Jedro

Dublinska uredba temelji na domnevi, da imajo vse države članice vzpostavljene minimalne standarde na področju mednarodne zaščite (tudi spoštovanje načela nevračanja) in se zato vse te države skladno s protokolom k Amsterdamski pogodbi tudi štejejo kot varne izvorne države, torej jih je analogno mogoče šteti kot varne tretje države v skladu z določili Ženevske konvencije in Newyorškega protokola o statusu beguncev v zvezi z 8. členom Ustave RS, saj se nikogar ne pošlje nazaj v preganjanje, kar je bistvo spoštovanja načela nevračanja.

Sodišče pritrjuje ugotoviti toženke, da v obravnavanem primeru niso podani elementi, ki bi kazali na sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi pomenili utemeljene razloge za prepričanje, da bi bil tožnik izpostavljen resnični nevarnosti nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU. Glede na navedeno domnevo iz Dublinske uredbe to pomeni, da je praviloma predaja prosilca drugi državi članici EU brez vsebinske presoje njegove prošnje dopustna. Navedena domneva je sicer lahko izpodbojna, vendar pa sodišče meni, da tožniku tega ni uspelo izkazati.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je toženka zavrgla prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite (točka 1 izreka). Pod točko 2 izreka je odločila, da Republika Slovenija ne bo obravnavala prošnje tožnika za mednarodno zaščito, ker bo predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi 604/2013/EU1 (v nadaljevanju Dublinska uredba), odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito.

2. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik 27. 3. 2017 vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite in so mu bili v skladu z 39. členom Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) odvzeti prstni odtisi. Na podlagi pridobljenih podatkov iz Centralne baze Eurodac je toženka ugotovila, da je bil tožnik v navedeno bazo vnesen 4. 8. 2016 s strani Republike Hrvaške, zato ji je v skladu s prvim odstavkom 3. člena in b) točko prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe 4. 4. 2017 posredovala prošnjo v obliki standardnega obrazca za ponovni sprejem ter je dne 14. 4. 2017 prejela njen odgovor, da je Republika Hrvaška odgovorna država članica za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito. Toženka ugotavlja, da je pristojni organ Republike Hrvaške tožnikovo prošnjo zavrnil in da je zoper omenjeno odločitev tožnik 9. 3. 2017 vložil pritožbo na Upravno sodišče Republike Hrvaške.

3. Toženka v nadaljevanju povzema navedbe tožnika na osebnem razgovoru, ki je bil v skladu s prvim odstavkom 5. člena Dublinske uredbe opravljen 9. 5. 2017 v navzočnosti tožnikovega pooblaščenca z namenom, da se ugotovi dejansko stanje, ki bo omogočilo lažjo določitev odgovorne države članice na podlagi Dublinske uredbe, tožnik pa je bil seznanjen s potekom dublinskega postopka z Republiko Hrvaško kot odgovorno državo članico na podlagi b) točke prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe. Tožnik navedel, da mu je Republika Slovenija omejila gibanje na Center za tujce in da če bi bila Republika Hrvaška do njega korektna in poštena, bi ostal tam. Na osebnem razgovoru je bil soočen, da je pri podaji prošnje navedel ime A.A. in datum rojstva ..., za kar je pojasnil, da ga je bilo strah, da bo vrnjen nazaj v Republiko Hrvaško, glede letnice pa, da je prevajalec napačno navedel leto rojstva 1997, ki so ga hrvaški policisti prepisali. Tožnik je bil seznanjen, da je pri podaji prošnje 27. 3. 2017 zanikal, da bi za mednarodno zaščito zaprosil v Republiki Hrvaški, da izhaja, da je iz Beograda do Slovenije prišel v zaprtem kamionu, kjer ga je prijela slovenska policija, in da ni navedel, da bi se zadrževal na območju Republike Hrvaške. Tožnik je povedal, da ga je bilo strah, da bi bil vrnjen v Republiko Hrvaško, zaradi česar je podal lažno izjavo. Do odločitve pristojnega sodišča o njegovi pritožbi ni počakal, ker se je naveličal čakanja in ker je vedel, da ne bo pritožbi ugodeno, saj noben Afganistanec v Republiki Hrvaški ni dobil pozitivne odločitve, in da v Republiki Hrvaški ni želel zaprositi za mednarodno zaščito, saj je želel oditi v Avstrijo in da je bil primoran, saj bi ga v nasprotnem primeru zaprli. V obdobju od 4. 8. 2016 do 27. 3. 2017 je bival v Republiki Hrvaški, v kampu Porin. Do prosilcev se niso obnašali kot do ljudi, imeli so samo tri obroke na dan. Na splošno so bivalni pogoji neznosni. Varnostniki so z njimi ravnali grdo, zmerjali so jih in bili nespoštljivi, obravnavali so jih kot domače živali. Tožniku se osebno ni zgodilo nič posebnega. Iz Afganistana ni prišel, da bi tako živel. Želel si je urediti življenje s poštenim delom in trudom. Te možnosti v Republiki Hrvaški ni imel. Tožnik meni, da v Republiki Hrvaški obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega in poniževalnega ravnanja, saj sistem ne deluje dobro. Izpostavi Avstrijo, kjer so novi prosilci ločeni od starejših. V Republiki Hrvaški ni tako. Ko si zbolel, si težko odšel na pregled k zdravniku. Bile pa so kdaj epidemične kožne bolezni in srbečice. Tožnik se ni okužil v Republiki Hrvaški in ni imel potrebe po zdravstveni oskrbi.

4. Tožnik je navedel, da je šestkrat poskušal zapustiti Republiko Hrvaško, a so ga na meji vedno zavrnili. V Republiko Hrvaško se ne želi vrniti. Trenutno želi živeti v Republiki Sloveniji. Ob podaji prošnje je navedel, da je njegov cilj priti v Francijo, ker so tja odšli njegovi prijatelji in jih ni vračala. V kampu Porin so bili v sobi po štirje prosilci, vsaka soba je imela svoje sanitarije. Večkrat so imeli težave s pipo ali z odtokom. Odnos nekaterih policistov in varnostnikov do prosilcev je bil zelo grob, večina od njih je bila nevljudna. Večina sporov je nastala med samimi prosilci, ker so bili različnih narodnosti. V Republiki Hrvaški je imel pooblaščenca, ko je prejel negativno odločitev in tudi prevajalca na osebnem razgovoru. Policisti oziroma varnostniki se do njega niso grdo obnašali. Tožnik navaja, da ni konfliktna oseba in tudi ni iskal težav.

5. Toženka je 11. 5. 2017 od pooblaščenca tožnika prejela informacije o stanju v Republiki Hrvaški, ki govorijo negativno glede stanja prosilcev, vendar ne nakazujejo na obstoj sistemskih pomanjkljivosti, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu člena 4 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina EU), zaradi katerega se prosilca ne bi smelo vrniti v Republiko Hrvaško. Vsebina je usmerjena na problematiko emigrantskega vala v letih 2015 in 2016. Druge države članice na podlagi Dublinske uredbe prosilce vračajo v Republiko Hrvaško, kar kaže, da razmere niso takšne, da bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU. Toženka ugotavlja, da tožnik osebno ni imel nobenih težav pri nastanitvi v kampu Porin niti s strani hrvaških policistov niti varnostnikov. Do nesoglasij je prihajalo med samimi prosilci. Varnostni organi niso ravnali neprimerno in nečloveško s prosilci, temveč so morali vzpostaviti javni red in mir ter varnost. Toženka ugotavlja, da tožnik ni zapustil Republike Hrvaške zaradi pomanjkljivosti azilnega sistema, temveč zaradi dejstva, ker je bila njegova prošnja za mednarodno zaščito zavrnjena in si tam življenja ni mogel urediti s poštenim delom in trudom. Ocenjuje, da ima Republika Hrvaška v celoti uveljavljen sistem mednarodne zaščite in da imajo prosilci imajo podobne pravice kot v Republiki Sloveniji, zato vrnitev v državo EU ne more biti sporna. Prezasedenost nastanitvenih kapacitet v Republiki Hrvaški v času masovnega prihoda beguncev ne pomeni razpada azilnega sistema, saj so bili tudi nastanitveni objekti v Republiki Sloveniji v določenih obdobjih polno zasedeni, pa to ni pomenilo razpada sistema.

6. Na podlagi izjav, ki jih je tožnik podal na osebnem razgovoru, je odločila, da pristojnosti za obravnavo prošnje prosilca ne bo prevzela, saj je za obravnavo njegove prošnje potrdila pristojnost Republika Hrvaška, za katero pa ne obstoji utemeljena domneva, da obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja. Dublinska uredba temelji na domnevi, da imajo vse države članice vzpostavljene minimalne standarde na področju mednarodne zaščite, zato se vse te države skladno s protokolom k Amsterdamski pogodbi štejejo kot varne izvorne države oziroma analogno varne tretje države.

7. Toženka kot neprimerno oceni izjavo tožnika, da hrvaški policisti oziroma varnostniki s prosilci ravnajo nespoštljivo in grdo. Republika Hrvaška v zvezi s tem ni obravnavana v nobenem poročilu UNHCR kot kritična, tudi tožnik osebno ni imel nikakršnih težav s strani hrvaških policistov oziroma varnostnikov. Toženka ocenjuje, da v Republiki Hrvaški ni sistemskih pomanjkljivosti ali razpada azilnega sistema zaradi posebnih pritiskov, ki bi lahko ogrozile nemoteno delovanje sistema in ni nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja. Navaja sodbo Upravnega sodišča RS I U 165/2015 z dne 3. 2. 2015. Tudi noben evropski organ ni obravnaval Republike Hrvaške v zvezi s sistemskimi pomanjkljivostmi in nevarnostmi nečloveškega ali ponižujočega ravnanja in ima uveljavljen sistem mednarodne zaščite, prosilci pa imajo podobne pravice kot prosilci v Republiki Sloveniji. Svojo odločitev utemeljuje na podlagi devetega odstavka 49. člena v povezavi z 4. alinejo 51. člena ZMZ-1, ker je za obravnavo tožnikove prošnje odgovorna Republika Hrvaška.

8. Tožnik v tožbi izpodbija navedeno odločitev iz razloga zmotne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev pravil postopka ter nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (1. do 3. točka prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Izpostavlja, da je rok za predajo Republiki Hrvaški že potekel. Tožniku je bila odvzeta prostost in je bil pridržan na prostore Centra za tujce v Postojni. Navaja tretji odstavek 28. člena Dublinske uredbe, ki ga citira. Skrajni rok za predajo šest tednov je do vložitve tožbe in začasne odredbe že pretekel. Ker gre za materialni prekluzivni rok se z njegovim potekom odgovornost prenese na državo članico, ki je podala zahtevo za prevzem, a rok za predajo zamudila, torej na Slovenijo. Roka ne moreta podaljšati niti izdaja sklepa niti izpustitev tožnika iz Centra za tujce. Dublinska uredba določa eno samo izjemo, ko bi se rok lahko podaljšal, to je vložitev pritožbe oziroma pravnega sredstva, kar pa ne pride več v poštev. Toženko poziva, da naj pojasni, zakaj predaje ni opravila že prej. Kolikor ni objektivnih okoliščin, ki bi preprečevale predajo že v mesecu aprilu 2017, je bil rok za predajo prekoračen za več tednov, cel ta čas pa je moral tožnik prebiti v Centru za tujce.

9. V skladu s 3. členom Dublinske uredbe predaja prosilca v državo članico ni mogoče tudi v primeru utemeljene domneve, da v tej državi obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja. Sklicuje se na sodbi Vrhovnega sodišča RS (I Up 253/2014 in I Up 276/2014), da se, ko je obstoj domneve izkazan, dokazno breme glede okoliščin v tej državi prevali na toženko. S svojimi izjavami in dokazi bi tožnik pri povprečnem človeku nedvomno vzbudil takšno utemeljeno domnevo na Hrvaškem. Tožnik je bil nastanjen v centru Porin, tam se do njega in prosilcev niso obnašali kot ljudje, ampak so jih tretirali kot živali. Varnostniki so grdo ravnali z njimi, jih večkrat zmerjali in bili nespoštljivi, prav tako so bili nekateri policisti zelo grobi ter grdo govorili. Prihajalo je do sporov zaradi razmer, v katerih so potem ukrepali varnostniki. Čeprav se tožniku ni zgodilo nič posebnega, so bili na splošno pogoji za tujce neznosni. Novo prispeli prosilci so prinašali bolezni. Ko je kdo zbolel, je težko prišel do zdravnika. Tožnika je vrnitve na Hrvaško strah tudi zato, ker na Hrvaškem noben Afganistanec ni dobil pozitivne odločbe.

