Jedro

Pravilni sta odločitvi upravnih organov prve in druge stopnje, ker izhajata iz ključne in med strankama nesporne ugotovitve, da tožnica v času odločanja ni (več) živela na naslovu D., pač pa po lastni izjavi na območju Krškega, prenočevala pa je v svojem v avtomobilu, parkiranem „ali pred hišo na naslovu D. ali na parkirišču.“

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ – Upravna enota Krško, po uradni dolžnosti ob sklicevanju na določila 5. člena v zvezi s 4. odstavkom 8. člena Zakona o prijavi prebivališča (ZPPreb, Uradni list RS, št. 59/06 in 117/07) z izrekom pod točko 1 odločil, da se tožnici z dnem dokončnosti te odločbe določi zakonsko prebivališče na naslovu Centra za socialno delo Krško, Cesta krških žrtev 11, Krško. Z izrekom pod točko 2 je bilo še odločeno, da dokončna odločba velja kot potrdilo o prijavi stalnega prebivališča, z izrekom pod točko 3 pa, da stroškov v upravnem postopku ni bilo.

V obrazložitvi prvostopenjski organ kronološko opisuje potek upravnega postopka, ki je bil po uradni dolžnosti uveden zaradi obvestila, da tožnica dejansko ne prebiva na naslovu, na katerem ima prijavljeno stalno prebivališče. V nadaljevanju obrazložitve prvostopenjski organ povzema določila 8. člena ZPPreb ter povzema izpovedbi dveh prič, in sicer A.A. in B.B., ki sta bili v postopku prva zaslišana. Tako je priča A.A. med drugim izpovedal, da pozna C.C., sedaj tožnico, saj je stanovala v njihovi bližini, vendar je že več kot leto dni ni videl in je sedaj tam vse porušeno; imenovana je bila partnerica Č.Č., vendar sta bila bolj sama zase; odkar je Č.Č. umrl pa je bila hiša zaprta in priči A.A. ni znano, kam bi imenovana odšla oziroma kje prebiva. Priča B.B. pa je izpovedal, da tožnico pozna kot sosedo, vendar naj bi že kakšne dve leti ne stanovala več na naslovu D., češ da je odšla v Ljubljano; glede predmetne hiše pa je priča B.B. izjavil, da je sedaj prazna, njena okolica pa zanemarjena.

