Jedro

Pri izpodbijanju pogodbe morajo nastopati kot stranke vse udeleženke pogodbe. Podano je nujno sosporništvo. Če tožnik toži le nekatere, ne pa vseh, je s tem v bistvu tožil napačno stranko. Zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije je potrebno tožbeni zahtevek zavrniti kot neutemeljen. Vprašanje ali je tožena pravilna stranka glede na pravila materialnega prava o nujnem sosporništvu, je vprašanje pravilne uporabe materialnega prava (utemeljenosti tožbenega zahtevka) ne pa preizkus ali je podana procesna predpostavka za pravdo. Zato v primeru kadar tožba ne zajema kot tožence vseh oseb, ne pride v poštev poprava tožbe. Ne gre namreč za pomanjkljivost zaradi katere se s tožbo ne more v redu postopati, in zato sodišče ni dolžno ukrepati po 109. členu ZPP.

Izrek

Pritožbama obeh toženih strank se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v 1. točki izreka s p r e m e n i tako, da se tožbeni zahtevek, ki se glasi: "Izjava o verižni kompenzaciji z dne 20.1.1995 med udeleženci E.S., T.L., R.T., O.K., K. d.d., E. d.o.o. in T.K., v znesku 40.000.000,00 SIT se šteje kot razvezana v delu, ki se nanaša na razmerje tožeče stranke do drugotožene stranke in prvotožene stranke in kot nična v istem delu, ter nima pravnega učinka nasproti tožeči stranki, kar sta toženi stranki dolžni priznati in poslovno razmerje v izpodbijani verižni kompenzaciji urediti in zaključiti v neposrednem odnosu brez udeležbe tožeče stranke" z a v r n e ; v 2. in 3. točki izreka pa se prvostopna sodba razveljavi in v tem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče v 1. točki izreka izjavo o verižni kompenzaciji z dne 20.1.1995 med udeleženci E.S., T.L., R.T., O.K., K. d.d., E. d.o.o. in T.K. v znesku 40.000.000,00 SIT štelo kot razvezano v delu, ki se nanaša na razmerje tožeče stranke - družbe K. do njene predhodnice v kompenzacijski verigi drugo tožene stranke O.K. in do naslednika tožeče stranke v kompenzacijski verigi - prvo tožene stranke družbe E. d.o.o. in istočasno kot nično v istem delu, ki tudi nima pravnega učinka nasproti tožeči stranki in da sta toženi stranki to dolžni priznati, poslovno razmerje v verižni kompenzaciji urediti in ga zaključiti v neposrednem odnosu brez udeležbe tožeče stranke. V 2. točki je naložila obema toženima strankama, da nerazdelno plačata tožeči stranki znesek 32.000.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila in v 3. točki izreka odločalo o stroških prvostopnega postopka.

Zoper takšno sodbo se pritožujeta obe toženi stranki.

Prvo tožena stranka opozarja, da je zahtevek nesklepčen in da sodba nima razlogov.

Drugo tožena stranka uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odstavku 353. člena ZPP. Tožba je nesklepčna, izrek sodbe je nerazumljiv in nasprotuje sam sebi. Prvostopno sodišče je tudi nepravilno uporabilo materialnopravne določbe. O separatnih stroških bi moralo prvostopno sodišče odločati posebej, ne pa da jih je nepravilno pobotavalo.

Obe pritožbi sta utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 1. odstavka 498. člena ZPP (Ur. l. RS št. 26/99) uporabilo pri odločanju o tem postopku Zakon o pravdnem postopku iz leta 1977 (Ur. l. SFRJ št. 4/77 - 27/90; v nadaljevanju ZPP).

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožeča stranka v 1. točki izreka prvostopne sodbe izpodbija pogodbo o verižni kompenzaciji z dne 20.1.1995 le v delu, ki se nanaša na njo in obe toženi stranki, čeprav je omenjeno pogodbo o verižni kompenzaciji sklenilo sedem udeleženk. Tega dejstva prvostopno sodišče ni upoštevalo, niti se ni ukvarjalo z samo naravo pogodbe o verižni kompenzaciji. Pritožba drugotožene stranke tudi pravilno opozarja, da zahteva tožeča stranka obenem razvezo omenjene pogodbe kot ugotovitev njene ničnosti, čeprav sta ti zahtevi sami s seboj v nasprotju in se izključujeta. Posledice razveze pogodbe (glej 132. člen ZOR) so tudi drugačne kot posledice ničnosti pogodbe (glej 104. člen ZOR-a). Nerazumljiva je tudi ugotovitev prvostopnega sodišča, da gre za dogovor o odpustu dolga po 344. členu ZOR, ki je po 52. členu ZOR ničen. Uporaba materialnih določb prvostopnega sodišča ni pravilna.

Kot je bilo že povedano se v konkretnem primeru izpodbija pogodba o verižni kompenzaciji, v kateri je sodelovalo sedem družb, ne pa le tožeča stranka in obe toženi stranki. Namen in ekonomski cilj verižne kompenzacije je prenehanje medsebojnih denarnih obveznosti udeležencev ne da bi bilo plačilo izvedeno v denarju. Verižna kompenzacija je tako ekonomsko in pravno enoten posel, katerega osnovni namen je ustvariti pogoje za pobot. Verižna kompenzacija je res sestavljena iz več dvostranskih medsebojnih pogodb, vendar je možno celotno verižno kompenzacijo realizirati le v primeru, če vsi prizadeti privolijo v predlagani način prenehanja obveznosti.

