Jedro

Od zneska odškodnine, prisojene za nepremoženjsko škodo tečejo zamudne obresti od dneva izdaje prvostopenjske sodbe dalje.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se glasi: "Toženec M. B. je dolžan plačati tožniku A. Š. 180.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki od zneska 150.000,00 SIT tečejo od 19.5.1998 dalje, od zneska 30.000,00 SIT pa od 13.12.1994 dalje, vse do plačila, ter mu povrniti pravdne stroške v znesku 77.342,40 SIT, vse v 15 dneh pod izvršbo".

V ostalem se pritožba zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožencu naložilo, da tožniku za posledice prometne nesreče dne 3.10.1994 plača odškodnino 180.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje, povrniti pa mu mora tudi 77.342,40 SIT pravdnih stroškov.

Prisojeni znesek obsega 150.000,00 SIT za tožnikovo nepremoženjsko škodo in 30.000,00 SIT za materialno škodo.

Proti sodbi se pritožujeta toženec in stranski intervenient - zavarovalnica. Menita, da je v zvezi z materialno škodo dejansko stanje napačno ugotovljeno, saj sodišče v celoti verjame tožniku, čeprav bi verjetno vedel tudi toženec, če bi ob škodnem dogodku na cesti ostala očala. Nobenega dokaza ni o poškodovanju jakne, saj se je tožnik na avto samo naslonil. Prav tako ni jasen temelj za odškodnino zaradi telesnih poškodb, saj se je sodišče oprlo le na izjavo priče, ki ni niti vedela, kakšen avto je vozil povzročitelj.

Plačilo obresti je neupravičeno prisojeno od dneva vložitve tožbe dalje, saj gre za nematerialno škodo, ki je po veljavni sodni praksi določena na dan sodne odločbe. Stroške postopka je potrebno določiti po uspehu v pravdi. Pritožnika torej predlagata, da se sodba razveljavi in zadeva vrne v ponovno odločanje.

Pritožba je delno utemeljena, in sicer le glede začetka teka zamudnih obresti od zneska, prisojenega za nepremoženjsko škodo.

Glede nastanka škodnega dogodka, kakor je prikazan v izpodbijani sodbi, pritožbeno sodišče nima prav nobenih pomislekov o pravilnosti ugotovitev in ocene prvega sodišča, zato njegove prepričljive in izčrpne razloge v tej smeri v celoti sprejema in jih povzema, da jih ne bi ponavljalo. Ker je torej na podlagi izvedenih dokazov zanesljivo dokazano, da je toženec tožnika zadel na prehodu za pešce oz. v njegovem neposrednem območju, ko je skupaj z drugimi prečkal cesto, ni nikakršnega dvoma, da je temelj za toženčevo odškodninsko odgovornost podan, tako za tožniku nastalo imaterialno kot materialno škodo. Argumenti in zaključki prvega sodišča v zvezi z obema škodama so dovolj tehtni in prepričljivi ter v celoti sprejemljivi.

Pritožbene trditve, ki sicer le pavšalno grajajo zadevno dokazno oceno, torej niso upoštevne. Poudariti še velja, da je določitev odškodnine za materialno škodo po prostem preudarku v konkretnem primeru, zlasti glede na uveljavljano višino (30.000,00 SIT) ter odmaknjenost dogodka povsem na mestu (čl. 223 Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Stroške postopka je res treba, kakor meni pritožba, prisoditi po uspehu v pravdi. Prav to pa je sodišče prve stopnje napravilo ter tudi podrobno in jasno obrazložilo.

Utemeljeno pa pritožba graja le prvostopenjsko odločitev o teku zamudnih obresti. Ker je odškodnina določena po stanju stvari na dan zadnje glavne obravnave, obresti res tečejo od dneva izdaje prvostopenjske sodbe. To seveda po ustaljeni sodni praksi velja le za prisojeno nepremoženjsko škodo (konkretno 150.000,00 SIT). V tem obsegu je torej pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo, kakor je razvidno iz izreka te odločbe (4. tč. 373. člena ZPP), v ostalem pa jo je po povedanem potrdilo, ko tudi ni našlo uradoma upoštevnih kršitev (čl. 368 ZPP).

Izrek o stroških pritožbenega postopka je odpadel, ker niso bili priglašeni (1. in 2. odst. 166. člena ZPP).