Nadalje v obrazložitvi prvostopenjski organ ugotavlja, da se je vabilo, ki ga je tožnici poslal na naslov D., vrnilo nazaj z oznako „preseljen“. Prvostopni organ je pridobil dopis Centra za socialno delo (v nadaljevanju: CSD) Krško z dne 14. 7. 2012, iz katerega izhaja, da je tožnica prejemnica denarne socialne pomoči od 1. 3. 2012 do 31. 8. 2012, medtem ko iz dopisa CSD Krško z dne 17. 8. 2012 izhaja drugače, in sicer, da je tožnica v svoji vlogi z dne 14. 8. 2012, ki jo je po pošti vložila za uveljavljanje pravic iz javnih sredstev, pri tem izrecno navedla kot naslov za vročanje naslov E.. Zato je glede na navedeni podatek prvostopenjski organ dne 23. 8. 2012 odstopil zadevo v pristojno reševanje Upravni enoti Ljubljana. Slednja je v nadaljevanju predmetnega postopka tožnici kot stranki poslala vabilo na naslov E., zaslišala pa je tudi več prič. Vabilu na zaslišanje se ni odzvala le vabljena priča F.F., ki se ni zglasil na zaslišanje in tudi ni opravičil svojega izostanka, medtem ko je druga vabljena priča G.G. s svojo pisno vlogo z dne 13. 9. 2012 upravnemu organu sporočila, da občasno videva osebe na naslovu E., vendar poimensko nikogar od njih ne pozna in tudi nima nikakršnih stikov z njimi. Priča H.H. pa je, ko je bil ustno zaslišan kot priča, na zapisnik med drugim izpovedal, da je oddal svojo hišo v najem tožničini hčerki z družino; tožnica je, medtem ko je bila njena hčerka z otrokom v bolnici, skrbela za hišo in njeno okolico ter je na naslovu E. prebivala približno pol leta; dodatno je še izpovedal, da jo je po prejemu vabila na zaslišanje poklical ter po telefonu izvedel, da tožnica sedaj ne prebiva več na naslovu E., ampak da si je uredila bivališče nekje v Brežicah ali Zidanem mostu, medtem ko na navedenem naslovu E. prebiva le še njena njena hčerka z družino, češ da se je ona sama odselila nazaj na prejšnji naslov, kjer je bila prijavljena, kar priča ni osebno preverjal. Tožnica je, ko je bila dne 17. 9. 2012 ustno zaslišana, sama navedla kot naslov svojega stalnega prebivališča naslov D., češ da so na tem naslovu kupili staro hišo, ki pa je bila prodana na dražbi; kupil jo je sicer sosed, vendar naj bi oni ostali v njej in naj bi jim jo po določenem času prepisal nazaj; na navedenem naslovu ni bila sedem mesecev, ker ni smela biti v stiku z nikomer, saj je oskrbovala vnuka po njegovi operaciji presaditve kostnega mozga, in sicer na naslovu E., kjer ima tožničina hčerka s svojo družino v najemu stanovanje, vendar tožnica ni vedela, da bi se morala prijaviti na tem naslovu. Navedla je še, da se bo še v istem tednu odselila nazaj v Krško; navedla je še, da ima na E., to je v hiši, katere lastnik je gospod H.H. iz Ljubljane, samo oblačila in da tudi s sosedi na E. nima stikov; o tamkajšnjem tožničinem bivanju lahko izpove njena hčerka; tožnica je navedla še, da namerava iti nazaj v Krško.

Naknadno je dne 24. 9. 2012 tožnica prvostopenjskemu organu po telefonu sporočila, da se je spet odselila nazaj v D.. Zato je Upravna enota Ljubljana predmetno zadevo dne 10. 10. 2012 vrnila v reševanje Upravni enoti Krško kot krajevno pristojnemu prvostopnemu organu. Slednji je nadaljevanju postopka dodatno zaslišal še tri priče, in sicer I.I., J.J. in K.K. ter njihove izjave povzel v svoji obrazložitvi, skupaj z izpovedbo tožnice, ki je bila zaslišana kot stranka dne 25. 10. 2012, ko je bila tudi seznanjena z izjavami prič ter preostalimi dokazi, ki so bili pridobljeni med tekom postopka pred upravnima enotama Ljubljana in Krško, kar je vse privedlo k ugotovitvi, da na naslovu D., kjer ima sicer prijavljeno stalno prebivališče, tožnica dejansko stalno ne prebiva, oziroma, kjer tudi ni možno prebivati zaradi slabega stanja hiše. Tožnica je, po seznanitvi z navedenimi dokazi, med drugim povedala, da ne drži navedba, da nje že 1 leto ni več na D., ampak je bila odsotna le 7 mesecev, to je od 21. 2. 2012 dalje; po prihodu nazaj v Krško je tudi ugotovila, da je Č.Č. že umrl, nanj pa je bila „pisana“ hiša na naslovu D., v kateri je skupaj z njim živela tožnica in skrbela zanj, z njim pa je bila tožnica nazadnje v stiku v mesecu januarju tistega leta. Navedla je še, da ona še vedno prebiva na območju Krškega ter da je tudi res, da navedena hiša ni v dobrem stanju, saj streha pušča, porušil pa se je tudi že en vogal. Tožnica je še navedla, da prodaja starine po bolšjih trgih v Kranju in Ljubljani, a se potem vrača v Krško, dejansko pa prespi v avtu, ki ga parkira na različnih lokacijah, občasno tudi pred hišo na naslovu D., za katero je tožnica zahtevala izločitev iz zapuščinskega postopka po pokojnem Č.Č., češ da je ona sama dejanska lastnica te hiše. Za skrbnika zapuščine je bila po smrti pokojnika Č.Č. imenovana pokojnikova sestra L.L. iz Ljubljane, ki je po smrti pokojnika prejela tudi njegove hišne ključe, ker tožnice tedaj, ko je Č.Č. umrl, tam ni bilo. Tožnica meni, da vse dokler ne bo v sodnem postopku pravnomočno odločeno o lastniku navedene hiše, ona sama nima možnosti prijaviti stalno prebivališče kje drugje. Dejansko tožnica glede na stanje hiše prespi v avtu, ker se v hiši ne počuti varno. Četudi bi v tem času lahko z dovoljenjem sodišča hišo popravila v stanje, da bi v njej lahko normalno živela, ji tega skrbnica ne bo dovolila, prav tako tudi ne njene prijave nazaj na naslov D., na katerem si tožnica želi osati prijavljena in se ne strinja s tem, da bi se jo prijavilo na naslov CSD Krško.

V nadaljevanju obrazložitve prvostopni organ še navaja, da je CSD Krško s posebnim dopisom z dne 28. 11. 2012 izrecno potrdil veljavnost svojega prvotno danega soglasja za prijavo zakonskega prebivališča tožnice na njegovem naslovu z dne 17. 8. 2012. Nadalje v obrazložitvi prvostopni organ povzema določila 3. točke 3. člena ter 4. in 6. odstavka 8. člena ZPPreb. Ker je bila tožnica po ugotovitvi prvostopnega organa nazadnje prejemnica socialne pomoči pri CSD Krško in ob ugotovitvi, da se je tožnica ponovno vrnila na območje Krškega, vendar se zaradi dotrajanosti ni znova vselila v hišo na naslovu D., že prvostopenjski organ določil prebivališče na naslovu Centra za socialno delo Krško. Ker ji novega stalnega naslova v ugotovitvenem postopku ni bilo mogoče določiti, se je prvostopni organ pri odločitvi oprl na določila 4. in 6. odstavka 8. člena ZPPreb, ki daje podlago za določitev stalnega prebivališča na naslovu organa ali organizacije, kjer posameznik prejema pomoč, oziroma, ki je posamezniku zadnji nudil pomoč. Glede odločitve o stroških se prvostopni organ opira na določilo 1. odstavka 118. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 in nadaljnji).

Tožnica se je zoper prvostopenjsko odločbo pritožila, drugostopenjski organ – Ministrstvo za notranje zadeve, sedaj tožena stranka, pa je pritožbo zavrnil na podlagi 1. odstavka 248. člena ZUP s svojo odločbo št. 210-7/2013/2 (1322-14) z dne 13. 2. 2013, v kateri ugotavlja, da sta oba upravna organa prve stopnje v postopku v celoti sledila namenu in določilom ZPPreb ter pravilno ocenila ugotovljena odločilna dejstva, ki so jih potrdile tudi v postopku zaslišane priče B.B., L.L. in K.K. ter izhajajo tudi iz pripombe vročevalca pošte, da je (pri)tožnica preseljena, kar je potrdila sama (pri)tožnica, ki je na zapisnik dne 25. 10. 2012 izjavila, da prebiva na območju Krškega, da hiša ni v dobrem stanju, saj streha pušča in se je porušil tudi vogal ter da dejansko prespi v avtu, ki ga parkira ali pred hišo na D., ali pa na parkirišču pri hotelu City ali pri Merkatorju.

Pritožbeni organ zavrača očitke o pristranskosti in nekorektnosti pri vodenju postopka, saj na podlagi podatkov v spisu nasprotno ugotavlja, da so bila upoštevana določila procesnega in materialnega zakona, stranki v postopku pa je bila dana možnost, da se o vseh okoliščinah in dejstvih izjavi, (pri)tožnica pa očitkov o pristranskosti in nekorektnosti vodenja postopka ni utemeljila z nobenim dokazom, niti ni podala nobenih pripomb k zapisnikom, ki so ji bili prebrani, prav tako pa ni med ugotovitvenim postopkom nikoli podala kakršnihkoli pripomb o delu prvostopnega organa.

