Jedro

Izvedenec je od ocenjenih prihodkov pravilno odštel tiste stroške, ki jih tožnik zaradi neuporabe poškodovanega 7-tonskega tovornega vozila ni imel, imel pa bi jih, če bi vožnje z njim opravljal. Oškodovanec ima res lahko, glede na okoliščine posamičnega primera, tudi stalne stroške poslovanja, ki niso nič manjši, čeprav določen čas ne posluje, in res je, da se tovrstnih stroškov ne odšteva od izpadlih dohodkov. Vendar tožnik sploh ni opredeljeno navedel, kateri njegovi stroški so takšne narave, zato je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo izračun izvedenca.

Izrek

1. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v točki 2., 3. in 4. spremeni tako, da se po spremembi glasi: "2.Tožena stranka S. z. z. je dolžna v roku 15 dni plačati tožniku Ž. J. odškodnino v znesku 2.820,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe 29.6.1998 dalje do 1.1.2002, na transakcijski račun pooblaščenca tožeče stranke št.: ... pri Banki X., pod izvršbo.

3. Višji tožbeni zahtevek (glede plačila odškodnine v znesku 2918,41 EUR in obresti po 1.1.2002) se zavrne kot neutemeljen.

4. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki stroške tega pravdnega postopka v znesku 1.008,16 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka, določenega za izpolnitev obveznosti dalje, vse na transakcijski račun pooblaščenca tožeče stranke ... pri Banki X, pod izvršbo." V preostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

2. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni povrniti tožeči stranki 114,75 EUR pritožbenih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku paricijskega roka dalje.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je S. z. z. (v nadaljevanju tožena stranka) dolžno plačati Ž. J. (v nadaljevanju tožnik) odškodnino v znesku 2.312,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe 29.6.1998 dalje do 1.1.2002, v roku 15 dni. Višji tožbeni zahtevek (3.426,56 EUR in obresti po 1.1.2002) je zavrnilo. Hkrati je odločilo, da se postopek ustavi glede zneska 1.068,87 EUR in 446,07 EUR ter da mora tožena stranka, v roku 15 dni, plačati tožniku stroške pravdnega postopka v znesku 601,21 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do izpolnitve.

Zoper takšno odločitev se je po svojem pooblaščencu pravočasno pritožil tožnik, in sicer glede zavrnjenega zneska odškodnine v višini 1.564,84 EUR iz naslova izgubljenega dobička. Tožnik se izrecno pritožuje zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, smiselno pa tudi zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, ter predlaga, naj pritožbeno sodišče razpiše obravnavo, odpravi bistveno kršitev določb pravdnega postopka ter izvede dokaz z dopolnitvijo izvedenskega mnenja za popolno ugotovitev dejanskega stanja in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi tudi v delu glede zavrnjenega zneska 1.564,84 EUR. V svoji pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje pavšalno in brez vsakršnih razlogov zavrnilo tožbeni zahtevek za 508,15 EUR, ki predstavlja razliko med prisojenim zneskom 1.564,85 EUR do zneska 2.073,38 EUR, katerega je sodišče prve stopnje samo izračunalo na podlagi mnenja izvedenca kot izgubljeni dobiček za obdobje 90 dni. Tožnik izrecno izpostavlja, da o zavrnitvi tega dela zahtevka sodišče ne bi smelo odločati po prostem preudarku in brez vsakršne obrazložitve razlogov o odločilnih dejstvih z izgovorom, češ da bi bilo treba do določene mere upoštevati pripombe tožene stranke na izvedensko mnenje izvedenca L., pri čemer vsebina teh pripomb, na katere tožnik v svoji pritožbi v nadaljevanju odgovarja, niti ni navedena. Tožnik v pritožbi navaja tudi, da bi moral izvedenec pri izračunu škode upoštevati, da je plačeval fiksne stroške tudi v trimesečnem obdobju po 12.9.1997, ko je imel izpad prometa. Ta izplačila po prepričanju tožnika dejansko predstavljajo navadno škodo, ker se je s plačilom te škode zmanjšalo njegovo premoženje.

Tožena stranka ni odgovorila na vročeno pritožbo.

Pritožba je delno utemeljena.

Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, temelj odgovornosti tožene stranke v konkretni zadevi ni bil sporen, sporna je bila zgolj višina tožbenega zahtevka, in sicer tako višina odškodnine glede poškodb na tovornem vozilu Fap-Mercedes 1213-42 reg. št. xy X4-464, ki je bilo poškodovano v prometni nesreči dne 12.9.1997, kot tudi višina odškodnine zaradi izgubljenega dobička za 3 mesece, ko je moral tožnik, po poškodbi zgoraj navedenega 7-tonskega tovornega vozila, svojo dejavnost opravljati v manjšem obsegu kot pred nezgodo. Tožnik v svoji pritožbi izpodbija samo še odločitev sodišča prve stopnje glede prisojene odškodnine iz naslova izgubljenega dobička, za katero meni, da je prenizka.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je tožnikova pritožba neutemeljena v delu, kjer opozarja, da bi moral izvedenec oziroma posledično sodišče ugotovljenemu izgubljenemu dobičku prišteti fiksne stroške. Izvedenec je od ocenjenih prihodkov pravilno odštel zgolj tiste stroške, ki jih tožnik zaradi neuporabe poškodovanega 7-tonskega tovornega vozila ni imel, imel pa bi jih, če bi vožnje z njim opravljal. Tako je odločilo tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sklepu III Ips 21/2001 na katerega se sklicuje tožnik v svoji pritožbi. Oškodovanec ima res lahko, glede na okoliščine posamičnega primera, tudi stalne stroške poslovanja, ki niso nič manjši, čeprav določen čas ne posluje in res je, da se tovrstnih stroškov ne odšteva od izpadlih dohodkov. Vendar tožnik sploh ni opredeljeno navedel (niti v postopku na prvi stopnji niti v svoji pritožbi), kateri njegovi stroški so takšne narave, zato je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo izračun izvedenca. Tožnik je v tožbi zatrjeval, da njegova mesečna bruto realizacija, vezana na poškodovano vozilo, znaša cca. 500.000,00 SIT ter da od tega odpade na vse stroške polovica tega zneska, tako da mu ostane mesečni zaslužek v višini 250.000,00 SIT oziroma za čas treh mesecev v skupnem znesku 750.000,00 SIT. Izvedenčev izračun se torej tudi metodološko ujema s tožnikovim obračunom iz tožbe, poleg tega pa je tožnik sam, v vlogi z dne 18.2.2008, izrecno navedel, da sprejema izvedensko mnenje z dne 28.1.2008, pri čemer ni oporekal izvedenčevi metodologiji. Tožnikovo kasnejše oziroma sedanje grajanje izračuna izgubljenega dobička je torej v nasprotju z njegovimi predhodnimi ravnanji v postopku in zato tudi iz tega razloga ni utemeljeno.

Nasprotno pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnik utemeljeno izpostavlja, da sodišče prve stopnje ne bi smelo odločati po prostem preudarku in zavrniti tožbenega zahtevka za 508,15 EUR, ki predstavlja razliko med prisojenim zneskom 1.564,85 EUR do zneska 2.073,38 EUR, katerega je sodišče prve stopnje samo izračunalo. Ker je izvedenec izračunal izgubo na dobičku za obdobje 110 dni (607.280,00 SIT) in ne vtoževanih 90 dni, je sodišče prve stopnje povsem pravilno samo odpravilo napako z enostavnim matematičnim preračunom, ki je pokazal, da bi za cca. 90 dni, po obračunu izvedenca, izgubljeni dobiček znašal 496.865,45 SIT oziroma 2.073,38 EUR (glej izpodbijano sodbo na str. 9). Kljub temu pa je nato, zaradi zmotne uporabe materialnega prava, in sicer določbe 216. člena ZPP, tožbenemu zahtevku glede plačila zneska za izgubljeni dobiček ugodilo zgolj do višine 375.000,00 SIT. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni imelo nikakršne podlage za uporabo 216. člena ZPP in bi moralo odločiti v skladu s pravilnim preračunom, ki ga je opravilo samo na podlagi obračuna v dopolnitvi izvedenčevega mnenja z dne 31.1.2008. Kot izpostavlja tožnik v svoji pritožbi, je izvedenec pri izračunu izgubljenega dobička upošteval dejansko realizacijo, ki jo je tožnik opravil z manjšim nadomestnim tovornjakom v obdobju po nezgodi in na podlagi te izračunal prihodke in stroške sorazmerne 7 tonskemu tovornjaku (ki je bil po prometni nesreči 12.9.1997 nevozen). Pritožbeno sodišče nima pomislekov glede ugotovitve sodišča prve stopnje, da je jesenski čas tisti, v katerem je glede na naravo tožnikove dejavnosti (razvoz kurilnega olja) največ naročil in dela, saj gre za dejavnost, za katero so značilna sezonska nihanja (glej str. 8 izpodbijane sodbe). Da so bili prihodki in dobiček večji v drugi polovici leta je nenazadnje potrdila tudi priča P., ki je v postopku na prvi stopnji verodostojno pojasnila trajanje in način poslovnega sodelovanja med tožnikom in družbo M. d.o.o., za katero je tožnik opravljal prevoze, zato je imelo sodišče prve stopnje vso potrebno podlago, da sledi dopolnjenemu izvedenskemu mnenju z dne 31.1.2008. Za razliko od osnovnega mnenja z dne 26.4.2004, ki je temeljilo na predpostavki enakomernih prihodkov čez celo leto, je izvedenec v dopolnjenem mnenju namreč pravilno upošteval večji obseg prihodkov v drugi polovici leta in to, kot rečeno, na podlagi dejanske realizacije (glej str. 9 izpodbijane sodbe), ki jo je tožnik dosegel v obdobju po 12.9.1997, ko ni imel na voljo poškodovanega vozila, je pa očitno vseeno opravljal svojo dejavnost v zmanjšanem obsegu in s tem na aktiven način preprečeval nastanek večje škode.

