Jedro

Le občasno obiskovanje dediča in občasne pozornosti materialno preskrbljeni in dobro oskrbovani ter negovani zapustnici ne pomeni opustitve dolžnega preživljanja in nudenja pomoči po čl. 126 tč. 4 ZD in posledično dedne nevrednosti dediča.

Izrek

Pritožba se z a v r n e kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin zahtevek na ugotovitev, da je njen brat, toženec, nevreden dedovati po njuni pokojni materi A tako na podlagi zakona kot na podlagi oporoke.

Zoper to sodbo se je tožnica pritožila laično, smiselno iz vseh pritožbenih razlogov po čl. 353/I ZPP. Sodišče bi naj v obrazložitvi sodbe ne zavzelo stališča do vseh tožničinih trditev tako glede materine bolezni, tožničinih zahtevkov pod B in C, pri katerih tožnica vztraja. Razpravljajoči sodnik je strankam postavljal izkrivljena vprašanja. S temi pritožbenimi očitki tožnica smiselno trdi, da je sodišče kršilo pravila pravdnega postopka po Zakonu o pravdnem postopku. Zmotno in nepopolno pa je sodišče ugotovilo dejansko stanje, ko ni štelo, da je toženec zanemarjal svoje dolžnosti do matere, saj je le nekajkrat za časa njene bolezni opravil za njo prevoze in jo redko obiskoval tako v bolnici kot pri tožnici, kjer je med zdravljenjem občasno bivala. Pri tem prikazuje, kolikšna je bila njena skrb za mater, kako ji je pomagala v onemoglosti in bolezni, da je imela zaradi tega v službi težave, ker je često izostajala iz dela. Na podlagi takšnega dejanskega stanja bi sodišče moralo zahtevku ugoditi in oceniti, da toženec ni vreden po materi dedovati. Predlaga razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje in vrnitev zadeve v novo sojenje drugemu sodniku.

Odgovora na pritožbo ni bilo.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je na podlagi dokaznega postopka, v katerem je ugotovilo zlasti z izčrpnim zaslišanjem strank vse za odločitev o tej zadevi relevantne okoliščine, pravilno uporabilo materialno pravo in o sporu pravdnih strank pravilno odločilo.

Pravna podlaga za odločitev v tem sporu je v čl. 126 Zakona o dedovanju. Po tem zakonitem določilu je nevreden, da deduje na podlagi zakona kot na podlagi oporoke - kdor je z naklepom vzel ali poskusil vzeti življenje zapustniku, - kdor je s silo ali grožnjo prisilil zapustnika ali ga z zvijačo pripravil do tega, da je napravil ali preklical oporoko ali kakšno določilo v oporoki, ali mu preprečil to storiti, - kdor je uničil ali skril zapustnikovo oporoko z namenom, da bi preprečil izpolnitev zapustnikove poslednje volje, kakor tudi, kdor je ponaredil zapustnikovo oporoko, - kdor se je huje pregrešil zoper dolžnost preživljati zapustnika, ki ga je bil po zakonu dolžan preživljati, kakor tudi kdor ni hotel dati zapustniku potrebne pomoči. Po Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, čl. 124, so polnoletni otroci dolžni preživljati svoje starše, če so ti nesposobni za delo in nimajo dovolj sredstev za življenje.

Prvi trije razlogi za nevrednost dedovanja niso v tožbi zatrjevani. V tožbi je zatrjevano, da se je toženec huje pregrešil zoper dolžnost preživljanja zapustnice kakor tudi, da ji ni dajal potrebne pomoči. V obravnavani pravdi je bila naloga sodišča dognati ali je toženec storil ali opustil kaj takšnega, da mu je mogoče očitati, da se je huje pregrešil zoper dolžnost preživljanja matere, ali materi ni hotel dati potrebne pomoči. Že na podlagi samih tožničinih strankinih izpovedi, ki jih potrjuje tudi toženec je mati za časa svoje bolezni bila primerno oskrbovana in negovana tako v bolnišnici, kot tudi v času, ko je živela pri tožnici. Toženec jo je občasno obiskoval in izkazoval drobne pozornosti (opravljal občasno prevoze, dajal drobna darila). Torej ni izkazana nobena od primerov slabega ravnanja z zapustnikom, ki jih predvideva zakon kot pogoj za ugotovitev dedičeve dedne nevrednosti. Tožničini očitku tožencu, da se za mater ni dovolj brigal, tudi če bi bili izkazani, ne bi predstavljali takšnih pregreh zoper zapustnico. O tem, da je bila zapustnica s pokojnino in premoženjem, ki ga je imela, materialno preskrbljena, med strankama ni spora. Tudi ni spora o tem, da nege in pomoči vse dokler ni zbolela, ni rabila (čl. 124 ZZZDR). Za časa bolezni je bila primerno oskrbovana v bolnici, tožnica pa je tudi po oceni toženca za mater vzorno skrbela. Tako se pokaže, da razloga za toženčevo dedno nevrednost po čl.126 Zakona o dedovanju sodišče prve stopnje ni ugotovilo.

Ostali pritožbeni očitki, ki se nanašajo tako na kršitev postopka in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, niso utemeljeni. Sodišče prve stopnje je raziskalo dejansko stanje zaradi odločanja o tožničinem zahtevku, ki je predmet tega postopka, v zadostni meri, sprejelo je pravilno dokazno oceno in je pri odločanju o zahtevku tožeče stranke pravilno uporabilo materialno pravo. Svojo odločitev je tudi ustrezno obrazložilo. Zato je pritožbeno sodišče ugotovilo, da pritožba tožnice ni utemeljena in jo je zavrnilo (čl. 368 ZPP), ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožnica pritožbenih stroškov ni zaznamovala, zato je stroškovni izrek o tej odločbi odpadel.