vprašanje izbirne diskrecijske presoje, ki je v ustavno določeni avtonomni sferi Sodnega sveta in ni predmet dokazovanja in izvajanja formalnega dokaznega postopka, kot zmotno meni tožnica. Člani Sodnega sveta stališče glede največje stopnje strokovnosti oblikujejo samostojno in na podlagi lastnega vrednotenja različnih izkušenj, informacij, kvalitet kandidata in primerjave z drugimi kandidati. Na tej podlagi člani Sodnega sveta podprejo izvolitev določenega kandidata s svojim glasom, tako, da v zvezi s tem ne gre za dokazovanje ali izpodbijanje posameznih dejstev njim kot odločevalcem v okviru procesno omejenega gradiva. Pravici do zaslišanja stranke je tako zadoščeno v tistem delu, kjer je predmet odločanja Sodnega sveta utemeljen na presoji dejstev, ki se nanašajo na izpolnjevanje formalnih pogojev. V tožbi citirana praksa ESČP in Ustavnega sodišča se nanaša na bistveno drugačne (sodne) postopke. Sodni svet je od Vrhovnega sodišča RS prejel razpisno dokumentacijo z velikim številom listin, ki se nanašajo le na posamezne kandidate in niso bile vročene drugim kandidatom, saj ZSS, ki je v tem pogledu v razmerju do ZUP specialni predpis, tega ne zahteva. Ne drži, da je mnenje oddelka odklonilno do tožnice, saj se do nje ne opredeljuje, temveč le daje prednost enemu od kandidatov. Sporno mnenje oddelka je po vsebini primerljivo pisni podpori, ki jo je tožnici namenil prof. dr. G. G. in ki prav tako ni bilo vročeno nobenemu od ostalih treh kandidatov. Tožnica je bila z zaključkom mnenja oddelka seznanjena in se je na razgovoru tudi opredelila do dejstva, da je podporo oddelka dobil sokandidat in ne ona. Tožnica bi na seji Sodnega sveta lahko predlagala, da se ji mnenje oddelka predloži, vendar tega ni storila. Očitno je tožnica v tem delu sama opustila uveljavljanje pravice do zaslišanja, zato zatrjevana kršitev ne more biti podana. Sicer pa je odprto vprašanje, ali tožnici navedena pravica v zvezi s tem procesnim gradivom sploh pripada, saj gre za dokument, ki se nanaša na uporabo izbirne diskrecije članov Sodnega sveta. Tožničine navedbe, da je prišlo do procesne kršitve, ker z mnenjem oddelka ni bila v celoti seznanjena, predstavljajo kršitev temeljne dolžnosti poštene uporabe pravic stranke (11. člen ZUP), zato navedeno po svoji vsebini ne more biti upoštevna kršitev pravil upravnega postopka.

4. Odgovor na tožbo je, kot stranka z interesom, vložil tudi izbrani kandidat mag. A. A. Navaja, da bi tožnica, ki je bila najkasneje z vročitvijo izpodbijane odločbe, seznanjena z vsebino mnenja oddelka, v tožbi morala pojasniti, kaj v postopkovnem in vsebinskem smislu jo moti v zvezi z mnenjem oddelka, kot je povzeto v izpodbijani odločbi. Tožnica tega ni storila, zato očitane kršitve ni mogoče preizkusiti. V upravnem sporu se uporabljajo tudi določbe ZPP, kolikor ZUS-1 ne določa drugače, tako tudi določba 286. b člena ZPP, ki od stranke terja, da kršitev uveljavlja takoj, ko je mogoče. Tožnica bi kršitev morala tudi vsebinsko napolniti. Mnenje oddelka, na katerega sodnik kandidira, je le mnenje, ne pa pravna odločitev. Takšno mnenje ni in ne more biti predmet obravnave in "problematiziranja", za kar se zavzema tožba. Če že s čim, je treba kandidata seznaniti le s tem, komu oddelek daje prednost, s tem pa je bila tožnica seznanjena. Mnenje oddelka se nanaša le na stranko z interesom. Kandidat nima pravice komentirati in se opredeljevati do listin in podatkov sokandidata. ZUP ne terja vročanja vseh listin oziroma dokumentov strankam v postopku, temveč zahteva le, da se stranko pred odločitvijo seznani z gradivom oziroma, da ji je dana možnost, da se izjavi. Tožnici je bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo in je to pravico tudi izkoristila (kolikor je to hotela in želela), pri čemer je razgovor pred Sodnim svetom šteti za njeno zaslišanje. Iz vsebine tožničinih odgovorov na razgovoru pred Sodnim svetom je razvidno, je tožnica poznala izid glasovanja civilnega oddelka, da je poznala vsebino mnenja oddelka in da je imela možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo. Glede na 20. člen ZUS-1 je tožnica tudi prekludirana pri navajanju novih dejstev in dokazov, saj v tožbi niti ne navaja razbremenitvenih razlogov iz 22. člena ZUS-1. 5. Tožba ni utemeljena.

