Jedro

Po mnenju sodišča gre v obravnavanem primeru za tako imenovano varstveno območje dediščine v skladu s prehodno določbo 1. odstavka 131. člena ZVKD-1, po kateri se obstoječi varstveni režim ter druga merila in pogoji za izvedbo posegov v prostor do določitve varstvenih območij dediščine iz 25. člena ZVKD-1 in sprejetja prostorskih aktov, upoštevajo za enote dediščine, ki so vključene v strokovne zasnove varstva, ki jih je pripravil zavod za območje obravnave prostorskega akta na podlagi ZVKD-1. Pomožni objekti iz 51. člena ZUN so enostavni objekti iz sedaj veljavnega ZGO-1 in na njegovi podlagi izdane Uredbe, za gradnjo katerih gradbeno dovoljenje ni potrebno

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območne enote Piran, št. ... z dne 10. 7. 2009 se odpravi in se zadeva vrne upravnemu organu prve stopnje v ponovni postopek.

Toženka je tožniku dolžna povrniti 350 EUR stroškov tega postopka v 15 dneh, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikov zahtevek za izdajo kulturnovarstvenega soglasja za gradnjo nezahtevnega objekta – skednja, tlorisnih dimenzij 21,4 m x 7 m z višino slemena 6 m na zemljišču parc. št. ... k.o. ... V obrazložitvi navaja, da je zemljišče posega kmetijsko zemljišče prve kategorije, da leži v varovanem območju kulturne krajine K.K.1.7.9 – Piranski polotok in da se predvidena gradnja ne nahaja v območju kmetije. Prostorska akta, ki urejata to območje, sta Odlok o spremembah in dopolnitvah prostorskih sestavin dolgoročnega in srednjeročnega družbenega plana Občine Piran (v nadaljevanju Družbeni plan) in Odlok o prostorskih ureditvenih pogojih za območje planskih celot 1, 8, 9, 11 in 13 v Občini Piran (v nadaljevanju PUP). Strokovne zasnove varstva kulturne dediščine so navedene v Strokovnih podlagah območij varstva naravne in kulturne dediščine Občine Piran za dolgoročni in srednjeročni družbeni plan Občine Piran 1986-1990-2000 iz aprila 1985, v Smernicah varovanja kulturne dediščine k pripravi občinskega prostorskega načrta z dne 26. 7. 2007 in v Strokovnih zasnovah varstva kulturne dediščine za območje Občine Piran z dne 20. 2. 2008. V nadaljevanju toženka navaja določbe navedenih predpisov, med drugim 22. člena PUP, ki na območju, ki ga ureja, dopušča gradnjo pomožnih objektov v skladu z veljavnim občinskim odlokom o pomožnih objektih, 24. člena PUP, ki za posege v območju kmetijskih površin zahteva ohranjanje značilnosti kulturno krajinskega vzorca z upoštevanjem naštetih elementov, in 32. člena PUP, ki določa, da so dovoljeni posegi za kmetijska zemljišča prvega območja določeni s tem odlokom oz. srednjeročnim družbenim planom Občine Piran. V prostorskih aktih tožnikova parcela ni navedena kot zazidljiva, PUP in občinski plan pa ne dopuščata spremembe namembnosti, ki jo gradnja objekta nedvomno predstavlja. Organ nadalje ugotavlja, da je občinski odlok o pomožnih objektih nehal veljati z uveljavitvijo Pravilnika o vrstah zahtevnih, manj zahtevnih in enostavnih objektov, o pogojih za gradnjo enostavnih objektov brez gradbenega dovoljenja in o vrstah del, ki so v zvezi z objekti in pripadajočimi zemljišči, tega pa je nadomestila Uredba o vrstah objektov glede na zahtevnost (v nadaljevanju Uredba). Ta za nezahtevne objekte ne določa, kje se lahko gradijo, zato se gradnja nezahtevnega objekta ne sme izvajati v nasprotju s prostorskimi in planskimi akti, ki prvega območja kmetijskih zemljišč ne namenjajo gradnji. Toženka poleg tega navaja, da je predlagani poseg v nasprotju z varstvenim režimom in da tožnik ni zaprosil za izdajo kulturnovarstvenih pogojev, kot to določata 1. odstavek 29. člena Zakona o varstvu kulturne dediščine (v nadaljevanju ZVKD-1) in 4. odstavek 74.a člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1).

