Jedro

Z določbo 3. odstavka 88. člena ZDR je predpisana obveznost delodajalca, da ponudi delavcu sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi, če ima za njega na razpolago ustrezno delovno mesto (ustreznost je opredeljena v določbi 3. odstavka 90. člena ZDR), vsekakor pa v primeru, če dejansko izkazuje potrebo po zaposlitvi delavca na prostem delovnem mestu. Ni pa delodajalec dolžan iskati ali ponujati zaposlitve pri drugem delodajalcu, saj mora le preizkusiti, ali pri njem ali obstoji možnost, da zaposli delavca pod spremenjenimi pogoji.

Obveznosti tožene stranke, ki ni imela lastne proizvodnje in ki je pogodbeno opravljala storitve za druge družbe, ni mogoče ločeno obravnavati od preostalih družb v skupini A.. Zato je bila dolžnost tožene stranke, da v kolikor ni našla za tožnika primerne zaposlitve pri sebi, ponudi ustrezno zaposlitev v drugi družbi v skupini A., za katere so njeni delavci dejansko opravljali delo. Navedeno pomeni, da je potrebno določbo 3. odstavka 88. člena ZDR v konkretnem primeru, ko je šlo za prepletenost izvajanja dela v celotni skupini A., obravnavati v širšem smislu.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni in revizijski stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 12. 2009, sklenjene med toženo stranko in tožnikom, zaposlenim na delovnem mestu „tehnični direktor“, ki jo je dne 15. 7. 2010 podala tožena stranka, nezakonita, zaradi česar se razveljavi; zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku priznati vse pravice iz dela po pogodbi o zaposlitvi z dne 30. 12. 2009 za delovno mesto „tehnični direktor“ od datuma nezakonitega prenehanja delovnega razmerja dalje, mu za navedeno obdobje vpisati delovno dobo ter mu obračunati plače, od tako obračunanih plač pa mu izplačati neto plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 16. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila, vse v roku 8 dni, pod izvršbo; kot zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi podredni tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 12. 2009, sklenjene med toženo stranko in tožnikom, ki jo je dne 15. 7. 2010 podala tožena stranka, nezakonita, zaradi česar se razveljavi; zavrnilo je zahtevek, da delovno razmerje, sklenjeno s pogodbo o zaposlitvi med toženo stranko in tožnikom dne 30. 12. 2009 ni prenehalo dne 15. 7. 2010, ampak z dnem izdaje sodbe sodišča prve stopnje; zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku za ves čas od prenehanja delovnega razmerja do dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje obračunati in izplačati pripadajoče mesečno neto plače, obračunane od bruto mesečnega zneska 3.334,22 EUR, zmanjšane za plače, ki jih je prejel v tem obdobju pri drugem delodajalcu, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 16. dne v mesecu za pretekli mesec, od bruto zneska plač odvesti davke in prispevke ter akontacijo dohodnine in tožnika prijaviti v zdravstveno, invalidsko in pokojninsko zavarovanje, ter mu izplačati regres za letni dopust za leto 2010, 2011 in 2012, vse v roku 8 dni, pod izvršbo; zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku izplačati odškodnino v višini neto zneska, obračunano od bruto zneska 60.015,96 EUR, odvesti vse javne dajatve ter akontacijo dohodnine od tega bruto zneska, v roku 8 dni, pod izvršbo, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila; kot zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka (I. točka izreka). Poleg tega je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku (pravilno: tožnik je dolžan toženi stranki) povrniti stroške postopka v višini 856,08 EUR v 8 dneh od vročitve sodbe dalje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila (II. točka izreka).