Tudi kar se tiče pritožbenih očitkov o posegu v človekovo dostojanstvo in kršenju pravice do prostega gibanja ter izrabi zaupnih podatkov, jih pritožbeni organ zavrača kot neutemeljene ter pri tem še pojasnjuje, da ima vsakdo pravico do svobode gibanja in proste izbire prebivališča, opredeljene v 32. členu Ustave. Iz slednje je izhajal tudi zakonodajalec pri uveljavitvi ZPPreb, ki ureja tudi dolžnost in način ter postopek prijave stalnega prebivališča. Istočasno je ob uveljavitvi prijavno-odjavne dolžnosti dodatno poskrbel hkrati še za ugotavljanje in registracijo dejanskega stanja ter točnost v register stalnega prebivalstva vpisanih podatkov, kar vse terja javni interes. Tako sam postopek ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča nikakor ne omejuje pravice do proste izbire prebivališča, temveč predstavlja le zakonski korektiv pri opustitvi prijavno-odjavne dolžnosti posameznika, saj se v tovrstnem postopku zaradi javnega interesa zgolj ugotavlja in registrira dejansko stanje.

V obrazložitvi nadalje pritožbeni organ še pojasnjuje temeljni namen ZPPreb, ki je v tem, da ima posameznik prijavljeno stalno prebivališče tam, kjer dejansko živi, kar pomeni, da upravni organ po dokončnosti izdane odločbe posamezniku registrira nastalo posledico oziroma naslov stalnega prebivališča, kjer se posameznik dejansko nahaja, oziroma, prebiva ter da se na podlagi 4. odstavka 8. člena ZPPreb v primerih, ko posamezniku ni mogoče prijaviti stalnega prebivališča, za njegovo stalno prebivališče šteje naslov organa ali organizacije, kjer dobiva pomoč v materialni obliki, če posameznik na območju pristojnega organa tudi dejansko živi.

Nadalje v svoji obrazložitvi pritožbeni organ ob sklicevanju na določila 181. člena ZUP zavrača pritožbene očitke, ki se nanašajo na priče A.A., B.B. in K.K., ob ugotovitvi, da imajo vse imenovane priče prijavljeno stalno prebivališče v okolici (pri)tožničinega prijavljenega stalnega prebivališča in so na podlagi tega lahko podali relevantne izjave o lastnih opažanjih, ki so povezana s prebivanjem (pri)tožnice na naslovu D., njihove izjave pa so bile pridobljene zakonito, prebrani so jim bili zapisniki o njihovem zaslišanju in k njim niso podali nobene pripombe. Pri tem še pojasnjuje, da prijava stalnega prebivališča ne vpliva na premoženjsko - pravna razmerja, saj prijava stalnega prebivališča pomeni zgolj registracijo dejanskega prebivanja. Registracija stalnega prebivališča posameznika na naslov organa, kjer prejema pomoč, pa nikakor ne pomeni dejanske naselitve na njegovem naslovu.

