VSM Sklep III Kp 59547/2024

Jedro

Drži sicer pojasnilo zagovornika, da se je kasneje, v okviru preiskave, dne 23. 9. 2024 privilegirana priča B. B. pričanju zoper storilca odrekla (l. št. 85), vendar je pri tem njegovo pričakovanje, da je uveljavljanje pravne dobrote po 236. členu ZKP razlog za avtomatično izločitev zapisnika o sprejemu ustne ovadbe oziroma predloga za pregon z dne 19. 8. 2024, zmotno. Skozi pritožbeno izvajanje namreč ne upošteva, da podaja kazenske ovadbe ne sodi med formalna dokazna dejanja in da gre v danem primeru zgolj za predprocesno dejanje, ki ni enozvočno obvestilu osebe, ki se je v skladu z zakonom odrekla pričanju, pa tudi ne enakovredno zaslišanju priče v kasnejšem (pred)sodnem postopku.

Posledično obnašanju storilca, tj. verbalnim vpadom, ki so onemogočala izvedbo naroka dne 15. 1. 2025, razvidnim iz zapisnika, je predsednik senata nekje na polovici izpovedi priče Č. Č., razumno prepoznal trenutno nemožnost aktivnega sodelovanja storilca na naroku in ga z videokonferenčnega spremljanja iz tehtnih razlogov (začasno) izklopil.

Izrek

I.Pritožba zagovornika storilca A. A. se kot neutemeljena zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II.Storilca A. A. se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka, potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika pa bremenijo proračun.

Obrazložitev

1.Okrožno sodišče v Murski Soboti je kot sodišče prve stopnje s sklepom XI K 59547/2024 z dne 15. 1. 2025 storilcu A. A. zaradi izpolnitve zakonskih znakov treh kaznivih dejanj nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi z drugim odstavkom 29. člena KZ-1, na podlagi 70.a člena KZ-1 izreklo varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu, ki se bo izvajal v Enoti za forenzično psihiatrijo Oddelka za psihiatrijo Univerzitetnega kliničnega centra ***, saj bi na podlagi teže storjenega dejanja in glede na stopnjo njegove duševne motenosti na prostosti lahko storil kakšno hudo kaznivo dejanje zoper življenje in telo ali premoženje, to nevarnost pa je mogoče odpraviti le z zdravljenjem in varstvom v forenzičnem psihiatričnem oddelku zdravstvenega zavoda, ki ustreza posebnim varnostnim pogojem, določenim z zakonom. Obvezno psihiatrično zdravljenje v zdravstvenem zavodu sme trajati na podlagi tretjega odstavka 70.a člena KZ-1 najdlje pet let, pri čemer sodišče prve stopnje po preteku šest mesecev vsakokrat znova odloči, ali je nadaljnje zdravljenje in varstvo v zdravstvenem zavodu še potrebno. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obravnavanega A. A. oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter na podlagi 97. člena ZKP odločilo, da potrebni izdatki nagrada njegovega po uradni dolžnosti postavljenega zagovornika bremenijo proračun.

2.Sklep sodišča prve stopnje v celoti s pritožbo izpodbija storilčev zagovornik. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani prvostopenjski sklep razveljavi in kazenski postopek zoper obravnavanega A. A. ustavi ter odrejeni pripor odpravi, podrejeno pa, da vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Zagovornik prvostopenjskemu sodišču očita storitev bistvene kršitve določb kazenskega postopka s tem, da iz spisovnih podatkov ni izločilo zapisnika o sprejemu ustne ovadbe oziroma predloga za pregon z dne 19. 8. 2024 (priloga A1), saj se je storilčeva babica B. B. v stadiju preiskave pričanju skladno z določbo 236. člena ZKP odrekla. Pritožbeni poudarek temelji na okoliščini, da priča B. B. ni bila tista, ki je inkriminiranega dne poklicala policijo z namenom podaje kazenske ovadbe. Tozadevno zagovornik navaja, da so ob ugotavljanju vseh okoliščin policisti prišli (tudi) na njen na dom in ji predlagali podati izjavo, brez da bi to sama zahtevala. Zato izrazi prepričanje, da v skladu s procesnimi pravili ni mogoče šteti, da bi v obravnavani zadevi šlo za dokaz, ko bi priča B. B. samoiniciativno podala ovadbo, zaradi česar je treba takšno izjavo te privilegirane priče po 148. členu ZKP izločiti. Vendar je pritožbeno utemeljevanje, da zgolj dejstvo, da nekdo živi na istem naslovu (v drugem lastnem stanovanju), nikakor ne pomeni, da je B. B. izjavo policistom dala na lastno pobudo, zgrešeno. Iz zapisnika o sprejemu ustne ovadbe oziroma predloga za pregon jasno, določno in nedvoumno izhaja, da je (tudi) storilčeva babica B. B. dne 19. 8. 2024, kot opravilno sposobna naznaniteljica, opozorjena na posledice krive ovadbe po 283. členu KZ-1, ob 17.09 uri, zoper storilca prostovoljno podala kazensko ovadbo, ki jo je tudi lastnoročno podpisala, kar je smatrati kot izraz njene svobodne volje. V sklopu dialoga s policistom C. C., je prejela kopijo zapisnika z dne 19. 8. 2024, ki šteje kot potrdilo oškodovancu o podaji ovadbe, izrazila pa je tudi željo po obveščanju o zaključku preiskave (priloga A1).