Upravni organ druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnil in v razlogih uvodoma pojasnil, da je podlaga za odločanje v obravnavani zadevi določba 28. člena v zvezi s 40. točko 3. člena ZVKD-1. Območje ..., kjer leži tožnikova parcela, je bilo v času vložitve vloge varovano kot kulturna krajina št. K.K.1.7.9 – Piranski polotok, in sicer vse od sprejetja družbenega plana dalje. Iz njegove priloge – kartografskega dela, karte ... – 42 (naravna in kulturna dediščina) – je razvidno, da se tožnikovo zemljišče nahaja na območju navedene kulturne krajine. Tudi po 31. členu PUP je treba pri izvajanju posegov v prostor pridobiti soglasje pristojne službe. Poleg tega je bilo to območje 23. 2. 2009 vpisano v register nepremične kulturne dediščine z imenom ... pod št. ... Kasnejši vpis ni bistvenega pomena, saj je bilo območje, kjer leži zemljišče, varovano kot kulturna krajina že v družbenem planu in v PUP. V nadaljevanju poudarja, da je prvostopenjski organ odločil pravilno, ni pa navedel točnih določb PUP, to je obvezne razlage 9. člena in dela 22. člena PUP. Po 28. in 29. členu ZVKD-1 se kulturnovarstveni pogoji in soglasja za posege v registrirano nepremično dediščino ali v enoto urejanja prostora izdajo v skladu s prostorskim aktom. Tako so po 9. členu PUP na območju kmetijskih površin med drugim dovoljene gradnje objektov, namenjenih kmetijski dejavnosti, pri čemer je po obvezni razlagi tega člena treba upoštevati določbe Uredbe. Po mnenju pritožbenega organa je v konkretnem primeru odločilen 22. člen PUP in njegova 3.3. točka, v kateri je določen režim gradnje pomožnih objektov na območju urejanja PUP. Obvezna razlaga tega člena določa, da je za pomožne kmetijske objekte in začasne objekte, ki jih Uredba ureja v 5. točki 1. odstavka 11. člena, treba upoštevati pogoje, med drugim, da so ti objekti lahko zgrajeni le na zemljiških parcelah, ki pripadajo stavbi, h kateri se gradijo, kot je to v Uredbi določeno za objekte za lastne potrebe v 1. točki 2. odstavka 4. člena. Ker tožnikov objekt spada med objekte iz 5.e točke 1. odstavka 11. člena Uredbe in s tem med pomožne objekte iz PUP, gradnja pa ni načrtovana na parceli, kjer bi bila zgrajena stavba, na njej ne more stati pomožni objekt. Izdaja kulturnovarstvenega soglasja je bila zato pravilno zavrnjena.

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi uvodoma navaja, da je obravnavano zahtevo za izdajo soglasja vložil zaradi zahtev postopka za izdajo gradbenega dovoljenja, čeprav meni, da mu ga glede na določbo 1. odstavka 49.b člena ZGO-1 ne bi bilo treba pridobiti. Poleg tega ne gre za poseg v kulturno dediščino, varovano po ZVKD-1, saj ne gre za poseg v registrirano nepremično dediščino. Kulturna krajina K.K.1.7.9 – Piranski polotok namreč v registru nepremične kulturne dediščine, ki ga vodi Ministrstvo za kulturo, ni registrirana. Drugostopenjski organ je nepravilno ugotovil, da zemljišče posega sodi pod enoto nepremične kulturne dediščine ... . Ker obveznosti pridobitve soglasja za posege v kulturno krajino Piranski polotok ne določa niti PUP, bi moral prvostopenjski organ njegov zahtevek zavreči. Nadalje navaja, da kulturna krajina Piranski polotok ni bila nikoli razglašena za nepremični spomenik oz. spomeniško območje. Nadalje meni, da ni razvidno, zakaj izpodbijana odločba zavrača izdajo soglasja. Pojasnjuje, da je vložil vlogo za izdajo gradbenega dovoljenja za skedenj kot nezahtevni objekt iz 11. člena Uredbe in v skladu s pogoji iz njene 5.e točke. Skedenj po Uredbi ne sodi med objekte za lastne potrebe, zato ne gre za objekt, ki bi moral stati ob določeni stavbi, kot je to določeno v 1. alineji 1. točke 2. odstavka 4. člena. Iz v tožbi navedenih razlogov pa je nepravilna tudi ugotovitev, da se načrtovani objekt ne nahaja v območju kmetije. Ugovarja tudi uporabi obveznih razlag 9. in 22. člena PUP, saj pomenita spremembo predpisa in ne razlage nejasnih določb odloka. V zvezi z nezakonitostjo razlage je tožnik sodišču posredoval tudi izvod pobude za začetek postopka za oceno ustavnosti oz. zakonitosti z dne 18. 12. 2009 in predlagal, da se navedbe v ustavni pobudi štejejo kot njegove navedbe v obravnavanem upravnem sporu. V sami tožbi pa še meni, da prvostopenjski organ v izpodbijani odločbi ni konkretno navedel, kako naj bi gradnja skednja vplivala na kulturno krajino. V 11. točki obrazložitve je le pavšalna navedba, da gradnja objekta na vedutno izpostavljeni lokaciji pomeni velik negativen vpliv na podobo območja, predvideni poseg pa spreminja kulturno krajinski vzorec in same kulturne terase. Ni pojasnjeno, kakšen naj bi bil ta negativni vpliv, kako bi se spremenil vzorec in kulturne terase v primerjavi z obstoječim stanjem. Po tožnikovem mnenju tega niti ni mogoče obrazložiti brez ogleda zemljiške parcele in bližnje okolice. Ne drži niti to, da naj bi bila predvidena gradnja v nasprotju z namensko rabo prostora. Pri tem prvostopenjski organ napačno zaključuje, da tožnik na območju nima kmetije, saj je že več let registriran kot nosilec kmetijskega gospodarstva. Pri tem so razlogi sami s seboj v nasprotju, ko v 6. točki povzemajo varstveni režim in razvojne usmeritve iz strokovnih podlag za plan Občine Piran 1986-2000, saj naj bi bilo v okviru razvoja poljedelstva (vrtnarstva in vinogradništva), mogoče razvijati ustrezno varianto kmečkega turizma kot dopolnitve industrijske ponudbe A. Poudarja, da z gradnjo nezahtevnega objekta ni želel doseči spremembe namembnosti zemljišča, ker bi bil skedenj v funkciji opravljanja kmetijske dejavnosti. Meni, da prepovedi spremembe namembnosti ni mogoče razumeti kot prepovedi konkretnega posega v prostor, ampak kot zahtevo občinskim organom, da določenega varovanega območja ne uvrstijo med npr. zazidljiva stavbna zemljišča. Prvostopenjski organ bi moral o zahtevi odločiti v ugotovitvenem in ne v skrajšanem postopku, saj ne gre za enostavno zadevo, ker je potrebno tožnikovo zaslišanje in ogled na terenu. Tožnik predlaga, da sodišče po opravljeni glavni obravnavi odpravi izpodbijano odločbo, tožnikov zahtevek pa zavrže, podrejeno, da odločbo odpravi in ugodi tožnikovemu zahtevku, še podrejeno, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovni postopek. Zahteva tudi povračilo stroškov tega upravnega spora s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbe, dodatnih razlogov za to pa ne navaja.

K 1. točki izreka Tožba je utemeljena.

Neutemeljeno je tožnikovo sklicevanje na določbo 1. odstavka 49.b člena ZGO-1 (Uradni list RS, št. 110/02 in naslednji), po kateri za nezahtevne objekte, ki so načrtovani na območju, ki je s predpisi opredeljeno kot varovano območje, ni treba pridobiti projektnih pogojev, ker se šteje, da so ti že pridobljeni z dnem izdaje mnenj k državnim prostorskim načrtom ali občinskim podrobnim prostorskim načrtom, če načrtovana gradnja leži na območju, ki se ureja s tema aktoma. Tožnik namreč ne navaja, niti ni razvidno iz upravnih aktov obeh stopenj, da bi občina Piran za to območje že sprejela občinski podrobni prostorski načrt, na kar nenazadnje kaže tudi dejstvo, da je bil v zadevi kot prostorski akt uporabljen PUP.

