U-I-304/05

10. 11. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude in v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A., Ž. Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnica v Z., na seji dne 10. novembra 2005

sklenilo:

1.Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti prvega odstavka 420. člena in drugega odstavka 530. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/ 94, 70/94, 72/98, 6/99, 66/2000, 111/01, 32/02, 44/03 in 56/03) se zavrne.

2.Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Vrhovnega sodišča št. I Ips 197/2005 z dne 7. 7. 2005 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Z izpodbijanim sklepom je Vrhovno sodišče kot nedovoljeno zavrglo zahtevo za varstvo zakonitosti. Zahtevo je vložila pritožnikova zagovornica zoper pravnomočni sklep Okrožnega sodišča, s katerim je to ugotovilo, da so izpolnjeni vsi pogoji, določeni z Evropsko konvencijo o izročitvi (Uradni list RS, št. 79/94, MP, št. 22/94 – EKI) in s 522. členom Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju ZKP), za izročitev pritožnika V. in U. U.

2.Pritožnik vlaga ustavno pritožno izrecno zoper sklep Vrhovnega sodišča. Zatrjuje kršitev 22. člena Ustave (enako varstvo pravic). Po mnenju pritožnika ni pravilno stališče glede zavrženja zahteve za varstvo zakonitosti. Meni, da to tudi ni bil namen zakonodajalca. Sklicuje se na 13. člen Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP), ki zagotavlja pravico do učinkovitega pravnega sredstva.

3.Pritožnik je hkrati vložil pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti prvega odstavka 420. člena ZKP. Izpodbijana določba naj bi bila v neskladju z 2., s 14. in z 22. členom Ustave ter s 13. členom EKČP zato, ker ne omogoča vložiti zahteve za varstvo zakonitosti zoper sklep sodišča, s katerim to ugotovi, da so podani pogoji za izročitev tujca. Neskladnost z 2., s 14. in z 22. členom Ustave očita tudi določbi drugega odstavka 530. člena ZKP, ker ne določa, kako vpliva priznana posebna oblika zaščite na odločitev Ministra za pravosodje. Predlaga, naj Ustavno sodišče zadrži izvršitev izpodbijanega sklepa ter izvrševanje izpodbijanih določb.

B. – I.

4.Izpodbijana določba prvega odstavka 420. člena ZKP ne omogoča vložitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper sklep sodišča, s katerim to v skladu s 529. členom ZKP ugotovi, da so izpolnjeni vsi zakonski pogoji za izročitev tujca.

5.Iz pobudnikovih navedb izhaja, da izpodbijani določbi očita neskladje z drugim odstavkom 14. člena Ustave (načelo enakosti pred zakonom). Iz njega izhaja temeljna zahteva, da zakonodajalec enake pravne položaje obravnava enako, različne pa različno.

6.Prvi odstavek 420. člena ZKP omogoča vložitev zahteve za varstvo zakonitosti z namenom, da se odpravijo kršitve zakona, ki so bile storjene s pravnomočno sodno odločbo (pravnomočna obsodilna, oprostilna ali zavrnilna sodba ter pravnomočen sklep sodišča, s katerim se je končal kazenski postopek) ali s sodnim postopkom, ki je tekel pred to pravnomočno sodno odločbo (vsa procesna dejanja sodišča, opravljena pred pravnomočnostjo sodne odločbe, s katero se je kazenski postopek končal) ter zagotovi enotna uporaba zakona v vsej državi. Pravnomočni sklep, s katerim sodišče ugotovi, da so izpolnjeni pogoji za izročitev tujca, je izdan v t. i. ekstradicijskem postopku, ki ga ni mogoče enačiti s kazenskim postopkom, saj se v tem postopku ne odloča meritorno o kazenskem zahtevku upravičenega tožilca. Sklep, izdan v ekstradicijskem postopku, ne pomeni pravnomočne sodne odločbe po pravnomočno končanem kazenskem postopku iz prvega odstavka 420. člena ZKP. Zato gre glede na drugačno naravo kazenskega postopka v primerjavi z ekstradicijskim postopkom za različne pravne položaje, ki jih zakonodajalec lahko ureja različno. Torej so očitki izpodbijani določbi, ki ne omogoča vložitve zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o dovolitvi izročitve o neskladnosti z drugim odstavkom 14. člena Ustave očitno neutemeljeni. Iz enakih razlogov so neutemeljeni tudi očitki o neskladnosti z 22. členom Ustave.