Tožnica v tožbi (smiselno) uveljavlja tožbeni ugovor nepopolne oziroma napačne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitve pravil postopka, češ da gre za formaliziranje in kratenje pravice do dokazovanja, kar naj bi vse tožnici jemalo pravico do bivanja oziroma do prostega gibanja. V tožbi opisuje potek upravnega postopka in navaja, da je vse od leta 1999 bivala na omenjenem naslovu in da je še v mesecu septembru 2011 negovala sedaj pokojnega Č.Č., zatem pa ji je hudo zbolel osemmesečni vnuček, katerega zdravstveno stanje in potek uspešnega zdravljenja podrobneje opisuje v nadaljevanju ter še navaja, da je z njim ostala v Ljubljani ob minimalni možnosti za preživetje. O prijavi prebivališča tedaj ni razmišljala iz čisto človeških razlogov, ostajala pa je v telefonskih stikih z nekaterimi iz Krškega. Meni, da gre v njenem primeru za šikaniranje in izsiljevanje s strani prvostopnega organa. Navaja še, da ji M. d.d. Pošilja račune za vodo in smeti ter da tudi po prejemu izpodbijane odločbe tožnica prejema vso pošto in ima vse svoje stvari doma. Kot nedopustno označuje, da imajo sosedje naročeno „kontrolo, kdaj sem doma in kje spim, sploh kje se gibljem“, zato se ne čuti svobodno in meni, da gre za kratenje človekovih pravic. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi ter v dokazne namene po potrebi zasliši g. N.N. oziroma zahteva zapisnik, ki naj bi izginil. Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe in v celoti vztraja pri svoji odločitvi ter sodišču smiselno predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno. Dodatno še navaja, da na podlagi dokazov, zbranih v postopku ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča tožnice, pristojni organ ni ugotovil okoliščin, ki bi izkazovale tesno in trajno povezavo tožnice z naslovom prijavljenega stalnega prebivališča, kot ga v definiciji opredeljuje 3. točka 3. člena ZPPreb, prav tako pa teh okoliščin ni izkazala sam tožnica, ki je na zapisnik z dne 25. 10. 2012 izjavila, da prebiva na območju Krškega, da hiša ni v dobrem stanju, saj streha pušča in da se je vogal hiše že malo zrušil ter da dejansko prespi v avtu, ki ga parkira ali pred hišo na D. ali na parkirišču pri hotelu City ali pri Merkatorju. Tožena stranka pojasnjuje, da je za ohranitev stalnega prebivališča na določenem naslovu potrebna tudi dejanska naselitev na naslovu, zgolj bivanje v preteklosti ali namen vrnitve ali namen prebivanja na določenem naslovu za prijavo ali njeno ohranitev na določenem naslovu ne zadošča, saj morajo biti za prijavo ali ohranitev stalnega prebivališča izpolnjeni tudi zakonski pogoji, četudi 2. točka 3. člena ZPPreb temelji na 32. členu Ustave oziroma ustavni pravici do svobode gibanja in proste izbire prebivališča. Postopek ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča predstavlja zakonski korektiv pri opustitvi prijavno-odjavne dolžnosti posameznika in je skladen z namenom ZPPreb, ki je v zagotavljanju skladnosti registra stalnega prebivalstva z dejanskim stanjem. V tovrstnem postopku se ugotavlja in registrira zgolj dejansko stanje, torej kje posameznik dejansko prebiva. Ne glede na drugačno preteklo stanje ali namen glede stalnega prebivališča pa se z dokončno odločbo ne omejuje posameznikove pravice do svobode oziroma proste izbire prebivališča, temveč le registrira dejansko stanje, kar pomeni le registracijo v določenem naselju in kar omogoča vzdrževanje komunikacije med posameznikom in državo ter njenimi organi in uresničevanje določenih pravic in dolžnosti posameznika, ki so vezane na institut stalnega prebivališča (pridobitev zdravstvenega zavarovanja, pravico do denarne socialne pomoči, pridobitev osebnih dokumentov in izvrševanje volilne pravice). Ker je bilo v postopku ugotovljeno, da tožnica na naslovu D. ne prebiva in ker ji po določbah ZPPreb stalnega prebivališča ni mogoče prijaviti, se za njeno stalno prebivališče, oziroma, tako imenovano zakonsko prebivališče, šteje naslov organa, kjer dobiva pomoč v materialni obliki, saj na območju tega organa dejansko živi. Vendar pa registracija stalnega prebivališča posameznika na naslov organa, kjer prejema pomoč, nikakor ne pomeni tudi dejanske naselitve na njegovem naslovu.

Tožnica v pripravljalni vlogi, ki jo je sodišče prejelo 20. 5. 2013, ocenjuje kot nerazumen predlog tožene stranke sodišču, da naj tožbo zavrne. Smiselno vztraja pri svojih navedbah v tožbi. Predlaga, da sodišče zasliši pričo, to je gospoda N.N. iz UE Krško, sedaj upokojenca (čigar zaslišanje je v tožbi predlagala zgolj po potrebi).

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je predmet spora uvodoma navedena dokončna odločba, s katero je bilo po uradni dolžnosti odločeno na podlagi 1. odstavka 5. člena v zvezi s 4. odstavkom 8. člena ZPPreb, da se z dnem njene dokončnosti tožnici določi zakonsko prebivališče na naslovu Centra za socialno delo Krško, Cesta krških žrtev 11, Krško.

Stalno prebivališče je, kot sta v svojih odločbah pravilno pojasnila že oba upravna organa prve in druge stopnje, zakon opredelil z določilom 3. točke 3. člena ZPPreb, po katerem je stalno prebivališče naselje, kjer posameznik dejansko prebiva in je to naselje središče njegovih življenjskih interesov, kar se presoja na podlagi njegovih poklicnih, ekonomskih, socialnih in drugih vezi, ki kažejo, da med posameznikom in naseljem, kjer živi, dejansko obstajajo tesne in trajne povezave.

V konkretnem primeru sodišče ugotavlja in med strankama to niti ni sporno, da ves čas med trajanjem ugotovitvenega postopka na prvi in drugi stopnji upravnega odločanja, ki je potekal zaporedoma pred dvema upravnima organoma prve stopnje (Upravna enota Ljubljana in Krško) in v nadaljevanju še pritožbenega postopka, tožnica dejansko ni živela v hiši na naslovu D., torej na naslovu takrat prijavljenega stalnega prebivališča. Navedeno nenazadnje izhaja tudi iz izpovedbe same tožnice, ko je bila v upravnem postopku dvakrat kot stranka ustno zaslišana, in sicer prvič dne 17. 9. 2012, ko je na zapisnik med drugim ustno izpovedala, da v hiši na naslovu D. ni živela že vse odkar je od tam odšla meseca februarja in da se bo najbrž še v istem tednu - po ustnem zaslišanju dne 17. 9. 2012 odselila nazaj v Krško, „kamor namerava iti nazaj“, zapisnik navedenega zaslišanja pa je tudi lastnoročno podpisala brez pripomb. Ponovno je navedeno potrdila tudi na drugem ustnem zaslišanju dne 25. 10. 2012, ko je po predočenju izjav prič oziroma drugih zbranih dokazov izpovedala, da sedaj prebiva na območju Krškega in da je res, da hiša na naslovu D. ni v dobrem stanju, saj streha pušča in se je porušil en vogal, tožnica pa dejansko prespi v avtu, ki ga parkira ali pred hišo na naslovu D. ali na parkirišču pred hotelom City ali pri Merkatorju; da je sama tožnica lastnica sporne hiše na naslovu D. tožnica uveljavlja v zapuščinskem postopku po pokojnem Č.Č.; ker ne najdejo njegove žene, je bila zato za skrbnika zapuščine po pokojnem Č.Č. določena njegova sestra L.L., ki naj ne bi dovolila tožnici prijave prebivališča nazaj na navedeni naslov D., dokler postopek na sodišču ne bo pravnomočno končan. Smiselno enako je tožnica navedla tudi v tožbi (v kateri pojasnjuje, da je pokojnega Č.Č. še negovala v mesecu septembru 2011, nato pa je zaradi hude bolezni 8-mesečnega vnuka ostala z njim v Ljubljani, z neimenovanimi osebami iz Krškega pa je ostala le v telefonskih stikih) ter v pripravljalni vlogi z dne 16. 5. 2013, v kateri tožnica pojasnjuje, da je bila na navedenem naslovu D. odsotna le zaradi bolezni vnuka. S tem v zvezi sodišče pojasnjuje, da pri ugotavljanju dejanskega stalnega prebivališča glede na citirano določilo 3. odstavka 3. člena ZPPreb ni bistvena okoliščina, ali oseba tam ne prebiva po svoji volji ali celo proti svoji volji, kar ne nazadnje velja tudi, če se je iz prejšnjega bivališča izselila proti svoji volji v primeru prisilne izselitve na podlagi sodne odločbe pristojnega sodišča, za kar pa kot rečeno v konkretnem primeru ni šlo.

Navedenemu stališču v prid kaže namreč tudi normativna primerjava prvotnega zakonskega teksta, kakršno je bilo vsebovano v prvotnem besedilu 3. točke 3. člena ZPPreb, v katerem je bilo navedeno, da je stalno prebivališče „naselje, kjer se posameznik naseli z namenom, da v njem stalno prebiva...“, medtem ko se v sedaj veljavnem besedilu zakona, kot je bil noveliran z določili Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o prijavi prebivališča, objavljenem v Uradnem listu RS št. 111/07 z dne 5. 12. 2007, sedaj veljavna norma 3. točke 3. člena po spremembi glasi: „Stalno prebivališče je naselje, kjer posameznik dejansko stalno prebiva“. Iz citiranega besedila sedaj veljavne določbe 3. točke 3. člena ZPPreb torej nedvoumno izhaja, da je bil namen zakonodajalca v tem, da se dejansko spremeni sam pojem stalnega prebivališča tako, da je po uveljavitvi novele ZPPreb bistveno zgolj to, da posameznik dejansko živi na prijavljenem naslovu stalnega prebivališča, ne glede na razlog, zaradi katerega živi na določenem naslovu, medtem ko je bil pred uveljavitvijo citirane novele ZPPreb poleg tega enako pomemben tudi namen posameznika, da tam živi.

Po povedanem sta po presoji sodišča v obravnavanem primeru pravilni odločitvi upravnih organov prve in druge stopnje, ker izhajata iz ključne in med strankama nesporne ugotovitve, da tožnica v času odločanja ni (več) živela na naslovu D., pač pa po lastni izjavi „na območju Krškega“, prenočevala pa je v svojem v avtomobilu, parkiranem „ali pred hišo na naslovu D. ali na parkirišču pred hotelom City ali pri Merkatorju“. Tožnici z odločitvijo upravnih organov prve in druge stopnje v konkretnem primeru ni bila kršena pravica do stalnega prebivanja, saj je v Centralni register prebivalstva (CRP) še vedno vpisana, četudi ugovarja, da je to v nasprotju z njeno željo glede naslova, na katerem bi sama želela biti vpisana, to je D.. Vendar ta njena želja, torej glede naslova stalnega prebivališča, na katerem bi si tožnica želela biti vpisana, glede na citirano določbo 3. točke 3. člena ZPPreb, v obravnavanem primeru ni pravno relevantna, saj gre ob upoštevanju citiranih določil ZPPreb, kot sta pravilno opozorila že prvostopni organ in tožena stranka v svoji obrazložitvi, zgolj za pregled nad dejanskim stanjem in gibanjem prebivalstva, ki nikakor ne pomeni kakršnegakoli poseganja v premoženjsko - pravna ali lastninska razmerja. Izpodbijana odločba namreč sama po sebi nikakor ne vpliva na morebitna nerešena premoženjsko - pravna ali lastninska razmerja tožnice, v zvezi s katerimi naj bi bil še v teku sodni postopek v zvezi z lastništvom sporne hiše na naslovu D., ki naj bi se po z ničemer izkazanih navedbah same tožnice reševal v povsem ločenem sodnem postopku, za kar pa tožnica ni ne predlagala in tudi ne pomudila prav nobenega dokaza.

Iz navedenega razloga v obravnavanem primeru na pravilnost odločitve upravnih organov prve in druge stopnje ne morejo vplivati navedbe tožnice o razlogih, zaradi katerih je po svoji volji zapustila prejšnji naslov stalnega prebivališča v hiši na naslovu D.. Tudi če se bo tožnica v prihodnosti morebiti ponovno preselila nazaj na prejšnji naslov stalnega prebivališča, to v obravnavani sporni zadevi niti ni bistveno, pač pa je bistveno zgolj to, da v času izdaje izpodbijane odločbe oziroma ob nastopu dokončnosti le-te tožnica dejansko ni živela na do tedaj prijavljenem naslovu stalnega prebivališča na D..

Po povedanem sodišče nima podlage za drugačno odločitev, kot sta jo v tem primeru sprejela upravna organa prve in druge stopnje. Slednja sta po presoji sodišča pravilno odločila na podlagi citiranih določb 1. odstavka 5. člena v zvezi s 4. odstavkom 8. člena ZPPreb ter 1. odstavka 248. člena v povezavi z 254. členom ZUP, na katere sta se oprla pri svoji odločitvi. Sodišče namreč ugotavlja, da sta upravna organa pravilno uporabila določila ZZPreb, kajti pristojna upravna enota mora po uradni dolžnosti na podlagi določil 8. člena ZPPreb začeti postopek ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča, če podvomi, da posameznik stalno prebiva v naselju oziroma na naslovu, kjer ima prijavljeno stalno prebivališče, ker je to potrebno zaradi točne in ažurne evidence prebivališč. V tovrstnem postopku se torej ugotavlja samo dejansko stalno prebivališče posameznika (6. odstavek 8. člena ZPPreb), torej naslov, kjer posameznik dejansko prebiva in ima na tem naslovu stalno prebivališče v smislu 3. točke 3. člena ZPPreb. Izpodbijana odločba torej ne vpliva na željo tožnice, da bi živela na naslovu D. in tudi če se bo tožnica morebiti ponovno v prihodnosti preselila nazaj na navedeni prejšnji naslov, to v obravnavani sporni zadevi ni niti relevantno.

Ker sta po povedanem tako prvostopni kot tudi drugostopni organ po presoji sodišča pravilno uporabila citirane določbe ZPPreb, na katerih utemeljujeta svoji odločitvi, se sodišče zgolj sklicuje na razloge v njuni utemeljitvi, kot sta predhodno povzeti in jih na tem mestu ne ponavlja v skladu z 2. odstavkom 71. člena ZUS-1, po katerem sodišču ni treba ponovno navajati razlogov za odločitev, če sledi utemeljitvi upravnega akta in to v sodbi ugotovi.

Tožnica je v tožbi sicer (smiselno) predlagala opravo glavne obravnave s tem, ko je sodišču predlagala, da (po potrebi) opravi zaslišanje priče (g. N.N. iz UE Krško, sedaj upokojenec), vendar tega svojega predloga ni kakorkoli utemeljila in ni konkretno pojasnila, kako bi lahko izvedba glavne obravnave pomembno vplivala na odločitev. Zato je sodišče o zadevi odločilo na seji sodnega senata brez oprave glavne obravnave v skladu z določili 1. odstavka 59. člena v zvezi s 60. členom ZUS-1 in ob upoštevanju sodne prakse Ustavnega sodišča RS, po kateri je glavna obravnava zgolj sredstvo za izvajanje dokazov, strankin predlog za razpis glavne obravnave pa mora biti zato obrazložen in v njem mora stranka utemeljiti obstoj in pravno relevantnost predlaganih dokazov s stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje. Le v takem primeru je sodišče prve stopnje namreč glavno obravnavo dolžno izvesti, saj iz pravice do kontradiktornega postopka izhaja, da lahko sodišče zavrne izvedbo dokaza le, če so za to podani ustavno sprejemljivi razlogi (tako Ustavno sodišče v odločbi Up-1055/05 z dne 19. 1. 2006, odstavek 10). Tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča RS, med drugim iz sodbe št. I Up 240/2012 z dne 17. 5. 2012 izhaja, da mora tožnik izkazati, da bi izvedba predlaganih dokazov vplivala na drugačno ugotovitev dejanskega stanja in posledično na drugačno odločitev, medtem ko tega tožnica s svojim predlogom za izvedbo glavne obravnave ni izkazala, zato je sodišče v tem primeru odločilo na seji senata.

Sodišče je po povedanem tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (1. odstavek 63. člena ZUS-1).