Tožnik se je pritožil zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in sprem.), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da tožena stranka ni izkazala nobenega resnega in utemeljenega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ni preverila nobene možnosti, da bi se ga lahko zaposlilo pod spremenjenimi pogoji pri toženi stranki ali v skupini A.. Opozarja na poslovni plan družbe B. za poslovno leto 2009 in leto 2010 do meseca junija ter na naročila izdelkov s strani družbe C.. Tožnik je vodil tudi dela poprodajne službe po odredbi predsednika uprave D.D.. Od meseca septembra 2009 dalje ni bilo na tem delovnem mestu zaposlenega nobenega delavca. Meseca avgusta 2010 pa se je na delovnem mestu vodje poprodajne službe zaposlil E.E.. Iz navedenega izhaja, da je bila glavnina tožnikovega dela povezana z delom v proizvodnji. Navedbe tožene stranke, da je storitve tehničnega direktorja v celoti prodajala naročnikom na podlagi civilne pogodbe, ne spremenijo tega dejstva. To kažejo tudi opisi del in nalog v pogodbi o zaposlitvi. Tožena stranka ni bila tista, ki je ugotavljala obstoj poslovnega razloga, pač pa je bila to tretja oseba, o čemer je izpovedala F.F., ki je seznanila tožnika z nameravano redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka na eni strani prikazuje kot da so bile vse odločitve vodene s strani drugih družb, po drugi strani pa zanika, da je tretja oseba ugotavljala obstoj poslovnega razloga. Obstoj razloga, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, bi moral ugotoviti delodajalec, in ne neka tretja oseba. Za prenehanje potreb po delu ni dovolj, da preneha potreba po opravljanju določenih del, ampak mora prenehati potreba po vseh delih iz pogodbe o zaposlitvi. Tožnik je izpovedal, da je po novi pogodbi o zaposlitvi deloma še naprej izvajal naloge organizacije za družbo B.. Naloge, ki se nanašajo na delo tehničnega direktorja in delo organizacije se med seboj prepletajo. Tožnik je poleg dela v navtični diviziji dobil tudi delo na področju vetrnih elektrarn. Po izpovedbi G.G. se je na delovnem mestu vodje poprodajnih aktivnosti v družbi B. zaposlil E.E., za vodjo uvajanja novih proizvodov pa spomladi leta 2011 H.H.. Vse navedeno izkazuje, da je tožena stranka izvajala politiko diskriminacije, saj je nenavadno, da je realizirala predhodno sklenjen dogovor o zaposlitvi, medtem ko je tožniku pod krinko poslovnega razloga prekinila pogodbo o zaposlitvi. Sodišče je dalo prevelik pomen izpovedbi F.F., ne pa njemu, saj je jasno izpovedal, da mu niso ponudili nobenega drugega ustreznega dela. Tožena stranka ni dokazala, da je za njega poskušala poiskati možnost zaposlitve pod spremenjenimi pogoji v družbi ali v okviru skupine A.. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da njegovim zahtevkom v celoti ugodi oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče v sporu pravilno razsodilo. V pisnih vlogah je pravočasno navajala podatke o poslovanju družbe in upadanju števila prodanih proizvodov. Tožnik takšnih podatkov ni prerekal na način, da bi podal konkretne navedbe o drugačnem stanju poslovanja. Glede na dejstvo, da tožena stranka nima lastne proizvodnje, pomeni odpoved naročila za delo tehničnega direktorja resen in utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnika. Zmotno je navajanje pritožbe, da so bile njene odločitve vodene s strani tretjih oseb. F.F. je bila v spornem času prokuristka in hkrati vodja kadrovske službe, zaradi česar je imela dostop do vseh podatkov, ki so se nanašali na kadrovanje ter iskanje možnosti za zaposlitev tožnika na drugih ustreznih delih. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne tožnikovo pritožbo in v celoti potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je o tožnikovi pritožbi ponovno odločilo. Vrhovno sodišče RS je namreč s sklepom opr. št. VIII Ips 145/2013 z dne 27. 1. 2014 razveljavilo sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 263/2013 z dne 10. 12. 2012 in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje. Vrhovno sodišče RS je v razveljavitvenem sklepu zavzelo stališče, da se mora pritožbeno sodišče jasno opredeliti do tožnikovih pritožbenih navedb glede tega, ali bi tožena stranka morala tožniku ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi ponuditi pogodbo za drugi delovni mesti, pri čemer se bo moralo pritožbeno sodišče med ostalim opredeliti tudi do ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da naj bi dogovor o zaposlitvi novega delavca na delovnem mestu sam po sebi že pomenil oviro za to, da tožena stranka tožniku sploh ni ponudila zaposlitve na delovnem mestu vodje poprodajnih aktivnostih. V tej zvezi pritožbeno sodišče zaradi napačnega materialnopravnega stališča tudi ni odgovorilo na ostale pritožbene navedbe, zlasti pa glede zaposlitve E.E. v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi in kasnejše zaposlitve H.H., čeprav je to lahko odločilnega pomena.

Pritožbeno sodišče je tako ponovno preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah tožnikovega pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni ugotovilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je opozorila pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Vendar pa je pritožbeno sodišče (tudi po opozorilu vrhovnega sodišča v razveljavitvenem sklepu) ugotovilo, da dejansko stanje glede možnosti prezaposlitve tožnika pri toženi stranki in širše v drugih družbah v skupini A. ter v tej zvezi ponudbe nove pogodbe tožniku, še ni popolno razčiščeno, to pa lahko vpliva na zakonitost podane odpovedi, kar vse pritožbeno sodišče utemeljuje z naslednjimi dejanskimi in pravnimi razlogi: V sporu se je presojalo vprašanje, če je tožena stranka dne 15. 7. 2010 po pravilno izvedenem postopku in iz utemeljenih poslovnih razlogov odpovedala tožniku pogodbo o zaposlitvi na delovnem mestu „tehničnega direktorja“. Pravna podlaga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov je v določbi 1. alinee 1. odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in sprem.), po kateri je poslovni razlog za takšno odpoved v prenehanju potreb po opravljanju določenega dela iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Gre torej za okoliščine, ki so povezane s poslovanjem delodajalca in njegovim racionalnejšim organiziranjem delovnega procesa. Zato lahko delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi tistemu delavcu, katerega delo je zaradi okoliščin iz njegove sfere postalo nepotrebno. V tej zvezi morajo biti razlogi za odpoved resni in utemeljeni, ki onemogočajo nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi (2. odstavek 88. člena ZDR).

Z določbo 3. odstavka 88. člena ZDR pa je predpisana obveznost delodajalca, da ponudi delavcu sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi, če ima za njega na razpolago ustrezno delovno mesto (ustreznost je opredeljena v določbi 3. odstavka 90. člena ZDR), vsekakor pa v primeru, če dejansko izkazuje potrebo po zaposlitvi delavca na prostem delovnem mestu. Ni pa delodajalec dolžan iskati ali ponujati zaposlitve pri drugem delodajalcu, saj mora le preizkusiti, ali pri njemu (lahko pa skupaj z njim v povezanih družbah) obstoji možnost, da zaposli delavca pod spremenjenimi pogoji.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da tožena stranka nima lastne proizvodnje in je njena dejavnost v celoti vezana na prodajo storitev družbam v skupini A., pri čemer vsaka sprememba v poslovanju teh družb vpliva tudi na njeno poslovanje. Tožena stranka, ki torej nima lastnega proizvodnega programa, je v spornem času izvajala storitve v drugih družbah skupine A. na podlagi pogodbe o opravljanju storitev z dne 1. 1. 2010. Na podlagi takšne pogodbe je med ostalim opravljala storitve po dveh izvajalcih tehničnega direktorja in sicer za zimski program (I.I.) in za morski program (tožnik). Tožena stranka je po obvestilu družbe J. d.o.o. z dne 21. 6. 2010 zaradi upada poslovanja na morskem programu in zmanjšanega obsega prodaje plovil ugotovila, da bo za nadaljnje izvajanje obeh programov zadoščal zgolj en izvajalec. V tej zvezi je določila, da se bo tehnična služba, ki je bila dosedaj razdeljena na navtično in zimsko divizijo, po novem izvajala kot centralna služba za vse družbe v skupini A.. Pri izbiri, katerega izvajalca bo obdržala (tožnika ali I.I.), je upoštevala dejstvo, da sta bila oba enako uspešna, vendar pa je za I.I., ki je bil v skupini A. zaposlen že od leta 1993 dalje, ugotovila, da ima več izkušenj od tožnika, ki je pri toženi stranki delal sorazmeroma kratek čas od 1. 1. 2010 dalje. V tej zvezi se je tožnik skliceval na neenako obravnavanje, vendar glede tega ni navedel konkretnih dejstev oziroma se je na diskriminacijo skliceval zgolj pavšalno. Tudi vrhovno sodišče v razveljavitvenem sklepu ni ugotovilo, da bi bil tožnik pri toženi stranki kakorkoli diskriminatorno obravnavan.

Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi v izpodbijani sodbi, da redna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnika ni temeljila zgolj na zmanjšanem obsegu prodaje plovil, temveč tudi na organizacijskih razlogih v zvezi z drugačno statusno povezavo posameznih družb v skupini A.. Tožena stranka je imela vso podlago, da se je prostovoljno odločila, da z dvema tehničnima direktorjema, zadolženima za navtično in zimsko divizijo, v bodoče ne bo več sodelovala, temveč le z enim direktorjem. Glede tega ne morejo biti upoštevne pritožbene navedbe o nadaljevanju proizvodnje z več drugimi delavci z nižjimi poklici, uvajanju tehnologije vetrnih elektrarn in podobno.

