Jedro

Odločba ni nična zaradi neizvršljivosti, saj je stik med očetom in otrokom dejansko možen, pravne nezmožnosti pa tožnica ne zatrjuje. Pravni standardi se izoblikujejo s sodno prakso.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) v ponovljenem postopku v zvezi s sklepom Vrhovnega sodišča RS, št. I Up 1342/2004-2 z dne 16.12.2004 zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 26.2.2004; s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnico oprostilo plačila sodnih taks. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnice zoper odločbo Centra za socialno delo L. M.-P. z dne 24.10.2003, s katero je prvostopenjski organ odločil o stikih Ž.D. (prizadeta stranka v tem upravnem sporu) s hčerko S. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku opravilo glavno obravnavo, na kateri je vpogledalo upravne spise in zaslišalo tožnico. V izpodbijani sodbi, s katero je zavrnilo tožbo, je opisalo celotni dosedanji postopek urejanja stikov med očetom in hčerko, ki jih mora tožnica dopustiti in urediti na način, kot je to določil prvostopni upravni organ. Na podlagi določbe 2. odstavka 67. člena ZUS se je sodišče prve stopnje strinjalo z razlogi tožene stranke v izpodbijani odločbi in menilo, da je prvostopni upravni organ ukrenil vse potrebno za zagotovitev sporazumnega dogovora med tožnico in prizadeto stranko glede stikov s hčerko. V ta namen je stranki seznanil tudi s poročilom psihologinje in strokovnim mnenjem komisije pri prvostopnem organu. Zavrnilo je tudi tožbene ugovore, da tožena stranka ni ugotavljala, ali so stiki očeta s hčerko koristni, saj je po mnenju sodišča prve stopnje tožena stranka to predpostavljala.

Otrokove koristi pa je ugotavljala preko dveh strokovnih mnenj, pri katerih je odločilno vlogo imela psihološka stroka. Poudarilo je tudi pomen določbe 2. odstavka 106. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), po katerem je tisti od staršev, pri katerem otrok živi, dolžan omogočiti stike z drugim staršem. Tej zakonski obveznosti je Ustavno sodišče RS (v zadevi U-I-312/00-40 z dne 23.4.2003) dalo še posebno razlago, da iz 1. odstavka 56. člena Ustave izhaja, da je starš, pri katerem otrok živi, dolžan omogočiti redne stike oziroma, da je na njegovi strani dolžnost opustiti vse, kar bi redne stike z drugim staršem lahko preprečilo. Tudi v obravnavanem primeru ima tožnica to dolžnost, in ko se pokažejo okoliščine, da so stiki z otrokom v otrokovo korist in bi lahko bili intenzivnejši, morata starša skleniti ustrezen sporazum (oziroma bo o tem odločilo pristojno sodišče).

Tožnica v pritožbi zoper sodbo uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. Meni, da je odločba organa prve stopnje nična iz razloga 3. točke 1. odstavka 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, ker je neizvršljiva. V tej določbi ni namreč določen kraj, na katerem je treba odločbo izvršiti. Zato je tudi sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev postopka v upravnem sporu. V upravnem postopku tožnica in prizadeta stranka nista bila zaslišana, pred sodiščem pa tudi nista bila soočena, ker se Ž.D. obravnave ni udeležil. Soočenje bi bilo treba nujno izvesti. Nadalje meni, da stiki, kot so bili določeni s prvostopno odločbo, niso določeni na način, ki bi bil v korist otroku in tudi ne upošteva vseh potreb otroka in njegovih staršev. V obravnavanem primeru bi bilo treba po predhodnem izvedenem dokaznem in ugotovitvenem postopku na novo določiti način izvrševanja stikov. Sodišče prve stopnje je ugotavljalo koristi otroka zgolj na splošni in abstraktni ravni ter z uporabo analogije, glede na posamezne judikate v mednarodni sodni praksi. Ti judikati niso formalen pravni vir, vendar je na njihovi podlagi sodišče oblikovalo zaključke, kar pomeni kršitev pravil postopka. V kolikor pa je sodišče prve stopnje odločitev utemeljilo na teh judikatih in te judikate uporabilo kot materialno pravo, pa je s tem tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Tožnica stikom hčerke z očetom ne nasprotuje in sama ta pravica ni sporna. Sporen je zgolj način in vsebina določitve stikov in izvrševanje samih stikov.