5.Pritožbeno sodišče izpostavlja, da predmet izločitve po drugem odstavku 83. člena ZKP niso katerikoli dokazi, temveč le dokazi, za katere je v zakonu določeno, da se sodba nanje ne sme opirati. To so izpovedbe osumljenca oziroma obdolženca, prič in izvedencev ter zapisniki, predmeti, posnetki, sporočila in dokazila, za katere je v ZKP določeno, da se sodna odločba nanje ne sme opirati, kot tudi obvestila, ki jih je policija zbrala od osumljenca, preden je bil poučen po četrtem odstavku 148. člena ZKP in obvestila oseb, ki ne smejo biti zaslišane kot priče (235. člen ZKP) ali oseb, ki so se v skladu z zakonom odrekle pričanju (236. člen ZKP) ali ki po zakonu ne bi smele biti postavljene za izvedenca (251. člen ZKP). Drži sicer pojasnilo zagovornika, da se je kasneje, v okviru preiskave, dne 23. 9. 2024 privilegirana priča B. B. pričanju zoper storilca odrekla (l. št. 85), vendar je pri tem njegovo pričakovanje, da je uveljavljanje pravne dobrote po 236. členu ZKP razlog za avtomatično izločitev zapisnika o sprejemu ustne ovadbe oziroma predloga za pregon z dne 19. 8. 2024, zmotno. Skozi pritožbeno izvajanje namreč ne upošteva, da podaja kazenske ovadbe ne sodi med formalna dokazna dejanja in da gre v danem primeru zgolj za predprocesno dejanje, ki ni enozvočno obvestilu osebe, ki se je v skladu z zakonom odrekla pričanju, pa tudi ne enakovredno zaslišanju priče v kasnejšem (pred)sodnem postopku. Glede na uveljavljani privilegij odpovedi pričanju se sodišče prve stopnje pri dokazni oceni na naznanilo B. B. dne 19. 8. 2024 sploh ni merodajno oprlo, pač pa je podprtost sprejetih pravnih in dejanskih zaključkov v razmerju do nje izčrpno utemeljevalo predvsem na podlagi prepričljivih izpovedi oškodovanih Č. Č. in D. D., prič E. E. in policista C. C. ter ob upoštevanju izvida in mnenja, ki ga je za Komisijo za fakultetna izvedenska mnenja podal sodni izvedenec psihiatrične stroke, dr. F. F. Ob preverjanju, ali je glede na odpoved pričanju B. B. zaradi pritožbeno zatrjevane protipravnosti ravnanj policistov pred sodiščem prve stopnje prišlo do krnitve integritete nadaljnjega postopka, je zato treba odgovoriti negativno. Posledično se vsa nadaljnja pritožbena izvajanja, ki prvostopenjske presoje ne sprejemajo in jo smiselno označujejo kot pravno zmotno, pokažejo kot brezpredmetna.

6.Zagovornik opozarja, da je sodišče prve stopnje tekom kazenskega postopka storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, saj na naroku za glavno obravnavo z dne 15. 1. 2025 razpravljajoči sodnik (pravilno: predsednik senata) storilca ni seznanil z izpovedbo priče, zaslišane v njegovi odsotnosti. V zvezi s tem pojasnjuje, da je bil obravnavani A. A. med izpovedbo ključne priče Č. Č. izklopljen iz video povezave, pri čemer pa ob ponovni vključitvi z vsebino materine izpovedi ni bil seznanjen. Posledično je bil prikrajšan za pravico do sodelovanja na glavni obravnavi oziroma do seznanitve z izvedenim dokazom, zaradi česar smatra izpodbijani prvostopenjski sklep za nezakonitega. Ob tem izpostavi trditev A. A., da bi v primeru seznanitve z izpovedbo priče Č. Č. predlagal njeno soočenje z E. E., tako pa je bil zaradi odstranitve z glavne obravnave prikrajšan v pravici do obrambe in onemogočen v podaji novega dokaznega predloga.

