Jedro

Obrazložitev sklepa o priporu mora obdolžencu zagotoviti seznanitev z razlogi, na podlagi katerih je sodišče sklepalo o obstoju pogojev za pripor in mu omogočiti pravico do učinkovite pritožbe.

Izrek

Zahteva zagovornika obdolženega I.P. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča na Ptuju je zoper obdolženega I.P. s sklepom z dne 24.1.2008 iz razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) odredila pripor, ki teče od dneva odvzema prostosti obdolžencu, to je od 23.1.2008 od 6.00 ure dalje. Zunajobravnavni senat istega sodišča je z uvodoma navedenim pravnomočnim sklepom pritožbo obdolženčevega zagovornika zoper sklep o odreditvi pripora zavrnil kot neutemeljeno.

Zoper ta pravnomočni sklep je zagovornik obdolženega I.P. zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 371. člena in drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki da so vplivale na zakonitost pravnomočne sodbe, torej iz razlogov iz 1. in 2. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in sklepa sodišč prve in druge stopnje spremeni tako, da pripor zoper obdolženca odpravi, podrejeno pa, da ta najstrožji osebni omejevalni ukrep nadomesti s hišnim priporom.

Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. v odgovoru na zahtevo navaja, da kršitve zakona, ki jih zatrjuje vložnik, niso podane in je zato zahteva neutemeljena.

Obdolženi I.P. v izjavi na odgovor vrhovnega državnega tožilca izpostavlja, da pri njem priporni razlog ponovitvene nevarnosti ni podan, saj je svoje ambicije podredil ustvarjanju družine, življenjski partnerici in bližajočemu se rojstvu otroka. Navaja tudi, da ureja vse kar je potrebno za pridobitev posojila, namenjenega reševanju problema samozaposlitve. Meni, da je nemoten potek kazenskega postopka mogoče zagotoviti že z njegovo obljubo, da ne bo zapustil stalnega prebivališča. Nadeja se, da bo Vrhovno sodišče takemu njegovemu predlogu sledilo.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Obdolženčev zagovornik navaja, da je izpodbijani pravnomočni sklep o odreditvi pripora nepravilen in nezakonit. S tem izrednim pravnim sredstvom je mogoče izpodbijati le zakonitost, ne pa tudi pravilnost napadene pravnomočne odločbe. Vprašanje pravilnosti se namreč nanaša na pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti po izrecni določbi drugega odstavka 420. člena ZKP ni mogoče izpodbijati. Zato je Vrhovno sodišče zahtevo upoštevalo samo v tistem delu, kolikor (samo opisno) uveljavlja kršitve zakona, naštete v 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP.

Z vložnikom se ni mogoče strinjati, da izpodbijani pravnomočni sklep ne vsebuje opisa posameznih izvršitvenih dejanj prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po petem v zvezi s tretjim odstavkom 311. člena KZ, iz katerega bi bila razvidna potrebna stopnja verjetnosti, da jih je storil ravno (tudi) obdolženi I.P.. V prvostopenjskem sklepu so izvršitvena dejanja podrobno opisana, tako da nasprotna vložnikova trditev ne drži. Sklep o priporu je mogoče strukturirati tako, da v njem sodišče podrobno povzame predlog državnega tožilca za odreditev (ali podaljšanje) pripora in nato obrazloži, zakaj je takemu tožilčevemu predlogu sledilo. Mogoče pa je uporabiti tudi drugi način, tako da sodišče tožilčev predlog povzame v najosnovnejših črtah, nato pa samo podrobno obrazloži, na podlagi katerih okoliščin je sklepalo o obstoju utemeljenega suma, pripornega razloga in neogibnosti pripora za varnost ljudi ali potek kazenskega postopka. Oba načina obrazložitve sta korektna, saj obdolžencu zagotavljata, da se seznani z razlogi, na podlagi katerih je sodišče sklepalo o obstoju pogojev za pripor in mu omogočata pravico do učinkovite pritožbe.