10. Tožnik je za svoje navedbe predložil dokaze v obliki poročil o stanju v Republiki Hrvaški, ki jih tožnik primeroma navaja po naslovih: "V Porinu je 600 prosilcev za azil, spijo na hodnikih in v dvorani" 23. 9. 2016, "Pogoji v zagrebškem nastanitvenem centru za azilante so grozljivi" 18. 11. 2016, "To je zastrašujoče" 2. 1. 2014, "Begunci na Hrvaškem so za državo samo črka na papirju, otroci ne hodijo v šolo, odrasli se ne učijo jezika" 8. 12. 2016, "Balkanska pot v nasprotno smer-Vračanje prosilcev za azil na Hrvaško" 19. 12. 2016. Tako stanje bi pri povprečnem človeku nedvomno spodbudilo utemeljen dvom v spoštovanje človekovih pravic prosilcev. Toženka takega dvoma s svojimi odgovori ni ovrgla in ni predložila nobenega poročila v zvezi s tem, da na Hrvaškem ni sistemskih pomanjkljivosti. Ne drži, da naj bi informacije o izvorni državi, ki jih je predložil tožnik, govorile o stanju v času begunskega vala leta 2015 in 2016. Večina poročil je novejšega datuma. Toženka ni našla niti enega poročila, ki bi dokazovalo, da so se razmere v času po begunskem valu kakorkoli izboljšale. Zato so zaključki toženke brez dokazne podlage v spisovni dokumentaciji. Toženka svojo odločitev utemeljuje bolj na podlagi domneve. Predloženih dokazov dejansko in vsebinsko ni dokazno ocenila, temveč le pavšalno navedla, da ne nakazujejo na obstoj sistemskih pomanjkljivosti na Hrvaškem. Ni ugotavljala, kakšne pravice in sprejemne razmere so prosilcem za azil na Hrvaškem zagotovljene v praksi. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi oz. podredno razveljavi (pravilno odpravi - op. sodišča) in zadevo vrne toženki v ponovno odločanje.

11. Skupaj s tožbo tožnik zahteva odložitev izvršitve izpodbijanega sklepa na podlagi 32. člena ZUS-1 do izdaje pravnomočne odločbe. Kolikor bi bil izpodbijani sklep izvršen bi to pomenilo, da se tožnika lahko izroči Republiki Hrvaški, kjer bi bil izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu kršitve 3. člena EKČP in vzpostavitev prejšnjega pravnega razmerja ne bi bila več mogoča oziroma se tožnik ne bi več nahajal na območju Republike Slovenije, kar bi pomenilo, da ne izkazuje več pravnega interesa. To bi pomenilo kršitev pravice iz 23. člena in 25. člena Ustave RS, zaradi izročitve državi, v kateri so jim kršene temeljne človekove pravice, pa bi mu nastala nepopravljiva škoda. Sodišču predlaga, da izvršitev izpodbijanega sklepa odloži do izdaje pravnomočne odločitve.

12. Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijanem sklepu in predlaga zavrnitev tožbe. Navaja določbe 3. in 4. pododstavka 28. člena Dublinske uredbe, ki jo citira, za katere navaja, da jih je upoštevala, saj je tožnika 26. 5. 2017 pripeljala iz Centra za tujce v Postojni v Azilni dom v Ljubljani, torej v roku šestih tednov od odgovora odgovorne države članice, ki ga je toženka prejela 14. 4. 2017. Zato tožbene navedbe, da je toženka zamudila rok predaje odgovorni državi članici, to je Republiki Hrvaški, ne držijo, saj se naprej še vedno ustrezno uporabljajo členi 21, 23, 24 in 29 Dublinske uredbe. Toženka je na podlagi navedenega upoštevala 4. pododstavek 28. člena Dublinske uredbe in tožnika po preteku šestih tednov od odgovora odgovorne države članice ni več pridržala za namen predaje odgovorni državi članici. Navaja sodbo Vrhovnega sodišča RS I Up 183/2016. Toženka vztraja pri oceni, da ima Republika Hrvaška v celoti uveljavljen sistem mednarodne zaščite, prosilci imajo podobne pravice kot prosilci v Republiki Sloveniji in da vrnitev v to državo članico Evropske unije ni more biti sporna. Prav tako prezasedenost v času masovnega prihoda beguncev ne pomeni razpada azilnega sistema. V zvezi s predlogom za izdajo začasne odredbe toženka pojasnjuje, da bo z izvršitvijo izpodbijanega akta počakala do izdaje pravnomočne sodbe.