6. Tožnica v tem upravnem sporu izpodbija v postopku izbire kandidata za izvolitev v sodniško funkcijo sprejeto odločitev tožene stranke, da se Državnemu zboru Republike Slovenije v imenovanje na sodniško mesto vrhovnega sodnika na Vrhovnem sodišču RS predlaga mag. A. A. V skladu s petim odstavkom 36. člena Zakona o sodnem svetu (v nadaljevanju ZSSve, Ur. l. RS, št. 23/2017) je v postopku izbire kandidatov za izvolitev v sodniško funkcijo upravni spor mogoč le glede presoje zakonitosti izbirnega postopka ter odločitve Sodnega sveta o izpolnjevanju zakonskih pogojev za imenovanje ali izvolitev v to funkcijo. Iz vsebine tožbe je razvidno, da tožnica ne izpodbija odločitve o izpolnjevanju zakonskih pogojev, temveč izpodbija zakonitost izbirnega postopka. Tožnica uveljavlja, da je bil izbirni postopek nezakonit, ker ji je bila pravica do izjave kršena s tem, da ji mnenje oddelka ni bilo vročeno.

7. Presoja zakonitosti izbirnega postopka vključuje tudi presojo ali je tožena stranka v postopku pred izdajo izpodbijanega akta ravnala v skladu s pravili postopka. Kršitev načela zaslišanja stranke oziroma kršitev pravice do izjave je kršitev pravil postopka, kar pomeni, da tožnica v tem upravnem sporu uveljavlja tožbeni razlog iz 2. točke prvega odstavka 27. člena ZUS-1. Ta določa, da se upravni akt sme izpodbijati, če se v postopku pred izdajo upravnega akta ni ravnalo po pravilih postopka, pa je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost oziroma pravilnost odločitve. Obenem tretji odstavek 27. člena ZUS-1 določa, da je bistvena kršitev določb upravnega postopka vselej podana v primerih, ko gre za absolutno bistveno kršitev pravil postopka, ki jo določa ZUP ali drug zakon, ki ureja postopek izdaje upravnega akta. V postopku pred Sodnim svetom se na podlagi prvega odstavka 31. člena ZSSve smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja splošni upravni postopek, če ta zakon ne določa drugače. ZUP pa v 3. točki drugega odstavka 237. člena določa, da se za bistveno kršitev pravil upravnega postopka v vsakem primeru šteje, če stranki ali stranskemu udeležencu ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe.

8. Smiselna uporaba določb ZUP v postopku pred Sodnim svetom, na katero napotuje prvi odstavek 31. člena ZSSve, pomeni okoliščinam konkretnega primera prilagojeno uporabo teh določb, ki kar najbolj ustreza naravi in namenu ter posebnostim posameznega instituta in področja, na katerem se uporablja.1 Navedeno pomeni, da je tudi določbe ZUP, na katere se sklicuje tožnica, treba uporabiti smiselno in ne neposredno.

9. Tako opredeljen okvir smiselne uporabe določb ZUP bi presegla zahteva, da mora Sodni svet, na podlagi smiselne uporabe določbe 9. člena ZUP, v postopku izbire vse kandidate seznaniti z vsemi listinami in podatki, ki bi lahko vplivali na izbiro. Takšna zahteva bi pomenila, da bi Sodni svet moral vsakega kandidata seznaniti z vsem gradivom, s katerim razpolaga, ki se sploh ne nanaša nanj, ampak na druge kandidate, saj vnaprej niti ne more vedeti, katero gradivo bo v nadaljevanju postopka do te mere odločilno za presojo, da se bo nanj skliceval v utemeljitvi odločitve. To bi lahko pomenilo tudi poseg v ustavno varovano pravico ostalih kandidatov do informacijske zasebnosti (varstvo osebnih podatkov, 38. člen Ustave). Navedeno torej pomeni, da Sodni svet, niti ob sklicevanju na smiselno uporabo 9. člena ZUP, tožnici pred odločanjem ni bil dolžan pošiljati mnenja oddelka (in tudi ne ocen sodniške službe za mag. A. A.), ne glede na to, da je kasneje v izpodbijani odločbi dejansko zapisal, da sta odločilno težo pri izbiri kandidata imeli dejstvi, da so bile strokovne ocene njegovega sodniškega dela doslej vedno nadpovprečne, trikrat celo izjemne, in da so ga kot najprimernejšega kandidata skoraj soglasno ocenili tudi vrhovni sodniki civilnega oddelka Vrhovnega sodišča RS.