7.Vendar se s stališčem zagovornika ne gre strinjati, ker v povzetih poudarkih ne upošteva, da se zoper storilca v ugotovljenem stanju neprištevnosti vodi poseben postopek, ki od kazenskega postopka v ožjem smislu odstopa. Postopek za uporabo varnostnega ukrepa ni usmerjen v izrek kazni, saj je v ospredju obvezno psihiatrično zdravljenje in varstvo storilca v zdravstvenem zavodu, ki mu za izvršena pravno nevzdržna dejanja ne gre očitati krivdne odgovornosti. Razumno zatorej prisotnost neprištevnega storilca na naroku ni niti obvezna niti nujna, še sploh, če njegovo (po sodnem izvedencu psihiatrične stroke ugotovljeno) okrnjeno duševno zdravje onemogoča smiselno sodelovanje v postopku (drugi odstavek 492. člena ZKP). Posledično obnašanju storilca, tj. verbalnim vpadom, ki so onemogočala izvedbo naroka dne 15. 1. 2025, razvidnim iz zapisnika, je predsednik senata nekje na polovici izpovedi priče Č. Č., razumno prepoznal trenutno nemožnost aktivnega sodelovanja storilca na naroku in ga z videokonferenčnega spremljanja iz tehtnih razlogov (začasno) izklopil. K temu pritožbeno sodišče še dodatno pojasnjuje, da ZKP za storilca, ki se povabilu na narok odzove, ne zahteva, da bi moral biti v stanju, da se lahko brani oziroma na glavni obravnavi aktivno sodeluje, in predmetni postopek zoper storilca ocenjuje kot skrbno voden ter ob doslednem spoštovanju njegovih pravic.

8.Ustavno sodišče Republike Slovenije je že v več odločbah zavzelo stališče, da določbe tretje alineje 29. člena Ustave RS, po katerem je obravnavanemu procesnemu udeležencu zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist, ne gre razlagati na način, da ima slednji pravico do izvedbe vseh dokazov oziroma da sodišče vedno krši njegovo pravico do obrambe, če ne izvede vseh (predlaganih) dokazov. Pravica do obrambe je namreč kršena, če sodišče ne izvede pravno relevantnih dokazov, pri čemer pa mora obramba obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. Pregled spisovnih podatkov pokaže, da je bil na naroku dne 15. 1. 2025 ves čas navzoč zagovornik obravnavanega A. A. , tj. ključna oseba za zagotovitev zakonitosti in varstva pravic storilca, ki pa se za šele v pritožbi nakazano širitev dokaznega postopka kot prava vešči strokovnjak neposredno na naroku ni zavzemal. V pritožbenem zatrjevanju relativne bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP tako ni prepoznati potrebne vzročne zveze med kršitvijo kazenskega postopka in pravilnostjo ter zakonitostjo sodne odločbe, ki bi narekovala razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje.

9.Z zagovornikom pa ne gre soglašati niti na točki pritožbenih trditev o umanjkanju potrebnih zakonskih znakov obravnavanega kaznivega dejanja nasilja v družini, s čimer namiguje na kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP. Vendar opis kaznivih dejanj nasilja v družini, kot izhajajo iz izreka izpodbijanega sklepa, po oceni pritožbenega sodišča vsebuje vse zakonske znake po prvem odstavku 191. člena KZ-1 (v zvezi z drugim odstavkom 29. člena KZ-1), ki so ustrezno konkretizirani, v razlogih izpodbijanega sklepa pa tudi primerno obrazloženi.

10.Nasprotno je obramba mnenja, da med dedkom D. D. in babico B. B. ter storilcem A. A. ne obstoji zakonski znak družinske skupnosti. Prav tako zagovornik ne priznava obstoja družinske skupnosti med A. A. in materjo B. B., ki sama živi v gospodinjstvu s partnerjem E. E., kar vse po njegovem mnenju odkazuje na kršitev kazenskega zakona. Vendar v povzetih očitkih pritožbi ne gre priznati uspeha, saj je obstoj družinske skupnosti vprašanje dejanske narave, odvisno od vsakokratne presoje vseh konkretnih okoliščin posameznega primera. Najprej zagovornik ne upošteva posebnosti obravnavane inkriminacije (t.i. nepravi delictum proprium), ko je storilec lahko le oseba, ki je (ali je bila) član družinske ali druge trajnejše življenjske skupnosti, skupaj z oškodovanimi. Pri tem pa tudi zanemari dejstvo, da družinske skupnosti iz 191. člena KZ-1 ne gre enačiti s pojmom družine oziroma življenjske skupnosti v njej, kot jo opredeljuje 2. člen Družinskega zakonika (DZ), pač pa se je treba na osebe, ki sestavljajo družinsko skupnost iz 191. člena KZ-1, ozreti iz gledišča določbe prvega odstavka 2. člena Zakona o preprečevanju nasilja v družini (ZPND), kar je pravilno opozorilo že prvostopenjsko sodišče v točki 20 obrazložitve izpodbijanega sklepa. S tehtnim in jedrnatim razlogovanjem se pritožbeno sodišče strinja, zato mu v zaobid nepotrebnega podvajanja pritrjuje, medtem ko nasprotne pritožbene trditve zavrača kot neutemeljene.

11.Pravilnih razlogov izpodbijanega prvostopenjskega sklepa zagovornik ne more omajati niti s tezo, da je pri kaznivem dejanju nasilja v družini po 191. členu KZ-1 objekt varstva družina oziroma družinska skupnost, s tem pa ne glede na resničnost ali utemeljenost lahko gre zgolj za izpolnitev znakov največ enega kaznivega dejanja nasilja v družini in ne treh kaznivih dejanj. Da je prvostopenjska odločitev o izpolnitvi (objektivnih) zakonskih znakov treh kaznivih dejanj po prvem odstavku 191. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 29. člena KZ-1 pravilna in zakonita ter nikakor ne odstopa od ustaljene sodne prakse, v kar skuša sicer prepričati zagovornik, izhaja iz stališča kazenskopravne teorije o izključenosti navideznega steka. V danem primeru namreč velja, da v kolikor storilec izvrši kaznivo dejanje zoper več oseb, zaradi narave varovane dobrine navidezen stek ni dopusten in je po 191. členu KZ-1 (lahko) izvršenih toliko kaznivih dejanj, kolikor je oškodovanih.

12.Tudi pravilnost in popolnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja obravnavanih pravno nevzdržnih dejanj storilca graja zagovornik neutemeljeno. Pritožba sicer ponuja lastno interpretacijo izvedenih dokazov, ko zagovornik izpostavlja, da so kozarci v bistvu leteli v smer storilca in ne obratno, saj je njegova mama Č. Č. bila tista, ki je kadarkoli vanj vrgla kozarec in ga napadla tudi z metlo. Vendar zagovorniku v enozvočnem niansiranju izpovedi Č. Č. in posplošenem negiranju obravnavanih pravno nevzdržnih ravnanj glede na izčrpne in zanesljive razloge prvostopenjskega sodišča v točki 19 obrazložitve izpodbijanega sklepa ne gre slediti. Za zaključek, da je storilec A. A. v stanju neprištevnosti izvršil troje pravno nevzdržnih dejanj, ki imajo vse objektivne znake nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1, je sodišče prve stopnje ob pridobljenem pisnem izvidu in mnenju psihiatrične stroke, ki ga je v imenu Komisije za fakultetna izvedenska mnenja MF UL neposredno podal sodni izvedenec dr. F. F., imelo utemeljeno in zadostno podlago predvsem v izpovedbah oškodovanih Č. Č. in D. D. ter priče E. E. Kljub nekaterim razlikam v izpovedih so glede bistvenih okoliščin izpovedali skladno, mati in dedek tudi o odnosu obravnavanega storilca do babice B. B., ki vnuka na temelju uveljavitve privilegija odpovedi pričanju pred sodiščem prve stopnje ni obremenila. Ob tem je sodišče prve stopnje med ostalim upravičeno vzelo v ozir odredbo o prepovedi približevanja Policijske postaje *** z dne 19. 8. 2024 in se ustrezno oprlo tudi na izpoved policista C. C., ki je povedal, da ko so dne 19. 8. 2024 storilcu izrekli ukrep prepovedi približevanja, je bila oškodovana Č. Č. zelo prestrašena, prav tako tudi D. D. in B. B. in so potrebovali kar nekaj časa, da so od vseh uspeli vzeti izjave. Navkljub storilčevi izjavi, da bi se rad oškodovancem opravičil in da se je grdo obnašal, zagovornik v pritožbi podaja lastno interpretacijo izsledkov izvedenih personalnih dokazov ter skuša brez uspeha prepričati v drugačne dejanske zaključke od prvostopenjsko sprejetih, ko med preusmerjanjem pozornosti na oškodovano Č. Č. hipotetično namiguje, da je med storilcem in njegovo mamo lahko prišlo zgolj do verbalnega nesporazuma in nikakor nasilja v družini, še posebej iz razloga, ker si A. A. ni mogel podrediti nikogar in ga tudi ne ustrahovati. Sodišče prve stopnje je tako razjasnilo vsa odločilna dejstva, navedbe storilca in izvedene dokaze je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa utemeljeno spoznalo, da je A. A. v stanju neprištevnosti izpolnil vse zakonske znake treh kaznivih dejanj nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 29. člena KZ-1. Sprejeto odločitev je razumno in prepričljivo obrazložilo, zato pritožbeno sodišče s ponujenimi pravnimi zaključki in zanesljivimi dejanskimi ugotovitvami iz izpodbijanega sklepa v celoti soglaša ter jih kot pravilne dosledno povzema.

13.Zaključek sodišča prve stopnje, da se storilcu A. A. za izvršena pravno nevzdržna dejanja izreče varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu, se pokaže kot neogiben in potreben. Pritrditi je ugotovitvam sodišča prve stopnje, da izrek zavodskega varnostnega ukrepa, navkljub drugačnemu mnenju storilca, ki bi se strinjal (zgolj) z varnostnim ukrepom obveznega zdravljenja na prostosti in bi pri takšni obliki zdravljenja tudi sodeloval (točka 3 obrazložitve izpodbijanega sklepa), vendarle temelji na njegovem celostno raziskanem duševnem stanju, ki izkazuje sočasno prisotnost več psihičnih motenj in ugotovljeno nekritičnost do pretekle rabe psihoaktivnih snovi.

14.Po obrazloženem se zatorej pokaže, da je odločitev sodišča prve stopnje, da A. A. izreče varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu, ne le pravilna in zakonita, pač pa tudi neogibno potrebna in sorazmerna. V ospredje postavljenega medicinsko terapevtskega varnostnega ukrepa prvostopenjsko sodišče namreč ni izreklo le zaradi varovanja zdravja in življenja ljudi ter premoženja, marveč je prostostno omejitveni ukrep storilcu tudi v korist, saj bo le na podlagi kazenske sankcije, ko bo v zdravstvenem zavodu deležen ustrezne medikamentozne terapije, moč izboljšati njegovo duševno zdravje, česar ambulantno zdravljenje v tem trenutku ne more doseči. Pri tem pritožbeno sodišče pripominja, da se bo zdravljenje in varstvo A. A. v zdravstvenem zavodu lahko spremenilo v milejši ukrep, če bo po šestih mesecih zdravljenja razviden uspeh v obsegu, ki bo omogočal zgolj ambulantno nadaljnjo obravnavo. Torej takrat, ko bo storilec kritično sprejel tako lastno stanje, kakor tudi ustrezno terapijo (točka 16 v zvezi s točkami 22 do 25 razlogov izpodbijanega sklepa).

15.Glede na navedeno, in ker pritožbeno sodišče, ko je izpodbijani sklep preizkušalo tudi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena in prvi odstavek 507. člena ZKP), ni ugotovilo kršitev zakona, je o pritožbi storilčevega zagovornika odločilo tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa (391. člen v zvezi s prvim odstavkom 507. člena ZKP).

16.Iz istega razloga kot sodišče prve stopnje je tudi pritožbeno sodišče storilca oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka in odločilo, da se potrebni izdatki nagrada njegovega zagovornika izplačajo v breme državnega proračuna (četrti odstavek 95. člena, prvi odstavek 97. člena, prvi odstavek 98. člena in prvi odstavek 507. člena ZKP).

-------------------------------

1Povzeto po Nerat B. v Šepec M. (ur.), Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Lexpera, Ljubljana 2023, str. 430.

2Na primer odločbi US RS Up-304/96 z dne 10. 12. 1996 in Up-339/96 z dne 18. 9. 1997.

3Za prim. sodbi VSRS I Ips 3050/2011 z dne 14. 2. 2013 in I Ips 5416/2011 z dne 18. 7. 2013.

4Več o tem Novak Filipčič K., Novak B. v Korošec D., Filipčič K., Zdolšek S. (ur.), Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), Uradni list RS in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2023, komentar k 191. členu, točka 45.

Zveza:

Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 29, 29/2, 70a, 70a/3, 191, 191/1 Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 83, 83/2, 236, 391, 492, 492/2, 507, 507/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.

Podobni dokumenti

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

VSM Sklep III Kp 59547/2024

ECLI:SI:VSMB:2025:III.KP.59547.2024 Kazenski oddelek

Jedro

Jedro

Izrek

Izrek

Obrazložitev

Obrazložitev

Zveza:

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Začni iskati!

Links

Kontaktiraj nas