K točki I izreka:

13. Tožba ni utemeljena.

14. Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, zato se sodišče v skladu z drugim odstavkom 71. člena ZUS-1 sklicuje na razloge iz navedenega sklepa, v zvezi s tožbenimi ugovori pa sodišče navaja:

15. V obravnavani zadevi je predmet spora zavrženje tožnikove prošnjo za mednarodno zaščito, ker bo tožnik predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril, določenih v Dublinski uredbi odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito. Odločitev toženke temelji na 4. alineji 51. člena ZMZ-1, po kateri lahko pristojni organ prošnjo za mednarodno zaščito s sklepom zavrže kot nedopustno, če se na podlagi meril, določenih v Dublinski uredbi ugotovi, da je za obravnavo prošnje odgovorna druga država članica unije ali pristopnica k tej uredbi. Prvi odstavek 3. člena Dublinske uredbe določa, da države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljanov tretje države ali osebe brez državljanstva, ki prošnjo vloži na ozemlju katerekoli izmed članic tudi na meji ali na tranzitnem območju. Prošnjo obravnava ena sama država članica in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III. Na podlagi navedene določbe je toženka ugotovila, da je odgovorna država članica za obravnavo tožnikove prošnje za mednarodno zaščito Republika Hrvaška, ki je odgovornost tudi sprejela.

16. Med strankama ni sporno in izhaja tudi iz podatkov v predloženih upravnih spisih, da gre v konkretnem primeru za ponovni sprejem tožnika kot prosilca za mednarodno zaščito na podlagi (b) točke 1. odstavka 18. člena Dublinske uredbe ter da je tožena stranka v pravočasno v danem roku iz Dublinske uredbe pristojnemu organu Republike Hrvaške poslala predpisani obrazec za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito. Prav tako med strankama ni sporno, da je tožena stranka 14. 4. 2017 prejela odgovor pristojnega organa Republike Hrvaške o sprejemu odgovornosti za obravnavanje tožnikove prošnje. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa in upravnih spisov nadalje izhaja, da je bil skladno z določili 5. člena Dublinske uredbe s tožnikom opravljen osebni razgovor 9. 5. 2017, ko je bil tožnik seznanjen tudi z odgovorom pristojnih organov Republike Hrvaške, kar je tožena stranka v izpodbijanem sklepu kronološko povzela, skupaj s navedbami, ki jih je podal tožnik na osebnem razgovoru. Po povedanem je bil postopek voden ob spoštovanju določil Dublinske uredbe, in ob spoštovanju načela hitrosti postopka po navedeni uredbi. Razlogi tožnika, da je rok za predajo Republiki Hrvaški že potekel še pred vložitvijo tožbe in zahteve za izdajo začasne odredbe, niso pravilni. Kot je pojasnila toženka v odgovoru na tožbo tudi po presoji sodišča rok za izvršitev predaje odgovorni državi članici, Republiki Hrvaški, ni potekel, kot zmotno meni tožnik, ko se sklicuje na rok šestih tednov po določbi tretjega pododstavka člena 28 (3) Dublinske uredbe. Po četrtem pododstavku člena 28 (3) Dublinske uredbe, če se predaja ne izvede v navedenem roku šestih tednov iz tretjega pododstavka, oseba več ne sme biti pridržana. Členi 21, 23, 24 in 292 se še naprej ustrezno uporabljajo. To pa pomeni, da oseba ne sme biti več pridržana. V odgovoru na tožbo toženka navaja, da tožnik od 26. 5. 2017 ni več pridržan za namen predaje odgovorni državi članici, saj je pripeljan v Azilni dom v Ljubljani. Glede na povedana po presoji sodišča materialni prekluzivni rok šest mesecev po odobritvi zahteve po členu 29 (1) Dublinske uredbe ni potekel, kot zmotno meni tožnik.

17. Po določitvi Republike Hrvaške kot odgovorne države in njeni privolitvi, da tožnika tudi sprejme, pa lahko tožnik izpodbija merila za izbiro odgovorne države članice Republike Hrvaške zgolj s sklicevanjem na obstoj sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev. Tožnik nosi primarno trditveno in dokazno breme glede dokazovanja, da bi bil s predajo Republiki Hrvaški podvržen nehumanemu ali poniževalnemu ravnanju oziroma kršitvi človekovih pravic. Po presoji sodišča svojemu delu tega bremena ni zadostil s trditvami na osebnem razgovoru, kakor tudi ne s tem, ko se je v postopku skliceval na spletne strani in članke, kot jih navaja, predvsem glede na vsebino tožnikovih izjav na osebnem razgovoru. Tedaj je sam tožnik namreč izpovedal, da on sam na Hrvaškem ni imel nikakršnih težav in da so se spori dogajali med samimi prosilci, medtem ko so jih varnostniki reševali, kar pomeni, da so varovali javni red in mir. Če bi bilo stanje na Hrvaškem res tako nevzdržno, kot želi tožnik prikazati v tožbi, bi to po presoji sodišča zagotovo oziroma nedvomno omenil že na osebnem razgovoru, z navajanjem razlogov, ki bi kazali na, sedaj v tožbi zatrjevano, nevzdržno stanje glede prosilcev za mednarodno zaščito na Hrvaškem, saj so mu bila postavljena konkretna vprašanja3, pa tudi sicer tožnik ni zatrjeval nobenih težav pri nastanitvi v kampu Porin, kjer je bil nastanjen osem mesecev.

18. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je toženka s tožnikom opravila osebni razgovor na podlagi prvega odstavka 5. člena Dublinske uredbe, ki ga je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa tudi povzela. Stališče tožnika v zvezi z informacijami o Republiki Hrvaški, ki jih je v postopku 11. 5. 2017 predložil tožnik, ki se nanje po naslovih sklicuje tudi v tožbi in se nahajajo v upravnih spisih (poleg citiranih so v upravnih spisih še nekateri članki),4 s katerimi tožnik utemeljuje domnevo, da v tej državi obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnosti nečloveškega ali poniževalnega ravnanja, da se zato dokazno breme glede okoliščin v celoti prevali na toženko (pri čemer se sklicuje na sodbi Vrhovnega sodišča RS I Up 253/2014 in I Up 276/2014), po presoji sodišča v obravnavani zadevi ni utemeljeno. Sistemske pomanjkljivosti so predvsem objektivno dejstvo, ugotovljeno z dokumenti ustreznih inštitucij oziroma pristojnih organov.5 Tožnik pa ne zatrjuje, da bi bodisi Evropsko sodišče za človekove pravice ali UNHCR obravnaval azilni sistem Republike Hrvaške kot kritičen, kar poudarja tudi toženka. Toženka se je do spletnih člankov, ki jih sicer v obrazložitvi poimensko ni posebej navedla, opredelila in navedla dejstva, ki ne potrjujejo tožnikovih navedb glede sistemskih pomanjkljivosti. Tožnik v tožbi navaja, da gre za novejša poročila in nasprotuje razlogom toženke, da se navedeni članki nanašajo na čas, ko je bil val beguncev v letih 2015 in 2016, kar pa glede na datume spletnih člankov v večini primerov ne drži, dva članka z datumom 2. 1. 2017 ("Video prosvjed izbjeglica pred porinom u zagrebu..." in "Centar za mirovne študije o napadu na izbjeglice u Zagrebu: Ovo je zastrašujuče", pa sta posledica enkratnega dogodka ob novem letu, tožnik pa tudi ni pojasnil, kako so (vsa) predložena poročila glede na njegove individualne okoliščine zanj relevantna. Po presoji sodišča ne zadošča, da tožnik v postopku predloži zbir poročil, ne da bi povedal, katera so zanj relevantna in da teh informacij ne poveže s poročili pristojnih organizacij, če obstajajo. Sodišče se z dokazno oceno toženke, da članki, ki se nanje sklicuje tožnik v postopku, govorijo negativno glede splošnega stanja oziroma razmer prosilcev za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški, vendar pa ne nakazujejo na obstoj sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu člena 4 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, zaradi katerega se tožnika ne bi smelo vrniti v Republiko Hrvaško, strinja. Tako kot pravilno navaja toženka, so vsebine v člankih predvsem usmerjene na problematiko v Republiki Hrvaški, ki je bila v času emigrantskega vala beguncev v letih 2015 in 2016 in da za leto 2017 ni takšnih člankov, ki bi govorili o obstoju sistemskih pomanjkljivosti, večina držav članic Evropske unije pa tudi ni ustavila vračanja prosilcev za mednarodno zaščito v Republiko Hrvaško. Obstoja utemeljenih domnev oz. poročil o sistemskih pomanjkljivostih, ugotovljenih z dokumenti bodisi organov EU ali ESČP ali pa UNCHR pa ne izkazujejo niti tožbene navedbe. Tožnikove trditve po presoji sodišča ne dajejo podlago za utemeljeno domnevo, da bi v azilnem postopku in pogoji za sprejem prosilcev v Republiki Hrvaški obstojale take sistemske pomanjkljivosti, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja in pomenijo, tudi če se vzamejo za resnične, v pretežni meri odraz tožnikovega dojemanja dogodkov, ki pa se mu osebno ni zgodilo nič posebnega, kot tudi sam navaja na osebnem razgovoru.