Tožnica glede na trenutno odtujenost otroka in očeta želi, da ti potekajo v njeni prisotnosti, ker je otrok še majhen in čustveno navezan na mater. Zato je treba način stikov spremeniti, dokler otrok ne bo večji.

Prizadeta stranka v odgovoru na pritožbo meni, da je tožničino tolmačenje odločbe organa prve stopnje o ureditvi stikov napačno in neutemeljeno, verjetno z namenom zavlačevanja postopka in onemogočanja stikov s hčerko. Ker je v odločbi navedeno, da stiki potekajo tako, da prevzame hčerko na naslovu bivanja matere otroka, je zelo jasno in natančno določeno, da je to v L., na P.t.. Glede na navedbo, da je sporen zgolj način izvrševanja stikov, ne pa sami stiki, pa meni, da če bi bilo to res, mu tožnica ne bi onemogočala stikov s hčerko, kot to počne že več kot dve leti. Bistven namen pravice od stikov z otrokom je v tem, da stiki preprečijo odtujitev otroka. Če tožnica resnično ne nasprotuje stikom, potem naj mu prostovoljno omogoči stike s hčerko.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilna in zakonita, sodišče prve stopnje pa je svojo odločitev utemeljilo z razlogi, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja in jih zato tudi ne ponavlja. Glede pritožbenih navedb pa pritožbeno sodišče še dodaja: Neutemeljena je pritožbena navedba tožnice, da je odločba organa prve stopnje nična zaradi njene domnevne neizvršljivosti. Pri tem smiselno uveljavlja dejansko nezmožnost izvršitve, ko navaja, da ni navedeno točno, pred katerim blokom se bo opravil stik z očetom. Po mnenju pritožbenega sodišča pa dejanska nezmožnost izvršitve pomeni, da dejansko ni mogoče opraviti dejanja, ki bi pomenil izvršitev odločbe. V obravnavanem primeru seveda je mogoče opraviti stik kot dejanje, in sicer pred blokom na naslovu tožnice, kot to pravilno navaja prizadeta stranka v odgovoru na pritožbo. Nadalje odločba organa prve stopnje ni niti pravno nezmožna izvršitve. Pravna nezmožnost izvršitve nastopi namreč takrat, ko ni mogoče izvršiti odločbe zaradi pravnega stanja, na katerega se nanaša. Tožnica ne zanika pravice prizadete stranke do stikov s hčerko in zato v obravnavanem primeru ni izkazana niti pravna nezmožnost izvršitve.

Pritožbeno sodišče zavrača tudi ostale pritožbene ugovore, zlasti, da prizadeta stranka ni bil zaslišan v upravnem postopku, ker v upravnih spisih za tako trditev ni podlage. Sodišče prve stopnje pa je kljub odsotnosti prizadete stranke na podlagi določbe 2. odstavka 56. člena ZUS lahko opravilo glavno obravnavo in o zadevi tudi odločilo. Kot neutemeljene pritožbeno sodišče zavrača tudi pritožbene navedbe v zvezi z mednarodno sodno prakso, saj je sodišče prve stopnje z navajanjem judikatov Evropskega sodišča za človekove pravice utemeljilo pravne standarde, ki jih morajo upravni organi, zlasti pa sodišča upoštevati tudi pri obravnavanju sporov v zvezi s stiki staršev z mladoletnimi otroci. Ti standardi se izoblikujejo prav s sodno prakso, in sicer tako z nacionalno kot tudi z mednarodno sodno prakso. V obravnavanem primeru po presoji pritožbenega sodišča judikati, ki jih navaja sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, zato niso bili uporabljeni kot materialno pravo in z njihovim navajanjem sodišče tudi ni storilo kršitve postopka v upravnem sporu.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.