10. V okviru uveljavljanja nezakonitosti izbirnega postopka v upravnem sporu ni mogoče izpodbijati presoje (članov) Sodnega sveta o tem, kateri od kandidatov, ki izpolnjuje zakonske pogoje za izvolitev oziroma imenovanje, je najprimernejši za razpisano prosto sodniško mesto in ga Sodni svet zato predlaga v izvolitev oziroma ga na to mesto imenuje. Tožena stranka v odgovoru na tožbo pravilno opozarja, da gre pri tem za vprašanje izbirne diskrecijske presoje, ki ni predmet dokazovanja in izvajanja formalnega dokaznega postopka.

11. Postopka odločanja Sodnega sveta o izbiri oziroma imenovanju kandidata za izvolitev na sodniško mesto, kljub smiselni uporabi ZUP, glede na poseben ustavnopravni položaj Sodnega sveta, ni mogoče enačiti s klasičnim upravnim postopkom, kot tudi Sodnega sveta ni mogoče enačiti s klasičnim državnim upravnim organom. Tako je Ustavno sodišče v odločbi U-I-224/96 z dne 22. 5. 1997 pojasnilo, da je Sodni svet z vidika organizacije državne oblasti poseben organ (državni organ sui generis), ki ga ni mogoče umestiti v nobeno od treh vej oblasti. Vrhovno sodišče je v sklepu X Ips 333/2015 z dne 21. 7. 2016 ob upoštevanju takšnega položaja Sodnega sveta znotraj organizacije državne oblasti pojasnilo, da vloga Sodnega sveta pri izbiri in predlaganju sodnikov v izvolitev oziroma imenovanje ni politična, izvršilna in ne sodna. Postopek izbire za imenovanje oziroma izvolitev v sodniško funkcijo je urejen tako, da je Sodnemu svetu v celoti prepuščena izbira med prijavljenimi kandidati, kar se med drugim izraža tudi v določbah 18. člena ZSS o tem, da Sodni svet ni dolžan izbrati kandidata, ki sicer izpolnjuje vse formalne pogoje za razpisano sodniško mesto (osmi odstavek) in da pri izbiri tudi ni vezan na mnenje predsednika sodišča o ustreznosti kandidata (sedmi odstavek).

12. Vse navedeno pomeni, da odločanje o izbiri kandidata, ki se ga predlaga v izvolitev sodniško funkcijo, ni odločanje o upravni zadevi, v smislu odločanja o pravicah, obveznostih in pravnih koristih s področja upravnega prava, saj ne obstoji pravica biti izvoljen v sodniško funkcijo. Obstoja pa pravica kandidata, da se pod enakimi pogoji z drugimi poteguje za zasedbo tega položaja, kar je izraz ustavne pravice iz 49. člena Ustave o dostopnosti vsakega delavnega mesta pod enakimi pogoji. Do posega v to pravico bi lahko prišlo, če bi bil kandidat za določeno razpisano sodniško mesto izbran po postopku, izvedenem v nasprotju s pravili postopka (kar v tem upravnem sporu zatrjuje tožnica) ali ob neupoštevanju zakonskih pogojev, ki se zahtevajo za zasedbo tega mesta.

13. Pri odločitvi o izbiri tudi ne gre za akt odločanja v sporu med kandidati. Prijavljeni kandidati se vsak zase in s sebi lastnimi značilnostmi potegujejo za isto sodniško mesto, cilj Sodnega sveta pa je izbrati po njegovi oceni najustreznejšega kandidata.2 V okviru navedenega potegovanja za sodniško funkcijo imajo kandidati na začetku vse možnosti, da k prijavi priložijo vse gradivo, ki jim je v prid in ki naj prepriča Sodni svet, da so ravno oni najprimernejši za razpisano sodniško mesto. V okviru tega postopka je pravica do izjave (tretji odstavek 16. člena ZSS) izrecno predvidena samo glede mnenja predsednika sodišča o ustreznosti vsakega kandidata, pri čemer kandidat lahko da obrazložene pripombe le v zvezi z mnenjem, ki se nanaša nanj.