Vendar tožnik v pritožbi upravičeno opozarja na neposredno povezanost in prepletenost med dejavnostjo, sicer formalno samostojno toženo stranko in B., oziroma po reorganizaciji od 1. 6. 2010 dalje J.. V tej zvezi obveznosti tožene stranke, ki ni imela lastne proizvodnje in ki je pogodbeno opravljala storitve za druge družbe, ni mogoče ločeno obravnavati od preostalih družb v skupini A.. Zato je bila dolžnost tožene stranke (takšno je tudi stališče vrhovnega sodišča v razveljavitvenem sklepu), da v kolikor ni našla za tožnika primerne zaposlitve pri sebi, da ponudi ustrezno zaposlitev v kateri drugi družbi v skupini A., za katere so njeni delavci dejansko opravljali delo. Navedeno pomeni, da je potrebno določbo 3. odstavka 88. člena ZDR v konkretnem primeru, ko je šlo za prepletenost izvajanja dela v celotni skupini A., obravnavati v širšem smislu. Tožnik je v svoji izpovedbi opozoril, da je v času zaposlitve pri toženi stranki poleg opravil tehničnega direktorja na morskem programu opravljal tudi organizacijske naloge, in nadalje poprodajne aktivnosti, pri čemer se je v mesecu aprilu 2010 začel ukvarjati tudi s programom vetrnih elektrarn. Poleg tega je izpovedal (l. št. 56), da so bila ob odpovedi na razpolago naslednja dela: vodenje vzdrževanja v okviru A. in vodenje poprodajne službe v B.. Ker je tožena stranka v času tožnikove odpovedi zaposlila novega delavca E.E. na delovnem mestu vodenja poprodajnih aktivnosti, kasneje pa H.H. na področju uvajanja novih poslov, predvsem z vetrnimi elektrarnami, takšne dejavnosti pa so bile tožniku poznane, saj je imel že delovne izkušnje, ni v celoti razčiščeno, zakaj tožena stranka ob odpovedi ni ponudila tožniku navedeni zaposliti, ne glede na to, da naj bi po zatrjevanju tožene stranke obstajal dogovor o zaposlitvi E.E. že pred tožnikovo odpovedjo. Vse navedeno je pomembno tudi zato, ker se je za delovni mesti, ki sta jih zasedla nova delavca, zahtevala enaka stopnja izobrazbe, kot jo je imel tožnik. Res se je prokuristka F.F., ki je pripravila za tožnika odpoved pogodbe, v izpovedbi sklicevala, da je za tožnika poskušala najti zaposlitev tudi v drugih povezanih družbah v skupini A., in da možnosti ni bilo, ker naj bi tudi druge družbe odpuščale. Vendar pa je tožena stranka v dosedanjem postopku zgolj dokazala, da je kadrovala zgolj z nižjimi profili delavcev, kar pa glede delovnih mest, ki bi jih lahko zapolnil tožnik, ni v celoti preverjeno. Zato je pritožbeno sodišče razveljavilo sodbo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).

Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem postopku sporna dejstva o možnostih tožnikove prezaposlitve tudi v širšem smislu v skupini A. preizkusiti z dodatnim zaslišanjem prokuristke F.F., posebno glede tega, kako se je o teh možnostih dogovarjala z upravami preostalih družb v skupini A. ter zaslišati o teh vprašanjih njihove vodilne delavce, posebej še D.D.. Vsekakor pa bo moralo preizkusiti upravičenost novih zaposlitev s strani delavcev E.E. in H.H., saj bi se za takšne zaposlitve tožena stranka lahko dogovorila tudi s tožnikom. V tej zvezi se pritožbeno sodišče ne more strinjati s stališčem v izpodbijani sodbi, da je dogovor o zaposlitvi novega delavca na delovnem mestu vodje poprodajnih aktivnosti predstavljal oviro, da tožena stranka ni tožniku ponudila zaposlitve na tem delovnem mestu. Nadalje bo moralo pridobiti tudi podatke od povezanih družb v skupini A. o morebitnih novih zaposlitvah delavcev z enako stopnjo izobrazbe kot je tožnikova. O tem so (l. št. 117) odločale poslovodne osebe. V družbi A. d.o.o. je bil to D.D., ki naj bi odredil tožniku delo na področju poprodajnih aktivnosti.

Ko bo sodišče prve stopnje dopolnilo postopek v nakazani smeri, bo lahko o tožbenih zahtevkih ponovno razsodilo. Če bo ugotovilo, da za odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bilo vsebinskih razlogov, bo imelo ob dejstvu, da se je tožnik kmalu po odpovedi zaposlil pri drugem delodajalcu, možnost, da odloči o zahtevani sodni razvezi, skladno s postavljenim podrednim zahtevkom, seveda v primeru, če bi tožnik opustil zahtevo, da se vrne nazaj na delo k toženi stranki.

Odločitev o pritožbenih in revizijskih stroških ima podlago v določbi 3. odstavka 165. člena ZPP.