Ker je torej sodišče prve stopnje zaradi napačne uporabe materialnega prava nepravilno zavrnilo del tožbenega zahtevka iz naslova izgubljenega dobička v višini 508,15 EUR, je pritožbeno sodišče na podlagi 4. točke 358. člena ZPP spremenilo izpodbijano sodbo in ugodilo tožnikovemu zahtevku še za 508,15 EUR. V preostalem delu je pritožbo tožnika zavrnilo, saj niso bili podani pritožbeni razlogi in tudi ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

Zaradi delne ugoditve tožnikovi pritožbi je bilo posledično potrebno spremeniti tudi odločitev sodišča prve stopnje glede stroškov postopka na prvi stopnji. Upoštevajoč osnovno vrednost spora in delne umike, kot je to storilo sodišče prve stopnje (glej izpodbijano sodbo na str. 11), tožnikov uspeh na prvi stopnji po delni spremembi znaša 53,62% (3889,03 EUR/7253,51 EUR), toženčev pa 46,38% (3364,48 EUR/7253,51 EUR). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so stroški tožnika na prvi stopnji znašali 3.700,66 EUR, tožene stranke pa 2.104,64 EUR, česar pravdni stranki nista izpodbijali. Upoštevajoč nov uspeh pravdnih strank, ostane toženi stranki po medsebojnem pobotu za plačilo 1.008,16 EUR.

Pritožbeno sodišče je o pritožbenih stroških odločilo na podlagi drugega odstavka 165. člena in v skladu z drugim odstavkom 154. člena ZPP. Tožnik je sicer navedel, da se pritožuje glede zavrnjenega zneska 1.564,84 EUR odškodnine iz naslova izgubljenega dobička, vendar sporni del tožbenega zahtevka iz naslova izgubljenega dobička znaša po delnem umiku zgolj 1118,77 EUR (tožnik je v tožbi zahteval 3129,69 EUR, prisojeno mu je bilo 1.564,84 EUR, postopek pa je bil glede izgubljenega dobička zaradi delnega umika ustavljen za znesek 446,07 EUR). Upoštevajoč vrednost spornega predmeta je pritožbeno sodišče tožniku priznalo 250 točk za pritožbo po OT (Tar. št. 21), kar z 20% DDV, ob vrednosti 0,459 EUR/točko po OT, znaša 137,7 EUR. Skupaj s sodno takso za pritožbo v višini 114,94 EUR, tožnikovi potrebni pritožbeni stroški torej znašajo 252,64 EUR. Tožnik je s svojo pritožbo uspel glede 508,15 EUR od spornih 1118,77 EUR, kar pomeni, da njegov uspeh v pritožbenem postopku znaša 45,42%, zato mu mora tožena stranka povrniti 114,75 EUR.