Neutemeljen je tudi ugovor, da upravni organ ni bil pristojen za izdajo zavrnilne odločbe oz. za samo odločanje o predlagani izdaji kulturnovarstvenega soglasja. Po določbi 3. alineje 1. odstavka 28. člena ZVKD-1 (Uradni list RS, št. 16/08 in naslednji) je treba kulturnovarstveno soglasje pridobiti za posege v varstveno območje dediščine. Gre za območje z enotnimi značilnostmi nepremične dediščine, ki je zaradi svojih vrednot in razvojnih potencialov pomemben del prostorskih ureditev (4. točka 3. člena ZVKD-1).

Prvostopenjski organ je odločbo izdal, ker zemljišče posega po njegovih ugotovitvah leži v varovanem območju kulturne krajine K.K.1.7.9 – Piranski polotok, kar med strankama ni sporno, ki ga urejata Družbeni plan (Uradne objave Primorske novice, št. 26/98 in naslednji) in PUP (Uradne objave Primorske novice, št. 34/90 in naslednji). Sodišče tudi samo ugotavlja, da je bila kulturna krajina Piranski polotok navedena v družbenem planu pod takratno naravno dediščino, ki jo sedaj veljavni ZVKD-1 obravnava kot del dediščine po tem zakonu (15. točka 3. člena). Družbeni plan je za obravnavano kulturno krajino navedel usmeritve varovanja, ki jih je v točki 7/5.1.3. obrazložitve povzel tudi prvostopenjski upravni organ. Po mnenju sodišča navedeno kaže, da gre v obravnavanem primeru za t.i. varstveno območje dediščine v skladu s prehodno določbo 1. odstavka 131. člena ZVKD-1, po kateri se obstoječi varstveni režim ter druga merila in pogoji za izvedbo posegov v prostor do določitve varstvenih območij dediščine iz 25. člena tega zakona in sprejetja prostorskih aktov, pripravljenih ob upoštevanju določb tega zakona, upoštevajo za enote dediščine, ki so vključene v strokovne zasnove varstva, ki jih je pripravil zavod za območje obravnave prostorskega akta na podlagi Zakona o varstvu kulturne dediščine. To pa so strokovne zasnove varstva, ki jih je upravni organ prve stopnje navedel v 4. točki obrazložitve.

Glede na navedeno je izpolnjen pogoj za odločanje o kulturnovarstvenem soglasju, torej ne glede na to, ali je kulturna krajina Piranski polotok vpisana v register nepremične kulturne dediščine – v tem primeru bi moral tožnik, zaradi posega v registrirano nepremično dediščino, pridobiti kulturnovarstveno soglasje po 4. alineji 1. odstavka 28. člena ZVKD-1 namesto sedaj po 3. alineji istega člena. Zato dejstvo, da na podlagi razlogov drugostopenjske odločbe dejansko ni mogoče preveriti, ali je kulturna krajina Piranski polotok res del kulturne krajine Strunjanska dolina, ki je registrirana pod št. ..., na odločitev o tem ugovoru ne more vplivati.

Med strankama ni sporno, da tožnik načrtuje poseg na območju prvih kmetijskih zemljišč. Po 9. členu PUP je na območju kmetijskih površin med drugim dovoljena gradnja objektov in naprav, namenjenih kmetijski dejavnosti. Taka določba prostorskega akta je v skladu s 1. točko 1. odstavka 44. člena Zakona o prostorskem načrtovanju (Uradni list RS, št. 33/07 in naslednji; v nadaljevanju ZPNačrt), po kateri se zunaj območja naselja lahko načrtujejo posamezni posegi v prostor, ki neposredno služijo kmetijski, gozdarski ali turistični dejavnosti. Po 12. točki 1. odstavka 2. člena ZPNačrt se kot poseg v prostor šteje poseg na zemljišču z namenom gradnje objekta. Obvezna razlaga tega člena (Uradne objave Primorske novice, št. 28/08) sicer pravi, da je treba za gradnjo objektov na območju kmetijskih površin upoštevati določbe Uredbe (Uradni list RS, št. 37/08 in 99/08), vendar sodišče – tako kot že prvostopenjski organ – ugotavlja, da Uredba pogojev za gradnjo nezahtevnih, pomožnih kmetijsko gozdarskih objektov, kakršen je tudi tožnikov objekt, razen tistih v 11. členu (glede namembnosti in velikosti nezahtevnih objektov), ne določa. V zadevi pa ni spora o tem, da je tožnikov skedenj glede svojih izmer in namembnosti v skladu s 5.e točko 11. člena Uredbe. Obvezna razlaga 9. člena PUP je zato glede vprašanja, ali sme tožnik graditi na parc. št. ... k.o. ... ali ne, nepomembna in je predlagana gradnja z vidika samega 9. člena, na katerega se je skliceval drugostopenjski upravni organ, dopustna.

Poleg tega sodišče meni, da v obravnavanem primeru ni mogoče uporabiti določbe 22. člena PUP oz. njegove 3.3. točke (pomožni in začasni objekti). Ta določa, da je na območju, ki ga ureja ta odlok, možna gradnja pomožnih objektov v skladu z 51. členom ZUN (Uradni list SRS, št. 18/84), z veljavnim občinskim odlokom o pomožnih objektih (očitno mišljeno v skladu s tem odlokom – opomba sodišča).

ZUN je v 51. členu določal posege, za katere ni bilo potrebno lokacijsko dovoljenje, med drugim v primeru, če je občinska skupščina predpisala, da lokacijsko dovoljenje ni potrebno za graditev pomožnih objektov, pri čemer je s predpisom določila vrsto, namen, največjo velikost in način njihove gradnje (2. odstavek 51. člena ZUN). Po sprejemu ZGO-1 se je, v skladu s 1. točko 1. odstavka 209. člena, z dnem uveljavitve tega zakona štelo, da v veljavnih zakonih in predpisih, izdanih na njihovi podlagi, uporabljeni izraz „lokacijsko in gradbeno dovoljenje“ pomeni gradbeno dovoljenje po ZGO-1. ZGO-1 je med drugim določil tudi primere, v katerih gradbeno dovoljenje ni bilo potrebno, in sicer za gradnjo enostavnih objektov (1. odstavek 3. člena, sedaj 3.a člen ZGO-1). Zato je treba šteti, da v 3.3. točki 22. člena PUP uporabljeni termin „pomožni objekti v skladu z 51. členom ZUN“ pomeni enostavne objekte, ki se lahko gradijo brez gradbenega dovoljenja. Tako razlago potrjuje tudi prehodna določba 1. odstavka 205. člena ZGO-1, ki je določila, da se do uveljavitve predpisa iz 2. odstavka 8. člena (to je Pravilnika o vrstah zahtevnih, manj zahtevnih in enostavnih objektov /.../, Uradni list RS, št. 114/03 in naslednji, ki ga je kasneje nadomestila Uredba), glede največje velikosti, načina gradnje in rabe enostavnih objektov, za katere po določbah tega zakona gradbeno dovoljenje ni potrebno, uporabljajo določbe občinskih predpisov, izdanih na podlagi 2. odstavka 51. člena ZUN. Tudi pravilnik je nato v 32. členu določil, da se z dnem njegove uveljavitve glede pogojev gradnje enostavnih objektov, za katere po določbah tega pravilnika gradbeno dovoljenje ni potrebno, prenehajo uporabljati občinski predpisi, izdani na podlagi 2. odstavka 51. člena ZUN.

Ker so pomožni objekti iz 51. člena ZUN, torej enostavni objekti iz sedaj veljavnega ZGO-1, in na njegovi podlagi izdane Uredbe, za gradnjo katerih gradbeno dovoljenje ni potrebno, to pomeni, da se tudi 3.3. točka 22. člena PUP nanaša na gradnjo teh in ne nezahtevnih objektov, kakršen je tožnikov, za katerega mora kot investitor pridobiti gradbeno dovoljenje (1. odstavek 3. člena ZGO-1). Uporabljena določba 22. člena PUP torej ni pravilna materialnopravna podlaga za odločitev v zadevi, posledično pa to velja tudi za njeno obvezno razlago (Uradne objave Primorske novice, št. 28/08). Sodišče zato le dodaja, da obvezna razlaga s tem, ko se sklicuje na nezahtevne objekte v 5. točki 1. odstavka 11. člena uredbe, določa pogoje za gradnjo objektov, ki sploh niso vsebina urejanja 22. člena PUP.