14. Vse navedeno pomeni, da zgolj zato, ker tožnici ni bilo vročeno mnenje oddelka, izbirni postopek ni bil nezakonit. 15. Sicer pa tudi ob stališču, da bi tožena stranka tožnici morala omogočiti, da se izjavi o mnenju oddelka, tožnici v okoliščinah konkretnega primera, ob smiselni uporabi določbe 9. člena ZUP, ta pravica ni bila kršena. Tožba temelji na izhodišču, da bi bila tožnici v zvezi z mnenjem oddelka pravica do izjave zagotovljena le v primeru, če bi ji bila ta listina tudi fizično vročena, še preden je tožena stranka sprejela izpodbijano odločbo. Načelo zaslišanja strank, kot je določeno v prvem odstavku 9. člena ZUP, od organa ne zahteva, da mora stranki izročiti vso zbrano gradivo, temveč da je pred izdajo odločbe dolžan dati stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za odločbo. Če stranki ni dana možnost, da se izjavi o teh dejstvih, gre za kršitev načela zaslišanja strank, kar obenem predstavlja tudi kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS in kršitev pravice do poštenega sojenja po 6. členu EKČP. V skladu s četrtim odstavkom 146. člena ZUP pristojni organ ne sme izdati odločbe, preden ne da stranki možnosti, da se izreče o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za izdajo odločbe. Zakon ne predpisuje posebej na kakšen način mora organ dati stranki možnost, da se izjavi o pravnopomembnih dejstvih in okoliščinah. Tožnica ima sicer prav, ko opozarja, da je pravica do informacije nujen predpogoj za uresničevanje pravice do izjave, vendar pa ta pravica tožnici v obravnavani zadevi v zvezi z mnenjem oddelka ni bila kršena, upoštevajoč posebnosti v zvezi z načinom odločanja Sodnega sveta in že obrazloženi okvir smiselne uporabe določb ZUP.

16. Pravica tožnice do izjave v zvezi z mnenjem oddelka bi se lahko nanašala kvečjemu na odločitev, da oddelek podpira drugega kandidata. Mnenje oddelka se na tožnico tako nanaša le v tem smislu, da oddelek kot najprimernejše kandidatke ni podprl nje, ni pa bilo mnenje pisano o tožnici ali zoper njo. Za učinkovito možnost tožnice, da se izjavi o mnenju oddelka v delu, ki se nanaša nanjo, pa zadošča, da je bila tožnica seznanjena s tem, da so vrhovni sodniki, ki so razporejeni na ta oddelek, z osmimi glasovi od devetih sprejeli mnenje, da je med prijavljenimi kandidati najprimernejši mag. A. A. Iz prepisa zvočnega posnetka razgovora s tožnico na seji Sodnega sveta z dne 11. 2. 2019 je razvidno, da je bilo tožnici omogočeno, da se v navedenem obsegu izjavi o mnenju oddelka. Na vprašanje člana Sodnega sveta ali je seznanjena z mnenjem oddelka, je tožnica odgovorila, da je z zaključkom tega mnenja seznanjena, ne pa s samim mnenjem, saj ga ni prejela. Tožnici je bil nato predočen izid glasovanja civilnega oddelka. Tožnico so sicer zanimali razlogi iz navedenega mnenja, vendar ni predlagala, naj se ji mnenje vroči ali vsaj da na vpogled ter omogoči argumentirana opredelitev do vsebine.

17. Mnenje oddelka o kandidatih ni predvideno z nobenim od predpisov, ki urejajo postopek izvolitve oziroma imenovanja sodnikov, je pa v praksi dokaj običajno in uveljavljeno. Ni ga mogoče primerjati z mnenjem predsednika sodišča o ustreznosti kandidata, saj je njegovo mnenje v 16. členu ZSS predvideno kot obvezno, prav tako pa je obvezna njegova vročitev kandidatu, ki lahko poda pripombe.

18. Tožena stranka je torej tožnico seznanila z zaključkom mnenja, ni pa ji ga bila dolžna vročiti (čeprav tega na njeno zahtevo verjetno ne bi odklonila) in ji tudi ni bila dolžna omogočiti, da se izjavi o tistem delu mnenja, ki se nanaša na opis kvalitet stranke z interesom (čeprav je tožnici to možnost dala). Nenazadnje tudi drugi kandidati niso bili seznanjeni s pisno podporo, ki jo je prof. dr. G. G. namenil tožnici, kot tudi ne z ostalimi listinami, ki so se nanašale na preostale kandidate. Tožnici je bilo torej omogočeno, da se izjavi o tem, da je oddelek večinsko podprl drugega kandidata in tudi o tem, zakaj bi bila tožnica (po njenem mnenju) boljša kandidatka od protikandidata.

