Jedro

Tožnica v obravnavani sporni zadevi uveljavlja dodelitev brezplačne pravne pomoči za zastopanje v postopku opravljanja posameznih preiskovalnih dejanj zaradi suma storitve kaznivega dejanja po 2. odstavku v zvezi s 1. odstavkom 135. člena KZ-1. Vrhovno sodišče RS je zavzelo pravno stališče, da se kazenski postopek po 1. odstavku 19. člena ZKP uvede na zahtevo upravičenega tožilca, torej je v svojem začetku vezan na zahtevo upravičenega tožilca, po podatkih spisa pa takšna zahteva upravičenega tožilca ni bila podana.

v konkretnem primeru ne gre za sodni postopek, za katerega je na podlagi 7. člena ZBPP mogoče pridobiti BPP.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi 2. člena in drugega odstavka 37. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP, Uradni list RS, št. 48/2001 in nadaljnji) zavrnila prošnjo tožnice za dodelitev brezplačne pravne pomoči z dne 10. 10. 2014 za zastopanje v postopku pred Okrajnim sodiščem v Krškem pod opravilno številko I Kpd 38147/2014 in oprostitev plačila stroškov postopka, h kateri je priložila vabilo osumljenki z dne 17. 9. 2014. Tožena stranka je na podlagi podatkov v listinah, ki jih je predložila tožnica kot prosilka za brezplačno pravno pomoč za zastopanje v zadevi Okrajnega sodišča v Krškem št. I Kpd 38147/2014 in oprostitev plačila stroškov postopka, ugotovila, da je bil pred Okrajnim sodiščem v Krškem podan predlog za opravo posameznih preiskovalnih dejanj zoper A.A. (sedaj tožnico) zaradi suma storitve kaznivega dejanja po drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 135. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1). Ob sklicevanju na določila prvega odstavka 1. člena in 3. člena ZBPP pojasnjuje namen zakonodajalca ob sprejemu ZBPP, ki med drugim opredeljuje pogoje za dodelitev brezplačne pravne pomoči ter oblike le te in pri tem dopušča, da je lahko s kakšnim drugim zakonom brezplačna pravna pomoč urejena tudi drugače, če je glede na vrsto postopka in glede na oblike pravne pomoči to potrebno. V primerih, ko se uveljavlja brezplačna pravna pomoč po posebnem zakonu, pa se določbe ZBPP uporabljajo le glede vprašanj, ki niso urejena s posebnim zakonom. Nadalje ugotavlja, da oprava posameznih preiskovalnih dejanj pred okrajnim sodiščem, v zvezi s čimer tožnica uveljavlja odobritev BPP, ni namenjen uveljavljanju sodnega varstva pred obtožbo v kazenski zadevi, saj obtožni akt še ni bil vložen in kazenski postopek še ni bil začet, kot to določa prvi odstavek 430. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ker se kazenski postopek pred okrajnim sodiščem uvede šele na podlagi obtožnega predloga državnega tožilca oziroma oškodovanca kot tožilca ali na podlagi zasebne tožbe. V obrazložitvi obtožnega predloga pa lahko državni tožilec predlaga sodniku posamezniku, da opravi posamezna preiskovalna dejanja v skladu s prvim odstavkom 431. člena ZKP, vendar to še ne pomeni kazenskega sodnega postopka, pač pa le opravo dejanj, na podlagi katerih se bo državni tožilec odločil, ali bo vložil obtožni predlog ali pa bo izdal sklep o zavrženju ovadbe v skladu s tretjim odstavkom 431. člena ZKP. V obrazložitvi še navaja, da v tej fazi sodišče ne sprejema odločitev, zoper katere bi se osumljenec imel možnost pritožiti, niti ne izvaja dokazov po uradni dolžnosti, prav tako pa osumljenec ne more predlagati izvedbe dokazov v svojo korist, položaj je namreč drugačen kot v preiskavi, ko preiskovalni sodnik po izdaji sklepa o preiskavi, ki pomeni začetek kazenskega postopka, opravlja preiskovalna dejanja na predlog strank ter tista dejanja, ki se mu zdijo potrebna za uspešno izvedbo postopka v skladu s 176. členom ZKP. Tožena stranka nadalje ugotavlja, da izvajanje posameznih kazensko preiskovalnih dejanj ne pomeni sodnega kazenskega postopka v smislu določb ZBPP, zato je prošnjo tožnice kot neutemeljeno zavrnila.