Glede na navedeno so razlogi upravnega organa druge stopnje za izdajo zavrnilne odločbe nepravilni (v vsakem primeru bo preizkus skladnosti posega s pogoji prostorskega akta preveril tudi za to pristojni organ v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja – 1. odstavek 66. člena ZGO-1). Poleg tega zaradi pomankljivih razlogov za sklep, da sodi kulturna krajina Piranski polotok v registrirano nepremično kulturno dediščino v okviru kulturne krajine Strunjanska dolina, niti ni mogoče preveriti, ali je v zadevi sploh podana podlaga za odločanje po 3. odstavku 132. člena ZVKD-1, na katerega se sklicuje drugostopenjski upravni organ kot podlago za ugotavljanje skladnosti posega z določbami PUP.

Izdaje zavrnilne odločbe pa ni mogoče potrditi niti na podlagi razlogov prvostopenjske odločbe, saj so ti pomankljivi do te mere, da ne omogočajo sklepa o neskladnosti posega z varstvenim režimom za to območje.

V 11. točki obrazložitve so namreč navedene le ugotovitve, ne pa tudi konkretne okoliščine, na katerih temeljijo. Upravni organ ne navaja, kakšne so značilnosti območja posega, značilnosti načrtovane gradnje, zakaj gradnja objekta predstavlja velik negativen vpliv na ambientalno krajinsko podobo območja in zakaj spreminja kulturno krajinski vzorec. V zvezi z navedbo, da je gradnja v koliziji z namensko rabo prostora, sodišče še dodatno pojasnjuje, da varovanje kmetijskih zemljišč ne pomeni absolutne prepovedi kakršnekoli gradnje objektov na teh zemljiščih, ampak zahteva določitev strožjih pogojev, ki jih morajo izpolnjevati posegi v prostor.

Ker je sodišče ugotovilo, da je tožba utemeljena, jo je v skladu z določbo 3. in 4. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo in zadevo vrnilo upravnemu organu prve stopnje v ponovni postopek. V njem bo moral upravni organ prve stopnje preveriti in dodatno pojasniti, ali je kulturna krajina Piranski polotok registrirana dediščina v okviru kulturne krajine Strunjanska dolina oz. ali v zadevi ne gre morda za poseg v kulturno krajino Piranski polotok kot samostojno registrirano dediščino, po ugotovitvi vrste posega iz 1. odstavka 28. člena ZVKD-1 tožniku izdati kulturnovarstvene pogoje iz 1. odstavka 29. člena ZVKD-1 in nato ponovno odločiti v zadevi. V novi odločbi bo moral določno navesti varstveni režim, v katerem aktu je določen, ga konkretizirati in presoditi, ali je gradnja v skladu s predhodno danimi kulturnovarstvenimi pogoji.

Sodišče v zadevi ni odločilo po opravljeni javni glavni obravnavi, saj dejansko stanje, ki je bila podlaga za sprejem te sodbe (gradnja nezahtevnega objekta iz 5.e točke 11. člena Uredbe na območju kmetijskih površin) med strankama ni bilo sporno (1. odstavek 59. člena ZUS-1).

Ker sodišče ni samo ugotavljalo dejanskega stanja, tudi ni bilo podlage za odločitev v sporu polne jurisdikcije v skladu s 1. odstavkom 65. člena ZUS-1, zato je o tožbi odločilo kot o izpodbojni tožbi (1. alineja 1. odstavka 33. člena ZUS-1).

K 2. točki izreka Ker je sodišče ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu z določbo 3. odstavka 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07; v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopal odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 350 EUR (2. odstavek 3. člena Pravilnika). V skladu z določbo 5. člena Pravilnika se pri določitvi in povrnitvi stroškov tožnikom ne uporabljajo določbe drugih predpisov, razen v primeru, če bi nastali tudi stroški prič, izvedencev in tolmačev, ko se ti povrnejo v skladu z ZPP in na njegovi podlagi izdanih podzakonskih predpisov.

Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (1. odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika; tako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS z dne 13. 12. 2006) in ne od izdaje te sodbe dalje, kot je to zahteval tožnik.