19. Tožnica toženi stranki neutemeljeno očita, da je bilo njeno postopanje v zvezi z mnenjem oddelka v nasprotju s standardi, ki jih je ESČP postavilo v sodbi 58222/09 z dne 26. 7. 2011 (Juričić proti Hrvaški). V navedeni zadevi je ESČP sprejelo stališče, da bi Ustavno sodišče Republike Hrvaške tožnico, kot stranko z interesom, moralo obvestiti o mnenjih in informacijah, ki jih je sámo pridobilo v postopku odločanja o ustavni pritožbi drugega kandidata za funkcijo ustavnega sodnika in ji dati priložnost, da jih komentira. V navedeni zadevi je tožnica pred izdajo odločbe od Ustavnega sodišča zahtevala, da ji ta mnenja dostavi. ESČP je ob sklicevanju na svojo prakso poudarilo, da stranka v pravdi lahko legitimno pričakuje, da se jo konzultira o tem ali določeni dokument zahteva njene pripombe. Navedena zadeva se od obravnavane bistveno razlikuje predvsem v tem, da se je nanašala na ugotavljanje dejstev v sodnem postopku v zvezi z izpolnjevanjem formalnih pogojev za izvolitev na funkcijo ustavnega sodnika, pri čemer stranki z interesom ni bila dana možnost, da se opredeli do gradiva, ki je bilo prvič pridobljeno šele v postopku pred Ustavnim sodiščem. V izbirnem postopku, ki se izpodbija v tem upravnem sporu, pa je tožena stranka, ob upoštevanju smiselne uporabe določb ZUP, to obveznost izpolnila s tem, da je tožnici na razgovoru predočila kakšno je mnenje oddelka in ji omogočila, da se o tem izreče, kar je tožnica tudi storila, ne da bi takrat zahtevala, da se ji to mnenje vroči ali v celoti prebere. Tudi sicer ni mogoče enačiti ustavnosodnega postopka in izbirnega postopka na podlagi ZSSve.

20. Neutemeljeno je tudi sklicevanje tožnice na sodbo ESČP 16424/90 z dne 24. 2. 1995 (Michael proti Združenemu kraljestvu), saj ne gre za primerljivi zadevi. Razumljivo je, da v postopku odločanja o omejitvi starševske skrbi ne zadošča, da oseba, ki vodi postopek, stranke (starše) zgolj informira o vsebini poročil socialne službe, ki so podlaga za odločanje. V teh postopkih gre namreč za odločanje oblastnega organa o pravicah oziroma dolžnostih strank, v obravnavani zadevi pa ne (kot je bilo že obrazloženo), ampak gre za postopek izbire med kandidati, ki izpolnjujejo pogoje.

21. V sodbi 35376/97 z dne 3. 6. 2000 (Kečmar in drugi proti Republiki Češki) je ESČP stališče, da pravici tožnikov do kontradiktornega postopka ne bi bilo zadoščeno niti v primeru, če bi bili dokumenti predloženi in prebrani med zaslišanjem, povezalo z naravo in pomenom teh dokazov. Vendar ne gre za primerljivi zadevi, saj je šlo v zadevi pred ESČP za vračanje 1946 nacionaliziranega premoženja, torej postopek, v katerem oblastni organ odloča o pravicah in pravnih koristih strank.

22. Tudi sodba ESČP 32899/96 z dne 20. 12. 2001 (Buchberger proti Avstriji) se ne nanaša na primerljivo situacijo. V navedeni zadevi je pritožbeno sodišče odločilo na podlagi novih dokazov, glede katerih stranki v sodnem postopku ni bila dana možnost, da se do njih opredeli, ti dokazi pa so se nanašali na druge sodne postopke, v katerih je ta stranka sicer sodelovala.

23. Prav tako je neutemeljeno sklicevanje na stališče ESČP v zadevi Göç proti Turčiji (sodba 36590/97 z dne 11. 7. 2002), saj se ugotovljena kršitev 6. člena ESČP nanaša na odškodninski spor pred sodiščem, kar ni primerljivo z izbirnim postopkom pred Sodnim svetom.

24. Glede na vse navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno, saj ugotavlja, da je bil postopek izbire kandidata za izvolitev na sodniško funkcijo zakonit. Ob smiselni uporabi določb ZUP v izbirnem postopku pred Sodnim svetom tožnici ni bila kršena pravica do izjave in posledično tudi ne pravica enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS in pravica do poštenega sojenja iz 6. člena EKČP. 25. V skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 tožnica sama trpi svoje stroške postopka.

1 Sklep Vrhovnega sodišča RS X Ips 333/2015 z dne 21. 7. 2016, glej tudi Upravno pravo, Grafenauer, Breznik, GV Založba, Ljubljana, 2009, str. 148. 2 Sklep Vrhovnega sodišča RS X Ips 333/2015 z dne 21. 7. 2016.