Jedro

Mladoletni otrok rojen v tujini, katerega eden od staršev je bil državljan RS, vendar je že umrl in ne izpolnjuje pogojev iz 5. člena zakona o državljanstvu RS, ne more pridobiti državljanstva RS, če drugi od staršev ne zaprosi za pridobitev državljanstva z naturalizacijo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila vlogo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije za državljanko Republike Hrvatske. V obrazložitvi navaja, da po 14. členu zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 30/91-I) mladoletni otrok lahko pridobi državljanstvo Republike Slovenije, če eden od staršev pridobi državljanstvo Republike Slovenije z naturalizacijo in ta roditelj zaprosi za državljanstvo Republike Slovenije tudi za otroka. Mati, ki je državljanka Republike Hrvatske, ni zaprosila za državljanstvo Republike Slovenije, zato niso izpolnjeni pogoji za pridobitev državljanstva po navedeni določbi. Tožnica v tožbi navaja, da je bil oče tožnice, ki je dne 2.1.1991 umrl, slovenski državljan, rojen v Sloveniji in je vse do smrti tudi živel v Sloveniji. Tožnica je sicer rojena v Hrvatski, vendar ima od 3.1.1991 svoje stalno prebivališče v Sloveniji. Sedaj začasno prebiva v Švici, kjer obiskuje srednjo šolo, po zaključenem šolanju pa se namerava vpisati na univerzo v Sloveniji. Meni, da bi državljanstvo Republike Slovenije lahko pridobila po pokojnem očetu. Ker je ta mrtev, si je zakonita zastopnica prizadevala, da bi bil preko Centra za socialno delo tožnici postavljen skrbnik, brat tožničinega očeta, ki je državljan Republike Slovenije, vendar pa to ni bilo mogoče, ker ima tožnica še vedno enega od roditeljev. Smiselno predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo poudarja, da je vlogo za sprejem mladoletne vložila njena mati, ki je državljanka Republike Hrvatske. Ker mati za državljanstvo Republike Slovenije ni zaprosila, niso izpolnjeni pogoji iz 14. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije, zato predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Tožena stranka je izpodbijano odločbo oprla na določbo 2. odstavka 14. člena zakona o državljanstvu RS. Po tej določbi lahko v primeru, če eden od staršev pridobi državljanstvo Republike Slovenije z naturalizacijo, pridobi to državljanstvo tudi njegov otrok, ki še ni star 18 let, če ta roditelj za to zaprosi in če otrok živi z njim v Sloveniji. Medtem ko tožena stranka ugotavlja, da mati tožnice, ki je državljanka Republike Hrvatske, ni zaprosila za državljanstvo Republike Slovenije in zato niso izpolnjeni pogoji iz 14. člena navedenega zakona, tožnica temu ne ugovarja, pač pa navaja, da bi lahko pridobila državljanstvo Republike Slovenije po umrlem očetu, ki je bil Slovenec in državljan Republike Slovenije.

Po mnenju sodišča je tožena stranka pravilno oprla izpodbijano odločbo na navedeno določbo zakona o državljanstvu RS (ZDS), ker je za mladoletno tožnico lahko zaprosila za sprejem v državljanstvo le njena mati, glede na to, da je oče tožnice že umrl. V vlogi za sprejem v državljanstvo je zakonita zastopnica navedla, da je oče otroka mrtev in ji priložila mrliški list, v dopolnitvi te vloge pa še navaja, da se je zadeva zapletla pri odkupu moževega oz. očetovega stanovanja v Sloveniji, kjer bi s hčerko želeli živeti potem, ko bo dokončala šolanje v Švici, kjer šolo obiskuje že od leta 1987. Ker je bil oče tožnice Slovenec, bi se hčerka želela naseliti v Sloveniji in tam vpisati na univerzo. Moževa nenadna smrt dne 2.1.1991 pa jima je to preprečila. Iz podatkov upravnih spisov in navedb tožničine zakonite zastopnice tudi jasno izhaja, da oče tožnice za svojega življenja tožnice ni priglasil za državljanstvo Republike Slovenije in da se tožnica do njegove smrti z njim ni dejansko naselila v Sloveniji. Te pogoje pa bi tožnica poleg drugih pogojev morala izpolnjevati po določbah 5. in 6. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije, za pridobitev državljanstva po rodu po očetu. Tožbene navedbe zato niso upoštevne in je izpodbijana odločba zakonita.

Iz navedenih razlogov je sodišče na podlagi določbe 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih tožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Določbe tega zakona je sodišče smiselno uporabilo kot republiški predpis skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).