Tožnica v tožbi uveljavlja tožbene ugovore nepravilne uporabe materialnega prava, bistvene kršitve določb postopka in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter sodišču predlaga, da izpodbijani sklep (pravilno: odločbo) odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje, hkrati pa zahteva tudi povrnitev stroškov postopka. Po mnenju tožnice je tožena stranka nepopolno ugotovila dejansko stanje, ker je spregledala, da je v zahtevi Okrožno državno tožilstvo v Krškem v zadevi št. I Kpd 31847/2014 z dne 9. 9. 2014 predlagalo sodišču, da opravi posamezna preiskovalna dejanja z zaslišanjem tožnice kot osumljenke in oškodovanca ter štirih prič, niti ni ugotovila, da je tožnica pravni laik brez dokončane osnovne šole in da se sama ni zmožna kvalitetno zastopati ter da je zaradi tega v neenakopravnem položaju v razmerju do kvalificiranega okrožnega državnega tožilca, ki zastopa obtožbo. Prav tako ni tožena stranka ugotovila, da tožnica sama takšnega položaja ne more odpraviti, ker nima sredstev, da bi si zahtevan obseg pomoči, to je zastopanje po odvetniku v fazi posameznih preiskovalnih dejanj, uredila na lastne stroške in tudi ni ugotovila, da tožnica izpolnjuje premoženjske in druge pogoje za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Kot zmoten označuje zaključek tožene stranke, da oprava posameznih preiskovalnih dejanj ne predstavlja postopka, v zvezi s katerim bi bilo mogoče dodeliti brezplačno pravno pomoč. Tožnica temu nasprotuje, saj meni, da je tudi v fazi preiskovalnih dejanj zastopanje po kvalificiranem zagovorniku izjemno pomembno, ker se upošteva tudi v nadaljevanju kazenskega postopka. Čeprav sicer drži, da v zadevi obtožni akt v času vložitve tožničine prošnje za brezplačno pravno pomoč še ni bil vložen, tožnica poudarja, da je postopek v zvezi s posameznimi preiskovalnimi dejanji usmerjen prav v vložitev obtožnega akta, saj bi v nasprotnem primeru tožilec že takoj zavrgel kazensko ovadbo. Zato tožnica meni, da je tudi preko kvalificiranega pravnega zastopanja v fazi preiskovalnih dejanj le to pomembno za obrambo. Prav tako meni, da se tudi v tej fazi že uresničuje pravica do sodnega varstva po načelu enakopravnosti, češ da je tudi izvajanje posameznih preiskovalnih dejanj sestavni del kazenskega postopka. Zato meni, da je brezplačna pravna pomoč (v nadaljevanju: bpp) za ta dejanja potrebna za uresničevanje pravice do sodnega varstva. Ker meni, da gre v konkretnem primeru za postopek pred sodiščem, ki je uperjen v sestavo obtožbe v kazenski zadevi, tožnica nadalje meni, da je tožena stranka zavrnila tožničino prošnjo ob zmotni uporabi 2. odstavka 1. člena ZBPP ter da že zadevna kršitev tožničine pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave in enakega varstva pravic iz 23. člena Ustave kot tudi za kršitev načela socialne države iz 2. člena Ustave, češ da se z izpodbijano odločbo tožnici kot socialno šibki osebi onemogoča ustrezna obramba v celotnem kazenskem postopku, pri čemer se sklicuje na sodbo Upravnega sodišča v zadevi št. I U 48/2014 z dne 22. 1. 2014. Nadalje v tožbi izpostavlja, da je tožnica prejemnica denarne socialne pomoči. Meni, da izpolnjuje tudi vse druge pogoje in ker tega tožena stranka v izpodbijani odločbi ni ugotovila, ji tožnica očita nepravilno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter kršitev določila 8. člena ZUP. Ker je tožnica slabega premoženjskega stanja, sodišču predlaga, da jo oprosti plačila sodnih taks, oziroma podredno prosi za obročno plačilo.

Tožena stranka je po pozivu sodišča v skladu z določili 38. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji) v danem roku sodišču predložila listine predmetnega upravnega spisa in obenem vložila odgovor na tožbo, v katerem v celoti prereka tožbene navedbe ter vztraja pri sprejeti odločitvi iz njenih pravnih in dejanskih razlogov. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

K točki 1: Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je tožena stranka na podlagi pravilno ugotovljenega relevantnega dejanskega stanja uporabila pravilne materialne predpise. Zato sodišče na tem mestu ne ponavlja pravnih in dejanskih razlogov, ki jih je za svojo odločitev pravilno navedla že tožena stranka, ker jim v celoti sledi (2. odstavek 71. člena ZUS-1), v zvezi s tožbenimi ugovori pa le še dodaja: Neutemeljen je tožbeni ugovor, da se tožničina prošnja nanaša na sodni postopek. Tožnica namreč v obravnavani sporni zadevi uveljavlja odobritev brezplačne pravne pomoči za zastopanje v postopku opravljanja posameznih preiskovalnih dejanj zaradi suma storitve kaznivega dejanja po 2. odstavku v zvezi s 1. odstavkom 135. člena KZ-1. Iz listin v upravnem spisu izhaja, da je tožnica prejela vabilo št. I Kpd 38147/2014 z dne 17. 9. 2014, v katerem je navedena pravna podlaga za opravo posameznih preiskovalnih dejanj, to je Zakon o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP), in sicer zaradi suma storitve kaznivega dejanja po 2. odstavku v zvezi s 1. odstavkom 135. člena ZK-1, pri čemer ostaja med strankama sporno vprašanje, ali je (ali ni bil) s tem, to je z opravo posameznih preiskovalnih dejanj, že uveden kazenski postopek zoper (prosilko, sedaj) tožnico. V zvezi z navedenim vprašanjem pa se je že opredelilo tudi najvišje sodišče v državi (1. odstavek 127. člena Ustave), to je Vrhovno sodišče RS v svojem sklepu št. II Up 198/2013 z dne 18. 8. 2013, v katerem je zavzelo pravno stališče, da se kazenski postopek po 1. odstavku 19. člena ZKP uvede na zahtevo upravičenega tožilca, torej je v svojem začetku vezan na zahtevo upravičenega tožilca, po podatkih spisa pa takšna zahteva upravičenega tožilca ni bila podana, zato po mnenju Vrhovnega sodišča kazenski postopek zoper tožnico ni bil uveden. Ker gre v obravnavani sporni zadevi za bistveno podoben primer, je v konkretnem primeru po presoji sodišča pravilna tudi odločitev tožene stranke, da v konkretnem primeru ne gre za sodni postopek, za katerega je na podlagi 7. člena ZBPP mogoče pridobiti bpp. Prav tako je pravilna tudi odločitev, da tožnica ni upravičena do brezplačne pravne pomoči, saj se po 1. odstavku 7. člena ZBPP namreč lahko brezplačna pravna pomoč odobri samo za sodne postopke ter kot oprostitev plačila stroškov sodnega postopka, posamezna preiskovalna dejanja pa še niso sodni postopek, saj se za sodno varstvo po ZBPP po 2. odstavku 1. člena ZBPP med drugim šteje tudi varstvo pred obtožbami v kazenskih zadevah, za kar pa v konkretnem primeru očitno ne gre, upoštevaje določila 1. odstavka 7. člena v povezavi z 2. odstavkom 1. člena ZBPP, saj sama po sebi oprava preiskovalnih dejanj še ni sodni postopek v smislu definicije kazenskega postopka po določbi 1. odstavka 19. člena ZKP. Sodišče se torej ne strinja s tožbenim stališčem, da naj bi bilo opravljanje posameznih preiskovalnih dejanj samo po sebi mogoče opredeliti za sodni postopek oziroma šteti za varstvo pred obtožbami v kazenskih zadevah kot obliko sodnega varstva pred sodišči splošne pristojnosti v smislu 2. odstavka 1. člena ZBPP. Pravilna je torej odločitev tožene stranke, da v konkretnem primeru ne gre za sodni postopek, za katerega je na podlagi 7. člena ZBPP mogoče pridobiti bpp, prav tako pa je tudi skladna z ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča RS, kot izhaja iz njegovega sklepa št. II Up 198/2013 z dne 18. 8. 2013, ki je bil sprejet v konkretnemu tožničinemu primeru bistveno primerljivi zadevi,v kateri sprejeta odločitev temelji na uporabi določil 7. člena ZBPP. Nasprotno pa v zadevi, na katero se v tožbi sklicuje tožnica ( št. I U 48/2014), ne gre za tožničini primerljivo zadevo, saj je tedaj izpodbijana odločba temeljila na uporabi določil 24. člena ZBPP, za kar pa, kot rečeno, ne gre v sedaj izpodbijani odločbi, ki je utemeljena na določilih 7. člena ZBPP (ne pa na 24. členu ZBPP, za kar gre v zadevi št. I U 48/2014).

Sodišče se ne strinja niti s tožbenim očitkom, češ da v izpodbijani odločbi ni navedeno relevantno dejansko stanje v zvezi z izpolnjevanjem finančnih, premoženjskih in drugih pogojev za odobritev bpp, saj v konkretnem primeru ob ugotovitvi tožene stranke, da tožnica ni upravičena do bpp upoštevajoč 7. člen ZBPP ni mogoče doseči drugačne odločitve v zadevi. Ni pa to ovira, da tožnica v zvezi z morebitnim pozneje uvedenim kazenskim postopkom ne bi vložila nove prošnje za bpp. Sodišče tožnici dodatno le še pojasnjuje, da zatrjevano slabo materialno in finančno stanje (še) ne zadošča za odobritev zaprošene bpp, saj so do le-te upravičene le tiste osebe, ki jo potrebujejo za uveljavljanje pravice do sodnega varstva v skladu z določili ZBPP. Osebe pa, ki svojo zatrjevano pravico do sodnega varstva uveljavljajo v zvezi z izvajanjem posameznih preiskovalnih dejanj, pa do odobritve bpp po določilih ZBPP niso upravičene, ker pri opravljanju posameznih preiskovalnih dejanj ne gre za sodni (kazenski) postopek, kot ga je zakonodajalec opredelil z določili 19. člena ZKP.

Sodišče je po povedanem tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in da je izpodbijani upravni akt na zakonu utemeljen (7. člen ZBPP). Neutemeljen je tudi predlog za oprostitev plačila sodnih taks oziroma podrejen predlog za obročno odplačilo sodnih taks, saj se v postopkih odločanja o dodelitvi brezplačne pravne pomoči sodna taksa ne plačuje (četrti odstavek 10. člena Zakona o sodnih taksah).

K točki 2: Sodišče je zavrnilo zahtevo tožnice za povrnitev stroškov postopka na podlagi določbe četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, kot je obravnavana sporna zadeva, če sodišče tožbo zavrne, kot tudi če jo zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.