Jedro

Glede na dejansko ugotovitev, da ni dokazano, da bi tožnik delal več kot 8 ur efektivno in glede na prikazano ureditev, je sodišče za čas prisotnosti na delu v času dežurstva in straže utemeljeno zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za izplačilo denarnih zneskov nad 60 % nadomestilom tožnikove osnovne plače, ki je bilo tožniku sproti izplačevano.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je kot neutemeljen zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za plačilo 1.063.966,32 SIT iz naslova razlike med izplačanim 60% nadomestilom plače za čas prisotnosti na delovnem mestu v času dežurstva in straže ter plačilom nadur, vse v obdobju od julija 1996 do maja 2001, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti delnih mesečnih zneskov dalje do plačila. Ugotovilo je, da iz izvedenih dokazov ne izhaja, da bi tožnik v času dežurstva in straže delal efektivno več kot osem ur oziroma poln delovni čas, opravljanje dela v času dežurstva in straže pa tudi sicer ne more šteti kot nadure, saj za nadure oziroma delo preko polnega delovnega časa niso bili izpolnjeni formalni pogoji. Dežurstvo in straža se pri toženi stranki namreč opravlja kot stalna funkcija, torej kot redno delo, ki je vnaprej predvideno.

Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča, da pogoji za priznanje nadur oziroma dela preko polnega delovnega časa za čas opravljanja dežurstva in straže pri toženi stranki niso bili podani.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Ob ugotovitvah, da je tožnik, kot podčastnik v slovenski vojski, v svoji enoti opravljal dežurstva in stražo po nalogu nadrejenih in da je pri tem dnevno za prvih osem ur prejel redno plačo, za preostali čas pa 60% nadomestilo plače za čas pripravljenosti na delu, navaja, da bi moralo sodišče z vidika presoje dejanskih okoliščin tožnikovega dela presoditi njegovo upravičenost do plačila nadur, ne pa da je zgolj s teoretičnega vidika ugotavljalo, da pogoji za nadurno delo niso bili podani. Pri tem bi moralo upoštevati, da je tožnik v skladu z odredbami nadrejenih in pravili službe med dežurstvom in stražo dnevno efektivno delal vsaj 18 ur, le šest ur pa je bil v pripravljenosti oziroma je počival. V zvezi z višjim plačilom za nadurno delo se tožnik sklicuje na Evropsko socialno listo in graja razlago Pravil službe Slovenske vojske (Uradni list RS, št. 49/96) o prerazporeditvi delovnega časa v zvezi z dežurstvom. Prav tako graja ravnanje sodišča, ki se je izognilo presoji neskladnosti določb podzakonskih aktov tožene stranke. Sicer pa revizija očita sodišču arbitrarnost pri odločanju.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 36/2004 - ZPP) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

V skladu z določbami 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer na pravilno uporabo materialnega prava pazi tudi po uradni dolžnosti. V skladu s tretjim odstavkom 370. člena ZPP revizije zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti. Tožnik revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni uveljavljal in zato sodišče v tej smeri izpodbijane sodbe, glede na določbe 371. člena ZPP, ni moglo in smelo preizkušati.

Za odločitev je bistvena ugotovitev sodišča prve stopnje, da ni dokazano, da bi tožnik dejansko opravljal delo preko polnega delovnega časa, sodišče druge stopnje pa je s takšnim dejanskim zaključkom soglašalo. Revizijsko sodišče je na takšne dejanske ugotovitve vezano in zato tožnikovih revizijskih navedb, da je efektivno delal vsaj 18 ur dnevno, glede na določbe tretjega odstavka 370. člena ZPP ni moglo upoštevati.

V 96. členu Zakona o obrambi (Uradni list RS, št. 82/94, 44/97 in 87/97 - ZObr) je za delavce, ki poklicno opravljajo delo na obrambnem področju, predpisano, da morajo zaradi potreb službe po odločitvi nadrejenega opravljati tudi delo pod posebnimi delovnimi pogoji. Kot takšno poleg dela v podaljšanem delovnem času določa tudi dežurstvo ter pripravljenost na delo in bivanje v vojaški enoti ali v zavodu oziroma drugem določenem mestu.