7.Pobudnik očitka o neskladju izpodbijane določbe s 13. členom EKČP (pravica do učinkovitega pravnega sredstva) ni utemeljil, zato ga Ustavno sodišče ni moglo preizkusiti. Kolikor zatrjuje pritožnik v tej zvezi tudi neskladje s pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave, pa mu je treba pojasniti, da navedena določba zagotavlja le pravico do dvostopenjskega sodnega postopka, ne pa tudi pravice do vlaganja izrednih pravnih sredstev, kot je to zahteva za varstvo zakonitosti.

8.Neskladja izpodbijane določbe z 2. členom Ustave pobudnik ni utemeljil, zato Ustavno sodišče očitka ni moglo preizkusiti.

9.Ker je pobuda za oceno ustavnosti očitno neutemeljena, jo je Ustavno sodišče v tem delu zavrnilo (1. točka izreka).

B. – II.

10.Ustavno sodišče ni instanca organom, ki odločajo v postopku, in ne presoja same po sebi pravilnosti uporabe prava. Ustavno sodišče v skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju ZUstS) izpodbijano odločbo preizkusi le glede vprašanja, ali so z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine.

11.Iz enakih razlogov, iz katerih so neutemeljeni očitki o neskladnosti izpodbijane določbe ZKP z drugim odstavkom 14. člena Ustave, so neutemeljeni tudi očitki o kršitvi človekovih pravic iz navedene določbe in iz 22. člena Ustave.

12.V čem naj bi bila kršitev pravice do učinkovitega pravnega sredstva, pritožnik ni utemeljil, zato Ustavno sodišče očitka ni moglo preizkusiti.

13.Ker z izpodbijano odločbo očitno niso bile kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo (2. točka izreka).

B. – III.

14.Drugi odstavek 530. člena ZKP se glasi: "Minister za pravosodje ne dovoli izročitve tujca, če uživa ta v Republiki Sloveniji pravico pribežališča, če gre za politično ali vojaško kaznivo dejanje ali če ne obstaja mednarodna pogodba z državo, ki zahteva njegovo izročitev. Izročitev lahko zavrne, če gre za kazniva dejanja, za katera je v domačem zakonu predpisana kazen zapora do treh let, ali če je tuje sodišče izreklo kazen odvzema prostosti do enega leta." Pobudnik zatrjuje, da je ZKP v neskladju z Ustavo, ker kot razlog, ki naj ga upošteva Minister, kadar odloča o izročitvi, poleg pribežališča, ne določa tudi priznane posebne oblike zaščite po 61. členu Zakona o azilu (Uradni list RS, št. 61/99, in nasl. – ZAzil). Ustavno sodišče je že v odločbi št. U-I-221/00 (Uradni list RS, št. 66/2000 in OdlUS IX, 258; točka 16 obrazložitve) navedlo, da poleg odločbe o priznanju azila tudi odločba o dovolitvi zadrževanja v državi, tj. odločba o priznani posebni obliki zaščite (61. člen ZAzil), preprečuje izročitev. Glede na navedeno je pobudnikovo zatrjevanje neskladja določbe drugega odstavka 530. člena ZKP s 14. oziroma z 22. členom ter z 2. členom Ustave že iz tega razloga očitno neutemeljeno (1. točka izreka).

C.

15.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi drugega odstavka 26. člena ZUstS, prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk, Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejelo soglasno.

Predsednik dr. Janez Čebulj

[1]Določba prvega odstavka 420. člena ZKP se glasi: "Zoper pravnomočno sodno odločbo in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo, se sme po pravnomočno končanem kazenskem postopku vložiti zahteva za varstvo zakonitosti v naslednjih primerih: 1. zaradi kršitve kazenskega zakona; 2. zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena tega zakona, 3. zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe.