Jedro

Kriterijev, ki veljajo za slepe osebe, tožnica po mnenju obeh invalidskih komisij, tako invalidske komisije I. kot II. stopnje, ne izpolnjuje. Ker tožnica tekom postopka tudi ni navajala, da ne bi mogla opravljati osnovnih življenjskih potreb v smislu 101. člena ZPIZ-2, niti tega ne zatrjuje v pritožbi, opravila, za katera navaja, da jih ne more opravljati, kot so odtipkati kode, prebrati zneske na položnicah, pa ne sodijo med osnovna življenjska opravila, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek na priznanje dodatka za pomoč in postrežbo.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na priznanje pravice do invalidnine razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ostalem glede pravice do dodatka za pomoč in postrežbo se pritožba zavrne in se v tem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožbeni zahtevek, da se odpravijo odločbe toženca št. ... z dne 28. 10. 2013 in z dne 29. 10. 2013 ter št. ... z dne 16. 5. 2013, in tožnici prizna pravica do dodatka za pomoč in postrežbo ter invalidnina za 90 % telesno okvaro, zavrnilo.

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica, smiselno zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja, da so povsod čakalne vrste in da se je postopek ne po njeni krivdi zavlekel tako, da je bila pri ergooftalmologu naročena šele 23. 1. 2013. Pri njej je bila ugotovljena 90 % telesna okvara, ker ima zoženo ožilje v očeh, kalciniran odstop mrežnice in motnjave v očeh. Za osebno higieno še skrbi sama. Ne more pa brez tuje pomoči v križišču, ne more odtipkati kode, prebrati prispele pošte in zneskov na položnicah. Prav tako ne vidi očistiti solate in prišiti gumba. Meni, da je delo, ki ga je opravljala, vplivalo na slabšanje oči in da ji pripada vsaj pravica do invalidnine.

Pritožba je delno utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) in sicer v obsegu pritožbenih navedb ter po uradni dolžnosti glede pravilne uporabe materialnega prava in absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje o pravici do dodatka za pomoč in postrežbo pravilno odločilo in uporabilo materialno pravo. Zmotno pa je uporabilo materialno pravo in nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter posledično najmanj preuranjeno odločilo o pravici do invalidnine.

Po 100. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-2) imajo pravico do dodatka za pomoč in postrežbo tudi osebe, ki so oslepele kot uživalci pokojnine in pa tudi slepe osebe, ki so zdravstveno zavarovane po drugem zavarovancu zavoda ali upokojencu.

Po definiciji slepote RKS-ja za oftalmologijo, je oseba slepa, če ima ostrino vida manj kot 0,05 - 0,02 ali zoženost obeh vidnih polj okrog fiksacijske točke na 5-10 stopinj, ne glede na ostrino vida.

Kriterijev, ki veljajo za slepe osebe, tožnica po mnenju obeh invalidskih komisij, tako invalidske komisije I. kot II. stopnje, ne izpolnjuje. Pri tožnici je vidno polje desno zoženo na 40-30°, levo temporalno na 40° in nazalno na 30°. V dopolnilnem mnenju je invalidska komisija II. stopnje dodatno pojasnila, da zaradi ostrine vida na levem očesu, ki je 0,1, tožnica ni slepa oseba.

Ker tožnica tekom postopka tudi ni navajala, da ne bi mogla opravljati osnovnih življenjskih potreb v smislu 101. člena ZPIZ-2, niti tega ne zatrjuje v pritožbi, opravila, za katera navaja, da jih ne more opravljati, kot so odtipkati kode, prebrati zneskov na položnicah, pa ne sodijo med osnovna življenjska opravila, je sodišče prve stopnje utemeljeno tožničin tožbeni zahtevek na priznanje dodatka za pomoč in postrežbo zavrnilo.

Po poglavju II B tč. 9 je zaradi izgube enega očesa ali popolna izguba vida na enem očesu z zmanjšano ostrino vida na drugem očesu, če je ostrina vida na drugem očesu 0,5 ali manj, podana telesna okvara v razponu od 50 - 90 odstotkov, pri čemer se odstotek telesne okvare iz 8. in 9. točke določi po tabeli iz 12. točke tega poglavja.

Zaradi izgube vida na enem očesu z zmanjšano ostrino vida na drugem očesu, je invalidska komisija I. stopnje dne 14. 3. 2013 in s tem enako invalidska komisija II. stopnje dne 9. 8. 2013, ocenila, da je pri tožnici zaradi bolezni podana 90 % telesna okvara po poglavju II B tč. 9 Samoupravnega sporazuma o seznamu telesnih okvar (Ur. l. SFRJ, št. 38/83 in 66/89, v nadaljevanju: Seznam telesnih okvar) od 22. 1. 2013. To je od dneva, ko je specialist okulist ugotovil praktično slepoto desnega očesa, ostrino levega očesa s korekcijo pa 0,12. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, prav ta izvid z dne 22. 1. 2013 daje podlago za oceno telesne okvare, saj ostrina vida v izvidu z dne 23. 10. 2012 ni bila natančno opredeljena, v izvidu z dne 30. 10. 2012 pa je ocena ostrine vida celo manjkala oziroma je specialist ugotavljal nespremenjeni očesni status.

V izvidu z dne 23. 10. 2012 oftalmolog v očesnem statusu ugotavlja sprednje optične medije brez odstopanj. V lečah nekaj pikčastih motnjav, v steklovini degenerativne motnjave. FDI v M: papili ostro omejeni, bledejši. Ožilje izrazito ozko, sklerotično, po celem zadnjem polu obsežne degenerativne spremembe s pigmentacijo. Makuli zabrisani. VDO: manj od 0,1 st. ne korig. VLO: 0,2 st. ne korig. T 17/19. Iz mnenja invalidske komisije II. stopnje z dne 9. 8. 2013 je razvidno, da je oftalmolog pri tožnici ugotavljal stanjšano mrežnico z razredčeno strukturo, brez znakov tekočine v ali pod mrežnico, ter da je oftalmolog ob več pregledih v letu 2012 ugotavljal poslabševanje slabovidnosti desnega očesa, levo je bilo slabo vidno v območju 0,1 - 0,2 parcialno.

Med dokumentacijo se namreč nahaja še izvid z dne 22. 11. 2012, v katerem specialist ugotavlja, da je obojestransko stanjšana mrežnica z razredčeno strukturo, brez znakov tekočine v ali pod mrežnico in da tožnica na desno oko šteje prste na 2 m, VLO: 0,1 - 0,2 p. st. ne korig.

Glede na takšne izvide z dne 23. 10. 2012 in z dne 30. 10. 2012, zlasti pa izvid z dne 22. 11. 2012 in v njem ugotovljeno diagnozo in stanje posameznega očesa ter zaključke invalidske komisije II. stopnje z dne 9. 8. 2013, da je oftalmolog v letu 2012 pri tožnici ugotavljal poslabševanje slabovidnosti desnega očesa ter da je bilo levo oko slabovidno v območju 0,1 - 0,2 parcialno, ob upoštevanju pritožbenih navedb, da se je postopek ne po tožničini krivdi zavlekel in da je bila pri ergooftalmologu naročena šele 22. 1. 2013, je ostalo odprto vprašanje, ali je stanje, kakršnega je dne 22. 1. 2013 ergooftalmolog ugotovil pri tožnici, obstajalo že pred 1. 1. 2013. Ker zadnji izvid pred izvidom 22. 1. 2013, datira z dnem 22. 11. 2012, je vprašanje, ali je takšno stanje pri tožnici mogoče ugotoviti že na dan 22. 11. 2012, če ne pa, ali je mogoče z upoštevanjem poslabševanja slabovidnosti pri tožnici, in postavljeno diagnozo, z veliko verjetnostjo ugotoviti, da je prišlo do takšnega stanja pred 22. 1. 2013 oziroma v kakšnem času po 22. 11. 2012. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in v delu glede priznanja pravice do invalidnine izpodbijano sodbo razveljavilo in v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Nakazano odprto vprašanje bo sodišče prve stopnje razčistilo s pridobitvijo dopolnilnega mnenja invalidske komisije II. stopnje, v kateri sestavi bo obvezno oftalmolog, ki ga bo po potrebi še zaslišalo. Po tako dopolnjenem dokaznem postopku bo sodišče v skladu z 81. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju: ZDSS-1) ponovno presodilo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. ... z dne 29. 10. 2013 v zvezi s prvostopno odločbo št. ... z dne 16. 5. 2013 in odločilo o tožničinem tožbenem zahtevku glede priznanja pravice do invalidnine.

Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče tožničini pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo v delu, ki se nanaša na priznanje pravice do invalidnine razveljavilo ter v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, zavrnilo pa je pritožbo glede priznanja pravice do dodatka za pomoč in postrežbo in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.