Dolžnik, ki je zadnji "v verigi", pridobi terjatev do svojega upnika, ki je hkrati prvi dolžnik "v verigi". Tako se na eni strani razmerje med udeleženci sklene in na drugi strani vzpostavi vzajemnost, ki je predpostavka pobotanja. Soodvisnost učinkovanja posameznih dvostranskih pogodb, ki pa jih je moč realizirati le v primeru, če jih sprejmejo vsi prizadeti, govori v prid stališču, da je pogodba o verižni kompenzaciji ekonomsko in pravno enoten posel, ki ga ni mogoče razbijati na posamezne dele. Dosledna izpeljava takšnega stališča pogodbe o verižni kompenzaciji pa vodi v zaključek, da jo je mogoče izpodbijati le v celoti, ne pa v delu ali drugače: v primeru, da izpodbija tožeča stranka le del pogodbe o verižni kompenzaciji, mora izpodbijati celotno pogodbo. To pa pomeni, da morajo nastopati kot toženci vsi subjekti pogodbe ne pa zgolj dva udeleženca pogodbe.

Podano je nujno sosporništvo vseh udeleženk verižne kompenzacije. Ker je tožeča stranka tožila le dva, ne pa vseh, je v bistvu tožila napačno stranko. V tem primeru namreč ne pride v poštev poprava tožbe, saj ne gre za pomanjkljivosti, zaradi katere se s tožbo ne more v redu postopati in je zato sodišče dolžno ukrepati po 109. členu ZPP. Vprašanje, ali je tožena pravilna stranka glede na pravila materialnega prava o nujnem sosporništvu, je vprašanje pravilne uporabe materialnega prava (utemeljenosti tožbenega zahtevka) ne pa preizkus ali je podana procesna predpostavka za pravdo. Ker je tožnik tožil le nekatere, ne pa vseh nujnih sospornikov, je s tem v bistvu tožil napačno stranko.

Tožbeni zahtevek tožeče stranke v tem delu (1. točka izreka) je tako potrebno zavrniti kot neutemeljenega že iz razloga pomanjkanja pasivne legitimacije. Zato je pritožbeno sodišče, ob ugotovitvi nepravilno uporabljenega prava prvostopnega sodišča, zahtevek tožeče stranke v 1. točki izreka v skladu s 4. točko 373. člena ZPP spremenilo tako, da je v tem delu tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo.

V 2. točki izreka prvostopne sodbe pa je sodišče nerazdelno naložilo obema toženima strankama, da morata plačati tožeči stranki znesek 32.000.000,00 SIT. Iz obrazložitve sodbe (3. odstavek na 7. strani) skopo, brez navedb ustreznih dejstev izhaja, da je prvostopno sodišče prisodilo navedeni znesek na podlagi 17., 210. in 214. člena ZOR-a. Ker glede tega dela zahtevka v prvostopni sodbi odločilni razlogi niso navedeni, odločitve prvostopnega sodišča v tem delu niti ni mogoče preizkusiti. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Že iz tega razloga je bilo potrebno izpodbijano sodbo v 2. točki izreka, v posledici tega pa tudi glede odločitve o stroških v 3. točki izreka razveljaviti in jo vrniti prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje v skladu s 1. odstavkom 369. člena ZPP.

V zvezi z omenjenim zahtevkom bo morala tožeča stranka vsekakor konkretneje pojasniti na kakšni osnovi terja nerazdelno omenjeni znesek od obeh toženih strank. Iz verižne kompenzacije, ki jo je tožeča stranka izpodbijala, namreč izhaja, da je bila prvotožena stranka upnik tožeče stranke, drugotožena stranka pa njen dolžnik. V kolikor gre za drugo podlago, ne pa za pogodbo o verižni kompenzaciji, pa jo bo morala tožeča stranka ustrezno pojasniti, obenem pa predložiti tudi odgovarjajoča dokazila. Omenjeni zahtevek tožeča stranka prvotno niti ni uveljavljala, temveč šele kasneje s pripravljalno vlogo z dne 14.10.1998. Drži tudi trditev drugotožene stranke v pritožbi, da je odločitev prvostopnega sodišča glede stroškov v 3. točki izreka, neustrezna.

Separatni stroški se praviloma določijo s posebnim sklepom v skladu s 1. odstavkom 156. člena ZPP. Glede ostalih pravdnih stroškov pa je potrebno uporabiti 154. člen ZPP, torej odločati o njih po uspehu pravdnih strank. V kolikor gre za delni uspeh posamezne stranke, se eventualno pobotanje ugotavlja v obrazložitvi, ne pa v izreku, ki obsega zgolj odločitev o tem, katera stranka je dolžna povrniti drugi stranki stroške postopka. Navedene nepravilnosti bo moralo prvostopno sodišče upoštevati pri svoji ponovni odločitvi.