19. Sodišče se strinja z pojasnilom toženke, da med tožnikovim bivanjem v Republiki Hrvaški niso obstajale sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev in v da Republiki Hrvaški ni uradno ugotovljenih sistemskih nepravilnosti, saj noben evropski organ ni obravnaval Republike Hrvaške v zvezi s sistemskimi pomanjkljivostmi in nevarnostmi človeškega ali ponižujočega ravnanja, znano pa tudi ni nobeno relevantno poročilo o stanju v Republiki Hrvaški v smislu obstoja sistemskih pomanjkljivosti. Sodišče ocenjuje, da je toženka dovolj natančno pojasnila, zakaj meni, da v Republiki Hrvaški ni sistemskih pomanjkljivosti, razpada azilnega sistema zaradi pritiskov, ki bi lahko ogrozili nemoteno delovanje sistema in nevarnosti nečloveškega in poniževalnega ravnanja.

20. Glede prihodnjih ravnanj v Republiki Hrvaški pa se sodišče sklicuje na obrazložitev toženke, da Dublinska uredba temelji na domnevi, da imajo vse države članice vzpostavljene minimalne standarde na področju mednarodne zaščite (tudi spoštovanje načela nevračanja) in se zato vse te države se skladno s protokolom k Amsterdamski pogodbi tudi štejejo kot varne izvorne države, torej jih je analogno mogoče šteti kot varne tretje države v skladu z določili Ženevske konvencije in Newyorškega protokola o statusu beguncev v zvezi z 8. členom Ustave RS, saj se nikogar ne pošlje nazaj v preganjanje, kar je bistvo spoštovanja načela nevračanja. V tem smislu in brez vpliva na merila odgovornosti, določena v Dublinski uredbi, se države članice, ki vse spoštujejo načelo nevračanja, štejejo kot varne za državljane tretjih držav. Sodišču pa tudi ni znano nobeno relevantno poročilo o stanju v Republiki Hrvaški v smislu obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev.

21. Toženka se je vsebinsko opredelila do osebnih okoliščin, ki jih je navajal tožnik na osebnem razgovoru 9. 5. 2017, ko je tožnik izpovedal, da osebno ni imel nikakršnih težav v Republiki Hrvaški, niti pri nastanitvi v kampu Porin, kjer je bil nastanjen osem mesecev, niti s strani hrvaških policistov in varnostnikov, kjer je prihajalo do nesoglasij med samimi prosilci, v katere so posegali hrvaški policisti in varnostniki, da so vzpostavili javni red in mir za vse. Sodišče se strinja tudi z razlogi toženke, da tožnik ni zapustil Republike Hrvaške zaradi pomanjkljivosti azilnega sistema, temveč zaradi dejstva, ker je bila njegova prošnja za mednarodno zaščito zavrnjena. Tožnik je navedel, da ni imel težav s strani hrvaških policistov niti s strani varnostnikov, iz izjav, ki jih je dal na osebnem razgovoru, pa izhaja, da je zapustil Republiko Hrvaško zaradi dejstva, ker je bila njegova prošnja za mednarodno zaščito zavrnjena in si tam življenja ni mogel urediti s poštenim delom in trudom. Ker tudi po presoji sodišča tožnik ni izkazal tehtnih razlogov, ki bi utemeljevali sklep o obstoju resnične nevarnosti, da bo tožnik izpostavljen mučenju oziroma nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju, je pravilna ocena toženke, da tožnikove navedbe kažejo na to, da je Republiko Hrvaško zapustil iz razlogov, ker si tam življenja ni mogel urediti s poštenim delom in trudom, ker je bila njegova prošnja za mednarodno zaščito zavrnjena, pred tem pa je tam živel in je bil nastanjen v kampu Porin osem mesecev.

22. Upoštevaje vse zgoraj navedeno tako sodišče pritrjuje ugotoviti toženke, da v obravnavanem primeru niso podani elementi, ki bi kazali na sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi pomenili utemeljene razloge za prepričanje, da bi bil tožnik izpostavljen resnični nevarnosti nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU. Glede na navedeno domnevo iz Dublinske uredbe to pomeni, da je praviloma predaja prosilca drugi državi članici EU brez vsebinske presoje njegove prošnje dopustna. Navedena domneva je sicer lahko izpodbojna, vendar pa sodišče meni, da tožniku to ni uspelo izkazati. V konkretnem primeru zato tudi po presoji sodišča ni mogoče pritrditi tožniku, da odgovorna država članica EU v konkretnem primeru Republika Hrvaška zanj ni varna država.

23. Toženka je tako na podlagi izjave, ki jo je podal tožnik na osebnem razgovoru po presoji sodišča pravilno odločila, da prošnje ne bo vsebinsko obravnavala, saj je za njegovo obravnavo potrdila pristojnost Republika Hrvaška, za katero tudi po presoji sodišča ne obstoji utemeljena domneva, da obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU.

24. Na podlagi navedenega sodišče ugotavlja, da je izpodbijani sklep toženke, da se tožnikova prošnja za mednarodno zaščito zavrže, ker Republika Slovenija ne bo obravnavala prošnje tožnika za mednarodno zaščito, saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito, pravilna in zakonita, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

K točki II izreka:

25. Sodišče je predlog za izdajo začasne odredbe zavrglo, ker tožnik za njeno izdajo nima več pravnega interesa. ZMZ-1 je v nasprotju z določbami ZMZ spremenil tudi pravila postopka. Določba 71. člena ZMZ-1 v četrtem odstavku določa, da se v postopku sodnega varstva po tem zakonu uporablja zakon, ki ureja upravni spor, če s tem zakonom ni drugače določeno. Pritožba na Vrhovno sodišče RS po ZMZ-1 torej ni več dovoljena ter velja splošna določba 73. člena ZUS-1. Ker v obravnavani zadevi sodišče ni ugotavljalo dejanskega stanja ter na tej podlagi tudi ni spremenilo izpodbijanega upravnega akta oziroma odločilo na podlagi 66. člena ZUS-1, pritožba zoper sodbo ni dopustna in je sodba pravnomočna z njeno izdajo. Tožnik zato za izrek predlagane začasne odredbe, katere trajanje veže na pravnomočnost, nima več pravnega interesa.

26. Ob smiselni uporabi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, ki določa, da sodišče tožbo zavrže s sklepom če ugotovi, da upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali njegovo neposredno na zakon oprto korist, je sodišče predlog za izdajo začasne odredbe zavrglo iz zgoraj navedenega razloga.

1 UREDBA (EU) št. 604/2013 EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev),UL L 180/31 z dne 29. 6. 2013. 2 Po členu 29 (1) Dublinske uredbe se predaja prosilca ali druge osebe iz člena 18(1)(c) ali (d) iz države članice, ki poda zahtevo, v odgovorno državo članico, se izvede v skladu z nacionalno zakonodajo države članice, ki poda zahtevo, po posvetu med zadevnima državama članicama, kakor hitro je to praktično izvedljivo in najkasneje v šestih mesecih po odobritvi zahteve, da bo druga država članica sprejela ali ponovno sprejela zadevno osebo ali končni odločitvi o pritožbi ali ponovnem pregledu, če v skladu s členom 27(3) obstaja odložilni učinek. 3 Na konkretno vprašanje ali je tožnik osebno imel kakršnekoli težave s policisti oz. varnostniki, če ja, da naj natančno navede kdaj in zakaj, je tožnik navedel, da se do njega niso obnašali grdo, da sam ni konfliktna oseba in tudi ni iskal težav. 4 "Video prosvjed izbjeglica pred porinom... " 2. 1. 2017, "Centar za mirovne študije o napadu na izbegljice u Zagrebu: Ovo je zastrašujuče" 2. 1. 2017, "Ima MUP plan prihvata, zbrinjavanja i integracije izbjeglica" 23. 9. 2016, "U predzidže Evrope" 2. 10. 2016, "Škola je počela, zašto institucije opet kasne" 9. 9. 2016, Prosvjed azilanata u hotelu Porin zbog loših uvjeta" 26. 4. 2016, "Država ignorira problem: 60 djeca izbegljica u Zagrebu več su mjesecima bez škole" 4. 5. 2016, "Hrvatski sustav azila je jako restriktivan, tražitelji/ce azila rijetko imaju priliku integrirati se u društvo" 4. 7. 2016, "Croatia: Vulnerable persons are not adequately identified and assisted during asylum procedure" 26. 11. 2014, Considerations of state partiees reports-Croatia, United Nations, International Convenant on civil and Political Rights, Human Rights Committee 113 th Session februar 2015. 5 Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS I Up 157/2016 z dne 5. 5. 2016, točka 9.