Netočna je navedba v zahtevi, da sodišče ni ugotovilo obstoja konkretne realnosti, da bo obdolženec na prostosti ponovil istovrstna kazniva dejanja. Ta navedba je v direktnem nasprotju z ugotovitvijo v izpodbijanem sklepu, da je pri obdolžencu podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti.

Ni se mogoče strinjati z navedbo v zahtevi, da je sodišče odreditev pripora utemeljilo zgolj s posplošenimi navedbami ter da mu dejstvo, da je bil obdolženec že obsojen, še ne dokazuje neogibnosti pripora.

Sodišče je obstoj ponovitvene nevarnosti pri obdolžencu utemeljilo z navedbami, da naj bi v obdobju štirih mesecev storil trinajst izvršitvenih dejanj, ko naj bi imel pomembno vlogo v okviru dobro organiziranih in povezanih posameznikov, saj naj bi bil organizator in tudi voznik, da je dejanja storil iz koristoljubnosti, da je brez redne zaposlitve in da dela zgolj priložnostno, kar da kaže na realno nevarnost, da bo obdolženec v primeru, če zoper njega ne bo odrejen pripor, istovrstna kazniva dejanja ponavljal. Sklep o priporu vsebuje razloge, na katere je sodišče oprlo svoje sklepanje o obdolženčevi ponovitveni nevarnosti, zato vložnikova trditev, da se je sodišče glede tega pogoja zadovoljilo s posplošenimi navedbami, ni utemeljena.

Prav tako ne drži trditev v zahtevi, da je obrazložitev sodišča, da je pripor zoper obdolženca neogibno potreben za varnost ljudi, posplošena in nekonkretizirana. Iz sklepa sodišča prve stopnje (prvi odstavek na deveti strani) je razvidno, da je sodišče zapisalo, da je bila varnost prebežnikov pri izvršitvenih dejanjih pod točkami 1, 3, 5 in 6 zahteve za preiskavo, dejansko ogrožena, saj so bili tujci prevažani v prostoru za prtljago, pri dnevnih temperaturah, ki so presegale 28oC, enega od prevozov (pod točko 8 zahteve za preiskavo) pa naj bi opravil D.Ž., ki nima vozniškega dovoljenja. S tem je sodišče konkretiziralo uvodno navedbo, da naj bi obdolženci tujce spravljali čez mejo tudi v nemogočih in ogrožajočih razmerah. Taka razlaga je tudi po presoji Vrhovnega sodišča razumna. Pri tem je treba povedati, da ni nujno, da bi do ogrožanja tujcev prišlo ravno ob tistih vožnjah, ki jih je neposredno organiziral ali opravljal obdolženi I.P., ampak zadošča, da je bila njihova varnost ogrožena v katerikoli fazi izvršitve kaznivega dejanja, ki so ga po predhodnem dogovoru in razdelitvi vlog v okviru hudodelske združbe izvrševali posamezni njeni člani. Sodišče je tudi argumentiralo svoj sklep, da je podano sorazmerje med posegom v obdolženčevo pravico do osebne svobode na eni in zagotavljanjem varnosti ljudi na drugi strani. Kolikor vložnik trdi drugače, mu ni mogoče pritrditi.

V izjavi na odgovor vrhovnega državnega tožilca ni mogoče širiti razlogov izven tistih, ki jih zahteva za varstvo zakonitosti ne vsebuje. Ravno to pa je storil obdolženi I.P. z opisovanjem svojih ambicij in želja ter trditvijo, da si ureja pogoje, potrebne za samozaposlitev, kar da kaže, da pri njem priporni razlog ponovitvene nevarnosti ni podan. Obdolženčeva navedba, da je mogoče uspešno izvedbo kazenskega postopka zagotoviti tudi že z obljubo, da ne bo zapustil stalnega prebivališča po prvem odstavku 192. člena ZKP (očitno mišljeno 194. člena istega zakona) zakonitosti izpodbijanega sklepa tudi ne more spodnesti, saj sodišče pripora zoper obdolženca ni odredilo zaradi neogibnosti za potek kazenskega postopka, ampak ker je neogibno potrebna za varnost ljudi.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona, na katere se v svoji zahtevi sklicuje zagovornik obdolženega I.P., niso podane, zato jo je po 425. členu ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.