Pravilnik o plačah in drugih prejemkih delavcev tožene stranke z dne 30. 7. 1996, ki je veljal v spornem obdobju (priloga B1), je v 8. členu urejal dodatke in nadomestila za delo v posebnih pogojih dela. Za delo preko polnega delovnega časa je predvidel 30% dodatek, za čas dežurstva in vsako uro obvezne prisotnosti na delovnem mestu pa 60% nadomestilo. Pri tem se v skladu z 10. členom pravilnika delo preko polnega delovnega časa ni smelo uvesti, če ga je bilo mogoče opraviti z ustrezno organizacijo in delitvijo dela, prerazporeditvijo delovnega časa, uvajanjem izmenskega dela ali dela v deljenem delovnem času. Nadomestilo za čas dežurstva in za obvezno prisotnost na delovnem mestu je bilo v 16. in 17. členu pravilnika vsebinsko izenačeno in opredeljeno kot plačila za čas dežurstva in straže oziroma dela na terenu, ki presega ure, opravljene kot redne delovne obveznosti in eventualne nadure. Pri tem se čas takšne obvezne prisotnosti na delovnem mestu ni štel kot redna delovna obveznost. Takšna ureditev ni v nasprotju z določbami 40. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93 - ZDR (1990)), ki je predvideval možnost prerazporeditve delovnega časa, pa tudi ne v nasprotju z določbami Direktive Sveta 93/104/ES z dne 23. novembra 1993 o določenih vidikih organizacije delovnega časa oziroma nove Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003, o določenih vidikih delovnega časa, ki se v uvodnem delu sklicujeta na Direktivo Sveta 89/391/EGS z dne 12.junija 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav za varnost in zdravje delavcev pri delu. Navedena direktiva v 2. točki 2. člena določa, da se ne uporablja tam, kjer ji posebne značilnosti nekaterih posebnih dejavnosti javnih služb, kakršne so oborožene sile ali policija, neizogibno nasprotujejo. Ni torej v nasprotju z navedenimi direktivami, ki so za Republiko Slovenijo postale neposredno zavezujoče šele po 1. maju 2004, ureditev, po katerih v navedenih službah, glede na njihove specifične zahteve, obvezna prisotnost na delu ni del delovnega časa, s tem, da se sicer delo in prisotnost na delu organizirata tako, da se zagotovi varnost in zdravje delavcev (tretji odstavek 2. člena Direktive 89/391/EGS).

Navedene določbe Pravilnika o plačah in drugih prejemkih glede dodatka za nadurno delo so bile v skladu z 2. točko 4. člena Evropske socialne listine (Zakon o ratifikaciji - Uradni list RS, Mednarodne pogodbe št. 7/99) o priznavanju pravice do višjega plačila za nadurno delo. Hkrati je Kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti (Uradni list RS, št. 18/91 do 73/03 - KPNd), ki v tem delu velja tudi za delavce tožene stranke, v tretji alinei 2. točke 38. člena določila 30% dodatek za nadurno delo, istočasno pa je v tretjem odstavku te točke določila, da ima delavec za čas obvezne prisotnosti na delovnem mestu pravico do 60% nadomestila osnovne plače, skladno tej določbi pa je višino tovrstnega nadomestila določil tudi Pravilnik o plačah tožene stranke. Takšno znižano plačilo za dežurstvo oziroma zgolj prisotnost na delovnem mestu ni nezakonito, kar je ugotovilo tudi Ustavno sodišče RS v svoji odločbi št. U-I-321/02 (Uradni list RS, št. 62/04), ko je poudarilo, da je neutemeljen očitek, da zakonodajalec ne bi smel predvideti različnega plačila za efektivne in neefektivne ure dežurstva. Hkrati je poudarilo, da je neutemeljeno enačiti nadurno delo kot delo preko polnega delovnega časa z dežurstvom kot posebno organizacijsko obliko dela, pri katerem je treba v vsakem konkretnem primeru šele ugotoviti, ali dejansko pomeni tudi nadurno delo. Glede na dejansko ugotovitev, da ni dokazano, da bi tožnik delal več kot 8 ur efektivno in glede na prikazano ureditev, je sodišče za čas prisotnosti na delu v času dežurstva in straže utemeljeno zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za izplačilo denarnih zneskov nad 60% nadomestilom tožnikove osnovne plače, ki je bilo tožniku sproti izplačevano.

Ker v reviziji uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan, je sodišče v skladu z določili 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.