Jedro

Če delodajalec delavcu ne izplača odpravnine v rokih, določenih v sklepu o prisilni poravnavi, ampak z zamudo, mu zaradi zamude s plačilom dolguje tudi zamudne obresti po obrestni meri, določeni z zakonom (ZPOMZO) in ne le zamudne obresti po TOM, ki so sicer določene v sklepu o prisilni poravnavi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki zakonite zamudne obresti od zneska

609.527,10 SIT, za čas od 10.12.2000 do 12.11.2001 in sicer v višini predpisane obrestne mere zamudnih obresti, zmanjšani za temeljno obrestno mero, od tako izračunanih obresti pa še zakonite zamudne obresti od 18.11.2002 dalje do plačila (1. odstavek izreka). Poleg tega pa je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki stroške postopka v znesku 94.800,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.3.2003 dalje do plačila, vse v osmih dneh pod izvršbo (2. odstavek izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da napadena sodba gradi na ponavljanju navedb tožeče stranke v tožbi, ter nima nikakršnega razloga o tem, zakaj ne sprejema navedb tožene stranke, da je v izvršilnem postopku opr. št. I X/01 tožena stranka tožniku izplačala vse, kar dolguje iz sklepa o potrditvi prisilne poravnave. Ta sklep o potrditvi prisilne poravnave opr.

št. St X/98 Okrožnega sodišča v K. ne določa v primeru zamude plačila zamudnih obresti v višini obrestne mere zamudnih obresti, zmanjšanih za temeljno obrestno mero, temveč le temeljno obrestno mero, te obresti pa je tožena stranka tožeči plačala v izvršilnem postopku. Osnova za obveznost tožene stranke je tudi glede obresti sklep o potrditvi prisilne poravnave. Zato gredo tožeči stranki le zamudne obresti po temeljni obrestni meri in nič več.

Tako je odločilo tudi Višje sodišče v K. v svoji odločbi II Cp X/2001 z dne 9.10.2001. Tožnik ne more v posebnem postopku uveljavljati višjih zamudnih obresti od tistih, ki mu jih priznava pravnomočni sklep o potrditvi prisilne poravnave.

Drugačno sklepanje napadene sodbe je napačno in zgrešeno.

Ker je o zahtevku za obresti po pravnomočnem sklepu opr. št. St X/98 že odločeno v izvršilnem postopku, v katerem so bile priznane obresti po temeljni obrestni meri, zavrnjene pa zakonite zamudne obresti, je bilo o tožnikovem zahtevku že odločeno in gre za res iudicata. To narekuje zavrženje tožbe. Poleg tega pa za odločanje ni pristojno delovno sodišče, ker ne gre za spor iz 4. člena ZDSS, ampak za odločanje o višini zamudnih obresti po sklepu o prisilni poravnavi, kar ni vprašanje iz delovnega razmerja. Napadena sodba ni sodba stvarno pristojnega sodišča, napačno je odločeno o že pravnomočno odločeni zadevi v sodnem postopku I 01/00091, tožniku pa se priznava akcesorno terjatev, ki nima osnove v sklepu o potrjeni prisilni poravnavi opr. št. St X/98.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti bistvenih kršitev določb postopka iz

4. in 12. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki ju uveljavlja pritožba niti drugih bistvenih kršitev iz 1., 2., 3., 6.,

7., 8., 11. in 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Dejansko stanje glede vseh odločilnih dejstev, od katerih je odvisna pravilna odločitev v obravnavanem individualnem delovnem sporu, je bilo v postopku pred sodiščem prve stopnje popolno in pravilno ugotovljeno. Sprejeta odločitev je materialnopravno pravilna. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa dodaja naslednje: Iz sklepa Višjega sodišča v K. opr. št. II Cp X/2001 z dne

9.10.2001 izhaja, da je višje sodišče delno ugodilo ugovoru in delno spremenilo izpodbijani sklep o izvršbi tako, da se izvršilni predlog upnika, kolikor zahteva zamudne obresti, višje od obresti po temeljni obrestni meri, zavrne, v preostalem delu pa je ugovor zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Iz razlogov navedenega sklepa izhaja, da je bil sklep o izvršbi delno spremenjen zato, ker je višje sodišče ugotovilo, da v izvršilnem naslovu (tj. v sklepu Okrožnega sodišča v K., opr. št. St X/98 o potrjeni prisilni poravnavi, s katerim je bila ugotovljena upnikova terjatev iz naslova odpravnine) niso navedene obresti, kot jih je uveljavljal upnik in jih je s sklepom o izvršbi priznalo sodišče prve stopnje. Upnik (to je tožeča stranka v tem individualnem delovnem sporu) je od vložitve izvršilnega predloga dalje uveljavljal zakonite zamudne obresti, za kar nima podlage v izvršilnem naslovu, saj so po sklepu o prisilni poravnavi priznane le obresti po temeljni obrestni meri.

Stališče tožene stranke, da gre v tem individualnem delovnem sporu za "res iudicata", to je za pravdo o zahtevku, o katerem je bilo že prej pravnomočno razsojeno, je zmotno. Iz navedenega sklepa Višjega sodišča v K. je razvidno, da je to sodišče odločalo le o ugovoru dolžnice (to je tožene stranke v tem individualnem delovnem sporu) zoper sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v K. zaradi izterjave 609.517,10 SIT s pp, ni pa odločalo v pravdi o zahtevku za plačilo višjih zamudnih obrestih od priznanih s sklepom o potrjeni prisilni poravnavi opr. št. St X/98 z dne 19.12.1999. Zato ni podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 12. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba in ki je vselej podana, če je bilo odločeno o zahtevku, o katerem že teče pravda ali o katerem je bilo že prej pravnomočno razsojeno ali o katerem je bila že sklenjena sodna poravnava.

Tudi ugovor stvarne pristojnosti, ki ga tožena stranka ponovno uveljavlja v pritožbi, ni utemeljen, saj tožeča stranka s tožbo uveljavlja plačilo zamudnih obresti od odpravnine, do katere je upravičena zaradi prenehanja delovnega razmerja kot trajno presežnemu delavcu. Za odločanje o tovrstnih terjatvah iz delovnega razmerja je pristojno delovno sodišče v skladu z določbo 2. točke 4. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur.l. RS št. 19/1994 - ZDSS), po kateri so delovna sodišča pristojna odločati v individualnih delovnih sporih o premoženjskih in drugih posamičnih pravicah in obveznostih iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem med delavcem in delodajalcem, razen v odškodninskih sporih za poškodbe pri delu in poklicne bolezni. Obresti so akcesorne obveznosti, zato o zahtevku za plačilo zamudnih obresti od glavnice iz naslova terjatve iz delovnega razmerja odloča delovno sodišče, čeprav gre za obveznosti, ki se navezujejo na postopek prisilne poravnave.

Gre za odločanje o premoženjski pravici, katere temelj je v delovnem razmerju tožnika pri toženi stranki, kot je pravilno ugotovilo že prvostopenjsko sodišče v razlogih svoje sodbe. Tudi absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 4. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba, torej ni podana.

Zmotno je stališče tožene stranke, da tožeča stranka ni upravičena do višjih zakonskih zamudnih obresti od prepozno izplačane glavnice iz naslova odpravnine trajno presežnemu delavcu, kot so ji bile priznane s pravnomočnim sklepom o potrditvi prisilne poravnave (le v višini temeljne obrestne mere). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je v sklepu o potrjeni prisilni poravnavi opredeljena višina odpravnine, ki jo je tožena stranka dolžna plačati tožniku, način poplačila in obresti v višini temeljne obrestne mere, ki jih je tožena stranka dolžna obračunati v primeru poplačila terjatve v določenih rokih. Terjatev bi morala biti - glede na pravnomočni sklep o potrditvi prisilne poravnave - poravnana v enem letu po potrditvi prisilne poravnave. Tožena stranka je po preteku enega leta še vedno dolgovala tožniku glavnico v višini 609.517,10 SIT, ki je bila poravnana šele v izvršilnem postopku. Ker je bila z izplačilom v zamudi in je bil zadnji obrok iz naslova odpravnine plačan šele 12.11.2001 namesto 10.12.2000, je v skladu z določbo 1. odstavka 277. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ št. 29/78 - 57/89) dolžna plačati zamudne obresti po obrestni meri, določeni z (zveznim) zakonom, to pa je za sporno obdobje Zakon o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (ZPOMZO - Ur. l. RS št. 45/1995). S sklepom o potrjeni prisilni poravnavi so bile, kot je že navedeno, določene zamudne obresti po temeljni obrestni meri le za primer plačila odpravnin presežnim delavcem, med katerimi je bil tudi tožnik, v rokih, ki so v sklepu določeni, ne pa za primer zamude. Tožniki so na takšne pogoje plačila očitno pristali, čeprav že iz same priloge A k sklepu o potrjeni prisilni poravnavi (A1) izhaja, da terjatve iz naslova odravnine spadajo med prednostne terjatve iz 2. odstavka

160. člena Zakona o prisilni poravnavi in stečaju (ZPPSL - Ur.l. RS št. 67/93 s spremembami in dopolnitvami). Prednostne terjatve se poravnajo kot stroški postopka (stečajnega postopka oz. postopka prisilne poravnave), zanje pa potrjena prisilna poravnava nima pravnega učinka in za tovrstne terjatve sploh ne veljajo pogoji prisilne poravnave. Zato je tožnik na podlagi citirane določbe 1. odstavka 277. člena ZOR upravičen do zakonskih zamudnih obresti od prepozno izplačane odpravnine oz.

do razlike med zakonskimi zamudnimi obrestmi in obrestmi po TOM, ki jih je prejel, kar mu je pravilno prisodilo sodišče prve stopnje.

Utemeljeno pa je sodišče prve stopnje ugodilo tudi tožbenemu zahtevku za plačilo procesnih obresti od neplačanih obresti od vložitve tožbe dalje, saj je takšna odločitev v skladu z določbo 2. odstavka 279. člena ZOR, ki določa, da je od neplačanih obresti mogoče zahtevati zamudne obresti samo od dneva, ko je pri sodišču vložen zahtevek za njihovo plačilo.

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP